kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - dokazni predlog - dokazno sredstvo - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga kot nepopolnega
Dokazni predlog, če naj obramba z njim uspe, mora dovolj določno opredeliti dokaz (dokazno sredstvo), da lahko sodišče (tudi z morebitnimi dodatnimi poizvedbami) izvede predlagano dejanje dokazovanja. Ker temu bremenu obramba ni zadostila, je bilo sodišče v enakem položaju, kot če bi bila priča dejansko nedosegljiva.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 25, 39. ZKP člen 78, 78/1.
denarna kazen zaradi žalitve sodišča - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - pravica do svobode izražanja - oškodovanec kot tožilec - subjektivni in objektivni kriterij - pritožbeni postopek
Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.
Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti.
ZKP člen 392, 392/6, 500, 500/1. KZ-1 člen 75, 75/1.
pritožbeni postopek - delna razveljavitev sodbe - odločba o odvzemu premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - prejemnik premoženjske koristi
Sodišče druge stopnje se pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084580
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - preslepitveni namen
V opisu so popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je zakonski znak preslepitve nazorno in konkretno opisan. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije: (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Obsojenec je oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval.
Preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, je iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni dovolj sredstev za poplačilo dolgov, da bi lahko posloval. Zavedal se je torej, da računov ne bo mogel poravnati, v kolikor želi še naprej poslovati, vendar je plačilo kljub temu oškodovancu lažno obljubljal in prikazoval nasprotno. Obsojenčev namen neplačila nadalje izkustveno izhaja tudi iz opisane okoliščine, da takrat, ko je z določenimi finančnimi sredstvi vendarle razpolagal (izhajajoč iz dvigov gotovine), računov kljub temu ni poravnal. V kolikor posameznik porabi sredstva, s katerimi razpolaga, za druge namene in ne za poplačilo dolgov upniku - ob upoštevanju ostalih spremljevalnih okoliščin - to kaže na njegov namen o neplačilu dolga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077187
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZMZ-1 člen 78, 78/1.
podaljšanje pripora - dovoljenje za prebivanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pravni status oseb, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, so relevantne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki v prvem odstavku 78. člena med drugim določa, da ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in do gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Ugotavljanje okoliščin, od katerih je odvisen pravni status tujcev, torej ali gre za osebo, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je dejansko vprašanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077972
ZKP člen 12, 12/1, 67, 67/1. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti člen 2, 2/1, 2/3, 3, 3/2, 3/3, 3/3-c. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 2, 2/1, 3, 3/1, 3/1-a, 3/1-c, 6, 6/1.
pravica do zagovornika - predkazenski postopek - pravo EU - seznanitev z očitki - preiskava elektronske naprave - soglasje obdolženca - osredotočeno policijsko preiskovanje
Pravici do zagovornika in do seznanitve z obdolžitvami (kot prvina pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe) sta varovani tudi kot samostojni procesni jamstvi, neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo.
ZKP pravice do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika ali seznanitve z obdolžitvami v predkazenskem postopku ne zagotavlja na splošno, ampak le v okvirjih, ki se opirajo na položaje odvzema prostosti in položaje, ko je uporabljiv privilegij zoper samoobtožbo.
Obe jamstvi zagotavlja tudi Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zagotovljeni nista le obdolžencu (kot bi sledilo iz jezikovne razlage 12. člena ZKP) ali posamezniku, ki bi mu bila odvzeta prostost, ampak vsakomur, ki je "obdolžen kaznivega dejanja".
Podobna izhodišča je mogoče prepoznati tudi v Direktivi 2013/48/EU z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in Direktivi 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku.
Šele v besedilih navedenih Direktiv določno prepoznati ureditev pravice do zagovornika (in obveznost pouka) ter pravice do seznanitve z obdolžitvami, ki se uporablja ne glede na odvzem prostosti in neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo, tudi za osumljenca.
preprečevanje zaposlovanja in dela na črno - izrek opomina
V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah:
‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe);
‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.
kaznivo dejanje tatvine - seja pritožbenega senata - zahteva za obvestilo o seji - obvestilo o seji pritožbenega senata - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - skrajšani kazenski postopek
V danem primeru seja senata sodišča druge stopnje ni bila opravljena v rednem kazenskem postopku, kjer za obvestilo o seji senata, po prvem odstavku 378. člena ZKP zadostuje že zahteva katere od strank, zagovornikov ali oškodovancev, ampak v skrajšanem kazenskem postopku, kjer je navzočnost strank po 445. členu ZKP, tudi v primeru zahtevanega obvestila odvisna od predhodnega spoznanja predsednika senata ali senata o koristni navzočnosti strank na seji za razjasnitev stvari. Ker je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal le razpis seje senata sodišča druge stopnje, na kateri bo predstavil pritožbo, ker niti v obrazložitvi zahteve ne pove, zakaj konkretno je tedaj ocenil, da bi bila obsojenkina ali njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari, sodišče druge stopnje pa se je o tem vsebinsko izjavilo v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, niti kršitev navedenega 445. člena ZKP ne more biti podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076542
URS člen 31. ZKP člen 10, 10/1, 60, 60/2, 62, 62/1, 372, 372-3. KZ-1 člen 90, 91, 215.
zavrženje kazenske ovadbe - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - prepoved sojenja o isti stvari - zastaranje kazenskega pregona - čas storitve kaznivega dejanja - kaznivo dejanje Izneverjenja
Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema.
Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zastaranje pregona - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - pravnomočnost kazenske sodbe - pomoč - opis kaznivega dejanja - opis pomoči - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - naklep - premoženjska korist - nepristranskost sodnika - poštenost postopka
Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat.
Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist.
Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja.
Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.
obrazložitev sodbe - znova začeta glavna obravnava - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opisovalo celotnega poteka dokaznega postopka na narokih pred ponovnim začetkom glavne obravnave, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
kršitev materialnega zakona - pravna opredelitev kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.
ZPrCP člen 58, 58/1, 58/7. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
kršitev cestnoprometnih predpisov - desno pravilo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja - kršitev materialnega zakona
Z očitkom v plačilnem nalogu, da kršitelj ni upošteval desnega pravila in je pri tem izsilil prednost voznici vozila Opel Astra, tako da je prišlo do trčenja vozil, je dovolj jasno konkretizirano, da je desno pravilo zavezovalo kršitelja in da prav slednji tega pravila ni spoštoval, saj je izsilil prednost soudeleženki prometne nesreče. V opisu prekrška je določno opredeljeno, kdaj in kje je prišlo do prometne nesreče, navedeno pa je tudi, v kateri smeri je vozil kršitelj. Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča časovno in prostorsko dovolj konkretizirano opredeljuje vse zakonske znake očitanega prekrška.
izločitev dokazov - izločitev - relativni izključitveni razlog - seznanitev z nedovoljenim dokazom - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom o nepristranskosti sodišča
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, le tisti, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Od vložnika ni mogoče pričakovati, da izkaže dejanski ali hipotetični vpliv dokaza na odločitev v zadevi. Izkazati pa mora upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati, to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev. Vložnik v zahtevi obširno opisuje okoliščine nastanka spornih posnetkov, niti z besedo pa ne navede njihove vsebine ali da bi bila ta vsebina kakorkoli pomembna za odločitev o obtožbi. V zahtevi zato ni mogoče prepoznati zatrjevanja opravičenega dvoma v oceno višjega sodišča, da so posnetki dokaz, ki ne more vplivati na odločitev sodišča, ker se sodba nanje ne opira.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - dokazne prepovedi - dopustnost dokaza - izločitev dokazov - personalni dokazi - uporaba kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - začetek in tek zastaralnega roka - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - pomoč - pomagač - načelo akcesornosti - identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa, na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Čeprav je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe pri dejanju, ki ga je storil B. B. sodeloval v obdobju od pomladi 2008 do avgusta 2008, ko je torej še veljal navedeni Kazenski zakonik, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem tretje stopnje, ki je v 79. točki obrazložitvi tretjestopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je za pravno opredelitev sodelovanja pri kaznivem dejanju in za začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 90. člena KZ-1 in prvem odstavku 91. člena KZ-1, odločilen čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in ne čas, ko je kateri od udeležencev iz 37. in 38. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. Njihova kaznivost je namreč po 36.a členu KZ-1 odvisna (akcesorna) od storilčeve kaznivosti, le-ta pa od tega, ali in kdaj je bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 17. člena in 18. členom KZ-1 storjeno.
Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pozornost usmerjena v sodbo, ki se sme po prvem odstavku 354. člena ZKP nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta).
begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Možnost, da bi sodišče njegovo navzočnost v kazenskem postopku lahko doseglo z uporabo Evropskega naloga za prijetje, ki predpostavlja, da je zoper obdolženca izdan sklep o odreditvi pripora, za uspešno realizacijo pa je potrebno izslediti tudi njegovo prebivališče v drugi državi članici, ne izključuje pripornega razloga begosumnosti.
izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - oseben spor stranke s sodniki pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - objektivna nepristranskost
Okoliščina, ko je sodnica z obdolžencem v osebnem (sodnem) sporu, po presoji Vrhovnega sodišča pri razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sodnice. Izjemo bi lahko predstavljali le primeri, ko bi bilo v vlaganju tovrstnih pravnih sredstev mogoče prepoznati zlorabo pravice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076519
KZ-1 člen 18, 209, 209/1. ZKP člen 329, 329/4.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - določenost v zakonu - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - kontinuirana kriminalna dejavnost - zastaranje kazenskega pregona - začetek tega zastaralnega roka - dokončanje kaznivega dejanja - protipravno stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče
Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano.
Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.
ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-2, 15, 15/1-1. ZP-1 člen 52, 52/3.
zavajajoča poslovna praksa - navidezni realni stek - hitri postopek - hitri postopek o prekršku - zavajujoče informacije - globa v razponu - kolektivni prekršek
Določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni.