predlog za izdajo začasne odredbe – zavarovanje denarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – subjektivna nevarnost – prenos premoženja na bivšega zakonca – simulirani pravni posli – neznatna škoda – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena stranka je fizična oseba, zaradi česar tožeča stranka nima možnosti vpogleda v posamezne premoženjske transfere tožene stranke oziroma v njene bančne račune. Tožeča stranka ima iz tega razloga omejeno možnost seznanitve s sedanjimi ravnanji tožene stranke, lahko pa obstoj subjektivne nevarnosti izkazuje s preteklim ravnanjem tožene stranke.
Stališče ustaljene sodne prakse, da je vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv, velja le v primeru, če tožeča stranka ne dokaže drugače. Drži, da takšen poseg lastniku omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je bilo na toženo stranko preneseno premoženje v skupni vrednosti 1.000.000,00 EUR ter da ima redne mesečne prihodke iz naslova preživnine v višini 1.600,00 EUR, kot tudi iz naslova lastne pokojnine, zaradi česar ji prepoved razpolaganja z določenim premoženjem, ki naj služi zavarovanju denarne terjatve v višini 88.000,00 EUR ne bo povzročilo škode.
ureditev meje – kriteriji – močnejša pravica – zadnja mirna posest
Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega od pravno veljavnih načinov. Na presojo, do kam sega močnejša pravica enega ali drugega mejaša, gradbeni poseg na sporni površini ne more vplivati. Enako pa velja tudi za primer, da bo sodišče urejalo mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Zadnja mirna posest je namreč tisto posestno stanje, ki sta ga določeno dobo pred začetkom spora oba mejaša poznala, upoštevala in spoštovala.
določitev nujne poti – priključitev na komunalno omrežje – prekomeren poseg v lastninsko pravico
Zakonsko predvideni pogoji (razlogi) za vzpostavitev predlagane nujne poti (po parceli nasprotnih udeleženk) za priključitev na komunalno omrežje niso izpolnjeni. V tem okviru je ob tehtanju interesov obeh strani sodišče utemeljeno zaključilo, da bi vzpostavitev predlagane trase predstavljala prekomeren poseg v lastninsko pravico nasprotnih udeleženk in da ima predlagatelj za uresničitev svojega interesa tudi druge možnosti.
Če sodišče na podlagi ugotovitvene tožbe in zahtevka, da terjatev obstoji, odloči, da terjatev ne obstoji, s tem ne prekorači meja postavljenega zahtevka, pač pa le uporabi drugačno besedno zvezo za vsebinsko enako odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve.
Nesporno je, da se zoper zapuščino ni vodil stečajni postopek, kar pomeni, da je glede zahtevkov zapustnikovih upnikov zoper dediče veljalo pravilo prior tempore prior iure. Dediči tistim zapustnikovim upnikom, ki se niso uspeli poplačati do trenutka, ko je višina plačanih zapustnikovih terjatev dosegla višino vrednosti podedovanega premoženja, za zapustnikove dolgove ne odgovarjajo več.
Sodišče prve stopnje je na naroku predloženo preglednico poplačanih upnikov pravilno upoštevalo v trditveno podlago tožene stranke o tem, katere zapustnikove upnike in v kakšni višini je toženka poplačala. Glede na jasnost podatkov v njej sodišče ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da obrazloži posamezne zapisane postavke, še manj pa od pooblaščenca zahtevati, da podatke iz preglednice na glas prebere. Zato sodišče prve stopnje dokazov o plačilu ni presojalo brez ustrezne trditvene podlage.
spor majhne vrednosti - ugotovljeno dejansko stanje - ponovno sojenje - spremenjena dokazna ocena - ugovor zastaranja
Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.
Zgolj zato, ker je spremenilo svojo prejšnjo dokazno oceno, sodišču prve stopnje pravdnih strank ni bilo potrebno ponovno zaslišati.
Da bi v tem sporu zadostila standardu obrazloženosti ugovora zastaranja terjatve iz računa, bi morala tožeča stranka v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev, to pa so predvsem oziroma zlasti tudi dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, česar pa glede na zgoraj navedeni pavšalen ugovor zastaranja ni storila.
Po vpogledu v stroškovnik tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek vseh priglašenih stroškov nižji od zneska stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da izpodbijana stroškovna odločitev ni preizkusljiva, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneska priznanih stroškov.
gradbena pogodba – rok izpolnitve – navidezna pogodba – pogodbena kazen – zamuda – krivda za zamudo – določila FIDIC
Določitev roka oprave storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe. Stranki sta zato rok v pogodbo vključili, čeprav sta vedeli, da določitev končnega roka izvedbe del dejansko še ni mogoča, saj tedaj še ni bil znan celoten obseg del. Njuna pravno poslovna volja je bila torej v tem delu pogodbe navidezna – vedeli sta, da določitev rokov ni realna, saj tudi obseg in količina del tedaj še nista bili dokončno dogovorjeni, kljub temu pa sta ustvarili zunanji videz, pisni zapis dogovora o roku izpolnitve.
Ravnanje tožene stranke, ki je povečan obseg del priznala, hkrati pa trdi, da je pričakovala, da bodo dela opravljena do datuma, ki je bil predviden v terminskem planu, ki je obsegal manjšo količino del, je nesprejemljivo.
Do „zamude“ (četudi bi ta res obstajala) ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika (tožeče stranke). Celo če bi obveljalo stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka dela morala opraviti v pogodbeno določenih rokih, že zato tožena stranka ne bi mogla zahtevati plačila pogodbene kazni.
vrednost spornega predmeta - sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - možnost pritožbe
Ker zaradi pravnomočne ustavitve postopka v tej zadevi o glavni stvari ne bo odločeno, se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka posebno pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki sicer ni dovoljena.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke dopustilo, saj bo tožeča stranka kljub umiku tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 sodne takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Zato je pomembno, od katere vrednosti spornega predmeta bo morala tožeča stranka plačati znižano takso.
Povečanje premoženja na podlagi koncesijske pogodbe se v izkazu poslovnega izida izkazuje kot prihodki. V primeru opravljanja dejavnosti pa bi koncesionarju nastajali tudi stroški in drugi odhodki. Vrednost spornega predmeta bi morala torej biti opredeljena kot razlika med prihodki in odhodki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023195
KZ-1 člen 74, 76. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-3, 372, 372/1, 372/1-5, 373, 386, 394, 394/1, 442, 442/1.
odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - subsidiarnost ukrepa - navzočnost obdolženca na glavni obravnavi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - obseg pritožbe - pritožba v korist obdolžencu
Ker sodišče prve stopnje o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je bil v obravnavanem primeru oškodovančev interes po varstvu nedvomno izkazan, ni odločilo, tudi o odvzemu premoženjske koristi ne bi smelo odločiti.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - zemljišče za redno rabo stavbe - določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred januarjem 2003 - pretekla raba pripadajočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru pravnomočna odločba o določitvi pripadajočega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi ni bila izdana, zato petega odstavka 30. člena ZVEtL ni moglo uporabiti. V nadaljevanju je zato ugotavljalo, ali in katero zemljišče je bilo kot zemljišče, namenjeno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali v drugih upravnih aktih, s katerim je bilo določeno takšno zemljišče.
odškodnina za nematerialno škodo – odgovornost imetnika psa – napad psa – odmera odškodnine – pravična denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožničine telesne bolečine in strah zaradi napada psa v skupni višini 700 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.
Tožnica je v obnovitvenem postopku kot nov dokaz predložila fotografijo, ki naj bi prikazovala natančen položaj vozila neposredno po trčenju. Sodišče prve stopnje je predloženi dokaz ocenilo in pravilno zaključilo, da ne gre za tak dokaz, na podlagi katerega bi bila za tožnica lahko izdana ugodnejša odločba.
Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da namen izdelave cenitve ne more biti pomemben kriterij pri presoji prepričljivosti cenitve, saj je povsem realno pričakovati, da bo ocena vrednosti v primeru ocenjevanja za potrebe najetja kredita lahko tudi precej višja od cenitve, kot jo bo izdelal cenilec v primeru ocenjevanja zaradi prodaje na prisilni dražbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0085928
URS člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 631, 1035, 1036. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 6.
Tako 631. člen Obligacijskega zakonika kot Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu, zgolj v primeru, da je podizvajalčeva terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. člen Uredbe). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je od izvajalca skušala izposlovati potrditev računov in da je toženo stranko s pripoznanjem njene terjatve seznanila, na osnovi navedenih pravnih podlag z zahtevkom ne more uspeti.
Glede na to, da je asignacija tristranski pravni posel, je treba ugotoviti obstoj dveh pooblastil glavnega izvajalca (naročniku, da izpolni podizvajalcu, in podizvajalcu, da plačilo v svojem imenu sprejme) ter obstoj toženčeve izjave tožniku, da nakazilo sprejema.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da točka tretjič spornega dednega dogovora vključuje vse v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, saj iz dednega dogovora ne izhaja, da so določene obveznice že bile razdeljene in da kot take niso predmet odstopa.
tožba za razveljavitev sodne poravnave – izpodbojni razlog – zvijača – zmota
Tožba za razveljavitev sodne poravnave je izredno pravno sredstvo, katere pogoji so navedeni v čl. 392 in 393 ZPP in se v tem postopku uporabljajo tudi določbe drugega odstavka čl. 397 ter 398 do 400 ZPP.
STEČAJNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079642
ZFPPIPP člen 153, 153/5, 153/5-1, 221h, 221h/1, 221j, 221j/8, 236, 236/5. ZGD-1 člen 55. ZPP člen 300.
zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - opustitev dopolnitve zahteve - insolventnost dolžnika - neizpodbojna domneva - sklep o začetku stečajnega postopka - upniška prisilna poravnava - mikro družba - razvrščanje glede na velikost dolžnika - odločanje o začetku postopka upniške prisilne poravnave - upravičeni predlagatelj - pomanjkanje aktivne legitimacije - zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave - neodpravljiva nesklepčnost
Dolžnik ni dopolnil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zaradi česar velja neizpodbojna domneva po določilu petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen in je tako podan razlog za začetek stečajnega postopka. V tem primeru sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka in ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik procesno legitimiran vložiti predlog. Končno je insolventnost dolžnika predpogoj za začetek obeh postopkov zaradi insolventnosti, tako stečajnega kot postopka prisilne poravnave, ki ga predlaga pritožnik.
Ker se dolžnik glede na svojo velikost razvršča med mikro družbe, upnik nad dolžnikom ne more predlagati postopka upniške prisilne poravnave po določbi 221.j člena ZFPPIPP, ker je ta predvidena le za majhne, srednje in velike družbe.
Upniški predlog za začetek postopka (redne) prisilne poravnave nad mikro družbo je neodpravljivo nesklepčen, saj iz njegovega predloga ne izhaja zahtevana pravna posledica, nesklepčnosti pa ni mogoče odpraviti niti z dopolnitvijo predloga. V takem primeru sodišče predloga ne da v popravo, ampak ga zavrže.
Za izvedbo postopka delitve solastne nepremičnine bo sodišče prve stopnje moralo predhodno odpraviti navedeno oviro, tako da bo stanovanjska stavba, ki se deli s prodajo, predstavljala zemljiško parcelo kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (18. člen SPZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0084936
ZPP člen 115, 115/2. OZ člen 239, 369.
izostanek z naroka – opravičljiv razlog – obveznost – ugovor zastaranja – pretrganje zastaranja – vložitev predloga za izvršbo – zastaralni rok pri pretrganju
Zgolj dejstvo, da je bil toženec pod psihičnim pritiskom zaradi dveh obravnav in je moral zaradi tega pogosteje obiskovati sanitarije, za opravičljivost izostanka ne zadošča. Tu nikakor ne gre za stanje, ki bi tožencu onemogočalo prihod ter sodelovanje na naroku.
V skladu s 126. členom ZNP se skupni stroški postopka delijo v sorazmerju z velikostjo solastniških deležev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da solastni deleži udeležencev na vseh parcelah niso enaki in bi bila potrebna cenitev nepremičnin, ki se delijo. S tem bi nastajali novi stroški, zato je sodišče odločilo, da sta nasprotni udeleženki predlagatelju dolžni povrniti 55% stroškov, predlagatelj pa jih nosi 45%. Glede na to, da je predlagatelj pri parcelah 42/6 in k. o. X zemljiškoknjižni lastnik do ½, pri parceli 42/4 k. o. X solastnik do 423/1000, pri parc. št. 42/8 k. o. X pa do 133/500, je odločitev sodišča prve stopnje ustrezna.