KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00080627
URS člen 29, 29-1, 29-3. KZ-1 člen 323, 323/1, 324, 324/1, 324/1-1, 324/4. ZKP člen 344, 351, 351/1, 353, 353/1, 354, 354/1, 354/2, 371, 371/1-9. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 6, 6/1, 6/3, 6/4.
prekoračitev obtožbe - sprememba pravne opredelitve dejanja - pravica do obrambe - načelo lojalne razlage - načelo primarnosti prava EU - krivda - malomarnost - razveljavitev sodbe - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu
Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Vsaka sprememba pravne opredelitve s strani sodišča lahko odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka. Sodišče mora, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. To naj stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera.
Upoštevajoč načelo lojalne razlage imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, je treba upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo Evropske unije ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Treba je šteti, da ima 6. člen Direktive neposredni učinek.
Z vidika nepristranskosti je pomembno, da sodišče obdolžencu pred izrekom sodbe ne sporoča, da ga namerava obsoditi, sicer nekoliko drugače, kot ga je obtožil tožilec. Ob razlagi prvega odstavka 351. člena ZKP in prvega odstavka 353. člena ZKP skladno z 29. členom Ustave in 6. členom Direktive naj zaradi spoštovanja načela nepristranskosti zadošča, da sodišče po zaključku dokaznega postopka stranke seznani, da bo obtožbene očitke presojalo tudi na podlagi drugih pravnih opredelitev, pri čemer naj konkretno navede pravne opredelitve dejanja, ki po oceni sodišča utegnejo priti v poštev.
V postopkovnem smislu pomeni dopustnost spremembe obtožbe s strani sodišča le skladnost vsebine izreka sodbe s predmetom obtožbe in sama po sebi ne implicira, da je bila obdolžencu omogočena tudi pravica do učinkovite obrambe zoper tako spremenjene očitke. Presoja pravice do obrambe je od tega neodvisna in se presoja po zato predpisanih ustavnih in zakonskih standardih.
kaznivo dejanje posilstva - poskus kaznivega dejanja velike tatvine - mladoletnik - navzočnost na seji pritožbenega senata
Mladoletnikova navzočnosi na seji sodišča druge stopnje je v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080666
KZ člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 424, 424/1. ZGD člen 263, 515, 515/6, 541, 545, 548. OZ člen 39, 39/2, 39/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - blanketni predpis - dejanski koncern - protipravnost ravnanja - privolitev oškodovanca - soglasje družbenikov k poslu - veljavnost soglasja - konkretizacija zakonskih znakov - navodilo obvladujoče družbe - zloraba položaja - obarvani naklep - pomoč pri kaznivem dejanju - protipravna premoženjska korist - zavrnitev dokaznih predlogov - konkretizacija dokaznih predlogov - zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno sredstvo - odklonilno ločeno mnenje
Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati.
Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.
V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi.
KZ-1 člen 297, 297/2, 297/3. URS člen 39, 63. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2, 17.
javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - sovražni govor - svoboda izražanja - konvencijska pravica
Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Hkrati prvi odstavek 63. člena Ustave določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali nestrpnosti. S to določbo Ustava izrecno prepoveduje določen tip izražanja in ga tako izvzema iz polja varstva 39. člena Ustave, ki varuje svobodo izražanja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Kazenskopravno konkretizacijo te ustavne določbe predstavlja inkriminacija kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Zato mora sodišče v posameznem primeru primarno ugotoviti, ali vsebina sporne izjave izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 297. člena KZ-1.
Izjava, opisana v izreku pravnomočne sodbe, predstavlja jasno in javno širjenje ideje o večvrednosti ene (bele) rase nad drugo in odobravanje genocida, torej so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 297. člena KZ-1. Ker izjava hkrati predstavlja spodbujanje k rasni neenakopravnosti in razpihovanje rasne nestrpnosti, je v izrecnem nasprotju tudi s 63. členom Ustave. Navedeno pomeni, da je izjava, že po sami vsebini, prepovedana na podlagi 63. člena Ustave in drugega odstavka 297. člena KZ-1 ter zato ne uživa varstva iz 39. člena Ustave.
Do ugotovitve, da je treba predmetno izjavo že na podlagi vsebine izvzeti iz varstva pravice do svobode izražanja, se pride tudi na podlagi sodne prakse ESČP, ki zadeva sovražni govor v kontekstu drugega odstavka 10. člena in 17. člena EKČP. Četudi na tej podlagi inkriminacija iz 297. člena KZ-1 sama po sebi še ne pomeni zlorabe konvencijske pravice po 17. členu EKČP, saj je treba slednjega uporabiti le v skrajnjih primerih, je vsebina konkretne izjave po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da je ne prepoveduje le 63. člen Ustave, pač pa je v izrecnem nasprotju tudi z vrednotami EKČP in zato ne uživa varstva tudi po drugem odstavku 10. člena EKČP.
kaznivo dejanje poskus umora - varnostni ukrep - predlog za izrek varnostnega ukrepa - umik predloga - pravica do pritožbe - vložitev obtožnice - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - ugotavljanje (ne)prištevnosti
Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva.
Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.
prekršek - prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih - načelo zakonitosti - plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa
Delodajalec mora delavcu izplačati sorazmerni del regresa do 1. julija tekočega koledarskega leta, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v tem letu pred 1. julijem.
Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi po 1. juliju, mu prav tako pripada sorazmerni del regresa za to koledarsko leto. Vendar v tem primeru ZDR-1 ne določa datuma do katerega mora delodajalec delavcu izplačati ta sorazmerni del regresa.
V tem primeru gre torej za zakonsko pravno praznino, ki jo s splošno uveljavljenimi razlagalnimi metodami, ni mogoče zapolniti. Glede na navedeno v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave na neizplačilo sorazmernega dela regresa (kadar je pogodba o zaposlitvi sklenjena po 1. juliju koledarskega leta) ni mogoče vezati odgovornosti za prekršek, če delodajalec do določenega roka regresa ne izplača.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079698
ZKP člen 329, 359, 394. URS člen 29. KZ-1 člen 16, 17, 90, 90/3, 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - prepovedanost dejanja - izvršitvena ravnanja - način storitve kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba prvostopne sodbe - izvršljiva odločba
Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način.
Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti.
Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.
Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja ampak od oškodovančeve polnoletnosti.
Nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja mladoletnih otrok je stanje stvari po že izvedenih dokazih in ne napovedovanje izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.
Smisel t.i. naveznih okoliščin obdolžencev, ki so tujci in ki ne prebivajo v Sloveniji, s Slovenijo, kot državo, v kateri je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno in ki je skladno z njeno jurisdikcijo dolžna izvesti kazenski postopek, je ravno v tem, da omogočajo prognozo sodišču o obdolženčevi dosegljivosti, ki mora biti primerljivo enaka dosegljivosti obdolžencev, ki nastanjeni v Sloveniji dejansko prebivajo. Več kot je vsebinsko odločilnih naveznih okoliščin, manjša je možnost, da bi se sodišče v prognozi zmotilo, obdolženec pa Slovenijo, kljub morebitni obsodbi zapustil oz. pobegnil. Velja tudi obratno, pri čemer je jasno, da sta v primeru, ko naveznih okoliščin sploh ni, možnost napačne prognoze in obdolženčevega pobega največji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079691
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 285c/1, 354, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - priznanje krivde - sprememba pravne kvalifikacije
Prevoz dveh tujcev - otrok (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti ne druge okoliščine, od katerih je odvisna tudi uporaba otroških sedežev) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov sam po sebi ne dosega opisanega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine. Iz opisa dejanja ne izhajajo nobene dodatne okoliščine, ki bi prevoz opredelile kot nehuman in bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza (na primer, da bi otroka v vozilu premetavalo, ali druge okoliščine, kot so stisnjenost, pomanjkanje zraka, nevarna vožnja).
Stališču, kot ga ponuja vložnik, da sodišče v nobenem primeru ne sme sprejeti priznanja krivde, kadar se ne strinja s pravno kvalifikacijo iz obtožbe, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava obsojenca še vedno obsodilo za isto kaznivo dejanje, le da po temeljni in ne kvalificirani obliki, s tem pa ravnalo tudi v njegovo korist. V danih okoliščinah ni mogoče prepoznati kršitve.
ZKP člen 258č, 258č/6, 450b, 450b/1, 450b/3. KZ-1 člen 73.
varnostni ukrep - odvzem predmetov - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Kot je v sporazum o priznanju krivde dovoljeno vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je vanj dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih.
V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora
Postopek finančne preiskave je sui generis postopek, urejen v ZOPNI, torej ne gre za kazenski postopek. Izpodbijanih sklepov o začasnem zavarovanju odvzema premoženja nezakonitega izvora ni mogoče šteti med odločbe izdane v kazenskem postopku v smislu določbe prvega odstavka 420. člena ZKP. Izrednih pravnih sredstev zoper sklepe o začasnem zavarovanju ne predvidevajo niti določbe ZOPNI.
Glede na besedilo 50. in 51. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) teh določil ni mogoče uporabiti pri izreku stranske denarne kazni. Kazenski zakon namreč v 51. členu izrecno določa le meje omilitve zaporne kazni kot glavne kazni in sicer glede na predpisani posebni minimum. Zakon v posebnem delu denarnih kazni ne predpisuje v razponu z določitvijo njihovega posebnega minimuma in maksimuma, pač pa določa le sorazmerno nizek splošni minimum deset dnevnih zneskov, zaradi česar uporaba omilitvenih določil konceptualno ne pride v poštev.
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja
Zgolj očitek o držanju telefona med vožnjo še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pripor - nedovoljeni dokazi - neustavnost zakona - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - doktrina prima facie
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni. Za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov bo tako treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP oziroma presojo o javni dostopnosti podatkov, pridobljenih po določbi 156. člena ZKP. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za prima facie nezakonite dokaze, o katerih bi lahko odločilo Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo z varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočno končan kazenski postopek - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - premoženjskopravni zahtevek - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Nadaljevanje sojenja o premoženjskopravnem zahtevku po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se opira na odločitev o krivdi, vendar ta ni več neogibno še naprej predmet razpravljanja. Stališče o obdolženčevi krivdi je sicer vedno pomembno za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 105. člena ZKP); v primerih (kot je ta) pa se nadaljnje razpravljanje o zahtevku (brez škode za izjavljanje o obtožbi) razteza le še na preostale predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na ugotavljanje utemeljenosti drugih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v kazenskem postopku. Zato načeloma ni ovir za delno razveljavitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (šesti odstavek 392. člena ZKP), s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe, ki jo je hkrati mogoče v preostalih odločbah preizkusiti tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
kršitev pravice do obrambe - postavitev novega izvedenca - presoja izvedenskega mnenja - obrazložene pripombe na izvedensko mnenje
Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079676
ZKP člen 155a. KZ-1 člen 41, 41/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - hudodelska združba - tajno delovanje - izzivanje kriminalne dejavnosti - privilegij zoper samoobtožbo - samoiniciativne izjave - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zaslišanje tajnega policijskega delavca
Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.
Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.
opis prekrška - konkretizacija zakonskih znakov - namen storilca - subjektivni zakonski znak
Zaključek o obstoju odnosa storilca do dejanja je predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.
pripor - sorazmernost - bivalne razmere v priporu - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pogoji za odreditev pripora - konkretiziranost navedb
V zvezi z zagovornikovimi trditvami o razmerah v priporu gre uvodoma poudariti, da je Vrhovno sodišče, nasprotno od stališča vrhovne državne tožilke sicer že presodilo, da razmere v pripornih prostorih lahko predstavljajo relevantno okoliščino pri presoji sorazmernosti odrejenega ukrepa. Vendar bi moral zagovornik, če bi želel uspešno izpodbiti sorazmernost pripora zaradi nevzdržnih razmer v zavodu, zaradi katerih naj bi bilo prekomerno poseženo v obdolženčeve pravice, to nevzdržnost specificirati s konkretnimi, individualiziranimi okoliščinami, skladno s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočnost in izvršljivost - delna razveljavitev sodbe - odločba o odvzemu premoženjske koristi
Z izjemo položaja iz četrtega odstavka 420. člena ZKP je po prvem odstavku tega člena mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. To je tedaj, ko je sodna odločba po kumulativno določenih pogojih v prvem in drugem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna in izvršljiva.
Kot je bilo uvodno povzeto je v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o premoženjski koristi, zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ne-razveljavljenem delu pa prvostopenjsko sodbo potrdilo. Ker se po drugem odstavku 74. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame ob ugotovljenem kaznivem dejanju, sta razveljavljena odločba o odvzemu premoženjske koristi iz 5. točke prvega odstavka 359. člena ZKP ter potrjena odločba o obsojenčevi krivdi iz 1. točke prvega odstavka tega člena v odločilnem tako povezani, da je lahko prvostopenjska sodba v ne-razveljavljenem ali potrjenem delu samo neizpodbojna, izvršljiva pa zato, ker po razveljavitvi še ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, ne more biti.