evropski nalog za prijetje in predajo - dovoljenost zahteve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Stališče je obrazložilo že v sklepu I Ips 123/2005 z dne 19. 5. 2005 in nanjo se sklicuje tudi v tej zadevi. Enaki razlogi, kot so veljali za ureditev izrednih pravnih sredstev v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo, na podlagi katerega je bilo stališče sprejeto, veljajo tudi po uveljavitvi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije . Tudi ZSKZDČEU-1 celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe (23. člen ZSKZDČEU-1), smiselna uporaba 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni možna. Določbe o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti in o upravičenosti vložiti to izredno pravno sredstvo je namreč treba razlagati ozko.
velika tatvina - prilastitev premičnih stvari - konkretizacija izvršitvenega dejanja - opis kaznivega dejanja
Pri presoji spoštovanja načela zakonitosti je potrebno pojasniti, da abstraktni dejanski stan, torej prepis zakonske norme ni obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, lahko pa v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče.
Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 je odvzem tuje premične stvari. Tako v teoriji kot tudi v praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari.
Ker je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe povsem jasno navedeno, da je obsojenec z zidu stanovanjske hiše iztrgal (v celoti) varnostne kamere in s tem stvari pridobil v svojo posest, te premične stvari vzel in s tem za ugotovljen znesek oškodoval lastnico stvari, so po presoji Vrhovnega sodišča v opisu kaznivega dejanja jasno konkretizirani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja tatvine, tudi odvzem stvari oz. prilastitveni namen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046830
ZKP člen 133, 133/1, 201, 201/1.. ZIKS-1 člen 82, 82/3.
pripor - prestajanje druge zaporne kazni - izvršitev sodne odločbe - neogibnost pripora - odložni rok - priporni razlogi
Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.
ZP-1 člen 22, 25, 25/2.. ZPrCP člen 107, 107/12.. ZVoz-1 člen 56, 56/11.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu
Vozniku, ki mu je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ni dopustno izrekati kazenskih točk v cestnem prometu.
ZP-1 člen 15, 15/1.. ZMV-1 člen 37, 37/5, 37/6.. ZDCOPMD člen 40, 40/1, 40/3.
odgovorna oseba pravne osebe - voznik tovornega vozila
Sodišče mora glede na pravno podlago storilčevega opravljanja dela ter obseg njegovih pooblastil in obveznosti, povezanih s tem delom, presoditi, ali je voznik tovornega vozila tudi odgovorna oseba imetnika dovoljenja za daljšo dobo uporabe preskusnih tablic oziroma odgovorna oseba pravne osebe za vgradnjo tahografa.
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Okoliščina, da nek gospodarski subjekt posluje tako, da ima v nekem obdobju, za katerega je tudi sicer značilna plačilna nedisciplina, težave s plačilno sposobnostjo, ne pomeni nujno, da so imeli njegovi predstavniki pri sprejemanju obveznosti svoje poslovne partnerje namen preslepiti.
ZBPP člen 5, 29, 29/1. ZKP člen 12, 12/1, 12/2, 67, 70, 70/4, 70/5. ZOdv člen 16, 16/1, 55.
obvezna formalna obramba - dodelitev odvetnika - brezplačna pravna pomoč - nadomeščanje odvetnika - odvetniški kandidat - substitut - pravna pomoč odvetnika po zbpp
Položaj, ko je obdolžencu dodeljena brezplačna pravna pomoč po ZBPP, je izenačen s položaji, ko si obdolženec zagovornika vzame sam - v teh primerih pa zakon nadomeščanje zagovornika, ki je odvetnik, po odvetniškem kandidatu izrecno dopušča (četrti odstavek 67. člena ZKP, enako tudi 16. člen v povezavi s 55. členom ZOdv).
Jezikovna razlaga opredelitve „prometne nesreče“ v prvem odstavku 109. člena ZPrCP ne zahteva, da bi morala telesne poškodbe ali materialno škodo utrpeti druga oseba, različna od voznika v prometni nesreči udeleženega vozila. Vsebino pojma je zato treba razlagati ob upoštevanju dometa vsakokratne blanketne norme, ki jo pojem „prometne nesreče“ napolnjuje. V tem primeru se na podlagi desetega odstavka 110. člena ZPrCP sankcionira zapustitev kraja ogleda prometne nesreče, kljub zapovedi v 7. točki drugega odstavka 110. člena ZPrCP. Namen te zapovedi je zagotoviti pogoje za opravljanje policijskih nalog na kraju prometne nesreče, konkretno opravljanja ogleda kot preiskovalnega dejanja, ugotavljanja, ali voznik in vozilo izpolnjujeta pogoje za udeležbo v cestnem prometu, in morebitne izvedbe postopka o prekršku (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPrCP).
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Storilec, ki mu je v posledici zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
Sodišče je storilca prekrška zmotno štelo kot voznika motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila oziroma mu je vozniško dovoljenje odvzeto. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije), je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP.
zastopanje pravne osebe - upravičenost za zastopanje - procesne predpostavke za odločanje - odločanje o zahtevi za sodno varstvo
Sodišče mora v postopku vsakokrat ugotoviti identiteto zastopnika pravne osebe in njegovo upravičenost za zastopanje (četrti odstavek 91. člena ZP-1), kar velja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Sodišče mora že pred vsebinskim odločanjem preizkusiti, ali so podane procesne predpostavke za obravnavo tega pravnega sredstva, kamor spada tudi ugotavljanje, ali je zahtevo vložila upravičena oseba.
ZP-1 člen 155, 155/1-8, 156-1. ZOro-1 člen 3, 3/3, 4-23, 81, 81/1-4.
hitri postopek o prekršku - opis prekrška - izrek odločbe o prekršku - obvezen odvzem predmetov - stranska sankcija odvzema predmetov
V prekrškovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel storilec v posesti pištolo proizvajalca Pietro Beretta, ne da bi imel orožno listino za posest takšnega orožja, niti takšne listline ni predložil prekrškovnemu organu. Navedba v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, da je imel storilec v posesti pištolo brez ustrezne orožne listine, je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 81. člena ZOro-1, po kateri je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška. Vrste orožnih listin kot so te navedene v 10. členu ZOro-1, pa prekrškovni organ v izreku odločbe niti ni mogel navesti, glede na to, da storilec ni razpolagal z nobeno od orožnih listin. Prav tako se te na podlagi 11. člena ZOro-1 med seboj razlikujejo tako glede na vrsto orožja, kakor tudi glede na namen za katerega se orožna listina izdaja in namen uporabe orožja, prekrškovni organ pa takšnih storilčevih razlogov za posest orožja ne more predvidevati.
Čeprav nabojnik, ki v bistvenem služi kot shramba streliva, v 23. točki 4. člena ZOro-1 ni izrecno naveden kot bistveni sestavni del orožja, ga je glede na njegov namen, ki je v bistvenem enak namenu bobna z ležišči nabojev revolverja, treba šteti kot takšnega. Vsak nabojnik je namensko izdelan za točno določeno vrsto orožja. Vstavi se v ohišje pištole oziroma njen ročaj, njegova funkcija pa je potiskanje nabojev proti cevi pištole in je kot taka bistvena za delovanje orožja. Zato nabojnik kot sestavni del pištole, ki je ključen za njeno delovanje, na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZOro-1 spada v enako kategorijo kot pištola, katere sestavni del je. Kot takega pa ga mora prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 81. člena ZOro-1 odvzeti.
ZP-1 člen 9, 9/1, 155, 155/1-8.. ZDDV-1 člen 141, 141/1-8.
odgovornost za prekršek - subjektivna odgovornost - razlogi sodbe
Sodišče prve sopnje je vse storilčeve navedbe presojalo zgolj v luči objektivnih znakov prekrška, ni pa ugotavljalo in obrazloženo presojalo njegove subjektivne odgovornosti.
nevarna vožnja v cestnem prometu - zakonski znaki - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov
Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva nekaj več – to je povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Ker je vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico element splošnega pojma kaznivega dejanja, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodila do prepovedane (ogrozitvene, v primeru hujše posledice pa tudi poškodbene) posledice.
pripor - uradni zaznamek - nedovoljen dokaz - obrazložitev odločbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe
Sodišče se lahko v sklepu o odreditvi pripora opre na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP.
Pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave je lahko učinkovita le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - javno naročanje - načelo nediskriminatornosti - diskriminatornost merila v javnem razpisu
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje blanketno normo, in sicer določbo četrtega odstavka 48. člena ZJN-2, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ta določba je med drugim določala, da merila ne smejo biti diskriminatorna, in da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročanja.
Na tej podlagi je treba izhajati iz naslednjih ugotovitev:
(a) načelo nediskriminacije je neločljivo povezano z načelom enakega obravnavanja ponudnikov in načelom preglednosti; brez načela preglednosti ni mogoče zagotoviti "neobstoja tveganja favoriziranja in samovolje javnega naročnika";
(b) merila za oddajo naročila bodo diskriminatorna, kadar so namenjena ustvarjanju neupravičeno neenakega položaja med ponudniki v okviru javnega naročila in s tem ustvarjajo možnost favoriziranja ponudnika in s tem samovolje naročnika;
(c) ni mogoče enačiti (i) zahteve po enakem dostopu vsem ponudnikom in (ii) prepovedi ustvarjanja neupravičenih ovir za odprtost javnih naročil konkurenci.
Neupravičeno diskriminatorno merilo je torej pravni standard. Zakon natančneje ne pojasnjuje njegove vsebine, saj je ocena o upravičenosti ali neupravičenosti diskriminatornosti odvisna od različnih okoliščin (pogodbenega tipa, predmeta javnega naročila, vrste storitve, količine predmeta, obsega storitve, kompleksnosti posla in podobno).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da merilo pedagoško-andragoške izobrazbe za voznika šolskega avtobusa samo po sebi (še) ni nujno diskriminatorno oziroma smiselno nepovezano s predmetom javnega naročila. Merilo pedagoško-andragoške izobrazbe v objektivnem smislu torej pomeni določeno dodano vrednost, saj več znanja v zvezi z ravnanjem z otroki ne more škodovati.
V obravnavanem primeru je bilo merilo, ki je na splošni in abstraktni ravni lahko smiselno povezano s predmetom javnega naročanja in kot tako nediskriminatorno, v naprej oblikovano z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom. Nezakonito je bilo v konkretnem primeru, da so bili obsojenci med sabo že vnaprej dogovorjeni, da bo obsojena C. C. tudi po ponovnem javnem razpisu s svojim podjetjem še naprej opravljala šolske prevoze otrok, četudi na račun izkrivljanja konkurence in neupravičenega diskriminiranja ostalih potencialnih ponudnikov. Celotno ravnanje obsojencev je bilo tako ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa javnega naročila, ki je bilo prilagojeno v naprej izbrani ponudnici, ki je prevoze doslej že opravljala in se je z obsojencema v lokalnem okolju poznala.
Če je namen merila izkrivljanje konkurence med ponudniki tako, da se merila prilagajajo individualnim referencam določenega (bodočega) ponudnika, potem merilo ne more biti več "smiselno" - sploh, če ni sorazmerno predmetu javnega naročanja. Merilo bo zato lahko neupravičeno in diskriminatorno, četudi bodo merila oblikovana splošno in abstraktno, enako dostopna vsem in v razumni vsebinski povezavi s predmetom naročila. Tudi v takšni situaciji si je mogoče zamisliti merilo, s katerim se omejuje dostop nekaterih ponudnikov, favorizira druge in s tem omogoča samovolja naročnika. Takšno merilo je sicer oblikovano kot splošno in abstraktno, vendar z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom.
jezik postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - enakost pred zakonom
Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.
rok za pritožbo - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim se odloča o pripornem statusu, ne velja splošni 15 dnevni rok iz drugega odstavka 400. člena ZKP, temveč specialen, tri dnevni rok iz četrtega odstavka 200. člena ZKP.
KZ člen 355, 359. URS člen 39, 63, 42, 44. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve - opis kaznivega dejanja - svoboda izražanja - odklonilno ločeno mnenje
Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih.
Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot protipravnega ravnanja. S prepovedjo vsakršnega spodbujanja k nasilju se torej zagotavlja, da do družbenih sprememb pride le po poti, ki jo predvideva Ustava, s tem pa se varuje vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države.14 Oblastno poseganje bo primerno zaradi varstva države takrat, kadar je mogoče ugotoviti, da v mejah legitimne politične razprave cilja varnosti države ni več mogoče uresničiti. To bodo zlasti tisti primeri, ko posameznik ali združenje s svojim ravnanjem sporoča, da zapušča prostor legitimne politične razprave in išče alternativne (nasilne) poti za uresničevanje svojih političnih prepričanj, torej na način, ki ogroža varnost države. In nasprotno, v demokratični in pravni državi bo varovano izražanje tistih političnih prepričanj, četudi merijo na spremembo družbenega reda, kadar se njihovi nosilci zavzemajo za njihovo uresničitev na miroljuben, nenasilen način.15
Pri presoji, ali posameznik zapušča prostor legitimne politične razprave, je treba skrbno preučiti pomen izrazja, ki ga uporablja posameznik, kontekst sporočil (časovne in prostorske razsežnosti, način razširjanja, naslovnike, notranjo skladnost, vztrajnost, stopnjevanje), prispevek k javni razpravi o družbenih problemih, pričakovani vpliv njegovih ravnanj ter družbeno in politično ozadje posameznikovih sporočil. Nujnost oblastnega omejevanja svobode (političnega) izražanja bo podana le, če cilja varstva države ne bo več mogoče doseči v procesu politične razprave, ob sprejemanju vrednot demokratične, pluralistične družbe. Prelomna točka je tisti trenutek, ko ravnanje posameznika ali združenja zanika prav te okvirje demokratičnih procesov političnega odločanja. Ravnanje posameznika mora prestopiti golo kritiko, vendar hkrati ni treba čakati, da bi se posledice prepovedanega delovanja (politična stališča) že uresničile. To pomeni, da morajo biti posledice za varnost države vsaj razumno predvidljive.
Presoja sorazmernosti oblastnega omejevanja političnega govora v konkretnem primeru zahteva presojo vsaj dveh dejavnikov. Prvi dejavnik je prav gotovo intenzivnost omejevanja političnega delovanja posameznika. Oblastno omejevanje svobode (političnega) izražanja zaradi varstva države ostaja sorazmerno, dokler se ne sprevrže v celovito izključitev posameznika iz političnega življenja. To velja najprej (i) v vsebinskem smislu, to je oblastni poseg mora biti jasno zamejen na tisti del političnega izražanja, ki presega meje dopustnega političnega delovanja, in tudi (ii) v časovnem smislu, to je da z oblastnim omejevanjem posameznika ali združenje ne izključimo trajno ali celovito iz političnega življenja. Takšno omejevanje se sprevrže v svoje nasprotje in pomeni udejanjanje prav tiste nevarnosti (za temelje ustavnega reda države), zaradi katerih je oblastni poseg sprva sploh dopusten.
Drugi dejavnik pa je (pričakovani) učinek na politično delovanje drugih ljudi. Oblastno, zlasti kaznovalnopravno omejevanje svobode političnega govora, mora iskati občutljivo ravnotežje med (i) varstvom svobode političnega govora, in (ii) posegom, ki bi se - zaradi zastraševalnega učinka (chilling effect) - sprevrgel v lastno nasprotje. Kazenskopravni odziv na spodbujanje nasilja mora torej hkrati imeti pred očmi in varovati pravico vseh do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave).
Ob siceršnji abstraktno-ogrozitveni naravi je zato to dejanje oblikovano tako, da je določen konkreten objekt varstva in storilčev namen, s čimer se zagotavlja, da se kazenskopravno odzivamo le na "resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe." Prav to je funkcija zakonskega znaka "neposrednosti" ščuvanja oziroma pozivanja. Določba terja, da v ravnanju storilca jasno prepoznamo "možno in uresničljivo" nevarnost izvršitve kaznivih dejanj,26 v tem primeru, dejanja iz prvega odstavka 355. člena KZ-1. Del tega merila je zato vključen tudi v blanketno zasnovo določbe, ki terja, da v sporočilih storilca prepoznamo spodbujanje k ravnanjem, ki bi - če bi do njih prišlo - imela znake kaznivih dejanj iz 348. - 357. člena KZ-1. Kaznivo spodbujanje k nasilju mora biti v neposredni zvezi s kaznivimi dejanji, h katerim se spodbuja, in ne zgolj v časovno ali vsebinsko tako oddaljeni povezavi, katere utemeljevanje bi že pomenilo špekulacijo brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Z drugimi besedami, v "neposrednosti" spodbujanja bomo prepoznali aktivno postopanje zoper varnost države, ki pomeni resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe (glej zgoraj, 15. točka obrazložitve).
Izvršitev dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1, kadar je izvršeno v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, mora torej pomeniti spodbujanje (ščuvanje ali pozivanje) k neposredni organizaciji ali vodenju oboroženega upora z zakonsko določenim namenom. Konkretneje, ščuvanje oziroma pozivanje se nanaša na organizacijo ali vodenje upora kot ravnanja večjega števila oseb, ki so (vsaj nekatere) pripravljene uporabiti orožje in ki jih povezuje določen namen. V takšnem spodbujanju moramo torej prepoznati izražanje potrebe po vzpostavitvi (i) skupine ljudi (ii) z določeno stopnjo organiziranosti (npr. poveljniško strukturo s stopnjo učinkovitega nadzora nad ravnanjem drugih, logistične sposobnosti skupine) in (iii) s sposobnostjo izvesti organizirane oborožene aktivnosti.
Zaradi pripravljalne narave dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ni mogoče opraviti presoje intenzivnosti nasilja, je pa treba v sporočilih storilca prepoznati dejavnike, ki omogočajo prognozo nasilnega ravnanja, h kateremu se spodbuja. Takšno prognozo je mogoče opraviti na podlagi izraženih stališč (primeroma) o (i) številčnosti skupine, (ii) obstoju ali potrebni količini orožja, (iii) geografskem obsegu nasilnih ravnanj in (iv) trajanju nasilja.
Neodvisno je treba presoditi tudi, ali storilec ravna z namenom iz prvega odstavka 359. člena KZ-1. Ta namen lahko, ni pa nujno, sovpada s presojo namena ravnanj, o katerih se storilec izraža. Šele dvoplastna presoja namena storilca pa je zagotovilo, da znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ne bomo prepoznali že v sporočilih, ki bi sicer opisovala ravnanja, ki ustrezajo oboroženemu uporu (njegovi organizaciji, vodenju ali sodelovanju), a bi zasledovala povsem drugačen in predvsem sprejemljiv cilj (npr. umetniška dela ali preprosto zgolj politične provokacije). S tem se zagotavlja, da ostaja kazenskopravni odziv (na podlagi tega člena) primeren in nujen ukrep zaradi varstva države.
zahteva za varstvo zakonitosti - formalna in materialna pravnomočnost - izčrpanost pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.
sprememba obtožbe - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega postopka
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe.
Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredeli do spremembe obtožbe.