zavarovanec - preostala delovna zmožnost - invalid III. kategorije invalidnosti - ustrezna prerazporeditev invalida na delovno mesto - opredelitev pojma svoj poklic
Ključna dolžnost delodajalca do delovnega invalida III. kategorije, je v skladu z delovno zakonodajo premestitev na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in invalidnosti - preostali delovni zmožnosti. Če delodajalec po dokončnosti odločbe o pravici na podlagi invalidnosti, ne more zagotoviti pravic skladno z zakonom, lahko začne postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Trditev tožnika, da ni kršil navodil pristojnega zdravnika, ker je opravljal zgolj "manjša, lažja dela", nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Iz izvedenih dokazov, predvsem detektivskega poročila in izpovedb prič (tožnikove lečeče psihiatrinje in tožnikovega osebnega zdravnika), je bilo namreč brez vsakršnega dvoma ugotovljeno, kakšna dela je tožnik opravljal ter da slednja po svoji naravi ne sodijo med lahka ali sproščujoča opravila, ki so mu bila dovoljena.
Za izvedence velja, da so lahko izločeni iz istih razlogov kot sodnik (prvi odstavek 247. člena ZPP), torej tudi zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o izvedenčevi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Če v dokaznem postopku sodeluje izvedenec, glede katerega je podan izločitveni razlog, to vzbudi dvom ne le v nepristranskost izvedenskega mnenja, pač pa tudi v nepristranskost samega sojenja, ki je ustavno varovana pravica (prvi odstavek 23. člena URS).
ZPIZ-2 člen 27, 29, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 53. ZUP člen 129, 129-4. URS člen 8. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5.
vdovska pokojnina - pogoji za priznanje - I. kategorija invalidnosti - mednarodni sporazum sporazum z bosno - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju
Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, kar je ključno. Samo dejstvo, da je bil umrli zavarovanec uživalec predčasne pokojnine po odločbi bosanskega nosilca obveznega zavarovanja, ne pomeni izpolnjenost pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz 52. člena ZPIZ-2.
MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087862
ZPP člen 5, 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIZ člen 15, 272, 272/1.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - novinarski prispevek - zadeve splošnega pomena - namen informiranja javnosti - poseg v čast in dobro ime - objektivna žaljivost - resničnost objavljenih informacij - dvom v verodostojnost - dolžna skrbnost novinarja - kodeks novinarske etike - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - kršitev pravice stranke do izjave - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Prvostopenjsko sodišče je verjetnost resničnosti vsebine prispevkov (in posledično tudi posnetkov, ki so predstavljali "kronski vir" teh prispevkov) utemeljilo kar na njihovi vsebini, tako da je v obrazložitev sklepa preprosto vneslo navedbo novinarke iz posnetka, ki trdi, da resničnost dejstev potrjujejo tudi drugi viri informacij. Obširno povzemanje (citiranje) vsebine prispevkov ne zadošča za obrazložitev sodišča, da je novinarka opravila razumen obseg raziskovanja z uporabo kredibilnih virov, na podlagi katerega je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev iz objavljenih prispevkov.
Tožnica je argumentirano oporekala verodostojnosti informacij iz posnetkov in v tožbi izpostavila več okoliščin, s katerimi je bila novinarka pred objavo seznanjena in ki bi lahko zamajale avtoriteto navedenega vira informacij in vplivale na vprašanje, ali je novinarka v konkretnih okoliščinah primera sploh opravila razumen obseg raziskovanja. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje opredeliti do teh tožničinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V kolikor tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne bi uspelo, pa bi sodišče moralo izvesti dokaze, ki (s stopnjo verjetnosti) potrdijo utemeljenost ali neutemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.
INVALIDI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO VARSTVO
VDS00088792
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 3, 3-1. ZPIZ-2 člen 126, 126/3, 181, 181/6, 194. URS člen 50. ZPP člen 355, 355/1.
nadomestilo za invalidnost - vračilo preplačila ZPIZ - III. kategorija invalidnosti - sprememba - delovno mesto - ustavitev izplačevanja nadomestila
Za presojo je bistveno vprašanje, ali tožniku eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019 dejansko ni bilo zagotovljeno delo s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti in v zvezi s tem torej, ali je tožnik do 1. 10. 2020 (tj. v roku enega leta) kadarkoli opravljal delo skladno z novo odločbo. Zlasti je relevantno vprašanje ali je tožnik takšno delo opravljal v mesecu septembru 2020, glede katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor se bo ugotovilo, da je tožnik v relevantnem letu kadarkoli opravljal delo v skladu z odločbo z dne 12. 6. 2019, potem je še vedno upravičen do delnega nadomestila.
ZUOPP-1 člen 2, 32, 34. DZ člen 151, 154, 170, 171.
nepravdni postopek - nadomestitev soglasja starša - otrok s posebnimi potrebami - varovanje otroka s posebnimi potrebami - zavrženje predloga - usmerjanje otroka s posebnimi potrebami - zavod za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami - ukrepi za varstvo koristi otroka - ukrepi trajnejšega značaja - omejitev starševske skrbi - korist mladoletnega otroka - največja korist otroka - ogroženost otroka - izjava otroka - trajanje ukrepa - načrt pomoči družini in otroku - nadzor nad izvajanjem starševske skrbi - psihično nasilje - neopredelitev do odločilnih dejstev - razveljavitev sklepa
Odločitev o vključitvi v ustrezen CUDV ni prepuščena volji posameznega starša. Zakon določa obvezno vključitev otrok v izobraževanje, zato se v teh primerih ne postavlja vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasje za vključitev v določen CUDV, za kar se zavzemajo pritožniki, saj so starši dolžni vključiti otroka v CUDV, kot sledi iz odločbe oziroma kot jim nalaga odločba. Sodišče v nepravdnem postopku zato v konkretnem primeru ni imelo podlage, da odloča o nadomestitvi soglasja očeta za premestitev mladoletne A. A. v CUDV, ker so starši dolžni deklico vpisati v tisti CUDV, ki je določen v odločbi ZRSŠ. Če se starši odločbe ne bi držali, zakon CUDV usmerja na obvestilo Inšpektoratu za šolstvo, torej na postopek o prekršku.
Starši lahko sami odločajo o vseh vprašanjih v zvezi z otroci, vendar na način, da skrbijo za korist otroka. Varstvo otrokovih koristi pomeni med drugim skrb za otrokovo življenje in zdravje, vzgojo, varstvo in nego otroka, pa tudi nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, zastopanje in preživljanje ter upravljanje njegovega premoženja. Država izvede ukrepe za varstvo koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka. Kadar na predlog upravičenega predlagatelja ali pa po uradni dolžnosti sodišče ugotovi, da je otrok zaradi ravnanja staršev ogrožen, ker je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, ki se kaže lahko na telesnem ali duševnem zdravju ali pa razvoju otroka, izreče ukrep za zaščito otroka trajnejše narave, s katerim poseže v starševsko skrb, da bi glede na stopnjo in način ogroženosti otroka zavaroval njegove koristi.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/2. ZDSS-1 člen 19. ZPP člen 350, 350/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - skaženost - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - preizkus pravilne uporabe materialnega prava - primerna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo primerno denarno odškodnino. Pri odmeri odškodnine je ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Upoštevalo je intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter vse konkretne okoliščine, ki so podane pri tožniku, kot tudi sodno prakso v podobnih primerih.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - ogrožanje življenja in zdravja - blodnjavost - neobrazložena pritožba - izločitev sodnika - izločitev izvedenca - izločitev odvetnika
Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da nezdravljene rane na telesu ob higienski zanemarjenosti lahko privedejo do hudih okužb in celo do življenjsko ogrožajoče sepse in ker zdravljenja na infekcijski kliniki ni bilo mogoče izvajati zaradi pritožnikove agresije do osebja in blodnjavih idej, da ga tepejo, je bila njuno potrebna premestitev na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike zaradi umiritve psihotične simptomatike. Ob takšnih okoliščinah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zdravljenje zadržanega mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, kjer je edino mogoče zagotoviti stalen nadzor, nego in intenzivno zdravljenje ulkusov na nogah, pa tudi zdravljenje psihotične motnje in prilagajanje terapije ter spremljanje zdravstvenega stanja vse do ustrezne umiritve blodnjave motnje, ker bi bila sicer v nasprotnem primeru zdravje pritožnika in življenje hudo ogrožena.
OZ člen 147, 147/1. ZDR-1 člen 177, 177/1. ZPP člen 243, 337, 337/1.
odškodninska odgovornost delavca - bančna transakcija - bančna uslužbenka - povrnitev škode, ki jo je pri delu povzročil delavec
Toženka je odgovorna za celotno škodo, ki je nastala tožnici zaradi toženkinega ravnanja, saj je tožnica dokazala, da je morala komitentoma na podlagi dogovorov o uskladitvi stanja na varčevalno hranilni knjižici povrniti vsa manjkajoča sredstva na njunih varčevalno hranilnih knjižicah. Pravno nepomembno je, da pri navedenih transakcijah za prenos 13.000,00 in 13.500,00 EUR ni šlo za dviga, temveč za interna prenosa, prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva, ali si je denar prisvojila toženka.
neplačilo sodne takse - prekluziven rok - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Če tožena stranka ob prejemu plačilnega naloga ter v danem roku ni imela zadosti denarnih sredstev, so v specialnem zakonu urejeni instituti oprostitve, odloga in obročnega plačila sodne takse. Nanje je bila opozorjena v plačilnem nalogu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Plačilo sodne takse po izteku roka ni več možno, ker je ta prekluziven.
Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih.
Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
ZDSS-1 člen 70, 70/1, 70/4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.
socialni spor - regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Predlogu za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta je mogoče ugoditi le v primeru, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tožnik ni dokazal, da je izpolnjen navedeni pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč ni izkazal nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.
Obstoj težko nadomestljive škode je potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.
Očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o izvedbi dokaznega predloga z izvedencem, meri na pomanjkljivost dokaznega sklepa, ki lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v zvezi s katero bi morala pritožnica izkazati ne le obstoj kršitve procesnih pravil, ampak tudi verjetnost njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v konkretni zadevi (prvi odstavek 339. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00088645
ZVPot člen 23, 24. OZ člen 346, 352, 352/3, 366. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/3.
ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - neposredni učinek direktive - prekinitev postopka
Zmotno je stališče toženke, da se je toženec najkasneje v letu 2015 moral zavedati, da je prevzel valutno tveganje in ko je že bilo ustanovljena civilna iniciativa združenje Frank, saj se je stališče o morebitni ničnosti takih kreditov prvič pojavilo šele v letu 2022 z odločbo VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 202 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, saj pred tem oblikovana sodna praksa teh zahtevkov ni priznavala, od samih oškodovancev pa ni mogoče pričakovati oz. zahtevati, da vlagajo tožbe na "zalogo", za primer če se bo sodna praksa spremenila, niti se ni mogel (glede na spreminjajočo sodno prakso vrhovnega sodišča) obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), glede ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter rojstva kondikcijske tožbe.
ZDZdr člen 3, 3/2, 39, 39/1, 58, 59, 61, 64. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. DZ člen 239.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejevalni ukrep - nujni prisilni ukrep - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - človekove pravice in osebne svoboščine - poseg v ustavne pravice posameznika - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v pravico do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - varstvo pravice do socialne varnosti in pravice do osebnega dostojanstva - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - oseba z duševno motnjo - resna nevarnost za življenje ljudi - ogrožanje življenja in zdravja - izkazovanje ogroženosti - konkretni opis dejanja - celovita presoja - izvedensko mnenje - dvom v pravilnost in popolnost mnenja - zaslišanje zakonitega zastopnika - skrbništvo nad odraslo osebo - namen instituta - vročanje zakonitemu zastopniku - obveznost obveščanja - pravica do obveščenosti - najbližja oseba - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - nemožnost preizkusa sklepa - zmotna uporaba materialnega prava
Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno.
Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088091
ZPSPP člen 28, 29, 29/2, 29/3. ZPP člen 433, 435, 435/2, 436, 436/2. URS člen 22.
najem poslovnih prostorov - prenehanje najemnega razmerja - odstop od najemne pogodbe - krivdni razlogi - zamuda s plačilom najemnine - izjava o odstopu - odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor - izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov - smiselna uporaba določb o plačilnem nalogu - izpraznitveni nalog - izdaja plačilnega naloga - mandatna tožba - ugovor zoper plačilni nalog - postopek ugovora zoper plačilni nalog - obrazloženost ugovora - navajanja dejstev in dokazov - pravna naziranja strank - pravica do izjave - pravica do enakega varstva pravic - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - vsebinsko odločanje o zahtevku - vsebinska obravnava vloge
Materialno pravo je z vidika pravdnega uspeha strank enako pomembno kot dejanska podlaga spora. Razlike med dejstvi in dokazi na eni strani ter pravnimi pravili na drugi strani zato ni niti v zvezi s pravico do izjavljanja (in v zvezi s tej pravici odgovarjajočo obveznostjo sodišča do opredelitve), ki se nanaša(ta) tudi na izražanje pravnih naziranj. Ker je tako, toženkine meritorne obrambe ni mogoče omejiti na dejansko podlago spora (negatio, exceptio), temveč se lahko toženka brani (tudi izključno) z utemeljevanjem nesklepčnosti tožbe oziroma nasprotovanjem tožničinim pravnim zaključkom.
V primeru mandatne tožbe ni nič drugače. Obrazloženosti ugovora zoper plačilni oziroma izpraznitveni nalog zato ni pravilno omejevati na primere, ko je ugovor oprt na trditve in dokaze o takšnih dejstvih, ki so pravno pomembna tudi po prepričanju nasprotne stranke ali sodišča, temveč je treba toženki dopustiti možnost, da ga utemeljuje (lahko tudi izključno) na nasprotovanju pravnim zaključkom tožnice. Ker se plačilni oziroma izpraznitveni nalog izda brez predhodne kontradiktorne obravnave (433. člen ZPP) in ker ga lahko toženka izpodbija samo z obrazloženim ugovorom, bi bila drugačna razlaga obrazloženosti ugovora iz drugega odstavka 435. člena ZPP v neskladju s toženkino pravico do izjave.
OZ člen 423, 488, 488/2. ZUKSB člen 2, 2/2, 2/2-1, 11, 11/1. ZPP člen 199.
udeležba drugih oseb v pravdi - predlog za dopustitev stranske intervencije - zavrnitev predloga o stranski intervenciji - izkazovanje pravnega interesa - ukrepi za stabilnost bank - udeležba intervenienta - intervencijski interes - cesija - razmerje med odstopnikom in prevzemnikom - pravne napake - sankcije za pravne napake - odstop terjatve (cesija) - odgovornost za obstoj terjatve - stranske pravice - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost stranskega intervenienta
Stranski intervenient (199. člen ZPP) je torej oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenimi strankami, pridruži eni od njih, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga. Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Presoja tega interesa je zato neizogibno povezana s predmetom spora, ki je opredeljen s tožbo.
Če že iz tožbenih navedb izhaja, da med intervenientom in stranko, ki se ji je pridružil, obstaja pravno razmerje, zaradi katerega utegne vsebina sodbe vplivati na pravni položaj intervenienta, slednjemu intervencijskega interesa ni treba še posebej izkazovati.
oblikovanje tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - opozorilo na pravne posledice - obseg tožbe - rok za dopolnitev tožbe - zavrženje vloge
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Tudi iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran enako kot velja za izrek sodbe.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.