Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.
nasilništvo - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje - napad
Napad kot zakonski znak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe.
Obsojenec je z zasledovanjem, opazovanjem, kontroliranjem gibanja in neželenimi fizičnimi stiki ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji tak stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. S tem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - zakonski znaki - nevarnost za življenje in zdravje - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. Prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi je logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna.
Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.
Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.
ZKP člen 361, 361/7. ZIKS-1 člen 23, 23/2. ZS člen 83, 83/2-1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - nujna zadeva - pripor - predčasno prestajanje kazni - premestitev pripornika
Med epidemijo Covid-19 v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020. V nujnih zadevah, med katere so ta čas štele preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (1. točka drugega odstavka 83. člena ZS), pa so procesni roki kljub razglašeni epidemiji tekli brez prekinitev. Te zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, zakon našteva izrecno, omejene pa so na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice do osebne svobode in do zasebne lastnine.
Obtoženec, ki je ob izreku kazni zapora v priporu, se sme na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe oddati v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva.
Po oddaji v zavod, pa je glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci (drugi odstavek 23. člena ZIKS-1).
Obtoženec, ki je oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, ima še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Zoper obsojenca je bil hkrati z odločitvijo o oddaji v zavod za prestajanje kazni zapora, podaljšan že prej pravnomočno odrejen pripor, ki je tudi pogoj (poleg obtoženčeve zahteve in izrečene še ne pravnomočne sodbe), da lahko sodišče o predčasnem prestajanju kazni zapora sploh odloča. V skladu z ZIKS-1 pa je obtoženec z zaporniki izenačen le glede pravic in dolžnosti, ki jih določa ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ZS pa ni tak predpis. Obtoženec je zato z obsojenci znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora izenačen le kar se tiče režima, po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane. Obtoženčev status pripornika se spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe, ko tudi odločanje o priporu ni več dopustno.
Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.
Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.
Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.
Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.
Vrhovno sodišče mora - tako kot druga redna sodišča - zagotavljati enak obseg sodnega varstva človekovih pravic, kot ga je mogoče zahtevati pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zato pri razlagi besedila ZKP ni mogoče izhajati iz 158. člena Ustave, ki sicer narekuje utesnjujočo razlago določb o izrednih pravnih sredstvih, tj. da je poseganje v pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Nasprotno, zaradi zagotavljanja celovitega dostopa do sodnega varstva svobode govora pred Vrhovnim sodiščem je treba relevantne določbe ZKP razlagati širše, skladno z namenom zagotoviti učinkovito sodno varstvo človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave).
V okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, zato Vrhovno sodišče sprejema razlago, po kateri je treba določilo 5. točke 372. člena ZKP razlagati tako, da je treba pri presoji, ali je z odločbo o kazenski sankciji sodišče "prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu", upoštevati načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda govora, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. To pomeni, da bo v tem kontekstu Vrhovno sodišče - še vedno v mejah vložnikovih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP) - presojalo tudi, ali je sodišče z izbiro in odmero kazenske sankcije ostalo v mejah dopustnega, sorazmernega posega v navedeno svoboščino.
Na glavni obravnavi se bo ocenjevala verodostojnost prič, zato bodo v postopku ponovno zaslišane. Ob upoštevanju, da utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v pretežni meri temelji na izpovedbi prič, ki so osebnostno in čustveno labilne ter obdolženčeve domnevne nadrejenosti nad pričami tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je za neoviran potek kazenskega postopka in zato, da bodo priče tudi na glavni obravnavi lahko izpovedale neobremenjeno in po resnici, neogibno potrebno, da se obdolžencu pripor podaljša tudi iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti.
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek
Narava in obseg zadeve, v kateri je vložena neposredna obtožnica, ne narekujeta obravnave pred specializiranim oddelkom okrožnega sodišča, saj ne gre za zahteven ali posebej zapleten primer, ki bi odstopal od siceršnjih zadev, ki jih obravnavajo sodniki kazenskih oddelkov okrožnih sodišč.
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202e, 202e/2. ZDUOP člen 33, 33/1.
dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - epidemija - COVID-19
Dne 5. 2. 2021 je začel veljati ZDUOP, ki je storilcem, katerih preizkusna doba se je iztekla v obdobju od 16. 11. 2020 do preklica v RS razglašene epidemije COVID-19, podaljšala čas za izpolnitev obveznosti, naložene s sklepom sodišča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, za eno leto od poteka preizkusne dobe (prvi odstavek 33. člena ZDUOP).
Ker sodišči pri odločanju nista uporabili specialnega predpisa, ki bi ga morali uporabiti, sta storilcu s tem odvzeli možnost, da svoje obveznosti izpolni v roku iz prvega odstavka 33. člena ZDUOP, posledično pa tudi preuranjeno sklenili, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče (drugi odstavek 202.e člena ZP-1).
nalog za prijetje in predajo - prošnja za izročitev
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1.
Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU pristojna za uvedbo kazenskega postopka zoper navedeno osebo zaradi teh kaznivih dejanj, četudi so storjena zunaj njenega ozemlja.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Ni mogoče spregledati procesnih okoliščin, ki so spremljale sojenje obdolžencu v pretekli kazenski zadevi. Skupni vpliv dogajanja ob in po končanem kazenskem postopku ter splošno znana dejstva o javno izraženih stališčih nekaterih sodnikov o obdolžencu je takšen, da bi pri razumnem posamezniku oziroma v očeh razumne javnosti lahko ustvaril upravičen dvom, da bo obdolženec pred pristojnim in pred Višjim sodiščem v Ljubljani deležen nepristranskega sojenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00052752
KZ-1 člen 48, 324, 324/1-3.. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98.a.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 12, 12/1, 34.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - pritožbeni stroški - stroški kazenskega postopka - odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki.
Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sojenja
V predlogu navedena okoliščina, da sta v obravnavani kazenski zadevi obdolženki sodnici Višjega sodišča v Kopru, utemeljuje zaključek, da obstajajo okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Višjim sodiščem v Kopru, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o vloženi pritožbi.
V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.
kazenska ovadba - kazenska ovadba kot dokaz - dokazna vrednost kazenske ovadbe - izločitev nedovoljenih dokazov
Potrebno je razlikovati med kazensko ovadbo, ki jo sestavi policija po devetem odstavku 148. člena ZKP in kazensko ovadbo, ki jo poda državljan, ko skladno z določbo 146 člena ZKP naznani kaznivo dejanje. S strani državljana podana kazenska ovadba po 146 členu ZKP sama po sebi ni dokaz, je pa lahko dokazno sredstvo, s katerim se preverja verodostojnost ovaditelja in se ovaditelju ob njegovem zaslišanju lahko predoči. Določbe, ki bi narekovala, da se sodna odločba ne sme opreti na tak zapisnik, v ZKP ni, zato ni podlage za njegovo izločitev.
ZKP-M člen 8, 8/1, 8/4, 8/7, 233, 233/3, 249, 249/4. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - nujna preiskovalna dejanja - osumljenec - zaslišanje priče - sodni tolmač - pravica do obrambe - učinkovita obramba - pošten postopek
Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).
utemeljen sum - zavrženje obtožnega akta - kazenska ovadba kot dokaz
Kaznivo dejanje se mora do stopnje utemeljenega suma raziskati pred vložitvijo obtožnega akta. Ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Te dokaze bi moralo pridobiti že tožilstvo v predkazenskem postopku.
nevarna vožnja v cestnem prometu - odvzem motornega vozila - varnostni ukrep - obligatorni odvzem predmetov - poseg v lastninsko pravico - sorazmernost ukrepa - neprilagojena hitrost - eventualni naklep
Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razloge splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.
kaznivo dejanje jemanja podkupnine - zakonski znak kaznivega dejanja - funkcije župana - koncedent - koncesijska pogodba - uradno dejanje
Zakonski znak „kakšna druga korist“ je kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1 bistveno širši od „protipravne premoženjske koristi“, kot jo sicer opredeljuje kazenski zakon. Ta zakonski znak zajema kakršnokoli zlorabo oblastnih funkcij na način, da bi uradna oseba zato, da bi opravila uradno dejanje, karkoli zahtevala v zameno, ne da bi za to imela pravno podlago.
Objekt kazensko pravnega varstva je zakonito opravljanje oblastne funkcije, zato ni potrebno, da so v izreku sodbe opisane okoliščine, zakaj terjana korist za drugega objektivno pomeni korist.
Podpis koncesijske pogodbe je šteti kot uradno dejanje, ki ga je bil župan glede na pooblastilo dolžan opraviti. Določba Odloka, ki določa, da pogodbo v imenu koncedenta podpiše župan, pomeni, da je bil obsojenec kot župan s podzakonskim aktom pooblaščen za podpis pogodbe, torej da je podpis šteti v krog njegovih službenih pooblastil.
Za presojo o obsojenčevi krivdi je odločilno, ali je obsojenec podpis koncesijske pogodbe pogojeval z izjavo o zavezi k odkupu nepremičnin.