podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - vročitev obtožnice - vročitev predloga za podaljšanje pripora - možnost seznanitve - kršitev pravice do obrambe - izjava obrambe o predlogu
Obtožnica je procesni akt, s katerim upravičeni tožilec določeno osebo obtoži za kaznivo dejanje in predlaga, da sodišče razsodi o predmetu obtožbe. Z njo je določen subjekt in objekt sojenja in s tem okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče, da se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. To ima za posledico, da začne 24-urni rok teči šele z vročitvijo celotne obtožnice.
Iz procesnopravno relevantnih dejstev in okoliščin je najprej razvidno, da je bil obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 poslan dokument, ki ga je sodišče štelo za obtožnico, po "navadni" elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za priporne zadeve, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro. Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo (117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo tehnično še ni izvedljivo. Sodišče bi lahko torej obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po "navadni" elektronski pošti. Glede na navedeno domneva, ki jo v razlogih izpodbijanega sklepa navaja pritožbeno sodišče, in sicer, da je bila obdolženčeva zagovornica dne 26. 8. 2021 seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora in vloženo obtožnico, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, saj ni izkazano, da je bila vročitev obdolženčevi zagovornici opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.
Nadalje je iz primerjave obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo na sodišče in je bila obdolženčevi zagovornici (pravilno) vročena dne 9. 9. 2021 in dokumenta, ki ga je po „navadni“ elektronski pošti prejela dne 26. 8. 2021, razvidno, da se dokumenta med seboj razlikujeta. Ne le, da "obtožnica“, ki je bila obdolženčevi zagovornici posredovana v ODT formatu z "navadno" elektronsko pošto, ni bila podpisana s strani državne tožilke, ki jo je vložila in opremljena z ustreznim žigom, ki zagotavlja verodostojnost dokumenta, temveč v njej tudi ni bilo sprotnih opomb, ki vsebinsko pojasnjujejo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in napotujejo na ustrezne listovne številke v kazenskem spisu. Takšnih sprotnih opomb je bilo v vloženi obtožnici kar 108, obdolženčeva zagovornica pa z njimi ni bila seznanjena.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - metoda izračuna
Pravilo, po katerem se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, katerega obseg se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, je na jezikovni ravni popolnoma jasno. Zato je treba kot osnovo za pretvorbo upoštevati realno število dni v mesecih oziroma letih, v katerih se izrečena kazen izvršuje.
Sodišče ob izreku sodbe (ali sklepa), s katero odloči, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, ne razpolaga s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati, zato sodišču število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, ni poznano, saj je to odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na naš koledar različno dolgi. Izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist.
podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - pritožba zoper sklep višjega sodišča - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi.
V postopku neprave obnove (407. člen ZKP) je urejena procesna situacija, ko se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč se odloča samo o kazni. Obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca.
V obravnavanem primeru je iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP določno razviden domet te določbe. Ta se nanaša le na izrek enotne kazni, pri kateri je bila upoštevana kot določena kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni v kakšni prejšnji sodbi. Navedena določba pa, kot že rečeno, ne zajema situacij, ko je do takšne napake prišlo pri izreku opozorilne sankcije ali varnostnega ukrepa.
omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051675
ZKP člen 427. KZ-1 člen 228, 228/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.
spor o pristojnosti - postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost
V skladu z določbo 174. člena ZP-1 je za postopek o prekršku proti mladoletniku krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Ta določba predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišča, po katerih je za postopek zoper polnoletnega storilca prekrška krajevno pristojno praviloma sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen (prvi odstavek 77. člena ZP-1). Razlog za tako ureditev je v aktivnem vključevanju organa socialnega varstva v postopek o prekršku v kraju, kjer mladoletnik prebiva. Na ta način sodišče tudi lažje nadzira izvajanje mladoletniku izrečenega vzgojnega ukrepa, ki ga izvršuje organ socialnega varstva po kraju prebivališča mladoletnika. V navedeni določbi sta krajevni pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču mladoletnika določeni alternativno. Pristojnost po kraju začasnega bivališča bo vedno podana takrat, ko je mladoletnik nameščen v vzgojnem zavodu, saj je v tem času njegova vzgoja zaupana strokovnjakom tega zavoda.
URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZP-1 člen 65, 65/4, 65/5, 155, 155/2.
dopolnitev dokaznega postopka - zahteva za sodno varstvo - nova dejstva - ustna obravnava
Iz zahteve za sodno varstvo izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa. Prav tako je storilec opisal svoje videnje dogodka, ko je navedel, da med vožnjo ni uporabljal telefona, saj je telefoniral ob vozilu na parkirišču. Takšne storilčeve navedbe pa zahtevajo razčiščevanje dejstev in dopolnitev dokaznega postopka na ustni obravnavi pred sodiščem. Sodišče se je pri odločanju oprlo še na opis dejanskega stanja prekrška, mu v celoti sledilo, storilca pa z njim ni seznanilo, da bi se do njega v zahtevi lahko opredelil. Šele tak opis dejanskega stanja pa je pomenil konkretizacijo sicer abstraktnega očitka prekrška iz petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, zato bi storilec z njim moral biti seznanjen še pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051099
KZ-1 člen 289. ZKP člen 371, 371/2, 442, 442/1.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - modifikacija obtožnega akta - seznanitev obdolženca z modifikacijo - pravica do izjave obdolženca - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - preprečitev vrnitve na delo
Pravici do izjave je zadoščeno, če se je imel obdolženec možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, morebitna kasnejša razveljavitev pravnomočne sodbe pa na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - povzročitev prometne nesreče s smrtnim izidom - vzročna zveza - vzrok prometne nesreče - udeleženec v cestnem prometu - pešec - hitrost vožnje - načelo zaupanja v cestnem prometu - defenzivna vožnja
Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izogibati se tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Takoj, ko udeleženec v prometu ugotovi, da se drugi udeleženci ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora opustiti prednost, ki mu jo daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov, ter storiti vse, da nevarnost prepreči. V trenutku, ko odpove načelo zaupanja in ko začne zavezovati zahteva po načelu defenzivne vožnje, namreč začne teči kazenskopravno relevanten vzročni tok. V tem trenutku in od tega trenutka naprej pa mora imeti voznik objektivne možnosti, da nastanek neposredne nevarnosti oziroma poškodbene posledice prepreči.
V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo 50 km/h. Vozil je torej s hitrostjo, ki jo je že zakonodajalec predvidel kot primerno, prilagojeno hitrost za vožnjo skozi naselje za razliko od siceršnje hitrosti predvidene za vožnjo po odprti cesti (največ 9o km/h). Sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi moral voznik biti posebej previden. Ugotovilo je namreč, da je bilo cestišče suho, vidljivost dobra, cesta prazna, gostilna zaprta, postajališče za avtobuse prazno in na cestišču ni bilo nikogar. Ni bila podana niti ena okoliščina, zaradi katere bi moral voznik hitrost vožnje še posebej zmanjšati. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je pešec s tem, ko je v temnih oblačilih, s kapuco na glavi stopil iz neosvetljenega parkirišča naravnost na neosvetljeno cestišče, ne da bi se prepričal ali je prečkanje ceste varno, s protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in v posledici katere je zaradi zadobljenih poškodb umrl. Vožnja obtoženca ni bila takšna, da bi vzročno zvezo med zakrivljeno nevarno situacijo in nastalo posledico (prometno nesrečo) pretrgala.
sodba o kaznovalnem nalogu - beneficium cohaesionis - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu
Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolžencev ne more opraviti. Iz tega razloga pravila beneficium cohaesionis v primeru odločanja o ugovoru zoper kaznovalni nalog ni mogoče uporabiti.
ZKP člen 358, 358-1.. Zakon o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države (1946) člen 3.
poprava krivic - konkretizacija zakonskih znakov - načelo zakonitosti
Iz uvodnih pojasnil ZKLP je sicer razvidno, da se „zakonsko besedilo v konkretnem primeru ne sme pojmovati kot suha beseda, ki zadošča, da sama po sebi vse pove, vse pojasni, temveč je treba izhajati iz namena zakona, ki je varstvo materialne podlage za zgraditev socializma in dvig blaginje naših narodov“. Vendar pa je že iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da zahteva po določnosti (lex certa), ki so jo v okviru načela zakonitosti že v času sojenja, kot splošno pravno načelo priznavali civilizirani narodi, terja natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga je možno subsumirati pod zakonski dejanski stan določene inkriminacije, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Takšno opredelitev izvršitvenega ravnanja, ki ga mora vsebovati že obtožnica, zagotavlja obdolžencu uveljavljanje učinkovite obrambe, hkrati pa preprečuje, da ne bi bil v isti zadevi še enkrat obsojen. Načelo zakonitosti torej zakonodajalcu in uporabnikom zakona zapoveduje razumljivo in natančno razmejitev med tistim, kar je in kar ni kaznivo.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - krajevna veljavnost kazenskega zakona
Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško - slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško - slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil.
Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona.
Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo.
Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP prepoveduje sodišču izrek strožje sankcije od tiste, ki jo predlaga državni tožilec. Vendar pa ta določba ničesar ne pove o tem, kako naj sodišče ravna, dokler se giblje v mejah tožilčevega predloga. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP izreči sankcijo, ki je ugodnejša od tiste, ki jo predlaga tožilec. Pri tem pa se ni opredeljevalo do položajev, v katerih bi zakon sodišču v enakem položaju narekoval, naj predlogu državnega tožilca sledi. Določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ureja prav takšen položaj: sodišče, še zmeraj v mejah tožilčevega predloga, mora izreči način izvršitve, ki ga je predlagal državni tožilec, če se ob tem obdolženec prvič izreče o krivdi tako, da jo prizna (in sodišče priznanje krivde sprejme).
V obravnavanem primeru je državni tožilec predlog kazni in načina izvršitve, ki naj se izreče, podal, preden se je obsojenka izrekla o obtožbi. V tem položaju je obsojenka mogla razumno predvideti možne posledice svojega priznanja krivde. Na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP je mogla predvideti tudi, da sodišče ne more izreči strožje sankcije, kakor tudi ne manj ugodnega načina izvršitve, na primer z določitvijo režima v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na podlagi določbe trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 pa je mogla predvideti, da bo sodišče tožilčevemu predlogu moralo slediti. Ti dve procesni posledici se dopolnjujeta in si med seboj ne nasprotujeta. Ker je mogoče že z jezikovno razlago ugotoviti skladno sporočilo obeh določb, obdolženka pa je imela strokovno pomoč zagovornika, je bilo zadoščeno tudi zahtevam predvidljivosti ureditve procesnih posledic njenega priznanja krivde, predvidljivosti njenega položaja na naroku za izrek kazenske sankcije (in s tem možnosti uspeha z alternativnim predlogom načina izvršitve) ter predvidljivosti polja presoje, ki ga pri odločanju o kazenski sankciji uživa kazensko sodišče.
zastaranje kazenskega pregona - enotna kriminalna dejavnost
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno ravnanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - konoplja
Obsojenec je s tem, ko je imel posajenih skupaj kar 43 sadik konoplje, to pa je hranil še v hiši v posušeni obliki, presegel tisto količino, ki bi jo bilo še mogoče opredeliti kot dejavnost manjšega pomena in zgolj za lastno uporabo. Izsledki Nacionalnega forenzičnega laboratorija so pokazali, da so vsi analizirani vzorci vsebovali THC, konoplja pa je tudi kot rastlina, torej kot celota uvrščena med prepovedane droge.
Razumna je presoja nižjih sodišč, da 43 sadik konoplje ne pomeni tako majhnega števila, ki bi kazalo, da je šlo za pridelavo prepovedane droge samo za obsojenčevo lastno uporabo, temveč za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge in ustvarjanje presežkov, namenjenih širšemu krogu oseb, še posebej ob upoštevanju obsojenčevih trditev, da se s pridelavo ukvarja že več let ter glede na način pakiranja prepovedane droge v manjše papirnate vrečke in škatle za čaj, ki jih je obsojenec imel na zalogi v večjih količinah.
Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom.
Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00052500
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - premoženjska korist - protipravna premoženjska korist - vodenje gospodarske dejavnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.
Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke.
Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje.
pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora - utemeljen sum - standard obrazloženosti odločbe
Pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da Vrhovno sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.
ZKP člen 158, 158/1.. ZObr člen 34, 34/1, 34/2, 65, 65/1, 66, 66/1, 67, 67/1.
specializirana enota vojaške policije (SEVP) - vojaška oseba - predkazenski postopek - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka
Pristojna organa iz prvega odstavka 158. člena ZKP lahko kakršnakoli policijska pooblastila z namenom preiskovanja kaznivih dejanj, izvršenih v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, izvršujeta le v primeru oziroma do trenutka, ko ima domnevni storilec (še) v času izvajanja teh pooblastil status vojaške osebe ali civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma drugega delavca, zaposlenega na obrambnem področju oziroma osebe, napotene na misijo v tujini.