culpa in contrahendo - kontrahirna dolžnost – pogajanja brez namena skleniti pogodbo
Trditveno in dokazno breme za subjektivno predpostavko odgovornosti za nepoštena pogajanja je bilo na tožeči stranki, ki ji ni uspelo dokazati, da se je tožena stranka pogajala brez namena sklenitve pogodbe v smislu 2. odstavka 20. člena OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028888
KZ člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2. ZKP člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9. URS člen 39.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov
Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.
Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.
Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.
Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.
V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).
Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.
DRUŽINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0060570
ZZZDR člen 51, 59, 59/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
premoženjska razmerja med zakoncema – skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – posebno premoženje zakonca – vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje – vknjižba – listine, ki so podlaga za vknjižbo – tožba na ugotovitev lastninske pravice – tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja. Od pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, na primer, če obstoji sporazum zakoncev o različnem lastninskem režimu na posameznih predmetih skupnega premoženja, ipd.
O vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine odloča zemljiškoknjižno sodišče v istem postopku, v katerem odloča o vknjižbi lastninske ali druge stvarne pravice v korist predlagatelja, pri čemer postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine ni namenjen vzpostavitvi katerekoli listine (smiselno glede na tretji odstavek 235. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Listina, katere vzpostavitev se lahko v okviru takega postopka zahteva, je zemljiškoknjižno dovolilo ali druga listina, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja postopka oziroma listina, ki ustreza pogojem za vknjižbo druge stvarne pravice v korist predlagatelja postopka (smiselno glede na prvi in sedmi odstavek 234. člena ZZK-1).
Razdružitev postopka po 3. odstavku 300. člena ZPP je eden od ukrepov, katerih cilj je smotrnost postopka, to je pospešitev postopka in zmanjšanje stroškov postopka, in je stvar formalnega procesnega vodstva, ki se nanaša na vodenje obravnave, ki je v rokah sodišča. Tak sklep lahko sodišče sprejme kadarkoli do konca glavne obravnave.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 12. ZGD-1 člen 495, 504, 505, 526, 526/1.
oprostitev plačila sodne takse – pravna oseba
Ne glede na to, da je v svoji izjavi o premoženjskem stanju navedla, da v zadnjih treh mesecih ni imela prilivov na svoj TRR, tožena stranka, ki je pravna oseba, ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev glede na izkazano višino bilančnega dobička 8.750,00 EUR in vrednost sredstev v višini 22.785,00 EUR. Iz bilance stanja izhaja, da so to v celoti kratkoročna sredstva, pri čemer tožena stranka razpolaga s 7.358,00 EUR denarnih sredstev, medtem ko njene obveznosti do virov sredstev sestavljajo zgolj obveznosti iz postavke kapitala in kratkoročne obveznosti v višini 4.396,00 EUR.
sodne takse – zahteva za izdajo odločbe o odmeri takse
Ker v dopisu pooblaščenka pritožnic poziva sodišče, naj nalog za plačilo sodne takse naslovi na obe pritožnici, v kolikor je vsaka od njiju dolžna plačati zaračunano sodno takso, bi sodišče prve stopnje ta poziv moralo šteti kot zahtevo stranke za izdajo odločbe o odmeri takse v smislu 1. odstavka 27. člena ZST.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - uporaba zakona - učinkovito sodno varstvo - merila za ugotovitev kršitve pravice
V primerih, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem, je treba (vse do odprave neskladja z ustavo) glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO.
Odpoved leta je dejstvo, ki ga ni težko dokazati, saj bi za to zadoščalo že potrdilo prevoznika o odpovedi leta in karta, ki dokazuje, da je imel zakoniti zastopnik tožene stranke predviden povratek v Slovenijo s tem letom. Takšnega dokaza pa tožena stranka ni ponudila.
delitev solastnine – civilna delitev solastne stvari
Predlagatelj je v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa o civilni delitvi nepremičnine podal predlog za delitev po določbah ZNP, nasprotna udeleženka pa ne. Zato je moralo sodišče, glede na to, da je predlagatelj nato podal še predlog za delitev stvari po določbah izvršilnega postopka, to tudi opraviti, in sicer v nepravdnem postopku.
odškodninska odgovornost države – protipravno dejanja sodnika - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ustavna odločba – učinkovanje ustavne odločbe – odškodnina zaradi neutemeljenega pridržanja – višina škode – odvzem potne listine – utemeljen razlog
Tožnikova zadeva spada med primere, ki jih pokriva ustavna odločba RS, U-I 207/08 z dne 18.3.2010, saj uveljavlja odškodnino zaradi trajanja zadeve, ki je bila končana pred 1.1.2007, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka iz tega naslova razveljaviti.
Tožnik mora izkazati, da je imel zaradi neutemeljenega pridržanja škodo v zahtevani višini.
Tožnik, ki zatrjuje obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga nepravilnega dela sodnika, ki je odredil odvzem potne listine tožniku in ki je zavrnil predlog tožnika za vrnitev odvzete potne listine, kljub mnenju namestnika javnega tožilca, da se tožnikovi prošnji za vrnitev potne listine lahko ugodi, mora za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti: nastanek škode, nedopustno ravnanje, odgovornost in vzročno zvezo.
pogodba o upravljanju – pogodba o določitvi upravnika – večina, potrebna za veljavnost pogodbe o upravljanju – posel rednega upravljanja
Za veljavnost pogodbe o upravljanju, sklenjene z upravnikom, je potrebna večina, katere solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše.
sodna taksa - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - pravočasnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Predloga tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je le-ta formalno sicer res podal šele 11. 1. 2010, vendar vsebinsko konkretiziral že v laični tožbi, zato ni mogoče zavreči kot prepoznega.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0007150
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 47/2, 47/2-a, 48, 48/1, 48/1-b, 123, 123/1, 123/2, 123/2-c. ZIZ člen 15, 239. ZPP člen 365, 365-2.
blagovna znamka - kršitev blagovne znamke - zmeda v javnosti - začasna odredba - uporaba znaka
Pri presoji, ali je podana verjetnost nastanka zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko, je treba izhajati iz glavne naloge znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu porabniku identiteto porekla označenega proizvoda ali storitve, tako da mu omogoča brez možne zmede razlikovati ta proizvod ali storitev od tistih, ki imajo drugo poreklo. Obstoj verjetnosti zmede v javnosti je treba presojati globalno ob upoštevanju vseh dejavnikov obravnavanega primera. Na podlagi takšne primerjave se izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja med znamko in znakom.
Omejitve pravice iz znamke so določene z namenom zagotoviti ravnotesžje med interesi z znamko zaščitenih pravic in svobodnim pretokom blaga na skupnem trgu. Tretjim je dovoljena uporaba znaka, ki je enak ali podoben znamki le, če gre pri tej uporabi za uporabo, ki je v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 442, 442/6, 442/7.
prekinitev postopka zaradi izbrisa družbe – nadaljevanje postopka, prekinjenega zaradi izbrisa družbe – prevzem pravde – aktivni družbenik
ZFPPIPP v 6. odst. 442. člena določa, da če je pravna oseba ob prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. V 1. in 2. točki 7. odstavka tega člena pa so določene predpostavke, ki morajo biti skupaj podane, da se lahko nekoga šteje za aktivnega družbenika.
Iz navedenega izhaja, da je prekinjeni postopek mogoče nadaljevati le z aktivnim družbenikom. Dejstvo, da gre za aktivnega družbenika, pa mora predlagatelj nadaljevanja postopka zatrjevati.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060603
ZPP člen 108, 108/2, 328, 328/1. ZPP-D člen 130, 130/4. OZ člen 131.
povzročitev škode – podlage za odškodninsko odgovornost – krivdna odškodninska odgovornost – degenerativne spremembe – deljena vzročnost – prispevek oškodovanca – poprava imena stranke – subjektivna sprememba tožbe – identiteta strank – popravni sklep
Ob ugotovitvi prvega sodišča, da tožnik kljub utrpeli poškodbi v letu 1999 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težav s kolenom, niti ni bilo potrebno nobeno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevanten sovzrok v tem postopku ugotovljene tožnikove škode, ki jo je utrpel v predmetnem škodnem dogodku.
Kadar niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, napačna označba katere od strank ne more imeti usodnih procesnih posledic.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058373
ZDavP-2 člen 12, 36, 46, 57, 59. ZPP člen 11, 216.
davčni odtegljaj - upravičenost do neto zneska po pogodbi – odločanje po prostem preudarku
Če je po pogodbi tožnik upravičen do bruto zneska, tožena stranka pa je v skladu z ZDavP-2 plačnik davka, ki mora obračunati, odšteti in nakazati davčni odtegljaj, sodišče tožniku lahko prisodi le neto znesek.