ZPP člen 212, 318, 318/1, 318/1-3, 339, 339/2, 339/2-8.
sklepčnost tožbe - dokaz o višini zahtevka - obračun kredita - vtoževani znesek - utemeljenost zahtevka - listina z vtoževanim zneskom - izračun - kršitev pravice do izjave
Ne more biti utemeljen razlog zavrnitve zahtevka, da vtoževani znesek ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza, posebej, ker ni predložen obračun kredita. Iz tega izhaja, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi tožeča stranka utemeljenost zahtevka lahko dokazala le, če bi predložila listino, iz katere bi izhajal prav vtoževani znesek. Takšno stališče je prestrogo. Ni namreč nujno, da prav vtoževani znesek izhaja iz listinskih dokazov. Dovolj je, če tožeča stranka pojasni, kako je le-tega izračunala in je ta obračun mogoče preveriti s podatki v listinah (če je seveda to, glede na ugovore nasprotne stranke, sploh potrebno).
SPZ člen 19, 33. ZPP člen 7, 7/1, 76, 76/1, 214, 214/2, 243, 320, 332, 428.
motenje posesti – zasutje poti – javna pot – potek meje – naročilo motilnih dejanj – pravdna sposobnost – ministrstvo kot pravdna stranka – pasivna legitimacija – postavitev izvedenca – rok za izpolnitev obveznosti – paricijski rok – začetek teka paricijskega roka – vročitev sodne odločbe – dolžina paricijskega roka
Ker je bilo dejanje storjeno v korist toženke, ki je delo naročila, nadzorovala in plačala, je pasivno legitimirana v tej pravdi. To velja tudi v primeru, če je bilo motitveno dejanje storjeno brez njene vednosti (kot zatrjuje pritožba), oziroma brez njenega odobravanja, saj se je sama kasneje mirni restituciji očitno upirala. V takšnem primeru tudi odklanjanje vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja pomeni poseg v posest. Da se toženka od dejanja ni distancirala, potrjuje tudi ravnanje v konkretnem postopku, kjer je poseg celo zagovarjala oziroma ga opravičevala.
starejši mladoletnik - nestrinjanje s predlogom za odreditev pripora - sklep senata za mladoletnike o odreditvi pripora - opis kaznivega dejanja
Brez konkretnega opisa dejanja je senatu za mladoletnike pritožbenega sodišča onemogočeno odločanje o tem, ali so pritožbeni očitki mladoletnikove zagovornice, ki problematizirajo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, utemeljeni ali ne. Opis dejanja mora biti konkretiziran tako, da je mogoče preizkusiti, na kateri historični dogodek se nanaša.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zakon o duševnem zdravju - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve
V novem postopku bo treba pridobiti bolj strokovno oceno, ali predstavlja duševna bolezen nasprotnega udeleženca okoliščino, ki ogroža njegovo življenje ali zdravje in življenje ali zdravje tretjih oseb, saj je le v takem primeru predlog utemeljen, ne pa če obstajajo drugi razlogi, ki sicer kažejo na sporna razmerja med nasprotnim udeležencem in svojci. Treba bo ugotoviti, ali sta zdravljenje in redno jemanje predpisanih zdravil tisti predpostavki, od katerih je odvisno, ali se bo agresivno vedenje nasprotnega udeleženca ponavljalo.
sprejem na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - paranoidna shizofrenija - duševna motnja - pritožba zoper sklep - najbližja oseba
Zoper sklep, ki ga izda sodišče v postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnem primeru, se lahko po prvem odstavku 67. člena ZDZdr pritožijo: oseba, ki je bila sprejeta na zdravljenje, njen odvetnik in zakoniti zastopnik, najbližja oseba in psihiatrična bolnišnica, v kateri je bila oseba zadržana. A. A. je oče pridržane osebe, vendar ne sodi v krog oseb, ki se lahko pritožijo zoper obravnavani sklep.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je strniti zaključek, da tožnik pogodbe od junija 2007 sploh ne izpolnjuje, ter da so okoliščine, ki so vplivale na tožnikovo odločitev za to kvečjemu v ravnanju tožnikovih sorojencev, česar ni mogoče pripisati toženki, ki je bila tudi po tožnikovi odselitvi še vedno pripravljena sprejemati njegove izpolnitve obveznosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna materialnopravna presoja, da je izpolnjen razvezni pogoj neizpolnjevanja obveznosti po tretjem odstavku 120. člena ZD.
pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - nekomercialni fonogram - komercialni fonogram - javna priobčitev - namen priobčitve fonograma - dostopnost javnosti - predvajanje neizdanih demo posnetkov z namenom tonske vaje
Tožeča stranka meni, da je upravičena do nadomestila že ob vsakršni javni priobčitvi fonogramov. Tožena stranka pa se tožbenemu zahtevku upira s trditvami, da je na prireditvah predvajala le glasbo s posnetkov, ki niso bili nikoli izdani ali dani v prodajo ali drugače ponujeni javnosti, to je demo posnetke nastopajočih skupin z namenom preizkusa delovanja ozvočenja.
Ni komercialen že vsak fonogram, ki je priobčen javnosti.
Bistveno je, da so bili sporni fonogrami ustvarjeni z namenom preizkusa ozvočenja, prav tako pa nikoli niso bili izdani niti interaktivno dostopni. Tožena stranka je na obravnavanih prireditvah predvajala zgolj nekomercialne fonograme (neizdane demo posnetke z namenom tonske vaje).
Ker je imela dedinja v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje možnost odpovedati se dediščini s podajo dedne izjave, pa slednje ni podala do konca zapuščinske obravnave, velja domneva, da dediščino sprejema. V pritožbi zoper sklep o dedovanju se dedinja dedovanju ne more več odpovedati.
pravdna sposobnost – dvom v pravdno sposobnost – pritožba – dovoljenost pritožbe – sklep procesnega vodstva
Zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkanja sposobnosti biti stranka, ni pritožbe. Zato mora višje sodišče pritožbo zavreči kot nedovoljeno.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085975
OZ člen 171, 179, 360. ZPP člen 292.
povrnitev nepremoženjske škode – duševne bolečine – prestajanje zapora – neugodne razmere – nezadosten prostor – deljena odgovornost – individualizacija odškodnine – merila za odmero – odmera škode po dnevih – zastaranje – začetek teka zastaranja – nepremagljive ovire – ponovna otvoritev glavne obravnave – materialno procesno vodstvo
Standard (7 m2 na zapornika), ki ga je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ima le naravo priporočila, ki ga mora država upoštevati v okviru svojih objektivnih možnosti.
Tožnik bi se svojemu duševnemu trpljenju lahko izognil, če bi opustil svojo kriminalno dejavnost, tako pa je sam prevzel tveganje, da se bo, če ga bodo organi pregona odkrili, znova znašel v zanj neugodnih razmerah v zavodu, kjer naj bi mu bile kršene njegove človekove pravice. Vprašljivo je torej, ali je tožnik upravičen do popolne odškodnine.
Tožnik se neutemeljeno sklicuje na bistveno višje odškodnine iz prakse ESČP, saj so prav po stališču navedenega sodišča odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih prisodijo domača sodišča v postopkih po EKČP, lahko tudi za več kot polovico nižje od tistih, ki bi jih v podobnih zadevah prisodilo ESČP.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je zastaranje tožnikove odškodninske terjatve pričelo teči že s samim prestajanjem zapora oziroma pripora. Pri tem pa ni upoštevalo, da je bila tožniku celotna nepremoženjska škoda lahko znana šele, ko je domnevna kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala. Poleg tega je bil tožnik zaradi odvzema prostosti vendarle v posebnem položaju, zato ni sprejemljivo stališče, da tožniku ničesar ni preprečevalo, da bi že prej zahteval pravno varstvo. Takšna pretoga razlaga sodišča glede pričetka teka zastaralnega roka nesorazmerno posega v tožnikovo pravico do odškodnine za zatrjevano škodo.
V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pravne posledice sodbe ne bi v ničemer zadevale pravnega položaja podizvajalca. Predlagateljica lahko na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila z drugo tožnico od te zahteva plačilo za opravljena dela. Tudi če bi bilo v tej pravdi s sodbo ugotovljeno, da dela, ki naj bi jih opravila predlagateljica, niso bila opravljena oziroma so bila opravljena z napako, to ne bi vplivalo na njen pravni položaj v morebitni pravdi proti drugi toženki, v kateri bi predlagateljica dokazovala, da so bila dela v celoti in pravilno opravljena in bi plačilo teh del zahtevala od druge tožnice. Druga tožnica se v tem primeru ne bi mogla uspešno sklicevati na svoj lastni neuspeh v obravnavanem postopku.
Tožena stranka je ravnala protipravno, ker ob izkazanih pogojih 631. člena OZ ni plačala podizvajalki, čeprav je že pred plačilom glavnemu izvajalcu razpolagala z njenim zahtevkom za plačilo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078101
ZASP člen 168, 168/1, 168/2, 168/3. ZPP člen 39, 45, 180, 180/2.
višina odškodnine za kršitev sorodnih pravic – običajen honorar – reparacija – civilna kazen – stroški postopka – uspeh v postopku
Dogovorjeni honorar je, kot že ime pove, tolikšen, kot ga dogovorita pogodbeni stranki. Običajni honorar pa je tisti honorar, ki bi bil običajen na trgu. Za presojo običajnega honorarja zato ne morejo biti merilo želje ene ali druge stranke, pač objektivno vprašanje, za kolikšen denar bi bil v danih razmerah zainteresirani kupec pripravljen kupiti kršeči primer. Nemška literatura zagovarja stališče, da ni pomembno, ali bi imetnik kršene pravice ali kršitelj bila pripravljena skleniti licenčno pogodbo, ali bi bil imetnik pravice sposoben, pridobiti primerno licenčnino. Kot primerna velja licenčnina, ki bi jo razumna pogodbena stranka razumno dogovorila
Izhodišče za izračun višine podatkovne baze z vidika ponudnika baze prodajalca je sicer lahko višina stroškov, vloženih v izdelavo baze. Vendar pa tista metoda za izračun odškodnine, ki povsem ignorira honorar, ki bi bil na trgu običajen, oziroma pričakovan ali vsaj sprejemljiv za obe pogodbeni stranki, ni skladna z zakonom.
Sočasno ponujanje istih produktov (ponudnikov) na internetnih straneh dveh ponudnikov je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumen razlog za 50% nižje nadomestilo od tistega, do katerega bi bil upravičen ekskluzivni ponudnik.
Tožeča stranka je v tem sporu postavila več zahtevkov, vendar za nobenega od njih (razen za denarnega) ni navedla vrednosti spornega predmeta. Zato uspeh ali neuspeh z ostalimi zahtevki (razen denarnega) na odmero pravdnih stroškov ne more imeti vpliva.
ustavitev postopka odpusta obveznosti – odvisnost od iger na srečo
Dolžnica sicer trdi, da na svoja dejanja ni bila sposobna vplivati oziroma ni bila sposobna presoditi, da ravna napačno in da njena pot ni prava. Vendar pa tega ni uspela dokazati. Predloženo zdravniško potrdilo izkazuje le, da je dolžnica vključena v zdravljenje zaradi posledic iger na srečo od 22. 12. 2015, ne pa tudi, da je bila njena odvisnost takšna, da svojih ravnanj ni bila sposobna obvladovati oziroma da ni mogla razumeti pomena svojih ravnanj (da ni imela sposobnosti razsojanja) in da torej ni bila sposobna presoditi, da svojih dolgov ne bo mogla poravnati ob zapadlosti. Posameznik pa sicer za svoja ravnanja, ki jih je storil v stanju prehodne nerazsodnosti, odgovarja, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje, česar pa v danem primeru ni mogoče zaključiti.
Četrti upnik v pritožbi utemeljeno navaja, da ni zgolj zastavni upnik. Je „pravi“ upnik na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah In 82/2014 z dne 14. 7. 2014, s katerim je dovolilo izvršbo na več nepremičnin na območju različnih okrajnih sodišč. Okrajno sodišče na Jesenicah se je v sklepu o dovolitvi izvršbe izreklo, da ni krajevno pristojno za opravo izvršbe in je po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo v obsegu nepremičnin v k.o. Lipoglav ter k.o. Žiče krajevno pristojnemu sodišču v Slovenskih Konjicah. Odstop zadeve ni spremenil statusa četrtega upnika.
vrnitev v prejšnje stanje – narok – obligatoren razpis naroka – neizvedba naroka – krajevna skupnost – pravna oseba javnega prava
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena krajevna skupnost pravna oseba javnega prava in v pravnem prometu nastopa v svojem imenu in na svoj račun, ne more biti neustrezno komuniciranje med obema toženima strankama upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Ker gre za očitno neupravičen razlog, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka.
ugotovitev lastninske pravice – ureditev zemljiškoknjižnega stanja – originarna pridobitev lastninske pravice – priposestovanje – pasivna legitimacija – imetnik pravice uporabe – dejanska raba
Ob uveljavitvi ZLNDL dne 25. 7. 1997, pravni prednik toženke, kljub temu, da je bil v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe, tega zemljišča ni uporabljal in ga ni imel v posesti. Uporabljala ga ni in ga ni imela v posesti tudi ne toženka, temveč so ga imeli v dejanski rabi lastniki stanovanj stanovanjske stavbe, tudi tožniki oziroma njihovi pravni predniki. Z uveljavitvijo ZLNDL so zato kot dejanski imetniki pravice uporabe originarno (izvorno) pridobili lastninsko pravico.
postopek v gospodarskih sporih - sodne počitnice - odgovor na odgovor na tožbo - procesni rok
Tožba, s katero stečajni upnik zahteva ugotovitev obstoja svojih prerekanih terjatve do stečajnega dolžnika in ločitvene pravice, ni nujna zadeva iz 8. točke drugega odstavka 83. člena ZS. Gre le za gospodarski spor, ki nastane v zvezi s stečajnim postopkom, kot je opredeljen v 6. točki 483. člena ZPP. Za tak (gospodarski) spor pa sodišče v času sodnih počitnic ne dela. Ker je (bil) tožeči stranki določen rok za odgovor oziroma izjavo na odgovor tožene stranke na tožbo, procesni rok, ta rok v času sodnih počitnic ni tekel.
začasna odredba – začasna mesečna preživnina – dejstva, navedena v pritožbi – predlaganje dokazov v pritožbi
Upnica predloga za izdajo začasne odredbe ni utemeljila z relevantnimi trditvami o ogroženosti otroka, niti ni navedla nujnih stroškov za svoje preživljanje in preživljanje drugih, na podlagi česar bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da A. nujnih potreb s svojimi dohodki ne more v celoti pokriti.
Ker pa je to storila v pritožbi in ker je v postopku iz razmerij med starši in otroki dovoljeno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze tudi v pritožbi, bo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo v ponovljenem postopku obravnavati v pritožbi navedena dejstva in predložene dokaze.