Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi, tudi če se v ovadbi podane izjave izkažejo za neresnične, ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Če pa pisanje vsebuje objektivno žaljive obdolžitve, ki presegajo tisto lastnost, ki je značilna za vse kazenske ovadbe, tj. da je v njih ovadeni označen za storilca kaznivega dejanja, lahko taka vložitev ovadbe pomeni tudi izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039618
ZKP člen 120, 120/4, 371, 371/1-11, 371/2, 399, 399/1.. URS člen 25.. ZS člen 83, 83.a.. ZZUSUDJZ člen 3, 4, 4.a, 5.
rok za pritožbo - tek roka - tek pritožbenega roka v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začetek teka roka - zadržanje teka roka - pravica do pravnega sredstva
Med epidemijo COVID-19, ki je bila razglašena 12. 3. 2020, v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS ali zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020.
Za presojo ali je rok za vložitev pravnega sredstva tekel med epidemijo, je odločilno vprašanje, ali je bila zadeva nujna. Iz predhodno predstavljenih pravnih podlag izhaja, da so od 16. 3. 2020 do 1. 6. 2020 kot nujne štele zadeve, ki so bile kot takšne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS. Med te štejejo tudi „druge zadeve, za katere tako določa zakon“.
ZKP člen 39, 148, 148/2, 149.b, 149.b/1, 371, 371/1-2.. URS člen 38.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - namen ukrepa - izločitev dokazov - uradni zaznamek - prikriti preiskovalni ukrep - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebnosti - nepristranskost sodnika - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti
Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi prvega odstavka 149b. člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov.
Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.
Obvestilo, ki ga policija pridobi na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, lahko pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.
Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati.
Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno.
ZKP člen 285.e, 285.e/1, 285.e/2, 340, 420, 420/1-3.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za izločitev dokazov - odločitev sodišča - predobravnavni narok - glavna obravnava - vpliv na zakonitost
Določba 285.e člena ZKP predpisuje, da predsednik senata o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, zakon dopušča, da pred odločitvijo izvede potrebne dokaze. Predsednik senata o predlogih obrambe odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri odloči sodišče druge stopnje (drugi odstavek 285.e člena ZKP). Namen opisane procesne ureditve je, da se v kazenskem postopku še pred začetkom glavne obravnave razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov, ki se bodo izvedli na glavni obravnavi, s čimer se sodišče izogne morebitnim kasnejšim procesnim zapletom ter zagotovi učinkovit potek nadaljnjega sojenja.
Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti). Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - listina - dokazovanje pravnorelevatnega dejstva - elektronska oblika - elektronska pošta
Za presojo ali gre primeru elektronskega sporočila za listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1 ni pomemben materialni substrat listine. Elektronske listine imajo s pravimi listinami skupno bistveno značilnost – pri obeh gre za človekovo misel, ki je izražena s pisavo. Razlika je le v specifičnosti materialnega nosilca pisave. Pri pravih listinah je to otipljiv material, pri elektronski pa je zaznaven samo s pomočjo tehničnih naprav. Vendar v določenih primerih je tudi vsebino pravih listin mogoče ugotoviti le s kakšnimi tehničnimi pripomočki (npr. s povečevalom, infrardečimi žarki ipd). Pri presoji ali gre v takih primerih za listino ali ne, je treba izhajati predvsem iz tega, ali je zapisano primerno in namenjeno dokazovanju pravnorelevantnega dejstva. Zakonsko zahtevo po primernosti za dokazovanje, je treba presojati objektivno in v najširšem smislu, medtem ko je zahtevo o namembnosti za dokazovanje treba presojati v smislu subjektivnega namena izdajatelja listine, ki je kot tak k listini lahko podeljen že ob njeni izdaji, v posameznih primerih pa tudi naknadno, ko se listina uporabi.
Zagovornik utemeljeno navaja, da se z odreditvijo pripora iz pripornega razloga begosumnosti zasleduje cilj nemotenega poteka kazenskega postopka, kar pomeni, da je pri presoji t.i. sorazmernosti v ožjem smislu relevantno le tehtanje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne varnosti na eni strani in zagotavljanjem učinkovite izvedbe kazenskega postopka na drugi strani, ne pa tudi ocenjevanje ukrepa z vidika varnosti ljudi.
ZKP člen 371, 371/1-11.. URS člen 20, 20/1, 29, 29-4.
odreditev pripora - utemeljen sum - kaznivo dejanje velike tatvine - neogibna potrebnost pripora za potek postopka - sorazmernost pripora - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Taki razlogi sodišča v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora so vsebinsko prazni in pomanjkljivi. Sodišče bi moralo v sklepu o odreditvi pripora navesti pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa) nato pa bi moralo, upoštevaje 20. člen Ustave (zgornja premisa), napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Sodišče bi moralo še zlasti pretehtati, ali majhna vrednost predmetov, ki so bili oškodovancem odtujeni iz kleti odtehta najradikalnejši poseg v osebno svobodo obdolženca, ki je prvič obravnavan za premoženjska kazniva dejanja, kar zahteva utemeljeno izpostavlja. V obravnavanem primeru sodišče takšne presoje ni napravilo, temveč je le na splošni ravni zaključilo, da je podana sorazmernost med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo ljudi oziroma njihovega premoženja.
ZKme-1 člen 66, 176, 176/1-2, 177, 177/1-3.. KZ-1 člen 20, 20/1.
označevanje živil - deklarirano poreklo blaga - slovensko poreklo - dejansko poreklo blaga - zavajanje potrošnikov - posredno storilstvo - lex specialis - retroaktivna uporaba zakona
Pravna oseba je bila, ne glede na to, da svinjskega mesa ni neposredno prodajala potrošnikom, ravno tako zavezana k prepovedi napačnega označevanja živil, ki predstavljajo zavajanje potrošnikov. Dejstvo je namreč, da je vsako živilo v končni posledici namenjeno potrošniku, pravna in odgovorna oseba pa sta z napačnim označevanjem mesa ustvarili lažno podlago za odločitev potrošnikov in jim na ta način onemogočili obveščeno izbiro nakupa živila.
Strokovna literatura kot tipične primere posrednega storilstva navaja situacije, v katerih neposredni storilec ravna v zmoti. Ravno za takšno situacijo je šlo v obravnavani zadevi, v kateri je družba S., d. o. o., ki je opravljala dejavnost neposredne prodaje živila potrošnikom, imela s tem, ko je storilka meso označila kot slovensko, podlago za to, da je svinjsko meso tržila in prodajala kot slovensko. Podlago za takšno zmotno trženje in prodajo pa sta ustvarili pravna in odgovorna oseba. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanska stanja je namreč razvidno, da sta vedeli, da gre za meso, ki ni ustrezno označeno, vendar sta ga kljub temu prodala družbi, ki ga je v končni fazi prodala potrošnikom kot slovensko meso. Slednje pa predstavlja izrabo ravnanj neposrednega storilca oziroma druge pravne osebe za zavajajoče trženje in prodajo svinjskega mesa kot slovenskega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00041734
KZ-1 člen 20, 186.. ZKP člen 358, 358-4, 383, 383/1-3.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - prepovedana droga - konoplja - sostorilstvo
Pomen kaznivega dejanja je majhen, če je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno (objektivni kriterij), in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriterij). Številne zaslišane priče so opisovale, kako so si s konopljinimi produkti, ki jim jih je S. J. podaril, lajšale ali celo odpravile zdravstvene težave oziroma bolezenska stanja svojih družinskih članov. Izveden dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi imeli v predmetni zadevi konkretni obravnavani konopljini produkti zdravju škodljive učinke, temveč po izpovedbah prič in predloženi medicinski dokumentaciji prav nasprotno. Številni bolniki oziroma njihovi družinski člani so izpovedovali o ugodnih učinkih konopljinih produktov, ki so jih prejeli od obtoženega S. J. Gre za ljudi, ki so izkusili učinke številnih zdravil in terapij, predno so pričeli z uporabo produktov iz konoplje. Navedeno je še dodatno potrjeno s predloženo zdravstveno dokumentacijo, ki med ostalim izkazuje, da so bili lečeči zdravniki z uporabo konoplje seznanjeni in je glede na terapevtske učinke niso odsvetovali. Ne gre torej za ljudi, ki bi uživali konopljine produkte zaradi psihoaktivnih učinkov, ki jih prepovedana droga ima, temveč gre za ljudi, ki so se znašli v težkih življenjskih situacijah in so si z uporabo konoplje oziroma njenih produktov lajšali ali celo odpravili zdravstvene težave. Zaseženo količino konoplje je potrebno presojati tudi upoštevaje, da je dokazni postopek potrdil, da je bila pri hišni preiskavi zasežena konoplja namenjena izključno izdelavi izdelkov. Navsezadnje pa je potrebno upoštevati, da so bili produkti iz konoplje, kot so izpovedovale priče, v precejšnjem delu podarjeni. Splošno znano dejstvo pa je, da se v družbi vse pogosteje posega po konopljinih pripravkih kot alternativnem zdravilu. Nenazadnje pa tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča sledi deloma spremenjenemu stališču zdravstvene stroke v zvezi z učinki konoplje pri lajšanju posledic določenih bolezni. Zaradi vsega naštetega tudi senat Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča ocenjuje, da je dejanje, ki sta ga izvršila obtoženca šteti kot dejanje majhnega pomena.
ZKP člen 39, 39/2-2, 83, 83/2, 371,71/1-8, 398, 398/1-1.. URS člen 23.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - nepristranskost sodnika - vpliv nedovoljenega dokaza - dokazna ocena sodišča
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni storjena že na glavni obravnavi, to je ob izvedbi dokaza, temveč šele tedaj, ko sodišče na takšno izpovedbo opre sodbo. Dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ne predstavlja opore sodbe, zato takega dokaza tudi ni potrebno izločiti iz spisa.
pravica do obrambe - pravica do proste izbire zagovornika - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti - primeren čas za pripravo obrambe - beseda strank - pošten postopek - postavitev novega izvedenca
Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.
Sodišče mora pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani.
Čeprav morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da bo postavljen zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, morajo hkrati vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je tako odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve.
Nekoliko krajši čas, ki ga je imel navedeni zagovornik za pripravo zaključne besede, po obrazloženem le navidezno utemeljuje kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, saj ta v okoliščinah konkretne zadeve ni podana.
Presoja, ali so podani razlogi za postavitev novega izvedenca iz razlogov po 258. členu ZKP, je v domeni sodišča.
KZ-1 člen 99, 99/6, 208.. SPZ člen 15.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zatajitve - denarna sredstva na bančnem računu - premična stvar - denar - materializiranost - prilastitev
Vložnik utemeljeno navaja, da zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za njegovo kazenskopravno varstvo, saj je varovana dobrina, kot je razvidno tudi iz naslova triindvajsetega poglavja KZ-1, ki vsebujejo tovrstna kazniva dejanja, tuje premoženje, temeljno izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca oziroma prilastitev.
Dobrina, ki je prizadeta in kazenskopravno varovana, je last v pomenu lastninske pravice, kot temeljne premoženjske pravice, ki jo storilec odvzame upravičencu, tako s prilastitvijo gotovine, kot prilastitvijo knjižnega denarja, oziroma jo v obeh primerih zataji. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da ločevanje pojmov "opredmetenega" in knjižnega denarja na način, ki je bil uporabljen v izpodbijani sodbi, ni v skladu z zakonom, k temu pa bi taka razlaga onemogočila učinkovito in celovito pravno varstvo pred odtujitvijo in drugimi sorodnimi kaznivimi dejanji.
Enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ki je veljal v kritičnem času, je predstavljala uporaba lažne poslovne listine kot resnične. Pojem uporabe takšne listine se interpretira kot njeno dajanje v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami. Za uresničitev tega zakonskega znaka torej zadošča izročitev drugi fizični ali pravni osebi, saj je že na ta način listina spravljena v poslovni promet. Seveda pa se mora ob tem storilec zavedati lažnosti listine.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice zgolj sprejetje priznanja krivde katerega izmed soobdolžencev ne predstavlja zadostnega razloga, ki bi vzbujal dvom v nepristrankost sodnika v poznejšem postopku zoper obdolženca, ki krivde ni priznal. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se sodišče prve stopnje, ki je sprejelo priznanja krivde soobsojencev A. P., M. J. ter T. G., moralo zaradi tega izločiti. Tudi identičen opis kaznivega dejanja, za katerega so soobsojenci priznali krivdo, še ne more voditi v zaključek, da je na ta način sodnica sodišča prve stopnje že vnaprej zavzela stališče o krivdi in zakonskih znakih obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Le prepis opisa kaznivega dejanja iz prejšnje sodbe namreč ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sejati zrno dvoma v nepristranskost sodišča.
KZ-1 člen 227.. StGB člen 283c.. ZFPPIPP člen 10, 14, 34, 271, 489a, 489a/1-2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - neenaka obravnava upnikov - zadolženo premoženje - prezadolženost - insolventnost - razlaga zakona - prekršek in kaznivo dejanje
Zakonska opredelitev „iz zadolženega premoženja“ne pomeni, da je dolžnik prezadolžen. Izplačilo dolga iz zadolženega premoženja, je treba razlagati tako, da je to kaznivo dejanje podano, če storilec iz premoženja insolventne gospodarske družbe, ob izpolnjenosti ostalih pogojev, izplača dolg tako, da favorizira določene upnike in s tem povzroči škodo drugim upnikom. Ni pa si mogoče te določbe razlagati tako, da bi morala biti ob izkazani insolventnosti podana tudi takšna zadolženost dolžnika, da bi bila vrednost njegovega premoženja v času storitve kaznivega dejanja manjša od vsote dolžnikovih obveznosti. Glede na tako razlago je dovolj, da opis dejanja vsebuje konkretizacijo okoliščin, ki kažejo, da je bila v navedenem obdobju družba I. po ZFPPIPP insolventna, ni pa potrebna navedba dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo dolžnikovo premoženje prezadolženo.
Opravljanje oškodovankinega dela glede na navedeno ni bilo prostovoljno, temveč je šlo za prisilno prostitucijo, ki je prepovedana, zato tudi obsojencu izročen denar ni predstavljal njunega skupnega premoženja, kot to zatrjuje vložnica, ampak protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V izreku sodbe je konkretizirano, da je obsojenec od oškodovanke zahteval, da mu izroča denar od opravljenih storitev, ter na ta način dnevno od nje prejemal vsaj 250,00 EUR petkrat na teden, kar vse ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja, ki ga zahteva v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša.
Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP je podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, med drugim, če je stvar že pravnomočno razsojena, vendar v obravnavani zadevi takšna procesna situacija ni podana. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 sta namenjeni varstvu različnih kazenskopravnih dobrin (prvo ščiti posameznikovo telesno celovitost, drugo pa posameznikovo spolno avtonomijo), poleg tega pa je kriminalna količina obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije precej širša od predhodno obravnavane lahke telesne poškodbe zoper isto oškodovanko, kar pomeni, da sta obe kaznivi dejanji, četudi se njuno časovno obdobje prekriva, v realnem steku. Predhodna obsodba za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 glede na navedeno ne predstavlja že razsojene stvari, ki bi preprečevala kasnejšo obsodbo obsojenca za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.
Upoštevaje namen in domet določbe 38.a člena ZPol je na dlani, da sta sodišči neutemeljeno zaključili, da sta policista v obravnavanem primeru ravnala v skladu z določbo petega odstavka 38.a člena ZPol in na tej podlagi zakonito zasegla obsojenčev mobilni telefon. Takšen zaseg bi bil namreč lahko opravljen le iz razlogov javne varnosti, ki pa v obravnavanem primeru niso obstajali, oziroma vsaj niso pojasnjeni v razlogih izpodbijane sodbe.
V skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP je policija dolžna, ne samo pred odvzemom prostosti, temveč v vsakem primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, dati tej osebi pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Pravni pouk v najširšem smislu pomeni pouk državnega organa, s katerim se pouči procesnega udeleženca o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma, o pravnih posledicah njegovega (ne)ravnanja. Bistvo pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je ravno v privilegiju zoper samoobtožbo.
Pravica do privilegija zoper samoobtožbo je odvisna od vprašanja, v katerem trenutku postane oseba subjekt kazenskega postopka, to je nosilec temeljnih procesnih jamstev. Pri tem je odločilen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Šteje se, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. Ali je mogoče domnevnega storilca šteti za obdolženca, ni odvisno zgolj od volje in presoje pristojnih državnih organov, temveč je merilo objektivno: okoliščine, ki potrjujejo sum, morajo tudi objektivnemu opazovalcu zadoščati za sklep, da je oseba sumljiva kaznivega dejanja.
Predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, torej z njimi razpolaga in hkrati ne predstavljajo nevarnosti za policiste, ki vodijo postopek, druge osebe ali za samega obdolženca, lahko organi pregona pridobijo na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki kot že rečeno, v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00040052
KZ-1 člen 54, 196, 199, 227, 253.. ZKP člen 285.a, 285.c, 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/1-11, 450.a, 450.b, 450.č.. URS člen 18, 23, 25, 27, 29, 156.
kršitev temeljnih pravic delavcev - nadaljevano kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - zaposlovanje na črno - kolektivno kaznivo dejanje - zastaranje - ne bis in idem - oškodovanje upnikov - prekršek in kaznivo dejanje - overitev lažne vsebine - sporazum o priznanju krivde - pogajanja - sprejem sporazuma o priznanju krivde - presoja sodišča - sojenje v nenavzočnosti - neupravičena odsotnost z naroka - nedovoljeni dokazi - davčni postopek - prekluzija - doktrina prima facie
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo.
V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum.
Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih pogledal izven glavne obravnave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039662
KZ člen 25, 112, 112/3, 217.. URS člen 22, 23, 25.. KZ-1 člen 38, 211, 211/2. ZKP člen 219a, 220, 357, 357-4, 358, 358-1, 371, 371/1-3, 372, 372-1, 378, 378/1, 424, 424/2, 445.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - pomoč pri kaznivem dejanju - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - naklep - zastaranje pregona - pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje - poskus goljufije - dokončano kaznivo dejanje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - zakonitost dokazov - izločitev sodnika - priznanje krivde - obvestilo o pritožbeni seji - skrajšani postopek
Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju.
Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.