KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048365
URS člen 35, 35. ZKP člen 18, 18/2. KZ-1 člen 323, 323/1, 328, 328/1. ZVOP-1 člen 24, 25, 74, 74/1, 74/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči - videonadzor - obvestilo o izvajanju videonadzora - poseg v pravico do zasebnosti - informacijska zasebnost - pričakovanje zasebnosti - osebni podatki - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - tehtanje pravic
Vozilo, ki je z zbitjem pešca na prehodu za pešce povzročilo prometno nesrečo, je odpeljalo v garažno hišo in bilo z jasno razvidno registrsko številko posneto ob uvozu z javne površine. Obramba je zatrjevala kršitev pravice do zasebnosti, ker bi naj bil videonadzor izvajan brez obvestila in ne da bi bilo izkazano, ali je izvajalec videonadzora v svojih aktih predpisal, kar zapovedujeta 24. in 25. člen ZVOP-1, torej zaradi kršitev ZVOP-1. Vrhovno sodišče je ob uporabi testa t. i. pričakovane zasebnosti presodilo, da zatrjevana kršitev ni podana.
ZKP člen 427. Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (2013) člen 27, 27/1, 27/2.
dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kategorizacija cest - urejanje prometa
V obravnavanem primeru za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa ni bistveno, da je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti in hkrati do nje ni bil onemogočen prost dostop, temveč je za uporabo OUP MOL-1 odločilno, ali je bila navedena površina kategorizirana kot občinska cesta. Občine so namreč v preteklosti pogosto izdajale odloke o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ne da bi odkupile zemljišča od lastnikov ali izpeljale razlastitveni postopek. Iz navedenega izhaja, da na podlagi lastništva zemljišča, na katerem se odvija promet, ni mogoče sklepati, ali je prometna površina kategorizirana kot državna ali občinska cesta, ali pa gre za nekategorizirano cesto v zasebni lasti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048591
ZKP člen 285č, 285č/5, 385č/6. KZ-1 člen 86, 86/12, 86/13.
narok za izrek kazenske sankcije - predlog za izrek kazenske sankcije - sprememba predloga - beseda strank - končna beseda državnega tožilca - način izvršitve kazni zapora - odklonilno ločeno mnenje
Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - predhodni preizkus - prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti - lažja izvedba postopka
Preizkus krajevne pristojnosti je po prvem odstavku 82. člena ZP-1 ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP) časovno omejen na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti (do odreditve vročitve obtožnega akta, razpisa glavne obravnave, vabila na narok).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048161
ZKP člen 355, 355/2. KZ-1 člen 190, 190/1.
dokaz iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - prosta presoja dokazov - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka
Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost.
Sodišče je tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo.
Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.
URS člen 23, 29. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 22, 22/1, 22/3.
dokazni predlog - vnaprejšnja dokazna ocena - in dubio pro reo - kršitev kazenskega zakona - silobran - prekoračeni silobran - eventualni naklep
Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.
Ni mogoče enačiti materialnega procesnega vodstva, v katerem sodišče nerazumno onemogoča uspeh obrambnih dokaznih prizadevanj, z materialnim procesnim vodstvom, v katerem sodišče ob celoviti oceni uspeha dokazovanja ne sprejme obrambnih verzij historičnega dogodka in zato tudi ne obrambnih prizadevanj za izvedbo dodatnih ali novih dokazov.
Pri presoji očitkov glede eventualnega naklepa je treba upoštevati, da so ugotovitve vsebine obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. O očitku kršitve kazenskega zakona bi bilo mogoče govoriti le, če bi bilo stališče pravnomočne sodbe, po katerem je mogoče uboj ali poskus uboja izvršiti v eventualnem naklepu, napačno, ali če bi sodišči tej krivdni obliki pripisali napačno (materialnopravno) vsebino.
zanemarjanje mladoletne osebe - surovo ravnanje - nasilništvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Z udarci, discipliniranjem otrok na način, da jih je zagrabila za roko in posedala na stol in na njih kričala, je obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Pri tem je treba očitano ravnanje presojati glede na vse okoliščine primera, glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.
utemeljeni razlogi za sum - tajno opazovanje - pripravljalna dejanja - nedovoljeni dokazi - izločitev nedovoljenih dokazov - možnosti za pripravo obrambe - predobravnavni narok
V primeru pripravljalnih oziroma organizacijskih dejanj je lahko le namen (že znanih) dejanj osumljencev edina vez z (bodočim) kaznivim dejanjem. Ugotovitev namena, ki ga pripišemo ravnanjem osumljencev, pa je tista okoliščina, ki zamejuje polje dovoljenega ravnanja organov (pred)kazenskega postopka na podlagi 149. a člena ZKP. Če naj bo zadoščeno ustavnopravnim vsebinskim in procesnim merilom pravnega (sodnega) varstva, potem morajo biti okoliščine, iz katerih sklepamo na namen osumljenčevih ravnanj, navzven zaznavne in preverljive.
Bistvo poštenega postopka pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih je, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakost orožij. Odločanje o zahtevi za izločitev dokazov je - ob zatrjevanih kršitvah ustavno varovanih pravic - oblika sodnega varstva človekovih pravic in oblika odprave posledic njihovih kršitev. Če je zbiranje in selekcija podatkov, ki so pomembni za obrambo obdolženca, v rokah policije, državnega tožilca ali sodišče, je od njihovega ravnanja (zbiranja in selekcije podatkov) odvisno učinkovito izvrševanje pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe. Odgovornost organov kazenskega postopka je toliko večja, če opravljajo dejanja skrita pred očmi javnosti in drugih udeležencev kazenskega postopka.
Ni videti, v čem naj bi zakonska določitev predsednice senata kot funkcionalno pristojne za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih na prvi stopnji bila v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena, 23. členom ali 29. členom Ustave. Zato zgolj zaradi tega, ker predsednica senata na glavni obravnavi ni dovolila ponovitve dokaznega postopka o (ne)dovoljenosti dokazov, ni mogoče govoriti o pomanjkljivem sodnem varstvu in ne o kršitvah pravic obrambe.
sporazum o priznanju krivde - pogajanja o priznanju krivde - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprejem sporazuma o priznanju krivde - pravica do poštenega sojenja
Obsojenec se je med pogajanji znašel v situaciji, ko sta mu grozili dve različni obtožbi. V primeru, če bo krivdo priznal, mu je bila ponujena milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in s tem tudi bistveno nižji kaznovalni okvir.
V primeru, če bi se s strani obsojenca zatrjevane okoliščine, da je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, izkazale za resnične, bi navedeno lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj.
Kršitve dokaznih prepovedi, storjene v (pred)kazenskem postopku z ravnanjem državnih organov, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo.
Te ugotovitve so pomembne, ker ponujajo tudi odgovor na vprašanje, ali je bil pri prvostopenjskem sodniku podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Presečno točko v postopku, na kateri je treba presojati danost pogojev za sodnikovo izločitev, določa trenutek, ko se je obramba odločila v tem pogledu zahtevati sodno varstvo, to je takrat, ko je vložila zahtevo za izločitev dokaza in posledično izločitev sodečega sodnika.
S spoznavnega vidika ni nepomembno, v kateri fazi postopka se je sodnik seznanil z dokazom, na katerega se sodna odločba ne sme opirati, saj je popolnoma jasno, da je vpliv take seznanitve v začetni fazi, ko je vsebina take izjave (obvestila) pomemben spoznavni vir, na podlagi katerega je mogoče pridobiti za obsojenca obremenilne dokaze, povsem drugačen kot v položaju, ko so ti dokazi v skladu s postopkovnimi pravili že zbrani in celo, kot v predmetni zadevi, izvedeni na glavni obravnavi.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - družinska skupnost - nasilje v družini
Družinska skupnost med obsojencem in oškodovanko, ki sta bila v zakonski zvezi, je obstajala tudi še po tem, ko se je oškodovanka zaradi obsojenčevega nasilja iz njunega skupnega doma izselila.
Spravljanje v podrejen položaj je konkretizirano z navedbo, da se je v posledici nasilja oškodovanka počutila ponižano in je bila v strahu za svoje življenje, saj je vedela, da obsojenec poseduje orožje, v posledici česar se je izselila iz družinske hiše.
pogajanja o priznanju krivde - pravna opredelitev dejanja - pogajanja o pravni opredelitvi dejanja
Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije - ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja. Pogajanja o pravni opredelitvi dejanja (pravilu iura novit curia navkljub) zmotno sporočajo, da bo sodišče svojo odločitev o sprejemu sporazuma in s tem sodbo oprlo prav na dogovorjeno pravno opredelitev in s tem tudi na dogovorjeno sankcijo, ne da bi preverjalo pravilnost pravne opredelitve. V teh okoliščinah obdolženec ne more pravilno razumeti narave in posledic sporazuma o priznanju krivde, zlasti ne obsega sodne kontrole sklenjenega sporazuma. Tveganja, da bo sodišče drugače pravno opredelilo opisano ravnanje, stranki s sporazumom ne moreta odpraviti.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je v posamezni situaciji „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah, pri čemer so bile osebe zaradi opisanega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Pri inkriminirani povzročitvi nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi gre za potencialno, abstraktno – konkretno nevarnost, pri kateri ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti, pri čemer bo moralo ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera.
URS člen 22, 29, 29-2, 29-4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-3, 450.a, 450.a/2, 450.č, 450.č/2, 450.č/2-2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - preklic priznanja - zagovornik po uradni dolžnosti
Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS.
Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določa, da mora biti obvezna obramba obdolžencu zagotovljena do pravnomočno končanega kazenskega postopka, bi moral imeti obsojenec zagovornika tudi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2018.
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 ne zahteva, da storilec uradno osebo napelje k nezakonitemu ravnanju. Izvršitvena oblika ravnanja obsojenca, ki je posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti, nezakonitosti ne zahteva.
obrazložitev sklepa o odreditvi pripora - sklep o odreditvi pripora - razlogi za odločitev
Ni odločilno, ali je ubeseditev razlogov za odločitev (v bistvenem) enaka argumentom državnega tožilca, važno je, da sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.
Dejstvo, da je nekatere dejanske zaključke ubesedil v trdilnem in ne pogojnem naklonu, ne predstavlja "kršitve garantne funkcije preiskovalnega sodnika", kakor uveljavlja zahteva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00047053
ZKP člen 204.a.
čas storitve kaznivega dejanja - časovna opredelitev kaznivega dejanja - okoliščine, nastale po izdaji prejšnje odločbe - sklep o odreditvi pripora
Čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP).
Okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati.
sklep o podaljšanju pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Obdolženčevo dosedanje življenje, ko po vrnitvi v Slovenijo ni živel na naslovu stalnega bivališča, to je pri starših, temveč naj bi živel na širšem območju Celja ter Žalca, kjer je neprijavljen stanoval oz. spal na različnih krajih, utemeljuje realno nevarnost, da bi se obdolženec, ki je sedaj soočen s kazenskim postopkom zaradi dveh kaznivih dejanj, za kateri je kot zakonski minimum predpisana zaporna kazen 15 let, na prostosti skrival. Takšen zaključek utrjuje tudi okoliščina, da ni realno pričakovati, da bi obdolženec na prostosti lahko živel na naslovu prijavljenega bivališča, to je pri svojem očetu, katerega naj bi poskušal umoriti.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščina, da je obsojenčeva soproga višja sodnica (na gospodarskem oddelku) istega višjega sodišča, ki je pristojno odločati o pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bilo nepravnomočno odločeno o kazenski odgovornosti njenega soproga in to zaradi kaznivega dejanja, ki sodi v poglavje Kazenskega zakonika o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni takšno okoliščino, ki lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvari upravičen dvom o nepristranskost kateregakoli sodnika tega sodišča.
lahka telesna poškodba - zakonski znaki kaznivega dejanja - prizadetost telesne celovitosti - začasna oslabljenost ali okvara telesa
Obsojenec je oškodovancu povzročil 3 do 4 cm dolgo odrgnino na zunanji strani stegna nad kolenom, prizadetost dela oškodovančevega telesa pa se je kazala z nekajdnevnimi bolečinami na mestu poškodbe, z mezenjem krvi, ki se je sproti strjevala v krasto, poškodba pa se je brez vsakršne terapije zacelila v enem tednu. Tako opisana stopnja prizadetosti oškodovančevega dela telesa ne dosega kriterija začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa.