brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - zagovornik v kazenskem postopku - načelo pravičnosti
Tretji odstavek 24. člena ZBPP določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo.
ZDen člen 8, 13, 38, 43, 44, 44/5, 44/6, 64, 64/1. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 8.
zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve - vračanje premoženja - vrednotenje premoženja
Iz določb ZDen, ki urejajo vračanje podjetij in kapitala, izhaja pravilo, da se v primeru denacionalizacije podjetij in kapitala prejšnji lastnik odškoduje v vrednosti premoženja podržavljenega podjetja oziroma lastninskemu deležu ustreznega deleža premoženja podržavljenega podjetja. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pravilno priznal odškodovanje upravičencema do denacionalizacije v vrednosti preostanka (alikvotnega dela) neto aktive družbe K. oziroma v vrednosti kolikor odškodovanje (do izdaje izpodbijane odločbe) še ni doseglo ugotovljene vrednosti neto aktive družbe, upoštevajoč pri tem, da je bil podržavljen 94,25 % lastniški delež. Ob teh izhodiščih je drugostopenjski organ pravilno zavrnil zahtevka tožnice, da se upravičencema prizna (še) odškodnina nad vrednostjo alikvotnega dela neto aktive družbe ter odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih stavb. V primeru vračanja podjetja oziroma kapitala na način iz 38. člena ZDen ni mogoče uporabiti določb 26. člena ZDen, ki urejajo vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, ter je vrednostni okvir za odškodovanje podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža določen z ugotovljeno vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja oziroma njenega alikvotnega dela glede na velikost podržavljenega kapitalskega deleža.
ZJC-B člen 19, 19/3. ZJC člen 2, 2/1. ZUreP-1 člen 92. ZCes-1 člen 3, 3/1.
razlastitev - javna cesta - javna korist - druga ustrezna nepremičnina
Glede na tretji odstavek 19. člena ZJC-B šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tj. ZJC). Prvostopni organ je lahko zaključil, da je javna korist za razlastitev tožnikove nepremičnine, kot dela obstoječe javne ceste, po kateri poteka cestni promet, kot to določa ZCes-1, v smislu tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena in posledično tudi odločil o razlastitvi tožnikove nepremičnine.
kataster stavb - vpis stavbe v kataster stavb - evidentiranje zemljišča pod stavbo - vložitev pritožbe
Če pritožba ne uveljavlja, da odrejeni katastrski vpis ni neskladen z zahtevo sodišča, ni dopustna. Kar pomeni, da je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo z izpodbijanim sklepom mogel zavreči kot nedovoljeno. Nedovoljena pritožba pa ne more biti predmet meritornega reševanja, zato so brez podlage tožbeni ugovori o tem, da so bile v postopku kršene (tudi) določbe 247. člena ZUP o mejah preizkusa odločbe v pritožbenem postopku.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 290, 297.
sklep o dovolitvi izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je organ prve stopnje izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 297. členom ZUP, ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. O tem je bilo odločeno z odločbo, ki se s spornim sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje.
Sodišče je za predmetni sklep opravilo presojo, ali morda z njim ni poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, in ki se nanašajo na lastništvo parcelne številke 823/5 k.o. ..., vsled česar naj ne bi bil inšpekcijski zavezanec, ne more uspešno izkazovati svojega pravnega interesa, glede na to, da se inšpekcijski ukrep nanaša na tožnika kot investitorja nezakonite gradnje in ne na lastnika zemljišča. Ker torej tožnik s tožbo uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov, ki je postal pravnomočen, slednji ni izkazal, da bi mu bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.
upravni spor - procesne predpostavke - sklep o dovolitvi izvršbe - skladnost izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi
Sodišče je opravilo presojo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe in ugotovilo, da 2. točka izreka izpodbijanega sklepa ni skladna s samim inšpekcijskim ukrepom, glede na to, da nalaga izpolnitev obveznosti zgolj z nedorečenim besednim pojmom „omogočijo“ (2. točka izreka) samo tožniku A.A. kot enemu izmed 25 etažnih zavezancev na podlagi inšpekcijske odločbe.
Nepotrebno oziroma nepravilno izvršena sodna poravnava, ne predstavlja ničnostnega razloga po določbah 279. člena ZUP.
Predlagatelja sta podpisala zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku, zato je pravilen zaključek, da je bila zahteva podana, poleg tega pa sta tudi kasneje molče privolila v izdajo odločbe, zato ni podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.
EZ člen 88, 88/7. ZUP člen 42. ZUS-1 člen 17. Akt o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja člen 14.
energetika - posebna sistemska storitev - omrežnina - prevzeta jalova električna energija - obračunavanje čezmerno prevzete jalove električne energije - neustavnost podzakonskega akta - vračilo plačanih zneskov - pristojnost Agencije za energijo - stranka v postopku - upravni spor - tožnik v upravnem sporu
Tožnik v upravnem sporu je lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Odločitev, da se drugemu tožniku ne prizna položaja stranke, je skladna z določbami ZUP. Njena pomanjkljivost je le v tem, da ni izrecno navedena v izreku odločbe. Ker pa odločitev logično sledi iz 1. točke izreka, v kateri so izrecno navedeni tisti, ki se jim položaj stranke prizna, in še posebej iz obrazložitve k tej točki, kjer je navedeno, da se drugega tožnika upošteva (le) kot pooblaščenca, sodišče pomanjkljivost izreka ni štelo za bistveno in s tem za takšno, ki bi vplivala na zakonitost odločbe.
Odločitev, po kateri se nezakonitost ravnanja družbe SODO pri zaračunavanju čezmerno prevzete jalove energije ne ugotavlja oziroma se zahteva strank v tej zvezi zavrne, prvenstveno temelji na določbah 14. člena Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja. Gre za določbe, s katerimi je zagotavljanje čezmerno prevzete jalove energije opredeljeno kot posebna sistemska storitev in s katerimi se uvaja obveznost in način njenega plačila. Ker gre za podzakonski akt in ker pomeni zaračunana omrežnina za posebno sistemsko storitev javno dajatev, je Ustavno sodišče za celoten 14. člen Akta ugotovilo, da je bil v neskladju z Ustavo. Neustavnost 14. člena je ugotovilo z učinkom razveljavitve, kar pomeni, da se ne uporablja za razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru izpodbijana odločitev še ni pravnomočna. S tem, ko določbe 14. člena Akta ni mogoče uporabiti pri odločanju, je odpadla pravna podlaga za odločitev, in sicer ne le za ugotovitev, da način obračunavanja čezmerno prevzete jalove energije ni bil v nasprotju z navedeno določbo, temveč za obračunavanje zadevne omrežnine nasploh.
Agencija za energijo je po določbah EZ izrecno pooblaščena za reševanje sporov med uporabniki omrežja in sistemskimi operaterji, med drugim tudi v zadevah, ki izvirajo iz obračunane cene za uporabo omrežij. Izrecno je pooblaščena tako za ugotavljanje nezakonitosti kot za naložitev ustreznih ukrepov za njihovo odpravo. To po presoji sodišča pomeni, da ni izključeno tudi odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, kolikor imajo podlago v predhodno ugotovljenih nezakonitostih in se na ta način ugotovljena nezakonitost odpravi. Nesmotrno in do strank (tako časovno kot stroškovno) neprijazno (ter s tem tudi v nasprotju s smotrom posebnega reševanja sporov iz EZ) bi namreč bilo, da bi se ob tem, ko so že v postopku pred Agencijo ugotovljene tako nepravilnosti kot njihove posledice, zahtevalo, da stranke v vsakem primeru, četudi gre le za realizacijo že ugotovljenega, svoje premoženjske zahtevke uveljavljajo v drugih (sodnih) postopkih.
brezplačna pravna pomoč - namen brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj
Z ZBPP in posledično z izpodbijano odločbo ni poseženo v pravico do sodnega varstva in v pravico do poštenega sojenja. Glede na določbo 24. člena ZBPP je tožena stranka dolžna presoditi tudi, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožiti. To pa ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se prošnja za dodelitev BPP nanaša.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka
Za zavrnitev registracije znamke na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, morata biti kumulativno izpolnjena pogoja enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakosti ali podobnosti blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Verjetnost zmede, ki se presoja glede na zaznavanje znakov in blaga upoštevne javnosti, se v upravnosodni praksi interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga in storitev.
Toženka je pravilno kot dominantni del obeh znakov upoštevala besedni del, zlasti ker potrošnik po tem elementu znak vedno poimenuje, ne glede na velikost, barvo in pozicijo slikovnih delov v obeh znakih, ki jih potrošnik v takih primerih dojema le kot dodatni oziroma spremljajoči element.
Kot "datum prvega dovoljenja za dajanje v promet v Skupnosti" je treba upoštevati datum, ko je dovoljenje za dajanje v promet v Skupnosti pričelo veljati.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da bi toženka pri podelitvi izpodbijanega dodatnega varstvenega certifikata morala upoštevati datum obvestila prijavitelju (tožnici), to je datum 9. 12. 2011, iz česar sledi, da bi izpodbijani dodatni varstveni certifikat moral veljati do 9. 12. 2026.
Dejansko trajanje varstva je lahko le od trenutka, ko je zadevno dovoljenje za dajanje v promet v Skupnosti pričelo veljati in ne od datuma izdaje dovoljenja.