ZP-1 člen 59, 59/3, 90, 90/1, 155, 155/2.. URS člen 22, 29, 29-3.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - pravica do obrambe - enako varstvo pravic - pravna relevantnost dokazov - pravica do učinkovitega dokaznega sredstva - izvajanje dokazov v obdolženčevo korist
Dokazni predlog kršitelja za pregled video posnetkov nadzornih kamer se je nanašal na edini nepristranski dokazni vir in je bil edini obrambni dokaz, ki bi storilčevo odgovornost za očitani mu prekršek mogel ovreči, zaradi česar je kršitelj izkazal pravno relevantnost dokaza s prepričljivo stopnjo verjetnosti. Sodišče bi dokaznemu predlogu obrambe zato moralo ugoditi. Le tako bi lahko presodilo, ali je bila storilcu v konkretni zadevi zagotovljena pravica do poštenega postopka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00034155
ZP-1 člen 156, 156/1, 156/1-5, 158.. URS člen 22.
kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - arbitrarnost
Kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1 ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).
ZP-1 člen 14, 15.a, 56, 56/4, 156, 156-1.. ZVPNPP člen 10, 10 - 8 (2), 15, 15/1-5, 15/2.
odgovornost za prekršek - odgovorna oseba - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost direktorja - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - neznani neposredni storilec prekrška - agresivna poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - konkretiziranost opisa prekrška
Odgovorna oseba T. M. z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška.
Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku konkretizirati. Zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti.
Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelja odgovornosti odgovorne osebe za prekršek. Je pa tudi v tem primeru treba že v izreku odločbe jasno navesti, katere so tiste obveznosti, ki jih je bila za odvrnitev prekrškov pri izvajanju določene dejavnosti pravna oseba dolžna izvesti in katerih opustitev se po moči in učinku lahko primerja s storitvijo prekrška.
ZP-1 člen 25, 25/1, 156, 156-1, 158, 158/2, 169, 169/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sankcija za prekršek - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - obteževalne in olajševalne okoliščine - primernost sankcije
V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je dovoljeno prekrškovno sankcijo izpodbijati iz razloga po 5. točki 156. člena ZP-1, torej v primeru, ko je kršitev povezana s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Poleg tega je ob upoštevanju prvega odstavka 169. člena ZP-1, s sklicevanjem na drugi odstavek 158. člena ZP-1 dovoljeno izpodbijati sankcijo tudi, če so bila pri njenem izreku prekršena določila ZP-1. Vendar je ob tem treba poudariti, da zgolj presoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ter njihovo tehtanje samo po sebi, še ne pomeni tudi kršitve zakona.
kršitev materialnega prava - realni stek - navidezni idealni stek - načelo konsumpcije - načelo inkluzije - delo na črno - nedovoljeno oglaševanje - oddajanje nepremičnine v najem - registracija dejavnosti
Upoštevaje konkretna opisa storilki očitanih prekrškov in specifiko oddajanja nepremičnin v turistični namen preko spletne aplikacije AIRBNB, je v obravnavanem primeru treba pritrditi vložniku zahteve, da je objavljanje oglasa za oddajanje nepremičnine zgolj predhodna faza prekrška neregistriranega oddajanja nepremičnine v turistični namen. Že iz konkretnega dela opisa prekrška pod točko 1.b) izreka odločbe o prekršku namreč izhaja, da je za realizacijo oddaje nepremičnine v turistični namen preko spletnega portala AIRBNB nujno potrebno, da se storilec kot sobodajalec na spletni portal registrira, kar pomeni, da opravi postopek verifikacije, ustvari profil in objavi oglas. Brez tega postopka torej nepremičnine preko spletnega portala AIRBNB sploh ni mogoče oddajati. Povedano drugače: neregistrirane dejavnosti – dela na črno storilka prekrška ne bi mogla niti začeti opravljati, če ne bi prej svojih storitev oglaševala na spletnem portala AIRBNB, saj je ravno oglaševanje preko tega spletnega portala nujni pogoj za oddajanje nepremičnine v turistični namen in prejem plačila. Navedeno potrjuje tudi konkretni del opisa prekrška pod točko 1.a) izreka odločbe prekrškovnega organa, v katerem je izrecno navedeno, da se AIRBNB ukvarja med drugim tudi z oglaševanjem in da samo na podlagi realizirane oddaje nepremičnine v turistični namen oglaševalec nepremičnine pridobi prilive iz naslova tega spletnega portala.
URS člen 22, 23, 29.. ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155-8.. ZPrCP člen 8.
pravica do obrambe - pravica do izjave - dopolnitev dokaznega postopka - ustna obravnava - odgovornost lastnika vozila - ekskulpacija odgovornosti - alibi - nerazumljivost obrazložitve
Predlagani dokazi so že na prvi pogled bistveni za presojo storilčevih navedb o tem, da kritičnega dne v času, ko je bil storjen očitani mu prekršek, avtomobila ni vozil, zato so materialnopravni relevantni in bi jih sodišče moralo izvesti.
kršitev materialnih določb zakona - izrek opomina - posebno olajševalne okoliščine - objektivne in subjektivne okoliščine - nadomestitev globe
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je treba težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi, prejšnje življenje, itd.). Če bo prekrškovni organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo upravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - datum storitve kaznivega dejanja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - odločilno dejstvo - isti historični dogodek
Čas izvršitve kaznivih dejanj ropa, poskusov ropa in tatvine je pomemben zaradi njihove določenosti in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, spada pa med posebne modalitete kaznivega dejanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva.
Z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, sodišči nista kršili določb niti materialnega niti procesnega zakona, zato vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
V situaciji, ko gre za plačevanje na različnih plačilnih avtomatih (ali bankomatih), kot je bilo to v obravnavani zadevi, plačilna kartica na ime omogoča vsakokratnemu prinositelju, ki ima njeno osebno identifikacijsko številko, da z njo tudi izvede plačilo. To pomeni, da kljub temu, da gre za plačilni instrument na ime, se le-ta po svoji vsebini približuje instrumentu, ki funkcionira na prinositelja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da gre pri odtujitvi plačilne kartice, kjer storilec pridobi tudi osebno identifikacijsko številko in v nadaljevanju opravi dvig ali nakup blaga, za protipraven prenos oziroma odvzem denarja iz sfere oškodovanca v premoženjsko sfero storilca, torej za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in ne goljufije. Ključna razlikovalna okoliščina med tema kaznivima dejanjema je v soglasju oškodovanca. V takšni situaciji se oškodovanec zaradi zmote, v katero ga je spravil storilec, strinja s prenosom določenih stvari izven svoje premoženjske sfere. V primeru tatvine pa o takšnem soglasju ni mogoče govoriti.
Pri razlagi zakonskega znaka odvzema je treba izhajati iz namena dobrine, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, to pa je izvrševanje oblasti nad premoženjem. Oblast nad premoženjem do katerega se dostopa s plačilnimi karticami lahko ima le imetnik plačilne kartice, kljub temu, da je v kritičnem času v posesti druge osebe. Plačilna kartica predstavlja ključni element, ki omogoča izvrševanje oblasti oziroma instrument s pomočjo katerega se razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi oziroma premoženjem. Zato se le imetniku plačilne kartice z njeno odtujitvijo in nakupom blaga ali dvigi gotovine odvzame oblast nad tem delom premoženja, ki nato preide v premoženjsko sfero storilca kaznivega dejanja. Hkrati oškodovanec s takšnim načinom izgube oblasti nad stvarjo ne soglaša, zato je mogoče odvzem opredeliti kot protipraven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035186
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 243, 243/1.
kršitev kazenskega zakona - zloraba notranje informacije - zakonski znaki - notranja informacija - izkoriščanje - kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov
Presoja, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni.
Argument, da ga je kot primarnega insajderja pri nakupu delnic vodil namen kršitve zaupanja vlagateljev, bi bilo sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - izvrševanje uradne dolžnosti - kršitev zakonskih dolžnosti - hujša kršitev pravic drugega - uveljavljanje predkupne pravice
Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 258. členu KZ-1, je pravilno in zakonito opravljanje uradnih dolžnosti. V opisu dejanja so opisane kršitve zakona, da je obsojenec zavestno kršil prvi odstavek 347. člena in tretji odstavek 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opisano je, da bi moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Hujša kršitev pravic drugega izhaja že iz kršitev določb ZFPPIPP, da predkupni upravičenki ni poslal besedila pogodbe (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP) in posledice, da je s tem oškodovanki onemogočil uveljavljanje predkupne pravice in ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb kot končna posledica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034050
KZ člen 217, 217/1.. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v zmoto - goljufiv namen - dokončano kaznivo dejanje - zakonitost dokazov - dokazi, izvedeni v drugem postopku - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - načelo neposrednosti - vpliv na zakonitost sodbe - relevantnost dokaza
Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila.
Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.
Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034149
ZKP člen 257, 258, 331, 331/1, 333, 333/6, 371, 371/2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izvedensko mnenje iz kazenskega postopka - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovno mnenje - navedbe stranke v postopku - ugotavljanje dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - goljufija
Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca.
Konkretni del opisa kaznivega dejanja goljufije ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih.
prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
V konkretni zadevi okoliščina, da je obdolženec A. A. brat višje sodnice na Višjem sodišču v ..., C. C., ki je bila pred tem dolgoletna sodnica na Okrožnem sodišču v ..., ki ima prostore v isti stavbi kot Višje sodišče v ..., predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločitvi izhajalo iz stališča, da mora biti nepristranskost in neodvisnost sodišča razvidna tudi navzven.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - poročilo tajnega policijskega sodelavca kot dokaz - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo materialne resnice
Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo poročila tajnega delavca) in tak dokaz dopusti, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njenega avtorja. Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi takrat, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič.
pripor - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - dejansko stanje - neogibna potrebnost pripora - socialno varstveni zavod
Ob dejstvu, da Socialnovarstveni zavod H. nima pogojev, da bi lahko preprečil, da bi S.P. ponovno ogrozila varnost ljudi v tej ustanovi, pa tudi svojo varnost, vložnica ne more uspeti pri zavzemanju za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa.
ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1.. URS člen 22, 25, 29, 29-3.
pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje
Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen.
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.
Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).
Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034152
ZKP člen 358, 358-1, 358-3.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - izvršitvena ravnanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - v dvomu v korist obdolženca - kazenska oprostilna sodba
V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.
Zakon o kazenskem postopku izjemo od načela zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem določa v 285.f členu. V primeru, ko se obtoženi odpove pravici do zbornega sojenja, o tem odloči predsednik senata. Če predsednik senata ne sprejme odločitve, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, je za sojenje pristojen senat, kot je predpisan v 25. členu ZKP. Navedena določba ne daje podlage za odločitev, da bi lahko sodil senat v drugačni sestavi, kot je predpisan v 25. členu ZKP.