DZ člen 247, 247/2, 254, 254/1, 269. URS člen 54. ZNP-1 člen 42.
postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - navzkrižje koristi staršev in otrok - ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - načelo otrokove koristi - mnenje otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - razrešitev skrbnika - razlogi za razrešitev
Pritožbeno sodišče poudarja, da je kolizijski skrbnik posebna oblika skrbništva za posebni primer, zato varuje varovančeve koristi le v omejenem obsegu, kar pomeni, da so njegove naloge omejene na varstvo koristi otroka in njegovo zastopanje glede vprašanj, o katerih se odloča v konkretnem sodnem postopku. S postavitvijo kolizijskega skrbnika se omeji pravica staršev do zastopanja otrok v konkretnem sodnem postopku, saj kolizijski skrbnik v tem postopku namesto staršev zastopa mladoletnega otroka. Kolizijski skrbnik ima nalogo, da otroka na primeren način seznani s postopkom in pomenom posameznih procesnih dejanj ter v otrokovem imenu podaja trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu. Po naravi stvari lahko kolizijski skrbnik v imenu 14-letnika podaja trditve in predlaga dokaze, če z njim opravi razgovor. Zlasti pa se potreba po razgovoru pokaže, če je predlagan ukrep namestitve v zavod (175. člen DZ), kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja hudo obliko posega države v pravico do družinskega življenja, saj mladoletnika iztrga iz domačega okolja. Kajti v skladu z 247. členom DZ se mora skrbnik pred vsakim važnejšim opravilom posvetovati z varovancem ter njegovo mnenje upoštevati, če ga je varovanec izrazil in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Zato je napačno naziranje prvostopenjskega sodišča in kolizijske skrbnice, da je zgolj v pristojnosti kolizijske skrbnice, kdaj in če sploh bo opravila razgovor s 14 letnim otrokom, katerega namestitev v zavod predlaga CSD. Tudi izkušnje iz prakse kažejo, da kolizijski skrbniki običajno opravijo razgovor z otrokom, ki je sposoben izraziti svoje mnenje in razumeti njegov pomen ter posledice, podatki spisa pa ne kažejo, da mladoletni B. B. tega ne bi bil sposoben.
zavrnitev predloga za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - napačen pravni pouk
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče enkrat že odločalo o obdolženčevem predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, in sicer s sklepom z dne 26.6.2025 in njegov predlog zavrnilo ter obdolžencu podalo pravilen pravni pouk po tretjem odst. 113.d člena ZP-1 (da torej zoper sklep ni dovoljena posebna pritožba). Obdolženec pa je dne 7.7.2025 ponovno vložil nov predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 11.7.2025 in predlog zavrglo, saj je bilo o njem že odločeno, pri tem pa zapisalo napačni pravni pouk, da je zoper izpodbijani sklep dovoljena pritožba.
Ker tudi v tem primeru, torej v primeru zavrženja predloga obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja tretji odst. 113. člena ZP-1 izrecno ne omogoča posebne pritožbe, temveč se lahko tak sklep izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če je ta pravnomočna, pa v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, tudi izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo. Zato je obdolženčeva pritožba zoper sklep z dne 24.07.2025 (kljub napačnemu pravnemu pouku prvostopenjskega sodišča) nedovoljena, saj sodišče ne more z napačnim pravnim poukom obdolžencu dati več pravic, kot mu gre po zakonu.
ZDZdr člen 12, 13, 13/1, 13/2, 30, 30/1, 67, 67/3.
zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom - omejitev pravice osebe, v oddelku pod posebnim nadzorom - pravica do uporabe telefona - hujše ogrožanje lastnega zdravja - nujnost posega - načelo najmilejšega ukrepa
Omejitev uporabe mobilnega telefona je nujno potrebna za uspešnost zdravljenja pridržane osebe in uporaba mobilnega telefona huje ogroža njeno zdravje. Glede na načelo, da se pravica lahko omeji le v nujno potrebnem obsegu, in da se pri omejevanju pravic uporabi najmilejši ukrep, pa omejitev ne velja za uporabo stacionarnega telefona bolnišnice.
Neutemeljeno se pritožba zavzema, da mora toženka izkazati, da je svojemu pooblaščencu poravnala priglašene stroške, in da bi lahko le tako izkazani stroški bili podlaga za plačilo stroškov pooblaščencu.
V skladu s 155. členom ZPP sodišče odloči o stroških, ki jih mora stranka povrniti nasprotni stranki, in sicer se priznajo zgolj tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Pri tem sodišče odloča po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrado odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. In prav slednje je storilo sodišče prve stopnje, ki je o stroških toženke, ki jo zastopa odvetnik, odločilo na podlagi predpisane Odvetniške tarife.
Načela zakonitega sodnika ni mogoče obiti s tem, da namesto odsotnega sodnika odločbo podpiše drug sodnik.
Tako v uvodu obeh sklepov kot na koncu je sicer navedeno, da sklepa izdaja predsednica senata A. A., vendar iz izvirnikov izhaja, da sta oba sklepa dejansko namesto nje podpisali in s tem izdali (prvi in tretji odstavek 321. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 323. člena ZPP) drugi sodnici, katerima spis ni bil dodeljen. Glede na navedeno je pri izdaji sklepa z dne 9. 5. 2025 in sklepa z dne 15. 7. 2025 prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.