Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da namen izdelave cenitve ne more biti pomemben kriterij pri presoji prepričljivosti cenitve, saj je povsem realno pričakovati, da bo ocena vrednosti v primeru ocenjevanja za potrebe najetja kredita lahko tudi precej višja od cenitve, kot jo bo izdelal cenilec v primeru ocenjevanja zaradi prodaje na prisilni dražbi.
osebni stečaj – časovno trajanje osebnega stečaja – sprememba načrta poteka postopka osebnega stečaja – namen postopka osebnega stečaja
Dejstvo, da trajanje postopka osebnega stečaja v zakonu ni časovno omejeno, razen v kolikor ni bil začet postopek odpusta obveznosti, ni nesorazmerno s samim ciljem postopka osebnega stečaja in ne predstavlja nesorazmernega posega v dolžnikove temeljne človekove pravice, kot to trdi pritožnik. Predvsem od vrste in obsega dolžnikovega premoženja ter možnosti unovčitve le-tega pa je odvisno, koliko časa bo postopek osebnega stečaja trajal.
gradbena pogodba – rok izpolnitve – navidezna pogodba – pogodbena kazen – zamuda – krivda za zamudo – določila FIDIC
Določitev roka oprave storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe. Stranki sta zato rok v pogodbo vključili, čeprav sta vedeli, da določitev končnega roka izvedbe del dejansko še ni mogoča, saj tedaj še ni bil znan celoten obseg del. Njuna pravno poslovna volja je bila torej v tem delu pogodbe navidezna – vedeli sta, da določitev rokov ni realna, saj tudi obseg in količina del tedaj še nista bili dokončno dogovorjeni, kljub temu pa sta ustvarili zunanji videz, pisni zapis dogovora o roku izpolnitve.
Ravnanje tožene stranke, ki je povečan obseg del priznala, hkrati pa trdi, da je pričakovala, da bodo dela opravljena do datuma, ki je bil predviden v terminskem planu, ki je obsegal manjšo količino del, je nesprejemljivo.
Do „zamude“ (četudi bi ta res obstajala) ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika (tožeče stranke). Celo če bi obveljalo stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka dela morala opraviti v pogodbeno določenih rokih, že zato tožena stranka ne bi mogla zahtevati plačila pogodbene kazni.
vrednost spornega predmeta - sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - možnost pritožbe
Ker zaradi pravnomočne ustavitve postopka v tej zadevi o glavni stvari ne bo odločeno, se posledično zoper odločbo o glavni stvari tudi ne bo mogoče pritožiti. Zato ima po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka posebno pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki sicer ni dovoljena.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke dopustilo, saj bo tožeča stranka kljub umiku tožbe še vedno dolžna plačati 1/3 sodne takse, zato ima tudi pravni interes za odločanje o pritožbi. Zato je pomembno, od katere vrednosti spornega predmeta bo morala tožeča stranka plačati znižano takso.
Povečanje premoženja na podlagi koncesijske pogodbe se v izkazu poslovnega izida izkazuje kot prihodki. V primeru opravljanja dejavnosti pa bi koncesionarju nastajali tudi stroški in drugi odhodki. Vrednost spornega predmeta bi morala torej biti opredeljena kot razlika med prihodki in odhodki.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0084867
OZ člen 131, 171, 179, 299, 299/1. ZOZP člen 20a. ZOdvT člen 12. ZOdvT tarifna številka 2200.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – zamuda – soprispevek oškodovanca – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – zmanjšanje življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti – strah – zakonske zamudne obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – odločitev o stroških postopka – nagrada za posel – načelo uspeha – ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini
Določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki določa, da zamuda zavarovalnice nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, velja izključno za položaje, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani, pa je glede vprašanja zamude zavarovalnice in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti treba uporabiti 299. člen OZ.
stroški pravdnega postopka – pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo – povod za tožbo – neobvestitev stečajnega upravitelja o priznani terjatvi
Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Za odločitev v korist tožene stranke pa bi morala biti izpolnjena oba pogoja. Le v primeru, če toženec ne da povoda za tožbo in če obenem pripozna tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, mu mora tožnik povrniti pravdne stroške. Ta določba pomeni enega od posebnih primerov odločanja po načelu krivde. Toženec na splošno da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
ZASP člen 128, 130, 130/1, 146, 146/1, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 176, 176/1, 176/2. OZ člen 131, 131/1, 190.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – radijsko predvajanje komercialnih fonogramov – fonogram – avtorski sorodna pravica – nadomestilo za uporabo fonogramov – primerno nadomestilo – trditveno in dokazno breme – prihodki radijske postaje – prihodki iz radijske dejavnosti – procesna legitimacija
Pri priobčevanju fonogramov po radiu nosi trditveno in dokazno breme glede prihodkov radijske postaje kolektivna organizacija. Priobčevalec fonogramov nosi trditveno in dokazno breme glede tega, koliko prihodkov je imel iz radijske dejavnosti.
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-5. ZGD-1 člen 7.
postopek odpusta obveznosti – ovire za odpust obveznosti – zadostno premoženje – uspešno poslovanje podjema – neutemeljen očitek upnika o dolžnikovem dejanskem nosilstvu dejavnosti in zgolj formalnem podjemu njegove hčerke
Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita nekritično presojo izpovedbe A. K. in dolžnika, da ona kot s. p. vodi gostišče, dolžnik pa je le delavec v njem. Pri tem ne upošteva dejstva, da je podjetnik po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Poslovanje podjema gre torej v celoti tako v breme, kot tudi v korist registriranega nosilca podjema. Zato ni mogoče slediti sklepanju pritožnika, da je dolžnik tisti, ki vodi gostinski obrat, razpolaga z njegovimi sredstvi in ga tudi upravlja, da torej v celoti kot podjetnik uživa koristi uspešnega poslovanja podjema, njegova hčerka kot formalni nosilec podjema pa bi nosila bremena podjema in zanj odgovarjala z vsem svojim premoženjem. Taki porazdelitvi koristi podjema na eni strani in bremen podjema na drugi razumsko ni mogoče slediti niti v primeru, ko gre za družinske vezi. Upoštevaje navedeno (ker je torej tako nosilec bremen, kot koristi podjema registrirani podjetnik), zato ni relevantno, kako uspešno posluje dolžnikova hčerka kot samostojna podjetnica.
Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da zavrne predlagateljev predlog za določitev stikov med njim in njegovima hčerama oprlo na izraženo voljo N. in M. glede stikov z očetom, ki sta jo podali na CSD in na sodišču na neformalnem razgovoru. Ocenilo je, da sta dekleti dovolj stari in sposobni razumeti izraženo voljo ter posledice in je v njuno korist, da nimata stikov z očetom. Pritožbeno sodišče odločitev in vse argumente prvostopenjskega sodišča sprejema.
zamudna sodba – dejstva v nasprotju s priloženimi dokazi – zadostno število izvodov odgovora na tožbo – zavrženje odgovora na tožbo – vročilnica – izpodbijanje pravilnosti vročitve
Pritožbeni očitek, da so dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, je utemeljen.
V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razpisati glavno obravnavo, na kateri bo moralo dati pravdnima strankama skladno z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP možnost, da do konca glavne obravnave navedeta vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov, da predložita dokaze in se izjavita o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
Skladno z določilom šestega odstavka 108. člena ZPP sodišče zavrže odgovor na tožbo tudi takrat, kadar toženec niti po pozivu ne predloži zadostnega števila izvodov svoje vloge.
Konkretnih trditev, s katerimi bi toženka morda lahko izpodbila domnevo o resničnosti vsebine, navedene v vročilnici, pa v pritožbi ni izpostavila. Navedla je le, da omenjenega dokumenta s strani sodišča ni prejela in da naj v zvezi s tem sodišče zasliši njenega moža. Ta pritožbena navedba pa je presplošna, da bi lahko omajala domnevo o vsebini vročilnice
ureditev meje – kriteriji – močnejša pravica – zadnja mirna posest
Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega od pravno veljavnih načinov. Na presojo, do kam sega močnejša pravica enega ali drugega mejaša, gradbeni poseg na sporni površini ne more vplivati. Enako pa velja tudi za primer, da bo sodišče urejalo mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Zadnja mirna posest je namreč tisto posestno stanje, ki sta ga določeno dobo pred začetkom spora oba mejaša poznala, upoštevala in spoštovala.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084891
ZPP člen 1, 17, 17/2, 30.
podlage odškodninske odgovornosti – odškodninska odgovornost – nepravilna izvedba priklopa na javno kanalizacijo – protipravno ravnanje – stvarna pristojnost
Zatrjevani stroški, ki naj bi tožniku nastali v posledici očitanega protipravnega ravnanja toženke v različnih postopkih, predstavljajo z njegove strani zatrjevano škodo, katere povračilo zahteva od toženke. Gre torej za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, kot ga opredeljuje 1. člen ZPP. Za to vrsto spora pa je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
določitev preživnine – število prebivalcev v stanovanju – primerljiva najemnina za stanovanje – izogibanje davčni obveznosti – sum storitve kaznivega ravnanja – brezposelnost – dolžnost plačevanja preživnine v denarju – darilo
Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato so nepomembne njegove trditve, da na drug način pokriva potrebe tožnikov oziroma, da jima kupuje razne potrebne stvari. Na ta način bi veljavno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost le v primeru, če bi zakonita zastopnica tožnikov s tem soglašala, česar pa toženec ni zatrjeval.
Če bi najemnina res znašala samo 120,00 EUR, A. A. ne bi imel nobenega razloga, da je odklonil odgovor na to vprašanje. Takšno ravnanje jasno kaže na izogibanje davčni obveznosti (ker gre za očiten sum storitve kaznivega dejanja, bi prvo sodišče moralo ustrezno reagirati v smislu 145. člena ZKP).
določitev nujne poti – priključitev na komunalno omrežje – prekomeren poseg v lastninsko pravico
Zakonsko predvideni pogoji (razlogi) za vzpostavitev predlagane nujne poti (po parceli nasprotnih udeleženk) za priključitev na komunalno omrežje niso izpolnjeni. V tem okviru je ob tehtanju interesov obeh strani sodišče utemeljeno zaključilo, da bi vzpostavitev predlagane trase predstavljala prekomeren poseg v lastninsko pravico nasprotnih udeleženk in da ima predlagatelj za uresničitev svojega interesa tudi druge možnosti.
ZFPPIPP člen 122, 122/1, 122/1-2, 329, 329/1, 331, 331/2. ZPP člen 324.
stečajni postopek nad pravno osebo - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja pisarniških prostorov - pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - način prodaje - javna dražba - tipi javnih dražb - kombinacija tipov javnih dražb - zavezujoče zbiranje ponudb - prvi sklep o prodaji - prodaja v paketu - najprimernejši način prodaje - učinki za stečajno maso - pozitivni finančni učinki - izločitev posameznih poslovnih enot - uveljavljanje predkupnih pravic v stečajnem postopku - izrek prvega sklepa o prodaji - sklicevanje na predlog upravitelja - obrazložitev sklepa - objava sklepa s prilogami
Pogodba o prodaji dolžnikovega premoženja se lahko sklene na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb, oba načina prodaje sta javna, zato ni mogoče skleniti, da bi imel eden od njiju prednost.
S sklepom o prodaji se ne odloča o nobeni pravici predkupnega upravičenca, v stečajnem postopku pa tudi sicer pogodbenih predkupnih pravic, ki niso vpisane v javne knjige, ni mogoče uveljavljati.
Za oblikovanje sklepa o prodaji, v katerem se sodišče prve stopnje v izreku sklepa sklicuje na predlog upraviteljice, v določbah ZFPPIPP niti v določbah ZPP ni podlage. Predlog upraviteljice namreč predstavlja dopis na dveh straneh z raznimi prilogami. Za izrek odločbe velja, da mora biti odločitev sodišča jasna in nedvoumna ter da vanj ne sodijo pojasnila, dejanske in pravne podlage in drugo, kar vse sodi v obrazložitev odločbe. V izrek prvega sklepa o prodaji sodi le odločitev o načinu prodaje, izklicni ceni in varščini, slednji se kot denarni obveznosti določi v znesku. Vse ostalo sodi v obrazložitev odločbe, sodišče pa se lahko v obrazložitvi sklicuje na predlog upravitelja s prilogami. V kolikor postane predlog upravitelja s prilogami (v izogib prepisovanju razlogov) del obrazložitve, je seveda treba predlog upravitelja s prilogami objaviti skupaj z objavo sklepa oziroma kot njegov del.
začasna odredba – zamenjava osnovne šole – regulacijska začasna odredba – izvrševanje roditeljske pravice
Bistveno v obravnavani zadevi je, da tožnica ni izkazala nujnosti predlaganega ukrepa prešolanja zaradi ogroženosti otroka. Glavni razlog za prešolanje naj bi bila A. želja, kar pa ne zadosti prej izpostavljenim kriterijem. V ta okvir tudi ne sodi v pritožbi zatrjevana kršitev A. pravic do obiskovanja šole, ki jo želi obiskovati.
Stranski intervenient v pritožbi pravzaprav ne izpodbija presoje sodišče prve stopnje, da je veljavnost sklepov, sprejetih na 12. in 13. seji skupščine, predhodno vprašanje v tej zadevi, v kateri se odloča o veljavnosti sklepov, sprejetih na 14. in 15. seji skupščine, niti tega, da bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kaj je predmet odločanja v postopku I Pg 312/2007. V pritožbi uveljavlja le razloge, ki glede na vsebino izpodbijanega sklepa niso pravno relevantni.
V skladu s 126. členom ZNP se skupni stroški postopka delijo v sorazmerju z velikostjo solastniških deležev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da solastni deleži udeležencev na vseh parcelah niso enaki in bi bila potrebna cenitev nepremičnin, ki se delijo. S tem bi nastajali novi stroški, zato je sodišče odločilo, da sta nasprotni udeleženki predlagatelju dolžni povrniti 55% stroškov, predlagatelj pa jih nosi 45%. Glede na to, da je predlagatelj pri parcelah 42/6 in k. o. X zemljiškoknjižni lastnik do ½, pri parceli 42/4 k. o. X solastnik do 423/1000, pri parc. št. 42/8 k. o. X pa do 133/500, je odločitev sodišča prve stopnje ustrezna.
ZVEtL člen 9, 13, 17, 18, 23, 23/1, 23/1-3, 25. ZPP člen 328.
vzpostavitev etažne lastnine – predlagatelj postopka – očitne pisne pomote – narok – kataster – kataster stavb – skupni del stavbe – posamezni del stavbe – domneve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine – uveljavljanje zahtevkov po vzpostavitvi etažne lastnine
Ker so udeleženci postopka v svoje predloge zajeli vse skupne in posamezne dele stavbe in si je vsak posamezen del stavbe lastil le eden od udeležencev, pa tudi solastninski deleži na skupnih delih stavbe niso bili sporni, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da ne razpiše naroka na kraju samem. Narok v postopku etažiranja po ZVEtL ni obligatoren, opravi se le, če je to smotrno. Glede na navedbe udeležencev in priložena dokazila dejansko stanje ni bilo sporno, zato bi bil razpis naroka v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
Le če ugotovi, da vpis stavbe in posameznih delov v kataster stavb ne odraža v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče zahteva izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Predlagatelji vpisa v kataster ne izpodbijajo; nanj so se izrecno sklicevali in tudi v pritožbi ne zatrjujejo, da bi bilo dejansko stanje glede spornih dveh stanovanj spremenjeno. Zato ni zakonske podlage, da bi sodišče zahtevalo izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb. Glede na domneve iz 9. člena ZVEtL v katastru stavb vpisani posebni del stavbe brez spremembe katastrskih vpisov v postopku po ZVEtL ne more postati skupni del stavbe. V primeru spora med udeleženci o tem, kateri deli nepremičnine predstavljajo skupne dele stavbe in kateri so posamezni deli stavbe se, če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, domneva, da je skupni del stavbe samo pripadajoče zemljišče, posamezni etažni deli stavbe pa so samo tisti posamezni deli, ki so vpisani v katastru stavb.