zavrnitev dokaznih predlogov - soočenje prič - nepotreben dokaz - zakonitost dokazov - policist kot priča - pritožbeni postopek - pritožba državnega tožilca - odločanje v okviru zahtevka - prekoračitev pritožbenega zahtevka tožilstva
Vložniki imajo prav, ko trdijo, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, pri čemer kršitev opredeljujejo le vsebinsko, tako da je obsojenemu M. zvišalo določeni kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/2 in I/3 prvostopenjske sodbe, pri tem pa prekoračilo predlog v pritožbi državne tožilke, ki je za vsako od teh dejanj predlagala zvišanje na leto in šest mesecev zapora, višje sodišče pa mu je za vsako dejanje določilo dve leti zapora. S takšno spremembo določenih in nato izrečene enotne zaporne kazni, ki presegajo predlog državne tožilke, je po stališču vložnikov v tem obsegu višje sodišče obsojenemu M. odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v pritožbenem postopku zamejeno ne le z razlogi, ampak v okviru teh tudi s predlogom državnega tožilca in je zato vsaka za obsojenca neugodnejša odločitev preko tožilčevega predloga v nasprotju s pravili pritožbenega postopka. Vložniki imajo prav, da bi bil ta način obdolženec, ki sprejema argumentacijo in predlog iz tožilčeve pritožbe, in iz tega razloga v odgovoru ne predstavi nasprotnih argumentov, izigran, če bi pritožbeno sodišče, čeprav v okviru pritožbenega razloga, prekoračilo tožilčev predlog in na ta način v tem obsegu nedopustno v obdolženčevo škodo s sodbo presenečenja odločilo (praktično) po uradni dolžnosti.
ZKP člen 371, 371/1-8, 514.. Evropska Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah člen 3, 3/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje oškodovanca kot priče - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenega dokaza
Zaslišanje je bilo opravljeno v skladu z mednarodno pogodbo na podlagi zaprosila za zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Zasebnosti glede podatkov, ki jih je sam izpostavil javnosti, pri tem pa dostop do njih uporabnikom ni bil omejen ali neviden, obsojenec ni mogel pričakovati. Tako tudi ne glede dinamičnega IP naslova, ki je bil viden uporabnikom, ki so od njega brez ovir datoteke prejemali in/ali mu jih delili.
Tehnična anonimnost IP naslovov tako utemeljuje upravičenost pričakovanja uporabnikov interneta, da bo njihova dejavnost na internetu zasebna. Tudi v obravnavani zadevi se je identiteta obsojenca iskala zaradi njegove aktivnosti na internetu (deljenja datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo), pri čemer je IP številka omogočala identifikacijo uporabnika, vendar le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega.
Za ugotovitev, ali se je obsojenec v obravnavani zadevi zasebnosti odpovedal tudi glede podatka o njegovi identiteti je relevantno, ali je obsojenec te svoje osebne podatke v zvezi z obravnavano dejavnostjo na internetu kakorkoli razkril in bi torej policija do njih lahko prišla na podlagi pregleda javno dostopnih podatkov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takšnega ne izhaja. Obsojenec je tako upravičeno pričakoval, da je njegova identiteta v zvezi z njegovo spletno dejavnostjo varovana. S tem ko je obsojenec javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov, se ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete.
Podatek o identifikaciji osebe, ki jo je policija iskala, je potrebno obravnavati kot neločljivo povezanega s prej obstoječo vsebino, ki razkriva podatke in je bila predmet zanimanja policije oziroma njene preiskave. Glede na takšno povezanost teh podatkov, je tudi ugotavljanje identitete uporabnika na podlagi teh podatkov varovana v okviru komunikacijske zasebnosti in ne le v okviru informacijske zasebnosti.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - zalezovanje - omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin - osebna varnost - osebna integriteta - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem)
Navedbe v zakonskem tekstu, povzetem v abstraktnem delu opisa „ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic“ (spravlja v podrejen položaj), pomenijo dovoljeno analogijo intra legem. Pri analogiji intra legem je potrebno presoditi, ali so konkretna ravnanja, ki so opisana v opisu dejanja, dovolj podobna tistim, ki so navedena v zakonskem tekstu, torej, ali gre za dejanja, ki predstavljajo posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva. Nasilno omejevanje enakih pravic mora pomeniti tudi nasilen poseg v varnost oškodovanca.
Ravnanje, opisano v prvi alineji v pravnomočni sodbi, predstavlja zalezovanje, to je ravnanje, ki je sestavni del kaznivega dejanja po členu 191. KZ-1 in je bilo kaznivo, še preden je bilo zalezovanje inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje, seveda v povezavi s spravljanjem drugega v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je zalezovanje obrazložilo v točki 13 sodbe, ter ga ocenilo kot eno od ravnanj, s katerim je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, v točki 27 sodbe. Po navedenem je zalezovanje mogoče umestiti v nasilno omejevanje oškodovankinih enakih pravic, kot eno izmed ravnanj, ki je po svoji vsebini enako(vredno) tistim ravnanjem, ki so navedena v zakonskem tekstu in ki predstavljajo izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva.
predlagalni delikt - predlog za pregon - smrt oškodovanca - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe
V primerih, ko je pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, postopek nove razsoje ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, temveč gre za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato tudi oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih v postopku nove razsoje pri oškodovancu (oziroma pri upravičencih iz 55. člena ZKP) ni treba vnovič ugotavljati in utrjevati.
Izraz »omogočanje« po vsebini pomeni obliko udeležbe. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral v odločbi o prekršku določno navesti konkretno dolžnostno ravnanje, ki bi ga bila po predpisih odgovorna oseba dolžna izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečila.
Obrambi je bilo pojasnjeno, ne le kaj je izvedenka ugotovila, ampak tudi, kako je do teh ugotovitev prišla. Kljub temu je vztrajala, da sodna izvedenka predloži svojo dokumentacijo, ki bi jo preveril drug sodni izvedenec iste stroke, saj ni sprejela metodologijo izdelave izvedenskega mnenja, vendar svojega nestrinjanja ni utemeljila z nobenimi konkretnimi ugovori (na primer, zakaj meni, da so bili uporabljeni psihodiagnostični instrumenti neprimerni za izdelavo izvedenskega mnenja), niti ni v tej smeri pritegnila strokovnjaka, ki bi se kot strokovni pomočnik obrambe opredelil do izvedenkine metodologije dela. Navedbe oziroma dokazni predlog obrambe je zato ostal na ravni splošnosti, saj po podanih izvedenkinih pojasnilih ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljene sodne izvedenke, dodatni odgovori sodne izvedenke pa so sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je njeno mnenje popolno, jasno in strokovno prepričljivo.
V obravnavani zadevi je v času preiskave obsojenčevih računalnikov sicer že veljalo določilo 219.a člena ZKP, kljub temu pa je pri presoji uveljavljane kršitve določb postopka, poleg omenjenega zakonskega določila, treba izhajati tudi iz ustavnega okvirja zadeve. Zato dovoljenosti posega v pravico iz 37. člena Ustave ni mogoče presojati le z vidika upravičenega pričakovanja zasebnosti, ampak je hkrati treba upoštevati tudi drugi odstavek 37. člena Ustave, ki za tovrstne posege zahteva sodno odredbo. Iz takšnega izhodišča je izhajal tudi zakonodajalec pri zakonski ureditvi preiskave elektronskih naprav v 219.a členu ZKP.
Nedotakljivost stanovanja in komunikacijska zasebnosti sta različni ustavno varovani kategoriji, zato morajo biti tudi posegi vanje obravnavani različno. V obravnavani zadevi bi zato morali policisti potem, ko so ugotovili, da določeni računalniki ne pripadajo takrat osumljenemu B. Š., v skladu z drugim odstavkom 219.a člena ZKP, pridobiti predhodno soglasje drugih imetnikov oziroma uporabnikov elektronskih naprav, ali pridobiti novo sodno odredbo, ki bi ustrezno konkretizirala uporabnike in predvidela poseganje v njihovo pravico iz 37. člena Ustave.
Zakonski znak, da se dve ali več oseb združi zato, da bi izvrševale kazniva dejanja, ne pomeni običajnega sostorilstva. Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki jih je storilo dvoje ali več oseb. Če gre za dogovor za storitev enega kaznivega dejanja, gre za klasično sostorilstvo pri temeljnem kaznivem dejanju, ne zadošča pa to za pravno opredelitev dejanja v kvalificirani obliki.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - protipravnost ravnanja - izključitev protipravnosti - soglasje družbenika - poslovna nezvestoba
Sprejeti je treba zaključek v pravnomočni sodbi, da številna nesoglasja in spori med družbeniki, ki jih je sodišče v pravnomočni sodbi natančno analiziralo, utemeljujejo sklepanje, da soglasja družbenikov, na katerega se sklicuje vložnik, ki naj bi bilo jasno, dano vnaprej, ni bilo. Zato je na mestu konkluzija v pravnomočni sodbi, da se v obsojenčevem ravnanju odraža njegova poslovna nezvestoba, kot nosilca poslovodske funkcije do družbe in da je bilo njegovo ravnanje v očitnem nasprotju z njenimi interesi. Obsojenčevo ravnanje je imelo za posledico nezakonito zmanjšanje premoženja družbe O. na eni in povečanje premoženja T., v kateri je bil obsojenec edini družbenik, na drugi strani. Obsojenčevo ravnanje pri prodaji delnic očitno kaže na njegovo nezakonito izvajanje funkcije ravno zaradi vključevanja svojega ekonomskega interesa. Razlogi, s katerimi je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljilo tako stališče so razumni, obsojenčev zagovornik pa z lastno interpretacijo o danem soglasju, ki ga ni bilo, in zatrjevanjem na tej podlagi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, z zahtevo ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035190
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.. ZKP člen 344, 344/1, 353, 353/1.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - kolektivno kaznivo dejanje - sprememba obtožbe - dopolnitev dokaznega postopka - načelo neposrednosti
V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja.
Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev.
Procesna situacija neposrednosti in ekonomičnosti postopka, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka).
ZP-1 člen 59, 59/3, 90, 90/1, 155, 155/2.. URS člen 22, 29, 29-3.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - pravica do obrambe - enako varstvo pravic - pravna relevantnost dokazov - pravica do učinkovitega dokaznega sredstva - izvajanje dokazov v obdolženčevo korist
Dokazni predlog kršitelja za pregled video posnetkov nadzornih kamer se je nanašal na edini nepristranski dokazni vir in je bil edini obrambni dokaz, ki bi storilčevo odgovornost za očitani mu prekršek mogel ovreči, zaradi česar je kršitelj izkazal pravno relevantnost dokaza s prepričljivo stopnjo verjetnosti. Sodišče bi dokaznemu predlogu obrambe zato moralo ugoditi. Le tako bi lahko presodilo, ali je bila storilcu v konkretni zadevi zagotovljena pravica do poštenega postopka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00034155
ZP-1 člen 156, 156/1, 156/1-5, 158.. URS člen 22.
kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - arbitrarnost
Kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1 ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).
ZP-1 člen 14, 15.a, 56, 56/4, 156, 156-1.. ZVPNPP člen 10, 10 - 8 (2), 15, 15/1-5, 15/2.
odgovornost za prekršek - odgovorna oseba - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost direktorja - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost pravne osebe za prekršek - akcesorna pridružitvena odgovornost - neznani neposredni storilec prekrška - agresivna poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - konkretiziranost opisa prekrška
Odgovorna oseba T. M. z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška.
Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku konkretizirati. Zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti.
Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelja odgovornosti odgovorne osebe za prekršek. Je pa tudi v tem primeru treba že v izreku odločbe jasno navesti, katere so tiste obveznosti, ki jih je bila za odvrnitev prekrškov pri izvajanju določene dejavnosti pravna oseba dolžna izvesti in katerih opustitev se po moči in učinku lahko primerja s storitvijo prekrška.
ZP-1 člen 25, 25/1, 156, 156-1, 158, 158/2, 169, 169/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sankcija za prekršek - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - obteževalne in olajševalne okoliščine - primernost sankcije
V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je dovoljeno prekrškovno sankcijo izpodbijati iz razloga po 5. točki 156. člena ZP-1, torej v primeru, ko je kršitev povezana s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Poleg tega je ob upoštevanju prvega odstavka 169. člena ZP-1, s sklicevanjem na drugi odstavek 158. člena ZP-1 dovoljeno izpodbijati sankcijo tudi, če so bila pri njenem izreku prekršena določila ZP-1. Vendar je ob tem treba poudariti, da zgolj presoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ter njihovo tehtanje samo po sebi, še ne pomeni tudi kršitve zakona.
kršitev materialnega prava - realni stek - navidezni idealni stek - načelo konsumpcije - načelo inkluzije - delo na črno - nedovoljeno oglaševanje - oddajanje nepremičnine v najem - registracija dejavnosti
Upoštevaje konkretna opisa storilki očitanih prekrškov in specifiko oddajanja nepremičnin v turistični namen preko spletne aplikacije AIRBNB, je v obravnavanem primeru treba pritrditi vložniku zahteve, da je objavljanje oglasa za oddajanje nepremičnine zgolj predhodna faza prekrška neregistriranega oddajanja nepremičnine v turistični namen. Že iz konkretnega dela opisa prekrška pod točko 1.b) izreka odločbe o prekršku namreč izhaja, da je za realizacijo oddaje nepremičnine v turistični namen preko spletnega portala AIRBNB nujno potrebno, da se storilec kot sobodajalec na spletni portal registrira, kar pomeni, da opravi postopek verifikacije, ustvari profil in objavi oglas. Brez tega postopka torej nepremičnine preko spletnega portala AIRBNB sploh ni mogoče oddajati. Povedano drugače: neregistrirane dejavnosti – dela na črno storilka prekrška ne bi mogla niti začeti opravljati, če ne bi prej svojih storitev oglaševala na spletnem portala AIRBNB, saj je ravno oglaševanje preko tega spletnega portala nujni pogoj za oddajanje nepremičnine v turistični namen in prejem plačila. Navedeno potrjuje tudi konkretni del opisa prekrška pod točko 1.a) izreka odločbe prekrškovnega organa, v katerem je izrecno navedeno, da se AIRBNB ukvarja med drugim tudi z oglaševanjem in da samo na podlagi realizirane oddaje nepremičnine v turistični namen oglaševalec nepremičnine pridobi prilive iz naslova tega spletnega portala.
URS člen 22, 23, 29.. ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155-8.. ZPrCP člen 8.
pravica do obrambe - pravica do izjave - dopolnitev dokaznega postopka - ustna obravnava - odgovornost lastnika vozila - ekskulpacija odgovornosti - alibi - nerazumljivost obrazložitve
Predlagani dokazi so že na prvi pogled bistveni za presojo storilčevih navedb o tem, da kritičnega dne v času, ko je bil storjen očitani mu prekršek, avtomobila ni vozil, zato so materialnopravni relevantni in bi jih sodišče moralo izvesti.
kršitev materialnih določb zakona - izrek opomina - posebno olajševalne okoliščine - objektivne in subjektivne okoliščine - nadomestitev globe
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je treba težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi, prejšnje življenje, itd.). Če bo prekrškovni organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo upravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - datum storitve kaznivega dejanja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - odločilno dejstvo - isti historični dogodek
Čas izvršitve kaznivih dejanj ropa, poskusov ropa in tatvine je pomemben zaradi njihove določenosti in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, spada pa med posebne modalitete kaznivega dejanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva.
Z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, sodišči nista kršili določb niti materialnega niti procesnega zakona, zato vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
V situaciji, ko gre za plačevanje na različnih plačilnih avtomatih (ali bankomatih), kot je bilo to v obravnavani zadevi, plačilna kartica na ime omogoča vsakokratnemu prinositelju, ki ima njeno osebno identifikacijsko številko, da z njo tudi izvede plačilo. To pomeni, da kljub temu, da gre za plačilni instrument na ime, se le-ta po svoji vsebini približuje instrumentu, ki funkcionira na prinositelja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da gre pri odtujitvi plačilne kartice, kjer storilec pridobi tudi osebno identifikacijsko številko in v nadaljevanju opravi dvig ali nakup blaga, za protipraven prenos oziroma odvzem denarja iz sfere oškodovanca v premoženjsko sfero storilca, torej za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in ne goljufije. Ključna razlikovalna okoliščina med tema kaznivima dejanjema je v soglasju oškodovanca. V takšni situaciji se oškodovanec zaradi zmote, v katero ga je spravil storilec, strinja s prenosom določenih stvari izven svoje premoženjske sfere. V primeru tatvine pa o takšnem soglasju ni mogoče govoriti.
Pri razlagi zakonskega znaka odvzema je treba izhajati iz namena dobrine, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, to pa je izvrševanje oblasti nad premoženjem. Oblast nad premoženjem do katerega se dostopa s plačilnimi karticami lahko ima le imetnik plačilne kartice, kljub temu, da je v kritičnem času v posesti druge osebe. Plačilna kartica predstavlja ključni element, ki omogoča izvrševanje oblasti oziroma instrument s pomočjo katerega se razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi oziroma premoženjem. Zato se le imetniku plačilne kartice z njeno odtujitvijo in nakupom blaga ali dvigi gotovine odvzame oblast nad tem delom premoženja, ki nato preide v premoženjsko sfero storilca kaznivega dejanja. Hkrati oškodovanec s takšnim načinom izgube oblasti nad stvarjo ne soglaša, zato je mogoče odvzem opredeliti kot protipraven.