Organ za brezplačno pravno pomoč je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel zgolj to, da odvetnici ni priznal nagrade za zastopanje na naroku 20. 4. 2021, saj je ta nagrada že zajeta v nagrado za sklenitev sodne poravnave na istem naroku, ni pa predstavil in utemeljil razlogov za tak zaključek. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zato v tem delu pomanjkljiva in ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena ZUP.
V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).
ZDavP-2 člen 4, 4/1, 5, 5/1. BATIDO člen 19, 19/1, 19/1-a, 30. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek rezidenta, dosežen z delom v Republiki Avstriji - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s poizvedbami, kakor tudi ne izhaja, da so mu bile poizvedbe vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se na njih upravni organ sklicuje. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje pravice do izjave zahteva, da je stranka seznanjena s celotnim dokaznim gradivom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - subsidiarni upravni spor
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito.
Treba je razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil.
Tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - država članica EU - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka glede na razlago SEU ni pravilno uporabila prava EU, saj je (sicer skladno z drugačnim, vendar (časovno) prej sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča) izhajala iz napačnega izhodišča, da v tovrstnih primerih ni potrebna presoja prosilčevih posebnih okoliščin.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ZTuj-2 člen 76. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Ni sporno, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 25. 2. 2023 s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t.i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, kot utemeljeno pojasni tudi toženka, na mednarodnem mejnem prehodu bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni kriterij - verjetni zgled za uspeh - obseg obrazložitve
Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi onkraj standarda očitnosti opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbijati.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Brez vpogleda v popoln upravni spis zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljenost s tem povezanega tožbenega ugovora.
ZBPP člen 30, 30/11. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
brezplačna pravna pomoč - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno
Tožnik v tožbi priznava, da mu je bila brezplačna pravna pomoč sicer že dodeljena. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni predlagal razrešitve svojih prejšnjih pooblaščencev, da so razrešitev predlagali sami, da je krivda na strani pooblaščencev, pa sodišče pojasnjuje, da za ta konkretni upravni spor niso relevantne, saj je za presojo bistveno (le) to, da je bilo o Prošnji že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, česar pa tožnik niti ne zatrjuje.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - register stalnega prebivalstva - odjava bivališča - vpis v register stalnega prebivalstva
Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna.
Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.
Sklep se v odločilnem delu ne da preizkusiti, saj ni pojasnjeno, kako je upravni organ ugotovil, da je bil dogodek prestavljen in ne odpovedan ter na katere dokaze je oprto ugotovljeno dejansko stanje.
S pooblastitvijo se vzpostavi zunanje razmerje, ki je odločilno do tretjih, v obravnavanem primeru do upravnega organa, zato je vsebina pooblastila zelo pomembna.