uporabnina - višina uporabnine – uporaba solastninskega deleža
Toženec mora za uporabo tudi tožničinega solastninskega deleža plačati ustrezno odmeno. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivne merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani, česar se je sodišče prve stopnje tudi poslužilo.
ZAVAROVANJE TERJATEV – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0061945
ZIZ člen 270, 270/4, 272, 272/1, 272/2, 272/3. ZIL-1 člen 121, 121/1.
akvizicijska pogodba – licenčna pogodba – zahtevek za vrnitev sredstev – prepovedni zahtevek – regulacijska začasna odredba – restriktiven pristop – aktivna legitimacija - know-how - numerus clausus pravic industrijske lastnine – težko nadomestljiva škoda – uveljavljanje zahtevka v tujini
Za izkaz pogoja verjetnosti terjatve mora biti sama terjatev jasno opredeljena. V predmetni zadevi ni jasno razvidno, na katerih stvareh tožeča stranka zatrjuje svojo lastninsko pravico in neupravičeno posest tožene stranke. Zato ni izkazana verjetnost obstoja terjatve na vrnitev sredstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe.
V predmetni zadevi tožnik kot imetnik izključne licence zahteva pravno varstvo pravice do uporabe tehničnega znanja (know-how). Know-how ni pravica industrijske lastnine (velja načelo numerus clausus). Pravno naravo izključujočih (absolutnih) pravic imajo le pravice industrijske lastnine, kar pomeni, da le-te učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb (erga omnes). Zato v primeru kršitve imetnik pravice do know-howa ne more uporabiti pravnega varstva, ki ga daje 121.čl. ZIL-1 imetniku pravic industrijske lastnine nasproti vsakomur, ki posega v pravni položaj.
Namen določbe 4. odst. 270. čl. ZIZ ni zavarovati upnika pred vsemi morebitnimi zahtevki, ki bi jih kdajkoli moral uveljavljati v tujini, temveč le v primeru, ko bo moral v tujini uveljavljati isto terjatev, kot jo zahteva s tožbenim zahtevkom. Torej v primeru, ko bo za realizacijo svoje terjatve moral doseči priznanje sodbe v tujini in jo v tuji jurisdikciji tudi izvrševati. Ni pa začasna odredba namenjena zavarovanju neke druge terjatve (ki ni predmet tožbenega zahtevka).
URS člen 125, 126. ZASP člen 156, 157, 168, 168/3. ZASP-D člen 6. ZS člen 3, 3/1.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – plačilo avtorskega honorarja – tarifa – skupni sporazum – varstvo pravic – sodno varstvo – povrnitev škode - civilna kazen – uporaba tarife – revalorizacija – pravna varnost – vezanost sodnika na ustavo in zakon – ugovor exceptio illegalis
Zaradi specifične narave avtorske pravice so avtorji posebej varovana kategorija, vendar pa so na drugi strani glede na svojo organizacijo v posameznih združenjih tudi močnejša stranka napram posameznim uporabnikom njihovih del, zato bi s stališča dobre prakse, ki bi zagotavljala pravno varnost, tožeča stranka morala poskrbeti za vsakokratno objavo uskladitve tarife s podatki o indeksu cen na drobno, samo sklicevanje na revalorizacijo namreč ne zadošča.
določitev odškodnine – omejeno zastopanje družbe – obseg zakonitega pooblastila – omejitve pooblastila - odpoved pravici do odškodnine – odpoved bodoči terjatvi – sporazum o prenehanju obveznosti
Pravilo je, da zakoniti zastopnik družbe zastopa družbo neomejeno, izjeme, ki so določene in vpisane v sodni register pa je v tej zvezi treba že zaradi varnosti pravnega prometa razlagati restriktivno. Pravni prednik predlagatelja je z izjavo, ki jo je podpisal takratni generalni direktor, glede izločenih nepremičnin odpovedal pravici do odškodnine po 73. členu ZDen. Takšna odpoved pravici do odškodnine ne predstavlja obremenitve nepremičnin, niti prometa z nepremičninami in tudi z drugimi osnovnimi sredstvi ne. Le za navedene posle pa bi glede na omejitve, vpisane v sodni register, takratni zastopnik pravnega prednika predlagatelja potreboval soglasje upravnega odbora oziroma skupščine.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZOdvT člen 3, 3/1.
zapadlost terjatve – sodna poravnava – izvršljivost sodne poravnave - izvršilni naslov – dokazovanje zapadlosti – stroški poročila stranki po ZOdvT
Kadar zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev, je upnik dolžan dokazati zapadlost terjatve na zakonsko predpisan način (določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ). Če upnik tega ne stori, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
Dolžnik ni upravičen do povrnitve 20 točk za poročilo stranki, saj se po ZOdvT odvetniške nagrade določajo in odmerjajo v eurih, ne pa v odvetniških točkah, poleg tega pa povrnitev nagrade za to opravilo odvetnika v ZOdvT sploh ni predvidena.
Akcesorna narava zastavne pravice pomeni tudi njeno vezanost na obstoj zavarovane terjatve, saj prenehanje zavarovane terjatve kot glavne pravice pripelje do prenehanja akcesorne zastavne pravice. Res pa zaradi publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo hipoteka obstaja še naprej, vse do njenega izbrisa iz zemljiške knjige.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061955
OZ člen 168, 168/3, 182, 351, 351/1, 352, 352/1. ZPP člen 2, 7, 7/1, 11, 11/1, 180, 180/1.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi – sklepčnost – pravno priznana škoda – izgubljeni dobiček – bodoča škoda – načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka
Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil. Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.
Tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.
Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer prvotoženi stranki v višini 3.396,91 EUR in drugotoženi stranki v višini 1.339,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.
O b r a z l o ž i t e v :
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi izgube slišnosti in poslušanosti. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.
2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročeni v odgovor toženima strankama, ki navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer:
- konkretno protipravno dejanje (v obravnavanem primeru protipraven poseg v pritožnikove pridobljene pravice oziroma protipravno podeljevanje radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke),
- nastanek in višino škode,
- obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in
Očitano ravnanje ima elemente civilnega delikta takrat, ko so kumulativno (hkrati) izpolnjene zgoraj navedene predpostavke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala povračilo škode zaradi izgube slišnosti in poslušanosti s pravilno ugotovitvijo, da ni izpolnjena ena od štirih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno: tožeča stranka s tožbo namreč ni zahtevala plačila izgubljenega dobička, pač pa stroške, potrebne za povrnitev njenega tržnega položaja, kot ga je imela pred izgubo slišnosti in poslušanosti. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega od pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov.
6. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP); če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njenega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Gre torej za posebno strankino dolžnost do same sebe - če namreč tožnik tega bremena ne zmore, bo tožbeni zahtevek zavrnjen (prim. Jan Zobec: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, št. 18/2002 in Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, let. 61 (2006), 11-12). Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve). Formalna pomanjkljivost je stvar procesnega prava; če se ne odpravi, je predvidena sankcija zavrženja vloge. Nasprotno pa je vsebinska pomanjkljivost vloge oziroma njena nesklepčnost stvar materialnega prava. Nanaša se na dejansko podlago vloge in pogojuje odločitev o neutemeljenosti zahteve (Nina Betteto, komentar Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 439). Tožniku v tožbi sicer ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev, bistveno pa je, da jih navede toliko, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Sklepčnost tožbe torej ni pogoj za njeno popolnost; samo nerazumljivo ali nepopolno vlogo pa je potrebno poslati tožniku v popravo (prvi odstavek 108. člen ZPP); če je ne popravi, jo sodišče zavrže. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo, je torej pravilna.
7. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, je bilo škodno dejanje storjeno s posegom v njegove pridobljene pravice oziroma s protipravnim podeljevanjem radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke, posledica tega pa je bila izguba slišnosti in poslušanosti. Kot navaja pritožnik, Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije ni izvršila prepisa imetnika frekvence iz RTV X na Radio Y že takoj po prejetju dovoljenja RTV A 18. 02. 1997, pač pa je namesto tega napotila Radio Y na javni razpis 28. 12. 1998 po novem Zakonu o telekomunikacijah, v maju 1996 pa je brez razpisa izdala dovoljenje za Radio Z na frekvenci 94,9 MHz. Tožeči stranki je tudi zamenjala frekvenco 95,0 MHz na 88,9 MHz, pri čemer je na tej frekvenci začel delovati Radio B. Iz pritožnikovih navedb torej izhaja, da mu je škoda začela nastajati v letih 1996 do 1998. Ker je bila tožba vložena 20. 07. 2006, je tožbeni zahtevek zastaran (352. člen OZ). Na zastaranje ne more vplivati v postopku na prvi stopnji zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka dokaze in informacije o tem, da regulator škoduje tožeči stranki namerno ali iz hude malomarnosti, pridobila šele po letu 2004, dokončno pa šele po prejetih naročenih študijah leta 2005. Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.
8. O zahtevku za povračilo premoženjske škode je mogoče (ob obstoju temelja odškodninske odgovornosti) presojati le, če obstaja tudi pravno relevantna škoda. Tožeča stranka je tista, ki nosi dokazno breme, ne le za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana premoženjska škoda nastala. Povedano drugače: na tožeči stranki je breme, da predloži dokaze o obstoju nastale škode. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala stroške, ki bi jih imela s sanacijo oziroma povrnitvijo tržnega položaja pred izgubo slišanosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni vtoževala navadne škode; iz njenih navedb bi bilo torej mogoče sklepati, da vtožuje izgubljeni dobiček. Toda tožeča stranka ni vtoževala plačila izgubljenega dobička za vsa leta od začetka izgubljanja dohodka, pač pa stroške, ki so potrebni za povrnitev njenega tržnega položaja pred izgubo slišnosti.
9. Pravni red kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 168. člena OZ) in za negmotno škodo (prim. 182. člen OZ). Noben zakonski predpis ne daje podlage, da bi tožeča stranka od tožene stranke lahko uspešno uveljavljala bodočo potencialno škodo, ki ji sploh še ni nastala kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem višje sodišče še dodaja, da tožeča stranka višine zatrjevane škode tudi sicer ni izkazala: v postopku na prvi stopnji se je sklicevala na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke S. J., kateremu pa sta obe toženi stranki izrecno nasprotovali. Dokaz po določbah ZPP je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem postopku postavljeni izvedenec, zato mnenje S. J. predstavlja le trditveno gradivo tožeče stranke, ne pa tudi dokaza za njene trditve. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi sicer ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, zaradi česar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka po višini.
10. Nepravilno je stališče pritožnika, da imajo vse pojavne oblike škode značilnost pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je zgolj tista škoda, za katero pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da naše pravo ne pozna kategorije slišnosti in poslušanosti kot samostojne (premoženjske) kategorije. Tožeča stranka v tem postopku ni vtoževala nepremoženjske škode, zaradi česar pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predmetno škodo kot na (ne)premoženjsko kategorijo, ne more biti upoštevne.
11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).
12. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, posveta s stranko, materialne stroške, sodno takso za odgovor na pritožbo in DDV (prvotožena stranka) oziroma sestavo odgovora na pritožbo, obvestila stranki ter materialne stroške (drugotožena stranka).
OZ člen 1012, 1013, 1019, 1019/3, 1019/4. ZM člen 107, 108.
poroštvo – poroštvena pogodba – finančni leasing
Poroštvena pogodba je veljavno sklenjena, saj je v pisni obliki. Tožena stranka je s to pogodbo kot porok prevzela obveznost za plačilo vseh zapadlih neplačanih obveznosti leasingojemalca AA d.o.o. Njena odgovornost je podana po 3. in 4. odstavku 1019. člena OZ.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – odlog plačila sodne takse – odločitev o celotnem predlogu stranke – pritožba zoper sklep, s katerim se predlogu stranke ne ugodi.
Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala oprostitev plačila sodne takse, prvostopno sodišče pa je njenemu predlogu ugodilo le delno, in sicer tako, da je plačilo sodne takse odložilo za obdobje 12 mesecev. V preostalem delu predlogu tožeče stranke ni ugodilo, kar pa ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prvostopno sodišče bi tako, v okviru odločanja o celotnem predlogu tožeče stranke, moralo zavrniti predlog za oprostitev plačila sodne takse, v kolikor bi seveda ugotovilo, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso izpolnjeni, zoper takšno zavrnilno odločitev pa bi tožeča stranka, v skladu z določbo 5. odstavka 12. člena ZST-1, imela možnost pritožbe.
posebni revizor – domneva nepoštenega in nezakonitega poslovanja
Predlagatelj je predlagal imenovanje posebnega revizorja pod pogoji 2. odstavka 318. člena ZGD-1. Sporen je bil tretji pogoj, to je ali obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov s strani nasprotnega udeleženca do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Predpisani standard verjetnosti, vzrok za domnevo nepoštenosti pri vodenju poslov ali kršitev zakona s strani predlagatelja je torej le obstoj suma, da je prišlo do neenakopravnega obravnavanja delničarjev in oškodovanja nasprotnega udeleženca.
ZZVZZ člen 87, 87/1. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 23.
varstvo pri delu - nesreča pri delu
Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je potrebno ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena od tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (zatrjevane opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu.
opustitev ukrepov iz varstva pri delu – nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca
Golo sklicevanje na abstraktne pravne predpise ne pomeni zadostne utemeljitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožeča stranka bi morala konkretizirano opredeliti dejstva in dokaze, na katerih utemeljuje krivdno ravnanje tožene stranke (delodajalca), sicer preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoč.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ARBITRAŽNO PRAVO
VSL0061951
OZ člen 417, 418, 418/1, 631. ZPP člen 80, 339/2-11.
cesija – pogodbena cesija – zakonita cesija - prehod stranskih pravic pri cesiji – dogovorjena pristojnost – spor o pristojnosti – arbitražni sporazum – sodna pristojnost – dogovor o uporabi prava
Pravna teorija stoji pri pogodbeni cesiji na stališču, da so dogovori o pristojnosti sodišča in o uporabi prava s terjatvijo, iz katere izvira cedirana terjatev, tesno povezani, saj bi se njena vsebina bistveno spremenila, če bi njihovo učinkovanje zastalo v razmerju med dolžnikom in cedentom in se ne bi razširilo tudi na odnos med dolžnikom in cesionarjem. Ker je cesija zgolj personalna in ne tudi vsebinska sprememba terjatve, je treba tudi za tovrstne ugovore analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic. Ker pravo pri cesiji varuje dolžnikov položaj, ki zaradi cesije ne sme biti slabši, se tudi dogovorjena pristojnost ne sme spremeniti. Teorija priznava tudi prenos klavzule o podsodnosti in klavzule o arbitraži.
V konkretnem primeru gre za zakonito cesijo in ne za pogodbeno cesijo, saj prva nastane na podlagi zakona, druga pa na podlagi pogodbe. Določilo 631. člena OZ pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki postane s tem podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku. Zato v konkretnem sporu o pristojnosti ni odločilna terjatev med podizvajalcem in izvajalcem, ki je predmet predložene Konzorcijske pogodbe, pač pa terjatev med izvajalcem in naročnikom, ki je predmet pogodbe med toženima strankama. Ta terjatev ali del te terjatve je bil namreč „cediran“ po samem zakonu od izvajalca na podizvajalca. Podizvajalec je na podlagi zakonite cesije prevzemnik te terjatve in bi se v primeru uspeha v pravdi poplačal iz te terjatve.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – utemeljen razlog – poslovni razlog – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Četudi tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, ni podlage za prisojo odškodnine po 118. členu ZDR (ki je predpisana ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi), saj je tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je slednja sprejela, tako da je ostala zaposlena pri toženi stranki. Iz tega razloga bi bila eventualno upravičena do odškodnine, vendar na drugi materialnopravni podlagi – po splošnih pravilih civilnega prava.
Upravna enota je torej očitno štela, da predlagatelj ne potrebuje odobritve „posla“, katerega nadomešča sodba. Logičen sklep, ki iz tega sledi pa je, da je predlagatelj svojo obvezo izpolnil in izkazal upniško zamudo nasprotnega udeleženca, ki kljub temu, da upravno odločbo ima in jo je celo sam predložil v tem postopku, odklanja sprejem kupnine.
pomanjkanje procesne sposobnosti – pravdna sposobnost - veljavnost pooblastila – odvzem poslovne sposobnosti
Procesna sposobnost je splošna procesna predpostavka, na katero po uradni dolžnosti sodišče pazi ves čas postopka. Od njenega obstoja je odvisna tudi veljavnost pooblastila. Pri tem ni pomembno, da stranki poslovno sposobnost ni bila omejena oziroma odvzeta z odločbo sodišča v postopku, ki ga predvideva ZNP. Če sodišče posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti ali če se na to stranka sama sklicuje, mora sodišče v tekočem postopku o tem izvesti potrebne dokaze in s stopnjo zanesljivosti ugotoviti ali je predpisana procesna predpostavka podana.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0007120
ZOR člen 103. ZZK-1 člen 94. ZPPSL člen 112.
izločitvena pravica na nepremičnini – vpis v zemljiško knjigo po začetku stečaja – zahtevek na izstavitev za vknjižbo primernega zemljiškoknjižnega dovolila - ničnost pogodbe – pravni interes
Ker pogoji za veljavnost oz. izvršitev razpolagalnega prava posla (vpisa v zemljiško knjigo) pred začetkom stečaja niso bili izpolnjeni, tožeča stranka tega posla po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ne more več izpeljati. Njen obligacijski pravni nedenarni zahtevek na izstavitev za vknjižbo primernega zemljiškoknjižnega dovolila se je spremenil v denarno terjatev po cenah na dan začetka stečajnega postopka. To terjatev, ki jo vsebinsko predstavlja denarna vrednost 1/3 nepremičnine na dan začetka stečajnega postopka, bi morala tožeča stranka v stečajnem postopku tudi pravočasno prijaviti. Ker tega ni storila, je ne bo mogla več uveljavljati v nadaljevanju stečajnega postopka (če pa bi jo prijavila, bi jo morala tožena stranka prerekati). Tožena stranka tako nima pravnega interesa za vodenje pravde na ugotovitev ničnosti pogodbe, saj ji morebiten uspeh v tej pravdi ne bi prenesel nobene pravne koristi.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – odločanje po uradni dolžnosti – odškodnina – odmera odškodnine
Prisojena odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini devetih mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je glede na tožničino starost 51 let in dejstvo, da je že od leta 2005 brez zaposlitve (z vmesno zaposlitvijo pri toženi stranki na podlagi predhodne pravnomočne sodne odločbe), primerna. Od te odškodnine se tudi ne odšteje nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.
nasilje v družini – podrejen položaj – ogrožanje varnosti
Obdolženčevo ravnanje glede na vrsto le-tega, intenzivnost, trajanje in predvsem enkratnost, ne omogoča zaključka, da je to pri oškodovanki povzročilo nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti (in) ali daljšega trajanja. Razen tega je pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana neka določena kontinuiteta storilčevih ravnanj in ko lahko vsebinsko raznovrstna agresivna ravnanja preidejo celo v ustaljen vzorec obnašanja v določenem okolju – v družini.