predlog za nadaljevanje že pravnomočno ustavljenega postopka – učinkovanje ustavne odločbe
Do nadaljevanja postopkov, ustavljenih na podlagi prvega odstavka 4. člena ZFPPod-B, je prišlo na podlagi odločbe ustavnega sodišča (ki je obvezna). Nadaljevanja postopka tako ne more preprečiti niti pravnomočnost deklaratornega sklepa o ustavitvi.
povzročitev škode – podlage za odškodninsko odgovornost – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – krivdna odškodninska odgovornost – sokrivda
Nevarno situacijo je povzročila zavarovanka tožene stranke, ki je, ne da bi se ustrezno prepričala, ali lahko varno zapelje na prednostno cesto, izsilila prednost in s tem zaprla pot tožniku. Gre za zelo grob poseg v varnost cestnega prometa, ki terja njeno odgovornost do 2/3.
krivdna odgovornost – odgovornost delodajalca za škodo delavcu - odgovornost države za policista – protipravna opustitev – pretrgana vzročna zveza
Tožnik je hitel do parkiranega vozila ob zelenici na parkirišču in pri tem padel. Ker je parkirano vozilo bilo na parkirišču, zelenica pa je običajni in sestavni del tega, je tožnik sam kriv, da ni bil zadosti skrben, ko je dostopal do interventnega vozila.
Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne, je nujno kršitev dolžnega ravnanja. Ker je sodišče ugotovilo, da je šlo za običajno zelenico, ni pa predpisano, da mora biti parkirišče brez zelenic, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za zadosti varno delovno okolje upoštevajoč 2. odstavek 6. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZVZD.
ZFPPIPP člen 34, 240, 240/1, 240/2. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 271.
začasna odredba – verjetnost nevarnosti
Čeprav insolventni dolžnik ne sme ravnati v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP, navedeno še ne pomeni, da upniku, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ne bi bilo potrebno izkazovati nevarnosti v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ in v povezavi s tem, da dolžnik ravna v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP.
Zaradi dokazanega soglasja tožeče stranke, da se pred sklenitvijo kupne pogodbe izvede redni servis in s tem povezana popravila, o zmoti pred sklenitvijo pogodbe ne moremo govoriti.
Za zahtevek iz neupravičene obogatitve mora biti izkazana obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Ker gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za popravila, ki spadajo v okvir rednega servisa oziroma nujna vzdrževalna dela ter dogovor pravdnih strank pred sklenitvijo kupne pogodbe, za tak zahtevek ni pravne podlage.
določitev odškodnine – omejeno zastopanje družbe – obseg zakonitega pooblastila – omejitve pooblastila - odpoved pravici do odškodnine – odpoved bodoči terjatvi – sporazum o prenehanju obveznosti
Pravilo je, da zakoniti zastopnik družbe zastopa družbo neomejeno, izjeme, ki so določene in vpisane v sodni register pa je v tej zvezi treba že zaradi varnosti pravnega prometa razlagati restriktivno. Pravni prednik predlagatelja je z izjavo, ki jo je podpisal takratni generalni direktor, glede izločenih nepremičnin odpovedal pravici do odškodnine po 73. členu ZDen. Takšna odpoved pravici do odškodnine ne predstavlja obremenitve nepremičnin, niti prometa z nepremičninami in tudi z drugimi osnovnimi sredstvi ne. Le za navedene posle pa bi glede na omejitve, vpisane v sodni register, takratni zastopnik pravnega prednika predlagatelja potreboval soglasje upravnega odbora oziroma skupščine.
Sodna praksa skrbniku denacionaliziranega premoženja sicer priznava pravico do vložitve izpraznitvenega zahtevka z vnaprejšnjo odpovedjo najemnega razmerja, ne pa tudi do uveljavljanja ostalih zahtevkov, ki se nanašajo na vrnjeno premoženje.
Testiranje ima že na podlagi 33. člena URS prednost pred zakonitim dedovanjem, ker je namen oporoke ravno v tem, da ima zapustnik svobodo drugače urediti prehod svojega premoženja, kot je določen z zakonitimi dednimi redi. Zakoniti dediči zato v situaciji, ko je oporoka veljavna, ne deduje.
V razmerju do tožnika kot kupca je tožena stranka nastopala kot prodajalec. Tožena stranka je kot komisionar nastopala v svojem imenu, za račun komitenta. Tožnik je stopil v pravno razmerje le s toženo stranko in ne tudi z njegovim komitentom. Zato ima tožena stranka nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe in je tožniku kot prodajalka odgovorna za pravne napake prodane stvari.
denarna renta – izgubljen zaslužek – zmanjšana delovna sposobnost - popolna nezmožnost za delo – delna nezmožnost za delo škoda
Če oškodovanec kljub zmanjšani delovni sposobnosti še vedno dobiva enake dohodke, škode ni. Če je popolnoma delovno nezmožen in zato ne more dobivati nobenega zaslužka, je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec resnično prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Če je oškodovanec delno nezmožen za delo je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga lahko prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka in zaslužkom, ki ga prejema oziroma, ki bi ga kljub škodnemu dogodku lahko prejemal ob zmanjšani delovni zmožnosti.
ugovor pobota – materialnopravno pobotanje v izvršilnem postopku
V izvršilnem postopku je možno le materialnopravno pobotanje, v pobot uveljavljana terjatev v izvršbi pa mora biti nesporna, ali pa ugotovljena v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi.
delitev solastne nepremičnine – upravičen interes na delu solastne nepremičnine – fizična delitev solastne nepremičnine – posest
Napačno je stališče, da solastnik nima upravičenega interesa na delu solastne nepremičnine, ki v naravi predstavlja pot, preko katere je edini dostop do nepremičnine, kjer stanuje, zgolj iz razloga, ker je le njen posestnik.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZOdvT člen 3, 3/1.
zapadlost terjatve – sodna poravnava – izvršljivost sodne poravnave - izvršilni naslov – dokazovanje zapadlosti – stroški poročila stranki po ZOdvT
Kadar zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev, je upnik dolžan dokazati zapadlost terjatve na zakonsko predpisan način (določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ). Če upnik tega ne stori, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
Dolžnik ni upravičen do povrnitve 20 točk za poročilo stranki, saj se po ZOdvT odvetniške nagrade določajo in odmerjajo v eurih, ne pa v odvetniških točkah, poleg tega pa povrnitev nagrade za to opravilo odvetnika v ZOdvT sploh ni predvidena.
Dolžnika bi z ugovorom lahko uspela le, v kolikor bi izkazala, da sta izvedla plačilo po izvršljivosti prvotnega sklepa o izvršbi, izdanega zoper družbo, v kolikor bi torej vložila ugovor v smislu določbe 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ.
izpraznitev in izročitev nepremičnine – način izvršbe – sklep o ustavitvi postopka – nov predlog za izvršbo
Po uspešno opravljeni izvršbi za izpraznitev in izročitev nepremičnine ZIZ ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, zato se takšna izvršba konča z izvršiteljevo izročitvijo nepremičnine v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari.
Tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, je utemeljen. Toženec je znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki na delovnem mestu zavarovalni zastopnik in ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca, uporabljal pri novem delodajalcu, ki predstavlja tožeči stranki konkurenco.
motenje posesti – oblikovanje tožbenega zahtevka – opis motilnega ravnanja – pojem nemotene uporabe dovozne poti
Tožnik v skladu z določbami SPZ ne terja varstva točno opredeljene posesti pravice služnosti (kot se je to vtoževalo v skladu s prejšnjimi določbami ZTLR), temveč varstvo posesti določenega dela zemljišča.
V tožbenem zahtevku opredeljena posledica posega v tožnikovo posest, ki se kaže v onemogočanju dnevne nemotene uporabe dovozne poti, ki vključuje tudi uporabo te dovozne poti na dotedanji način v smislu parkiranja in zlasti obračanja na tej dovozni poti.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 12. ZGD-1 člen 495, 504, 505, 526, 526/1.
oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba
Ne glede na to, da je v svoji izjavi o premoženjskem stanju navedla, da v zadnjih treh mesecih ni imela prilivov na svoj TRR, tožena stranka, ki je pravna oseba, ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev glede na izkazano višino bilančnega dobička 8.750,00 EUR in vrednost sredstev v višini 22.785,00 EUR. Iz bilance stanja izhaja, da so to v celoti kratkoročna sredstva, pri čemer tožena stranka razpolaga s 7.358,00 EUR denarnih sredstev, medtem ko njene obveznosti do virov sredstev sestavljajo zgolj obveznosti iz postavke kapitala in kratkoročne obveznosti v višini 4.396,00 EUR.
mejni spor – lastninski spor – spor za ureditev meje – varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek
Kadar predlagatelj v mejnem sporu pravice do spornega zemljišča ne uveljavlja na podlagi močnejše pravice, se vprašanje, ali gre za mejni spor (ureditev meje v nepravdnem postopku) ali za spor o lastništvu nepremičnine (klasični lastninski spor, o katerem se odloča po pravilih pravdnega postopka), sploh ne pojavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.