CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00088645
ZVPot člen 23, 24. OZ člen 346, 352, 352/3, 366. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/3.
ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - neposredni učinek direktive - prekinitev postopka
Zmotno je stališče toženke, da se je toženec najkasneje v letu 2015 moral zavedati, da je prevzel valutno tveganje in ko je že bilo ustanovljena civilna iniciativa združenje Frank, saj se je stališče o morebitni ničnosti takih kreditov prvič pojavilo šele v letu 2022 z odločbo VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 202 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, saj pred tem oblikovana sodna praksa teh zahtevkov ni priznavala, od samih oškodovancev pa ni mogoče pričakovati oz. zahtevati, da vlagajo tožbe na "zalogo", za primer če se bo sodna praksa spremenila, niti se ni mogel (glede na spreminjajočo sodno prakso vrhovnega sodišča) obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), glede ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter rojstva kondikcijske tožbe.
oblikovanje tožbenega zahtevka - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - opozorilo na pravne posledice - obseg tožbe - rok za dopolnitev tožbe - zavrženje vloge
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Tudi iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran enako kot velja za izrek sodbe.
Neutemeljeno se pritožba zavzema, da mora toženka izkazati, da je svojemu pooblaščencu poravnala priglašene stroške, in da bi lahko le tako izkazani stroški bili podlaga za plačilo stroškov pooblaščencu.
V skladu s 155. členom ZPP sodišče odloči o stroških, ki jih mora stranka povrniti nasprotni stranki, in sicer se priznajo zgolj tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Pri tem sodišče odloča po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrado odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. In prav slednje je storilo sodišče prve stopnje, ki je o stroških toženke, ki jo zastopa odvetnik, odločilo na podlagi predpisane Odvetniške tarife.
Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.
Očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o izvedbi dokaznega predloga z izvedencem, meri na pomanjkljivost dokaznega sklepa, ki lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v zvezi s katero bi morala pritožnica izkazati ne le obstoj kršitve procesnih pravil, ampak tudi verjetnost njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v konkretni zadevi (prvi odstavek 339. člena ZPP).
OT v poglavju XXI. Posveti, nasveti, mnenja in udeležba na konferencah, pregledi spisov in listin ter druge storitve v 43. tarifni številki predpisuje, da če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, obračuna odvetnik po 5. točki za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov, izpiskov iz sodnega registra in drugih izpiskov in podatkov, za vsak izpisek in podatek 50 točk. Navedena določba torej daje podlago za plačilo samostojnih storitev, kadar te niso zajete že v nagrado po drugih tarifnih številkah. V primeru, ko odvetnik navedeno storitev opravi v okviru priprave na sestavo predloga za izvršbo, je upravičen do nagrade za sestavo predloga za izvršbo, v katerega je zajeta tudi storitev za pridobivanje potrdil, kakor tudi pridobivanje drugih podatkov. Gramatikalna razlaga OT torej omogoča odvetniku plačilo za pribavo potrdil le takrat, kadar gre za samostojno storitev.
Dolžnik je dolžan povrniti upniku stroške, potrebne za izvršbo, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžnik dolžan povrniti upniku vse stroške, temveč le tiste, ki so upniku dejansko nastali do vložitve predloga za izvršbo in jih je upnik izkazal in obseg tistih odvetniških stroškov, ki so v fazi vložitve predloga za izvršbo potrebni. Pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je sicer potrebna, saj mora upnik predložiti k predlogu za izvršbo potrdilo o izvršljivosti izvršilnega naslova, stroški za samo odvetniško storitev pa ne, ker se ta storitev povezuje s storitvijo odvetnika v zvezi s sestavo predloga za izvršbo in njegovo pripravo in ni bila opravljena kot samostojna storitev.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za potreben strošek le takrat, kadar je ta povzročil nastanek dejanskih stroškov v zvezi s poizvedbami, vendar pa nasprotno kot odločbi VSC I Ip 460/2016 in VSM I Ip 343/2023 meni, da ne predstavlja podlage za (dodatno) nagrado pooblaščencu upnika, saj je ta storitev že zajeta v nagrado za sestavo predloga za izvršbo. Tolmačenje, kot ga zastopa upnik v pritožbi bi lahko pomenilo, da bi bil odvetnik ob vložitvi predloga za izvršbo, poleg nagrade za sestavo predloga za izvršbo, upravičen tudi do drugih nagrad v zvezi s storitvami, do katerih je lahko upravičen le takrat, ko predstavljajo samostojne storitve.
izvršilni stroški - potrebni stroški za izvršbo - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti
V primeru, ko odvetnik storitev opravi v okviru priprave na sestavo predloga za izvršbo, je upravičen do nagrade za sestavo predloga za izvršbo, v katerega je zajeta tudi storitev za pridobivanje potrdil, kakor tudi pridobivanje drugih podatkov. Gramatikalna razlaga OT torej omogoča odvetniku plačilo za pribavo potrdil le takrat, kadar gre za samostojno storitev. Pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je sicer potrebna, saj mora upnik predložiti k predlogu za izvršbo potrdilo o izvršljivosti izvršilnega naslova, stroški za samo odvetniško storitev pa ne, ker se ta storitev povezuje s storitvijo odvetnika v zvezi s sestavo predloga za izvršbo in njegovo pripravo, ni bila pa opravljena kot samostojna storitev.
DZ člen 247, 247/2, 254, 254/1, 269. URS člen 54. ZNP-1 člen 42.
postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - navzkrižje koristi staršev in otrok - ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - načelo otrokove koristi - mnenje otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - razrešitev skrbnika - razlogi za razrešitev
Pritožbeno sodišče poudarja, da je kolizijski skrbnik posebna oblika skrbništva za posebni primer, zato varuje varovančeve koristi le v omejenem obsegu, kar pomeni, da so njegove naloge omejene na varstvo koristi otroka in njegovo zastopanje glede vprašanj, o katerih se odloča v konkretnem sodnem postopku. S postavitvijo kolizijskega skrbnika se omeji pravica staršev do zastopanja otrok v konkretnem sodnem postopku, saj kolizijski skrbnik v tem postopku namesto staršev zastopa mladoletnega otroka. Kolizijski skrbnik ima nalogo, da otroka na primeren način seznani s postopkom in pomenom posameznih procesnih dejanj ter v otrokovem imenu podaja trditve, predlaga dokaze in se izreka o procesnem gradivu. Po naravi stvari lahko kolizijski skrbnik v imenu 14-letnika podaja trditve in predlaga dokaze, če z njim opravi razgovor. Zlasti pa se potreba po razgovoru pokaže, če je predlagan ukrep namestitve v zavod (175. člen DZ), kot v obravnavani zadevi, ki predstavlja hudo obliko posega države v pravico do družinskega življenja, saj mladoletnika iztrga iz domačega okolja. Kajti v skladu z 247. členom DZ se mora skrbnik pred vsakim važnejšim opravilom posvetovati z varovancem ter njegovo mnenje upoštevati, če ga je varovanec izrazil in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Zato je napačno naziranje prvostopenjskega sodišča in kolizijske skrbnice, da je zgolj v pristojnosti kolizijske skrbnice, kdaj in če sploh bo opravila razgovor s 14 letnim otrokom, katerega namestitev v zavod predlaga CSD. Tudi izkušnje iz prakse kažejo, da kolizijski skrbniki običajno opravijo razgovor z otrokom, ki je sposoben izraziti svoje mnenje in razumeti njegov pomen ter posledice, podatki spisa pa ne kažejo, da mladoletni B. B. tega ne bi bil sposoben.
ZDZdr člen 3, 3/2, 39, 39/1, 58, 59, 61, 64. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. DZ člen 239.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejevalni ukrep - nujni prisilni ukrep - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - človekove pravice in osebne svoboščine - poseg v ustavne pravice posameznika - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v pravico do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - varstvo pravice do socialne varnosti in pravice do osebnega dostojanstva - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - oseba z duševno motnjo - resna nevarnost za življenje ljudi - ogrožanje življenja in zdravja - izkazovanje ogroženosti - konkretni opis dejanja - celovita presoja - izvedensko mnenje - dvom v pravilnost in popolnost mnenja - zaslišanje zakonitega zastopnika - skrbništvo nad odraslo osebo - namen instituta - vročanje zakonitemu zastopniku - obveznost obveščanja - pravica do obveščenosti - najbližja oseba - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - nemožnost preizkusa sklepa - zmotna uporaba materialnega prava
Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno.
Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).
uporaba svojega jezika v postopku - relativna bistvena kršitev določb postopka - takojšnje grajanje procesne kršitve
V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik ter v svojem jeziku spremljala postopek, stranka pa bi se zaradi tega pritožila, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženec ima namreč tudi slovensko državljanstvo, izrecne zahteve oziroma predloga, da bi postopek spremljal v drugem jeziku pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Zatrjevana kršitev lahko tako pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP treba uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili navidezno pogodbo, katero sta sicer sklenili v pravilni obliki - notarskem zapisu, saj je šlo za pogodbo med zakoncema, namen katere pa je bil zgolj izigrati upnike oz. zaščititi nepremično premoženje, saj se zaradi vpisane hipoteke iz premoženja tožnice ne bodo mogli poplačati.
Sodišče druge stopnje je iz izreka izpustilo del tožbenega zahtevka "na podlagi katere bo naslovno sodišče zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lendavi naložilo oziroma odredilo izbris hipoteke, ki izhaja iz notarskega zapisa SV 662/11, z dne 14. 10. 2011, notarke A. A.", saj se vpis v zemljiško knjigo opravi na predlog stranke in ne sodišča (prvi odstavek 46. člena ZZK-1), slednje pa na samo vsebino izreka sodbe ni vplivalo.
Načela zakonitega sodnika ni mogoče obiti s tem, da namesto odsotnega sodnika odločbo podpiše drug sodnik.
Tako v uvodu obeh sklepov kot na koncu je sicer navedeno, da sklepa izdaja predsednica senata A. A., vendar iz izvirnikov izhaja, da sta oba sklepa dejansko namesto nje podpisali in s tem izdali (prvi in tretji odstavek 321. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 323. člena ZPP) drugi sodnici, katerima spis ni bil dodeljen. Glede na navedeno je pri izdaji sklepa z dne 9. 5. 2025 in sklepa z dne 15. 7. 2025 prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.