ZPP člen 242, 242/3, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 41.
nagrada izvedenca - materialni stroški izvedenca - sodelavka izvedenca
Sodišče prve stopnje je imelo pravno podlago, da je izvedenki priznalo kot materialne stroške vrednost dela sodelavke iz raziskovalnega podjetja po ceniku le - te, saj je že v predračunu napovedala, da bo izdelavo določenih analiz poslovanja ocenjevanega podjetja poverila sodelavki. V kolikor izvedenka tega ne bi napovedala, bi morala te analize sama izdelati, hkrati pa bi imela pravico zaračunati izdelavo teh analiz kot materialne stroške v enaki vrednosti kot so bili sicer priznani z izpodbijanim sklepom.
krivdna odgovornost – odgovornost delodajalca za škodo delavcu - odgovornost države za policista – protipravna opustitev – pretrgana vzročna zveza
Tožnik je hitel do parkiranega vozila ob zelenici na parkirišču in pri tem padel. Ker je parkirano vozilo bilo na parkirišču, zelenica pa je običajni in sestavni del tega, je tožnik sam kriv, da ni bil zadosti skrben, ko je dostopal do interventnega vozila.
Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne, je nujno kršitev dolžnega ravnanja. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za običajno zelenico, ni pa predpisano, da mora biti parkirišče brez zelenic, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za zadosti varno delovno okolje upoštevajoč 2. odstavek 6. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZVZD.
Odpoved leta je dejstvo, ki ga ni težko dokazati, saj bi za to zadoščalo že potrdilo prevoznika o odpovedi leta in karta, ki dokazuje, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke predviden povratek v Slovenijo s tem letom. Takšnega dokaza pa tožena stranka ni ponudila.
povzročitev škode – podlage za odškodninsko odgovornost – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – krivdna odškodninska odgovornost – sokrivda
Nevarno situacijo je povzročila zavarovanka tožene stranke, ki je, ne da bi se ustrezno prepričala, ali lahko varno zapelje na prednostno cesto, izsilila prednost in s tem zaprla pot tožniku. Gre za zelo grob poseg v varnost cestnega prometa, ki terja njeno odgovornost do 2/3.
delitev solastnine – civilna delitev solastne stvari
Predlagatelj je v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o civilni delitvi nepremičnine podal predlog za delitev po določbah ZNP, nasprotna udeleženka pa ne. Zato je moralo sodišče, glede na to, da je predlagatelj nato podal še predlog za delitev stvari po določbah izvršilnega postopka, to tudi opraviti, in sicer v nepravdnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ARBITRAŽNO PRAVO
VSL0061951
OZ člen 417, 418, 418/1, 631. ZPP člen 80, 339/2-11.
cesija – pogodbena cesija – zakonita cesija - prehod stranskih pravic pri cesiji – dogovorjena pristojnost – spor o pristojnosti – arbitražni sporazum – sodna pristojnost – dogovor o uporabi prava
Pravna teorija stoji pri pogodbeni cesiji na stališču, da so dogovori o pristojnosti sodišča in o uporabi prava s terjatvijo, iz katere izvira cedirana terjatev, tesno povezani, saj bi se njena vsebina bistveno spremenila, če bi njihovo učinkovanje zastalo v razmerju med dolžnikom in cedentom in se ne bi razširilo tudi na odnos med dolžnikom in cesionarjem. Ker je cesija zgolj personalna in ne tudi vsebinska sprememba terjatve, je treba tudi za tovrstne ugovore analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic. Ker pravo pri cesiji varuje dolžnikov položaj, ki zaradi cesije ne sme biti slabši, se tudi dogovorjena pristojnost ne sme spremeniti. Teorija priznava tudi prenos klavzule o podsodnosti in klavzule o arbitraži.
V konkretnem primeru gre za zakonito cesijo in ne za pogodbeno cesijo, saj prva nastane na podlagi zakona, druga pa na podlagi pogodbe. Določilo 631. člena OZ pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki postane s tem podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku. Zato v konkretnem sporu o pristojnosti ni odločilna terjatev med podizvajalcem in izvajalcem, ki je predmet predložene Konzorcijske pogodbe, pač pa terjatev med izvajalcem in naročnikom, ki je predmet pogodbe med toženima strankama. Ta terjatev ali del te terjatve je bil namreč „cediran“ po samem zakonu od izvajalca na podizvajalca. Podizvajalec je na podlagi zakonite cesije prevzemnik te terjatve in bi se v primeru uspeha v pravdi poplačal iz te terjatve.
Upravna enota je torej očitno štela, da predlagatelj ne potrebuje odobritve „posla“, katerega nadomešča sodba. Logičen sklep, ki iz tega sledi pa je, da je predlagatelj svojo obvezo izpolnil in izkazal upniško zamudo nasprotnega udeleženca, ki kljub temu, da upravno odločbo ima in jo je celo sam predložil v tem postopku, odklanja sprejem kupnine.
začasna odredba - verjetnost terjatve - gradnja na tujem svetu - dobra vera
Tožnikova trditvena podlaga o soglasju pravnega prednika tožene stranke o gradnji in uporabi počitniške hišice na njegovem zemljišču za dobo štiridesetih let ne omogoča zaključka, da bi tožnik pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču, ki izključuje kakršnokoli pravno poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča z graditeljem.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – utemeljen razlog – poslovni razlog – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Četudi tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, ni podlage za prisojo odškodnine po 118. členu ZDR (ki je predpisana ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi), saj je tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je slednja sprejela, tako da je ostala zaposlena pri toženi stranki. Iz tega razloga bi bila eventualno upravičena do odškodnine, vendar na drugi materialnopravni podlagi – po splošnih pravilih civilnega prava.
OZ člen 1012, 1013, 1019, 1019/3, 1019/4. ZM člen 107, 108.
poroštvo – poroštvena pogodba – finančni leasing
Poroštvena pogodba je veljavno sklenjena, saj je v pisni obliki. Tožena stranka je s to pogodbo kot porok prevzela obveznost za plačilo vseh zapadlih neplačanih obveznosti leasingojemalca AA d.o.o. Njena odgovornost je podana po 3. in 4. odstavku 1019. člena OZ.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – odlog plačila sodne takse – odločitev o celotnem predlogu stranke – pritožba zoper sklep, s katerim se predlogu stranke ne ugodi.
Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala oprostitev plačila sodne takse, prvostopno sodišče pa je njenemu predlogu ugodilo le delno, in sicer tako, da je plačilo sodne takse odložilo za obdobje 12 mesecev. V preostalem delu predlogu tožeče stranke ni ugodilo, kar pa ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prvostopno sodišče bi tako, v okviru odločanja o celotnem predlogu tožeče stranke, moralo zavrniti predlog za oprostitev plačila sodne takse, v kolikor bi seveda ugotovilo, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso izpolnjeni, zoper takšno zavrnilno odločitev pa bi tožeča stranka, v skladu z določbo 5. odstavka 12. člena ZST-1, imela možnost pritožbe.
ocena dokazov – dejanje majhnega pomena - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin
Zapisnik te komisije je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku in ni bilo dolžno ugoditi predlogu za zaslišanje njene predsednice MD, kot navaja pritožba, saj ni šlo za procesno situacijo, ko sodišče na glavni obravnavi na zahtevo stranke zasliši pričo, ki je bila v kazenskem postopku že zaslišana oziroma izvedenca, ki je podal pisni izvid in mnenje.
Upoštevati je potrebno, da je obdolženec vpisal v račun lažne podatke, ko je navedel dela, ki niso bila opravljena, ob tem višino zneska na računu, in da je bil račun podlaga za ravnanje soobdolženca, ki je ta znesek neupravičeno nakazal z žiro računa Krajevne skupnosti Petišovci na račun svoje žene. Glede na navedeno bi bil zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, nepravilen, in zato pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni utemeljena.
nasilje v družini – podrejen položaj – ogrožanje varnosti
Obdolženčevo ravnanje glede na vrsto le-tega, intenzivnost, trajanje in predvsem enkratnost, ne omogoča zaključka, da je to pri oškodovanki povzročilo nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti (in) ali daljšega trajanja. Razen tega je pri kaznivih dejanjih nasilja v družini praviloma podana neka določena kontinuiteta storilčevih ravnanj in ko lahko vsebinsko raznovrstna agresivna ravnanja preidejo celo v ustaljen vzorec obnašanja v določenem okolju – v družini.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061955
OZ člen 168, 168/3, 182, 351, 351/1, 352, 352/1. ZPP člen 2, 7, 7/1, 11, 11/1, 180, 180/1.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi – sklepčnost – pravno priznana škoda – izgubljeni dobiček – bodoča škoda – načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka
Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil. Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.
Tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.
Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer prvotoženi stranki v višini 3.396,91 EUR in drugotoženi stranki v višini 1.339,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.
O b r a z l o ž i t e v :
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi izgube slišnosti in poslušanosti. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.
2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročeni v odgovor toženima strankama, ki navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer:
- konkretno protipravno dejanje (v obravnavanem primeru protipraven poseg v pritožnikove pridobljene pravice oziroma protipravno podeljevanje radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke),
- nastanek in višino škode,
- obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in
Očitano ravnanje ima elemente civilnega delikta takrat, ko so kumulativno (hkrati) izpolnjene zgoraj navedene predpostavke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala povračilo škode zaradi izgube slišnosti in poslušanosti s pravilno ugotovitvijo, da ni izpolnjena ena od štirih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno: tožeča stranka s tožbo namreč ni zahtevala plačila izgubljenega dobička, pač pa stroške, potrebne za povrnitev njenega tržnega položaja, kot ga je imela pred izgubo slišnosti in poslušanosti. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega od pogojev odškodninske terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov.
6. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP); če tega ne stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar lahko v končni posledici pripelje do njenega zavrženja (108. člen ZPP). V vsebinskem pogledu pa predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Gre torej za posebno strankino dolžnost do same sebe - če namreč tožnik tega bremena ne zmore, bo tožbeni zahtevek zavrnjen (prim. Jan Zobec: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa, št. 18/2002 in Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, let. 61 (2006), 11-12). Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna je torej tista tožba, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve). Formalna pomanjkljivost je stvar procesnega prava; če se ne odpravi, je predvidena sankcija zavrženja vloge. Nasprotno pa je vsebinska pomanjkljivost vloge oziroma njena nesklepčnost stvar materialnega prava. Nanaša se na dejansko podlago vloge in pogojuje odločitev o neutemeljenosti zahteve (Nina Betteto, komentar Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 439). Tožniku v tožbi sicer ni potrebno navesti vseh pravotvornih dejstev, bistveno pa je, da jih navede toliko, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Sklepčnost tožbe torej ni pogoj za njeno popolnost; samo nerazumljivo ali nepopolno vlogo pa je potrebno poslati tožniku v popravo (prvi odstavek 108. člen ZPP); če je ne popravi, jo sodišče zavrže. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo, je torej pravilna.
7. Kot izhaja iz pritožnikovih navedb, je bilo škodno dejanje storjeno s posegom v njegove pridobljene pravice oziroma s protipravnim podeljevanjem radijskih frekvenc konkurenčnim radijskim postajam v območju tožeče stranke, posledica tega pa je bila izguba slišnosti in poslušanosti. Kot navaja pritožnik, Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije ni izvršila prepisa imetnika frekvence iz RTV X na Radio Y že takoj po prejetju dovoljenja RTV A 18. 02. 1997, pač pa je namesto tega napotila Radio Y na javni razpis 28. 12. 1998 po novem Zakonu o telekomunikacijah, v maju 1996 pa je brez razpisa izdala dovoljenje za Radio Z na frekvenci 94,9 MHz. Tožeči stranki je tudi zamenjala frekvenco 95,0 MHz na 88,9 MHz, pri čemer je na tej frekvenci začel delovati Radio B. Iz pritožnikovih navedb torej izhaja, da mu je škoda začela nastajati v letih 1996 do 1998. Ker je bila tožba vložena 20. 07. 2006, je tožbeni zahtevek zastaran (352. člen OZ). Na zastaranje ne more vplivati v postopku na prvi stopnji zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka dokaze in informacije o tem, da regulator škoduje tožeči stranki namerno ali iz hude malomarnosti, pridobila šele po letu 2004, dokončno pa šele po prejetih naročenih študijah leta 2005. Odškodninska terjatev šteje za zapadlo z nastankom škode in takrat jo je že mogoče uveljavljati. Zastaranje pravice sodno uveljavljati takšno terjatev začne teči z dnem, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti škodo, in ko izve za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Zastaralni rok odškodninske terjatve torej začne teči, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja, ne pa od dneva, ko je izvedel za višino škode oziroma odgovornost povzročitelja škode.
8. O zahtevku za povračilo premoženjske škode je mogoče (ob obstoju temelja odškodninske odgovornosti) presojati le, če obstaja tudi pravno relevantna škoda. Tožeča stranka je tista, ki nosi dokazno breme, ne le za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, temveč tudi za dokazovanje, da je pravno priznana premoženjska škoda nastala. Povedano drugače: na tožeči stranki je breme, da predloži dokaze o obstoju nastale škode. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala stroške, ki bi jih imela s sanacijo oziroma povrnitvijo tržnega položaja pred izgubo slišanosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni vtoževala navadne škode; iz njenih navedb bi bilo torej mogoče sklepati, da vtožuje izgubljeni dobiček. Toda tožeča stranka ni vtoževala plačila izgubljenega dobička za vsa leta od začetka izgubljanja dohodka, pač pa stroške, ki so potrebni za povrnitev njenega tržnega položaja pred izgubo slišnosti.
9. Pravni red kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 168. člena OZ) in za negmotno škodo (prim. 182. člen OZ). Noben zakonski predpis ne daje podlage, da bi tožeča stranka od tožene stranke lahko uspešno uveljavljala bodočo potencialno škodo, ki ji sploh še ni nastala kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem višje sodišče še dodaja, da tožeča stranka višine zatrjevane škode tudi sicer ni izkazala: v postopku na prvi stopnji se je sklicevala na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke S. J., kateremu pa sta obe toženi stranki izrecno nasprotovali. Dokaz po določbah ZPP je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem postopku postavljeni izvedenec, zato mnenje S. J. predstavlja le trditveno gradivo tožeče stranke, ne pa tudi dokaza za njene trditve. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi sicer ni predlagala izvedbe dokaza z izvedencem, zaradi česar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka po višini.
10. Nepravilno je stališče pritožnika, da imajo vse pojavne oblike škode značilnost pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je zgolj tista škoda, za katero pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da naše pravo ne pozna kategorije slišnosti in poslušanosti kot samostojne (premoženjske) kategorije. Tožeča stranka v tem postopku ni vtoževala nepremoženjske škode, zaradi česar pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predmetno škodo kot na (ne)premoženjsko kategorijo, ne more biti upoštevne.
11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).
12. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, posveta s stranko, materialne stroške, sodno takso za odgovor na pritožbo in DDV (prvotožena stranka) oziroma sestavo odgovora na pritožbo, obvestila stranki ter materialne stroške (drugotožena stranka).
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – odločanje po uradni dolžnosti – odškodnina – odmera odškodnine
Prisojena odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini devetih mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je glede na tožničino starost 51 let in dejstvo, da je že od leta 2005 brez zaposlitve (z vmesno zaposlitvijo pri toženi stranki na podlagi predhodne pravnomočne sodne odločbe), primerna. Od te odškodnine se tudi ne odšteje nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.
posebni revizor – domneva nepoštenega in nezakonitega poslovanja
Predlagatelj je predlagal imenovanje posebnega revizorja pod pogoji 2. odstavka 318. člena ZGD-1. Sporen je bil tretji pogoj, to je ali obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov s strani nasprotnega udeleženca do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Predpisani standard verjetnosti, vzrok za domnevo nepoštenosti pri vodenju poslov ali kršitev zakona s strani predlagatelja je torej le obstoj suma, da je prišlo do neenakopravnega obravnavanja delničarjev in oškodovanja nasprotnega udeleženca.
Prisilna izterjava neplačane povprečnine, ki je bila določena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v opr. št. ... z dne ..., izvrši po uradni dolžnosti.
Izvršba, ki se je začela po uradni dolžnosti, se vodi in se mora tako tudi izpeljati.