pravica do nepristranskega sodnika - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Glede na ustaljena merila presoje zatrjevanih kršitev pravic do nepristranskega sodišča je mogoče ugotoviti le, da vložnika v svojih zahtevah ne zatrjujeta, da bi sodišči v predhodnih ali izpodbijani sodbi, v opisu ali v obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev, presegla uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih.
V okoliščinah konkretnega primera je prvostopenjsko sodišče zaradi varstva človekovih pravic prepoznalo položaj, v katerem do sankcij zaradi poteka dvoletnega roka iz 154. člena ZKP ne more priti. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, bi bila nesprejemljiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049603
KZ-1 člen 211.. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/4.. ZKP člen 371, 371/1-3, 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki - izvršitvena ravnanja - goljufiv namen - osebni stečaj - sodna poravnava - sojenje v nenavzočnosti obtoženca
Obsojenčev zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena z dejstvom teka stečajnih postopkov zoper obsojenca. Gre namreč za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Ravnanja obsojencev po zapadlosti obveznosti in po izpolnitvi obveznosti s strani oškodovanca, lahko predstavljajo preslepitev, če so v neposredni vzročni zvezi z višino nastale škode.
pripor - begosumnost - prestajanje zaporne kazni - neogibna potrebnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Okoliščina, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, njegove dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem ne zagotavlja. Sodišče je zato utemeljeno presojalo, ali je z vidika predmetnega postopka zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049952
ZKP člen 420, 420/5.. KZ-1 člen 49.
odmera kazenske sankcije - neizčrpanost pritožbe
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena Zakona o kazenskem postopku ima učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena Kazenskega zakonika.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - večja škoda - hujša kršitev pravic drugega - poskus - objektivni pogoj kaznivosti
Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega.
Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obstoj utemeljenega suma - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora
Glede obstoja utemeljenega suma je državni tožilec pri utemeljevanju predlogov za podaljšanje pripora navedel le to, da je zoper obdolžence uvedena preiskava, ki je bila kasneje zoper obdolženega B. B. še dopolnjena in razširjena. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna navedba zadostuje. Obramba je namreč imela vso možnosti izjaviti se o takšni, sicer skopi navedbi tožilstva, da sta oba sklepa pravnomočna, s tem procesnim dejstvom pa so bile stranke nedvomno seznanjene. Pritožbe, ki so jih vložile same zoper sklep o uvedbi oziroma razširitvi preiskave so bile namreč zavrnjene kot neutemeljene, sodišče pa mora paziti na pravnomočnost sodnih odločb po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi po pravnomočnosti sklepov o uvedbi preiskave, obstoja utemeljenega suma v sklepih o priporu ni potrebno posebej obrazlagati, saj bi to pomenilo le nepotrebno ponavljanje presoje že pravnomočno ugotovljenih dejstev. Zoper pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva in torej Vrhovno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje, oziroma pravnomočno ugotovljen utemeljen sum ne more posegati, razen, če se med preiskavo po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugotovijo nova dejstva in okoliščine v korist obdolženca, ki bi lahko obstoj utemeljenega suma omajale. V takem primeru, pa bi državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora moral navesti, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum, presojo novih dokazov in podatkov pa mora seveda toliko bolj opraviti sodišče in svojo presojo tudi natančno pojasniti. Zato je v obravnavanem primeru državni tožilec s svojo, sicer skopo navedbo zadostil zahtevi po konkretizaciji predloga. Tako kot sodišče namreč ni dolžan ponovno navajati že pravnomočno ugotovljenih dejstev in okoliščin iz katerih izhaja utemeljen sum, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049612
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZKP člen 101, 105, 105/2.. ZFPPIPP člen 46, 382, 382/1.
kaznivo dejanje goljufije - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - osebni stečaj obsojenca - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - adhezijski postopek
Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.
Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.
zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - obsodba v tujini - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence
Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.
podaljšanje pripora o katerem odloča Vrhovno sodišče - obrazložitev predloga - pravica do izjave
Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe o priporu je najstrožja ob odreditvi pripora. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče opreti na stališča, zavzeta v teh odločbah. Seveda pa to ne pomeni, da ni dolžno odgovoriti na morebitne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Sodišče se mora torej v postopku podaljšanja pripora odzvati na morebitne ugovore obrambe, da je utemeljen sum, na podlagi gradiva, ki je bilo izdano že po pravnomočnem sklepu, v katerem je bil obstoj utemeljenega suma že presojan, omajan.
Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah presodilo, da se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, če je pripor podaljšan po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.
Predstavljena stališča so posledica ureditve, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. V pravni dogmatiki je namreč pravnomočnost razumljena kot lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posamičnem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
Obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev ustavne pravice do obrambe oziroma poštenega postopka, ker obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pojasnilo preiskovalnega sodnika, ki ga je podal na podlagi določbe tretjega odstavka 205. člena ZKP, zaradi česar se obdolženčeva obramba o njem ni mogla izjaviti.
Za presojo uveljavljane kršitve je pomembna vsebina pojasnila preiskovalnega sodnika, ki je bil, skupaj s predlogoma za podaljšanje pripora, posredovan Vrhovnemu sodišču.
Preiskovalni sodnik v pojasnilu v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedel nič takšnega, kar ne bi bilo razvidno že iz podatkov kazenskega spisa, s katerim je razpolagalo sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je nastop pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Izjava preiskovalnega sodnika zato v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima dodatne spoznavne vrednosti.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - načelo neposrednosti - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - preložitev glavne obravnave - ponovni začetek glavne obravnave - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki ureja kdaj se mora preložena glavna obravnava začeti znova, je namenjen varovanju načela neposrednosti. Zaradi zagotavljanja načela neposrednosti določbe ZZUSUDJZ o prekinitvi teka rokov na rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP nimajo vpliva.
Prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočno končan kazenski postopek - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja - zavrženje obtožnega predloga - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Izpodbijani sklep o zavrženju zaradi stvarne nepristojnosti je mogoče izdati, če sodnik med ali po končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče (443. člen ZKP). Ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za zavrženje obtožnice v rednem kazenskem postopku (prvi odstavek 429. člen ZKP), se bo v obravnavani zadevi kazenski postopek smel nadaljevati pred stvarno pristojnim sodiščem, če bo upravičeni tožilec vložil zahtevo za začetek kazenskega postopka (drugi odstavek 408. člena ZKP).
To pomeni, da izpodbijani sklep - kljub temu, da je pravnomočen - nima učinkov prepovedi ponovnega sojenja. V tem se izpodbijani sklep bistveno razlikuje od končnih sklepov o ustavitvi postopka (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016) in od drugih končnih sklepov, ki imajo učinke prepovedi ponovnega pregona in sojenja v isti zadevi. Zato ni mogoče šteti, da je z izpodbijanim sklepom, četudi zoper njega ni več rednih pravnih sredstev, kazenski postopek že končan v pomenu, ki ga ureja prvi odstavek 420. člena ZKP.
postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - začasno prebivališče - stalno prebivališče
Ker je v postopku o prekršku proti mladoletniku treba spoznati mladoletnikovo osebnost in okolje, v katerem živi, je krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva.
Uradni zaznamek o izjavi osumljenca, sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, je dopustno uporabiti kot podlago za nadaljnje zbiranje dokazov na procesno veljaven način. Gre za izjavo osumljenca o kaznivem dejanju, ki jo osumljenec poda po prejetem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in po tem, ko se odloči, da jo bo podal brez navzočnosti zagovornika, policija pa jo zaradi razjasnitve relevantnih dejstev zapiše. Obdolženca sta se odločila svoji izjavi podati brez navzočnosti zagovornikov, en od obdolžencev pa se je ob tem odločil in policistom pokazal še kraj, kamor naj bi bili odvrženi predmeti, povezani s kaznivim dejanjem. Obdolženca sta bila poučena o tem, da imata pravico do navzočnosti zagovornika in da nista dolžna ničesar izjaviti, na vsebino tako podanih izjav, pa se lahko opirajo odločbe do izdaje sodbe, s tem, da se izjave ne sme uporabiti samostojno, temveč le v povezavi z že zbranimi drugimi dokazi in podatki.
Vrhovno sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora samostojno presodi, ali je (še) podan utemeljen sum izvršitve kaznivih dejanj, ki se očitajo priprtim obdolžencem, pri čemer upošteva tudi gradivo, zbrano po izdaji sklepa o uvedbi preiskave oziroma sklepa o podaljšanju pripora.
Odločitev o podaljšanju pripora mora, med drugim, temeljiti na oceni trajanja pripora, narave kaznivega dejanja, posledic pripora za obdolženca, zapletenosti primera ter ravnanja tožilstva in sodne veje oblasti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048585
ZKP člen 65, 76, 76/2, 76/3, 92, 92/2, 92/2-8, 269, 269/1, 344, 371, 371/1, 371/1-5, 372, 372-2. URS člen 29, 31. KZ-1 člen 240.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - enotno dejanje - ne bis in idem - obtožba upravičenega tožilca - sestavine obtožnice - popolnost vloge - podpis vloge - pooblaščenec oškodovanca kot tožilca - plačilo nagrade in stroškov odvetnika - več pooblaščencev - zavrnitev dokaznih predlogov - skrajna sila - dokončano kaznivo dejanje - poskus - sprememba obtožnice
Četudi bi sodišče izdalo nezakonit sklep, s katerim bi ustavilo postopek le za eno izvršitveno dejanje v sklopu enotnega kaznivega dejanja, kar zatrjujeta vložnika v zahtevah, le ta ne bi imel takšnih posledic kot jih zatrjujeta vložnika. Zgolj procesno odvečni in s tem napačni odločitvi sodišča, ki bi bila storjena v določeni fazi postopka, ni mogoče pripisovati posledic tudi v nadaljnjih fazah postopka, ki s takšno kršitvijo niso bile obremenjene.
Namen podpisa vložnika vloge je v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Ker je predmetna obtožnica kljub navedeni pomanjkljivosti bila razumljiva ter je obsegala vse, da se jo je dalo obravnavati (269. člen ZKP), pri čemer ob ugotovljenih okoliščinah vložene obtožnice tudi ni bilo sporno, da je bila vložena po upravičenem tožilcu oziroma njegovem pooblaščencu, sodišče s tem, ko vloge ni vročalo v dopolnitev, tudi ni kršilo tretjega odstavka 76. člena ZKP.
Sodišče pri odločanju o temelju stroškov ne more odločiti, da je obdolženec dolžan povrniti le nagrado in potrebne izdatke enega od oškodovančevih pooblaščencev, saj ima oškodovanec pravico, da v kazenskem postopku svoje pravice izvršuje po več pooblaščencih. Sodišče namreč ne more presojati, ali je bilo potrebno, da si je oškodovanec vzel več pooblaščencev, temveč le, ali so bili izdatki pooblaščencev potrebni. To presojo pa bo sodišče opravilo, ko bo odločalo o zahtevi za odmero nagrade in stroškov pooblaščencev oškodovanca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048365
URS člen 35, 35. ZKP člen 18, 18/2. KZ-1 člen 323, 323/1, 328, 328/1. ZVOP-1 člen 24, 25, 74, 74/1, 74/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči - videonadzor - obvestilo o izvajanju videonadzora - poseg v pravico do zasebnosti - informacijska zasebnost - pričakovanje zasebnosti - osebni podatki - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - tehtanje pravic
Vozilo, ki je z zbitjem pešca na prehodu za pešce povzročilo prometno nesrečo, je odpeljalo v garažno hišo in bilo z jasno razvidno registrsko številko posneto ob uvozu z javne površine. Obramba je zatrjevala kršitev pravice do zasebnosti, ker bi naj bil videonadzor izvajan brez obvestila in ne da bi bilo izkazano, ali je izvajalec videonadzora v svojih aktih predpisal, kar zapovedujeta 24. in 25. člen ZVOP-1, torej zaradi kršitev ZVOP-1. Vrhovno sodišče je ob uporabi testa t. i. pričakovane zasebnosti presodilo, da zatrjevana kršitev ni podana.
ZKP člen 427. Odlok o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (2013) člen 27, 27/1, 27/2.
dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kategorizacija cest - urejanje prometa
V obravnavanem primeru za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa ni bistveno, da je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti in hkrati do nje ni bil onemogočen prost dostop, temveč je za uporabo OUP MOL-1 odločilno, ali je bila navedena površina kategorizirana kot občinska cesta. Občine so namreč v preteklosti pogosto izdajale odloke o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ne da bi odkupile zemljišča od lastnikov ali izpeljale razlastitveni postopek. Iz navedenega izhaja, da na podlagi lastništva zemljišča, na katerem se odvija promet, ni mogoče sklepati, ali je prometna površina kategorizirana kot državna ali občinska cesta, ali pa gre za nekategorizirano cesto v zasebni lasti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048591
ZKP člen 285č, 285č/5, 385č/6. KZ-1 člen 86, 86/12, 86/13.
narok za izrek kazenske sankcije - predlog za izrek kazenske sankcije - sprememba predloga - beseda strank - končna beseda državnega tožilca - način izvršitve kazni zapora - odklonilno ločeno mnenje
Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke.