kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - samostojno pravno sredstvo
Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.
V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - premagovanje večjih ovir
Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor, brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
KZ-1 člen 73. ZKP člen 285č, 285č/6, 450b, 450b/1, 450b/2, 450b/3.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - varnostni ukrepi - odvzem predmetov - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank.
Molka o sicer dopustni sestavini ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078644
ZKP člen 398, 398/1, 398/1-2. KZ člen 111, 112. KZ-1 člen 7, 91, 91/2. KZ-1I člen 9.
pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - novo sojenje - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - prepoved povratne veljave zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona
Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.
Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078928
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - oprostilna sodba - kršitev materialnega zakona - zakonski znak kaznivega dejanja - pornografija - prikazovanje pornografskega gradiva - dejanje ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pomanjkljiva obrazložitev - direktni naklep - nagib
Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazenskopravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.
Kot je bilo ugotovljeno v postopku je bila predstava striptiza organizirana, odvijala se je v lokalu, torej na javnosti dostopnem kraju. Striptizeta je opravljala poklicno dejavnost, dejavnosti striptizet pa družba na splošno ne zavrača. Predstava ni vsebovala spolnega akta ali drugega nazornega prikaza spolne prakse, npr. nazorne masturbacije ali podobno, zato je ob navedenem ni mogoče označiti za pornografsko. V kolikor to velja za predstavo velja a fortiori tudi za fotografije, ki predstavljajo zamrznjene trenutke predstave.
Sodišče druge stopnje sicer zaključuje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar tega zaključka ne obrazloži. Skopo so nanizane nekatere okoliščine iz katerih sodišče zaključi, da le te nedvomno kažejo na namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Ugotovitev nagiba, še tega skopo utemeljenega, ne more nadomestiti poglobljene analize ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljile zavedanje in hotenje obtoženca, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke. Pozornost je torej potrebno usmeriti na oškodovanko in njeno navedeno pravico ter ugotoviti, ali se je obtoženi zavedal, da v to njeno pravico posega in je to tudi hotel storiti.
pripor - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nedovoljeni dokazi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič se lahko v celoti uresničuje šele v postopku sprejemanja sodniške odločitve, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne pa v fazi odločanja o priporu.
Sodišče lahko v fazi odločanja o priporu poseže v sklep o priporu samo v primeru, ko gre že na prvi pogled (prima facie) nedovoljene dokaze. Ta standard v konkretnem primeru ni dosežen, saj bi presoja vložnikovih trditev o tem, da naj bi bili tujci v kritičnem času osumljenci prekrška, narekovala ugotavljanje dodatnih dejstev, ki iz podatkov spisa niso razvidna, še posebej ob upoštevanju 35. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem se v primeru izražene namere tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov nezakonit vstop v državo ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.
ZKP člen 395, 395/1. URS člen 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
standard obrazloženosti sodne odločbe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - pravica do pravnega sredstva
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.
pripor - izvršilni naslov - sklep o podaljšanju pripora - ugotovitveni sklep - nove okoliščine
Izvršilni naslov, na podlagi katerega je obtoženec v priporu, je sklep o podaljšanju pripora, ki ga je sprejelo okrožno sodišče ob izdaji prvostopenjske sodbe. Izpodbijani ugotovitveni sklep pa je odločba, s katero višje sodišče ob (delni) razveljavitvi sodbe presodi, ali so priporni razlogi in drugi pogoji za pripor podani tudi v takšni procesni situaciji, upoštevajoč trajanje postopka, pripora in nastop morebitnih novih okoliščin, pomembnih za odpravo pripora. S sklicevanjem na svojo odločitev, s katero je potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in o sankciji, višje sodišče torej ni ugotavljalo nove obremenilne okoliščine, na katero se ne bi že opirala odločitev o podaljšanju pripora.
Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja.
ZKP člen 421, 421/2, 425, 425/2. ZST-1 tarifna številka 7401.
pripor - očitno neutemeljena vloga - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - pavšalne navedbe - zloraba pravice do sodnega varstva - separatni stroški
Od odvetnikov, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, se pričakuje najmanj, da poznajo pogoje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da z njim uveljavljajo očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ter da svoje navedbe tudi ustrezno obrazložijo. Zagovorniki nosijo v primeru vlaganja očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti tudi tveganje, da jim bo naložena sodna taksa v višini 125,00 EUR, saj z vlaganjem tovrstnih vlog, ki po vsebini ne zasledujejo učinkovitega varstva koristi njihovih strank, po lastni krivdi povzročajo t.i. separatne stroške, kamor sodi tudi ustrezna sodna taksa.
pripor - pravica do izjave - zaslišanje obdolženca - izvršilni naslov - sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča - ugotovitveni sklep
Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP.
Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077958
ZKP člen 18, 18/2, 148, 287, 287/1, 304a, 340, 340/4, 397, 397/1, 397/3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - družbena omrežja - razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovni začetek glavne obravnave - sklep o izločitvi dokazov - razveljavitev sklepa - videokonferenca
Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče.
Sodišče prve stopnje je potem, ko je na naroku za glavno obravnavo 31. 5. 2022 ugotovilo, da je v razpravni dvorani navzoč obsojeni B. B., njegov zagovornik, zagovornik obsojenega A. A., državna tožilka in tolmač ter da obsojenec A. A. že petič (na naroke 25. 1. 2022, 12. 4. 2022, 26. 4. 2022, 17. 5. 2022, 31. 5. 2022), od tega trikrat zapored, iz zavoda za prestajanje kazni zapora ni bil pripeljan zaradi kadrovskih težav, utemeljeno razglasilo sklep, s katerim je predsednica senata odredila, da se bo narok za glavno obravnavo izvedel videokonferenčno. Sklep je tudi obrazložila s ponovno nezmožnostjo obsojenčeve privedbe na sodišče, ki je bila že tretja zapovrstjo, zato je po presoji Vrhovnega sodišča njena odločitev o načinu izvedbe tega naroka, na katerem je sodišče izvajalo dokaze in obravnavo tudi sklenilo, utemeljena. Izkazano je, da je bila glede na tako ugotovljene okoliščine v priporni zadevi, kjer mora biti postopanje sodišča hitro, izvedba naroka na tak način potrebna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato je sodišče narok s pomočjo videokonference lahko opravilo brez soglasja strank.
velika tatvina - pravica do obrambe - dokazni predlog - posnetki nadzornih kamer - predlog za postavitev izvedenca - ugotavljanje identitete - ugotavljanje istovetnosti
Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenstva forenzične kriminalistično-tehnične stroke ni prekršilo obsojenčevih pravic iz 3. alineje 29. člena Ustave RS ter 22. in 27. člena Ustave RS, saj je sklep o očitni neuspešnosti takšnega dokaza argumentirano umestilo v celovito dokazno oceno. Iz razlogov izpodbijanih sodb glede obeh dejanj izhaja, da so bili posnetki varnostnih kamer jasni in kakovostni, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden, sodišče pa je podrobno obrazložilo tudi primerjavo telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca, ki so omogočale njegovo prepoznavo. Pritrditi je tudi razumnemu stališču sodišča druge stopnje, da za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, zaradi česar izvedenstvo s področja antropometrije ni bilo potrebno.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje
Opis ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za življenje in zdravje, saj je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
Če je sodišče v mejah zakonsko predpisanega okvirja izreklo kazen, ki ni primerna po višini glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč za izpodbojni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - dokazni predlog - dokazno sredstvo - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga kot nepopolnega
Dokazni predlog, če naj obramba z njim uspe, mora dovolj določno opredeliti dokaz (dokazno sredstvo), da lahko sodišče (tudi z morebitnimi dodatnimi poizvedbami) izvede predlagano dejanje dokazovanja. Ker temu bremenu obramba ni zadostila, je bilo sodišče v enakem položaju, kot če bi bila priča dejansko nedosegljiva.
ZKP člen 392, 392/6, 500, 500/1. KZ-1 člen 75, 75/1.
pritožbeni postopek - delna razveljavitev sodbe - odločba o odvzemu premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - prejemnik premoženjske koristi
Sodišče druge stopnje se pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo.
Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 25, 39. ZKP člen 78, 78/1.
denarna kazen zaradi žalitve sodišča - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - pravica do svobode izražanja - oškodovanec kot tožilec - subjektivni in objektivni kriterij - pritožbeni postopek
Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.