Namen ukrepa prepustitve stanovanja po ZPND ni v reševanju neurejenih premoženjskih razmerij med nekdanjima zakoncema, ampak v reševanju družinske situacije na način, da se iz stanovanja v skupni rabi umakne povzročitelja nasilja in se s tem žrtvi zagotovi neposredna varnost. Namen navedenega ukrepa je jasen, prav tako tudi njegov predmet. Nanaša se lahko le na stanovanje oziroma na njegovo prepustitev, ne pa tudi na druge nepremičnine ali njene dele, ki niso stanovanje oziroma z njim niso povezani (npr. shramba, klet, …).
Namen Direktive 2004/48/ES je bil zagotoviti minimalen, vendar standarden niz ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, ki omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v civilnih postopkih. Nadalje iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da Direktiva 2004/48/ES določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo. Direktiva 2004/48/ES se tako uporablja, kot izhaja iz njenega člena 2(1), brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da v 49. členu ZZK-1 niso naštete vse vrste listin, ki so lahko podlaga predznambi. Vendar pa morajo listine izkazovati sklenitev zavezovalnega posla (ponudbo in sprejem ponudbe, oboje v pisni obliki). Predznambo je namreč mogoče dovoliti, kadar sta zemljiškoknjižni lastnik in kupec že sklenila zavezovalni posel, ne pa tudi še razpolagalnega, oziroma razpolagalni posel še ni bil sklenjen v pravilni obliki (prodajalec še ni izdal zemljiškoknjižnega dovolila ali pa ga še ni overil).
Glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP je treba upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi. Takšnih razlogov v konkretnem primeru ni. Družba A. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil primarni tožbeni zahtevek v določenem delu pomanjkljiv, kar meri na njegovo formalno nepopolnost, v določenem delu pa vsebinsko neustrezen, kar meri na njegovo nesklepčnost. V obeh primerih bi moralo pozvati tožnico k ustrezni popravi oziroma dopolnitvi tožbenega predloga, in to tako na podlagi 108. člena ZPP, kot na podlagi 285. člena ZPP. Tega ni storilo, temveč je kljub temu, da je pritrdilo pravni utemeljenosti tožbene podlage, primarni zahtevek zavrnilo, pa še to v celoti, ne glede na zgoraj omenjene delne pomanjkljivosti. S takim postopanjem je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar slednja v pritožbi smiselno uveljavlja.
Tožnik se ne more sklicevati na to, da je nepremičnine pridobil v izključno last brez obremenitev, in da ima zato pravico, da od toženke zahteva prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Refleksno temu ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju s strani toženke, kot je smiselno zaključilo sodišče prve stopnje.