razlogi za zahtevo za varstvo zakonitosti - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Zahteva s povzetimi trditvami izpodbija pravne zaključke pravnomočne sodbe, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prometno nesrečo, na podlagi drugačne presoje dokazov kot sta jih presodili nižji sodišči. Pravnomočno sodbo tako izpodbija z uveljavljanjem nedovoljenega razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).
ZKP člen 18, 18/2, 149b, 149b/3, 427.. URS člen 37, 37/2.
nezakoniti dokazi - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin - poseg v komunikacijsko zasebnost - IP-naslov - dinamični IP naslov - statični IP naslov - odredba sodišča - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - dvom o resničnosti odločilnih dejstev - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - razumno pričakovanje zasebnosti
Policija je podatke o naročniku določenega statičnega IP naslova pridobila na podlagi pisne zahteve od telekomunikacijskega operaterja, ker naročniški podatki niso bili javno objavljeni.
Vrhovnemu sodišču se je ob presoji uveljavljane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pojavil dvom v resničnost ugotovljenega dejstva, da je obsojenec uporabljal statični IP naslov.
Iz ugotovitev izpodbijane sodbe niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je obsojenec ob naložitvi oziroma objavi slikovne datoteke odpovedal svoji zasebnosti oziroma anonimnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042664
ZKP člen 372, 372-2, 420, 420/2.. KZ-1 člen 49, 323, 323/1, 323/2.. ZPrCP člen 45, 45/1, 46, 46/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prispevek oškodovanca - vzročna zveza - odmera kazenske sankcije - odmera sodne takse
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.
S takšno presojo „ni izhajalo iz neobstoječega obtožbenega očitka“, kot trdi zahteva, temveč je le celovito uporabilo vsa zakonska določila (določbo prvega odstavka 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP) in upoštevaje konkretne okoliščine primera presodilo, ali je bila prisotnost kolesarke na križišču za obsojenca lahko pričakovana.
Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti lahko storilec krši prometne predpise naklepno ali iz malomarnosti, do povzročitve prometne nesreče mora biti v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe, kot objektivnega pogoja kaznivosti, ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb (nastanka hujše posledice) pa je storilcu treba dokazati malomarnost.
V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe je izrečena kazen razumno in podrobno obrazložena. Glede na navedeno odločbi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov zahteve, da je sodišče izreklo nekemu drugemu obsojencu za istovrstno kaznivo dejanje precej nižjo kazen. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist, kot v breme storilca.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito in arbitrarno, ker v zvezi z odmero sodne takse obsojencu ni pojasnilo, „kolikšno takso je odmerilo po posamezni tarifni številki“. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča obsojencu in njegovi obrambi v celoti omogoča, da se seznanita z načinom odmere sodne takse, sodišče pa pri tem ni dolžno pojasnjevati kolikšen del sodne takse je odmerilo po posameznih tarifnih številkah.
pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - pravica do poštenega postopka
Pri ocenjevanju osebnosti oziroma karakterja A. C. se je sodišče res oprlo tudi na dopis delodajalca, družbe A., d. o. o. o njegovem vedênju, s katerim storilec ni bil seznanjen, a ne gre za obremenilen dokaz, na katerega bi sodišče v bistvenem oprlo svojo sodbo.
Vložnici je pritrditi, da bi sodišče z dopisom delodajalca, na katerega se je v sodbi oprlo, storilca moralo seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli. Ker tega ni storilo, je kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1, vendar ne gre za dokaz, ki bi odločilno vplival na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi in na katerega bi sodišče v odločilnih delih oprlo svojo sodbo, zato uveljavljana kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00043027
ZP-1 člen 42, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3.. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) člen 1.
zastaranje pregona za prekršek - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - materialni rok - procesni rok
V pravni dogmatiki je večinsko sprejeto stališče, da je zastaranje sestavina materialnega kazenskega prava, ki pa, enako kot številne druge materialnopravne določbe, vpliva tudi na določbe kazenskega procesnega prava. Teorija kaznovalnega prava in veljavna ureditev štejeta zastaranje za tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kaznovalne sankcije ali do njene izvršitve, če je od izvršitve inkriminiranega ravnanja oziroma od izreka kazenske sankcije preteklo daljše časovno obdobje. S potekom zastaralnega roka torej stranka v kaznovalnem postopku izgubi pravico uveljavljati svoj zahtevek, ki ga ima po materialnem pravu.
Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali so na tek zastaralnega roka vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Absolutno zastaranje pregona za prekrške je namreč nastopilo, ko je bila v Republiki Sloveniji s strani izvršilne veje oblasti že razglašena epidemija nalezljive bolezni in v času, ko je že veljala Odredba predsednika, da sodišča opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah. Vendar pa navedena začasna nova pravna ureditev na tek (absolutnega) zastaralnega roka ni vplivala. V Odredbi predsednika je določeno, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo. Kot že rečeno je zastaranje pregona v kaznovalnem pravu del materialnega prava, zato zastaralne roke ni mogoče šteti med procesne roke, ki bi bili zaobseženi z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča. V petem odstavku 42. člena ZP-1 je določeno, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati. V tem primeru je zastaranje zadržano (oziroma prekinjeno) do trenutka, ko prenehajo zakonske ovire za začetek nadaljevanja postopka. Tek zastaranja tako lahko zadržijo le okoliščine, za katere zakon določa, da se postopek o prekršku v primeru njihovega nastopa ne sme začeti oziroma nadaljevati. Odredba predsednika pa seveda nima pravne narave zakona.
Zakon, ki je v začetku epidemije nalezljive bolezni uredil vprašanja, vezana na tek sodnih rokov, je ZZUSUDJZ. V določbi prvega odstavka 3. člena je določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku pa je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. V prvem odstavku tega člena je torej zakon ponovil tisto, kar je že od dne 16. 3. 2020 urejala Uredba predsednika; da torej procesni roki – roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih - ne tečejo. V drugem odstavku navedenega člena pa je bilo določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Iz jezikovne razlage navedene določbe neposredno ni mogoče razbrati, katere roke je imel pred očmi zakonodajalec v tem odstavku. Vendar pa je z uporabo ostalih razlagalnih metod, zlasti sistematične, logične in teleološke razlage, jasno, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Zakonodajalec je, kot že rečeno, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma ustavil tek procesnih rokov. V drugem odstavku je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, kar po naravi stvari pomeni, da se ta odstavek (upoštevaje, da so procesni roki zajeti v prvem odstavku 3. člena) ne more nanašati na tek nobenih drugih rokov, kot materialnih. Procesnim rokom namreč nasproti stojijo le materialni roki. Povedano drugače: če bi zakonodajalec z ZZUSUDJZ želel zadržati le tek procesnih rokov, ne bi v členu, ki ureja tek rokov, dodal drugega odstavka, ki ureja druge, torej materialne roke v sodnih zadevah. Do enakega pomena določbe 3. člena ZZUSUDJZ pridemo tudi z uporabo razlagalne metode sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), ki sama po sebi ni popolna razlagalna metoda, temveč dobrodošla dopolnitev (potrditev) ostalih razlagalnih metod. Če je v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma urejeno zadržanje teka procesnih rokov, v drugem odstavku tega člena (ki sicer jezikovno ni povsem jasen) ne more biti urejeno zadržanje nobenih drugih rokov, kot materialnih rokov.
ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155/2, 125, 125/2.. URS člen 22, 23, 29, 29-3.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kršitev pravice do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič
Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042657
KZ-1 člen 56.. ZKP člen 344, 344/1, 385, 397, 397/4.
izrek kazenske sankcije - vštevanje pripora in prejšnje kazni - pogojna obsodba - sprememba obtožbe v ponovnem sojenju - načelo prepovedi reformatio in peius
Veljavna kazenska zakonodaja ne vsebuje nobene določbe, ki bi sodišču prve stopnje omogočala, da pri izreku kazenske sankcije v novem sojenju upošteva pogojno obsodbo z določeno kaznijo in preizkusno dobo po prejšnji sodbi, ki je bila v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima že začeto izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi, s katero je obsojenčeva krivda ugotovljena z gotovostjo, praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi kazenski zadevi, kjer pravnomočna in izvršljiva odločitev o obsojenčevi kazenski odgovornosti še ni sprejeta.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - umor na zahrbten način
V opisu kaznivega dejanja je v izreku sodbe navedeno, da je obsojenec na ..., torej v lastnem stanovanju oškodovancu življenje vzel na zahrbten način tako, da ga je v trenutku, ko je bil slednji s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal niti pričakoval z nožem zabodel v predel prsnega koša ter mu povzročil ubodno rano, zaradi česar je oškodovanec umrl, kar povsem ustreza abstraktni zakonski opredelitvi odvzema življenja na zahrbten način.
grožnja - grdo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - kršitev kazenskega zakona
Grdo ravnanje v smislu drugega odstavka 135. člena KZ-1 so vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadane oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca.
Obsojencu očitano kaznivo dejanje pomeni takoimenovano intelektualno ponareditev listin v poslovnem prometu. Za obstoj temeljne oblike tega kaznivega dejanja morata biti izpolnjena naslednja pogoja: da gre za poslovno listino in za lažni podatek v njej. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1 je podano, ko storilec poslovno listino uporabi kot resnično, vedoč, da je lažna. Uporabi jo s tem, da prikrije lažnost vsebine in jo da v promet s fizičnimi ali pravnimi osebami ali pa jo predloži v zvezi z gospodarskimi odločitvami. Kazenskopravno varovana dobrina takoimenovanega listinskega delikta je gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu.
Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot resnično uporabil lažno poslovno listino – plačilno listo, v njegovi gospodarski družbi zaposlenega oškodovanca. Namen pisnega obračuna plače je med drugim, da je delavec seznanjen z bistvenimi podatki glede izplačila plače. Omogoča mu, da ima ustrezen pregled nad svojo plačo, njenim dejanskim obračunom in nenazadnje pravilnostjo njenega izplačila. Pisni obračun plače je tako delavčeva pravica, ki je predvidena z namenom varstva njegovih interesov. V skladu z določbami Konvencije Mednarodne organizacije dela (Konvencija MOD št. 95) in spremljajočega Priporočila o varstvu plač (Priporočilo MOD št. 85) mora delodajalec delavca ob vsakem izplačilu plače obvestiti o sestavi plače za to obdobje. Izrecno je določeno, da mora biti delavec med drugim obveščen tudi o vseh odtegljajih od plače, razlogih zanje in njihovi višini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042662
KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.. ZKP člen 371, 371/1-10, 372, 372-4, 385, 394, 394/1.
kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - ponareditev poslovne listine - uporaba ponarejene listine - blanketna norma - navidezen idealni stek - prepoved reformatio in peius - eno kaznivo dejanje
Če se sprememba pravne kvalifikacije ravnanja obsojenke presoja izolirano, je za obsojenko res strožja pravna opredelitev njenega ravnanja kot več kaznivih dejanj, storjenih v realnem steku, v primerjavi s pravno opredelitvijo kot eno (enotno ali nadaljevano) kaznivo dejanje.
Vendar pa je položaj obsojenke potrebno presojati celostno, upoštevajoč vse spremembe, ki so vplivale na njen položaj in so bile z obravnavano spremembo pravne kvalifikacije povezane. Zaradi spremembe pravne opredelitve ravnanja obsojenke, je bila spremenjena tudi odločba o krivdi in o kazenski sankciji, pri čemer je bila le prva spremenjena v obsojenkino škodo, drugi dve pa izrazito v obsojenkino korist, pri čemer je do sprememb v korist obsojenke prišlo ravno zaradi spremenjene pravne kvalifikacije obsojenkinega ravnanja. Ob tehtanju na eni strani strožje pravne kvalifikacije in na drugi strani manjše kriminalne količine, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, ki je rezultirala v blažji kazenski sankciji, ki ima za posledico krajši čas, potreben za izbris obsodbe iz kazenske evidence, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati večjo težo spremembam in njenim posledicam, ki so obsojenki v korist.
podaljšanje pripora - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog za podaljšanje pripora - zakonski pogoji
Za podaljšanje pripora nad tri mesece morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja - poleg tega, da gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen nad 5 let zapora, sme Vrhovno sodišče pripor podaljšati šele po poteku 3 mesecev od dneva, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost.
sprememba obtožnice v novem sojenju - ponovno sojenje - pogoj za spremembo obtožbe - vsebina obtožnega akta - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - odvetnik kot priča - privilegirana priča kot priča pri hišni preiskavi - dvom v nepristranskost drugostopenjskega sodnika - rok za zahtevo za izločitev seja pritožbenega senata
Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije: 1) daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu določa predmet spora (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi varovana pravica pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2) daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave in tretji odstavek 16. člena ZKP). Stroga določenost opisa kaznivega dejanja, kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), se po prvem odstavku 434. člena tega zakona zahteva tudi za obtožni predlog in zasebno tožbo.
Tožilec lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le pod pogoji, določenimi v 344. členu ZKP, in sicer, če se spremeni stanje glede na stanje ob vložitvi obtožnice, pri tem pa je treba izhajati iz ocene tožilca. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni vezana na nove dokaze, odločilno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na obravnavi. Pri tem tožilec ni vezan le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.
Pri tem je treba izhajati iz načela materialne resnice. To načelo pa ne zavezuje le sodišča (instrukcijska maksima), temveč tudi vse državne organe, ki sodelujejo v postopku. Velja torej tako za sodišča kakor za državnega tožilca in to ves čas postopka.
Neutemeljene so tako navedbe, da je kršena določba prvega odstavka 344. člena ZKP, ker je sodišče dopustilo spremembo obtožbe, čeprav je državna tožilka obtožbo modificirala na glavni obravnavi, razpisani po razveljavitvi sodbe, ko se je postopek šele začel in ko se torej dejansko stanje ni v ničemer spremenilo.
Kot solenitetna priča lahko pri hišni preiskavi nastopi tudi privilegirana priča, katere ni treba poučiti po določilih drugega odstavka 236. člena ZKP, pač pa je treba tako pričo poučiti le v skladu z določilom tretjega odstavka 216. člena ZKP, torej da pazi, kako se hišna preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o hišni preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna. Prav tako, enako kot to velja za odraslega člana gospodinjstva, je smoter in namen navzočnosti odvetnika, ki nastopa kot zastopnik tistega, čigar prostori se pregledujejo, ne glede na to, ali se pregledujejo prostori osumljenca ali tretje osebe, v nadzoru nad opravljanjem hišne preiskave, oziroma v zagotavljanju in varovanju ustavnosti in zakonitosti hišne preiskave. Tak odvetnik hkrati opravlja tudi vlogo predstavnika javnosti. Njegova naloga je nadzor nad zakonitostjo in ustavnostjo dela policistov, ne pa zastopanje stranke, oziroma ni v nudenju strokovne pomoči pri obrambi zoper obtožbo, ki jo lahko nudi zagovornik in tudi ni v nudenju pomoči, ki jo zagotavlja pooblaščenec oškodovancu. Samo v teh odnosih se vzpostavi zaupno razmerje med izbranim odvetnikom in stranko - obdolžencem ali oškodovancem, kjer je odvetnik zavezan kot tajnost varovati tisto, kar mu je stranka zaupala.
Nižji sodišči s tem ko sta sodbo oprli na izpovedbi odvetnikov A. P. in P. K. in to izključno v zvezi z opravljenima hišnima preiskavama ni storilo kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz procesno relevantnih dejstev namreč nedvomno izhaja, da sta bila odvetnika v tem postopku izključno le zastopnika tistega, čigar stanovanje ali prostor se je preiskoval in nista imela vloge zagovornikov obeh osumljencev. Pooblastilo za zastopanje je bilo v enem primeru sodna odločba (odvetnik P.), v drugem pa pooblastilo dano s strani tistega, čigar hiša je bila preiskovana (odvetnik K.). Ker je vloga zastopnika tistega čigar prostori se preiskujejo drugačna kot vloga zagovornika v postopku, sodišče s tem, ko odvetnikoma ob zaslišanju ni dalo pravnega pouka v smislu 236. člena ZKP, ni kršilo zakona.
Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka le do začetka seje senata. Če se pred sodiščem druge stopnje opravi obravnava (380. člen ZKP), se glede zahteve stranke za izločitev sodnika smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za sojenje pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 41. člena ZKP).
Iz podatkov v spisu v obravnavani kazenski zadevi obramba v ponovljenem sojenju ni zahtevala izločitev sodnikov pritožbenega sodišča, ki so že prvič odločali o pritožbi, prav tako pa tudi ni imela nikakršnih pripomb na sestavo senata pred ali med sejo pritožbenega sodišča opravljeno dne 9. 7. 2019, na kateri je bil prisoten obsojeni Š. in njegova zagovornica odvetnica Anka Kozamernik. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja so tako zagovorniki prvič uveljavljali šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer naj bi bil kršen prvi odstavek 23. člena Ustave zgolj zato, ker je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo v tej zadevi in tedaj sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042635
ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 372-1, 395, 395/1, 420, 420/2.. KZ-1 člen 20, 20/2, 99, 99/1-4, 266.. ZJZ člen 12.a.. ZZasV-1 člen 71.
kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zasebno varovanje - varnostna služba - kaznivo dejanje varnostnika - uradna oseba - konkretni opis dejanja - standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe - opustitev izvedbe dokaza z izvedencem - zavrnitev dokaznih predlogov
V obravnavani zadevi je bila varovanje dolžna organizirati zasebna družba, kar so narekovale določbe 71. člena ZZasV-1, 12.a člena ZJZ in uredba vlade.
Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila izvrševali dolžnost varovanja oseb in premoženka, šteti kot uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.
sporazum o priznanju krivde - vložitev izrednega pravnega sredstva - pravni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva - zloraba procesnih pravic - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo.
Zloraba pravice pomeni takšno izvrševanje pravice, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.
S tem, ko je obsojenec prostovoljno priznal krivdo, zavedajoč se posledic priznanja, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.
Na dlani je, da gre v obravnavanem primeru za očitno zlorabo procesnih pravic tudi na podlagi okoliščine, da si je obsojenec (v dogovoru z državnim tožilstvom) s priznanjem krivde vnaprej zagotovil nižjo izrečeno kazen, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijal v pritožbenem postopku (upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius), brez nevarnosti, da bi si kakorkoli poslabšal svoj položaj. Takšno, očitno fraudulozno ravnanje, ne more uživati pravnega varstva. Zato, upoštevaje konkretne okoliščine obravnavanega primera, pritožba zoper sodbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi smela biti dovoljena, pritožbeno sodišče pa v tem delu ne bi smelo vsebinsko obravnavati.
zahteva za varstvo zakonitosti - sodba vojaškega sodišča - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj zahteve - zavrženje zahteve
Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil na podlagi drugega odstavka 560. člena ZKP. Pravica iz citirane določbe je časovno omejena s členom 559 ZKP. Rok iz tega člena je potekel dne 3. 1. 1997. S spremembami zakona je bil navedeni rok dvakrat podaljšan do 31. 12. 2012. Po 31. 12. 2012 zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 560. člena ZKP lahko vloži le vrhovni državni tožilec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00042650
ZKP člen 39, 39-6, 41, 118, 119, 420, 420/2.. KZ-1 člen 54, 206, 206/1, 206/2, 217/1.
vročitev sodbe obtožencu - vročanje v tujini po pošti - dokazilo o opravljeni vročitvi - razlogi sodbe - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - sestava senata - dvom v nepristransko sojenje - izločitev vseh sodnikov sodišča - solidarna odškodninska odgovornost
Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.
Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.
Presoja, ali je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, je vedno odvisna od presoje dejanskih okoliščin, ugotovljenih v kazenskem postopku. Tudi ESČP je v sodbi velikega senata S.M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020 presodilo, da je vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin, v povezavi s pozitivno pravno ureditvijo v posameznih državah.
Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet. Bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. V primeru, ko gre za ekonomsko izkoriščanje, vprašanje načina pridobitve ali izplačila denarja, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno.Zato navedeno ne sodi v opis kaznivega dejanja.
Kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 sta tako v realnem steku, pri čemer je kaznivo dejanje po 196 členu KZ-1 v celoti konzumirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije.
Oškodovanke, ki so prihajale iz revnih držav in so se za prostituiranje odločile zaradi finančne stiske, so bile omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe. Ta je bila omejena na stranke, ki jih je pridobila hudodelska združba, saj jim je bilo prepovedano, da bi se prostituirale zunaj dejavnosti gospodarske družbe. Navedeno, v povezavi z zahtevo, da so morali koristniki spolnih storitev del plačila opraviti hudodelski združbi, da so dekleta opravljala tudi delo barskih plesalk, za katerega niso prejele plačila, ter finančne obveznosti oškodovank do hudodelske združbe, kažejo na organizirano in načrtno izkoriščanje prostitucije oškodovank. Hudodelska združba je izrabila, da so se bile oškodovanke, zato, da bodo sebi in svojim bližnjim zagotovile boljši gmotni položaj, pripravljene prostituirati. Navedeno je šteti kot obliko izkoriščanja prostitucije, kar izhaja tudi iz novejše sodne prakse ESČP.
Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča pokaže, da je ta enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih, ter poseg v pravico do spolne samoodločbe. Tako je presodilo, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja prostitucije" pomeni, da imata obtoženca korist od prostituiranja in prejemata denar, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1, zavrnilo je stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi obsojenca dekletom pobrala več kot polovico zaslužka, ter da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel, dogovarjanje v imenu deklet za srečanje s strankami, dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.
Razlaga, kot jo ponuja zahteva, da se organizacija prostituiranja drugih šteje kot gospodarska dejavnost in zaslužek organizatorjev prostitucije presoja s podjetniškega vidika, nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države. Kolikor bi bila dejavnost organiziranja prostitucije dopustna in pravno urejena, bi izvajalce te dejavnosti (torej prostitutke) bile pred izkoriščanjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.