Višje sodišče ne pojasni, iz katere predhodne pravnomočne ocene utemeljenosti suma je izhajalo, in tudi ne, da se zanaša na pravnomočnost obtožnice (kar je v takšnih položajih ustaljen in zadosten način obrazložitve utemeljenosti suma). To lahko pomeni le, da je pristopilo k ponovni in celoviti oceni utemeljenosti suma. S tem je sprejelo tudi merila obrazložitve, ki ustrezajo takšnemu pristopu.
V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača.
Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje.
Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti.
Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.
Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00082737
KZ-1 člen 230, 230/1. URS člen 22.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - premoženjskopravni zahtevek - načelo kontradiktornosti - odklonilno ločeno mnenje
Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
URS člen 22. ZNDM-2 člen 29, 29/3, 29/4, 31. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - priznanje krivde - ogled vozila - navzočnost obdolženca pri preiskovalnih dejanjih - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pregled vozila po ZNDM-2 zadošča že sum, ki je najnižji dokazni standard. Stopnja suma v okviru izvajanja izravnalnih ukrepov je enaka kot pri vseh drugih policijskih pooblastilih. Vezana je na osnovne policijske ugotovitve v postopkih, kar pomeni, da zanjo ne zadošča le domneva.
Iz zapisnika o ogledu ni razvidno, zakaj bi bilo s preiskovalnim dejanjem nevarno odlašati oziroma zakaj o izvedbi ogleda ni bil obveščen tudi obsojenec oziroma njegov zagovornik. Pri tem je odločilno, da obsojenec v času izvedbe ogleda ni bil na primer na begu ali na organom pregona neznanem kraju, temveč je bil v policijskem pridržanju. Glede na navedeno ni bilo nobenih ovir, da policija obsojencu ne bi zagotovila navzočnosti pri izvedbi ogleda zaseženega vozila. Ker ni ravnala tako, mu je z izvedbo ogleda v njegovi nenavzočnosti kršila jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo. Vendar pa se obdolženec s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase ne pomeni, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti.
V obravnavanem primeru pri ogledu brez navzočnosti obsojenca, ki je naslednjega dne sledil neposredni najdbi prebežnikov v predelanem prostoru vozila, niso bili najdeni novi, za obsojenca obremenilni dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev sodišča pri presoji dokazov pred sprejetjem priznanja krivde. Glede na to, da so bili odločilni dokazi zoper obsojenca zakonito zbrani že ob preiskavi vozila dne 4. 11. 2022, nezakonito izveden ogled ni mogel vplivati na njegovo odločitev, da prizna krivdo.
Pri pravnomočnih sodnih odločbah zakon razlikuje med odločbami, s katerimi je bil kazenski postopek neposredno končan in tistimi/drugimi, pri katerih je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Razlika je pomembna in se odraža tudi pri preizkusu Vrhovnega sodišča, ki je v primeru drugih pravnomočnih sodnih odločb, zaradi navedenega pomena odločitve o pravnem vprašanju sodišča širši in posledično strožji za vložnika zahteve, ki mora pravno vprašanje ustrezno oblikovati (artikulirati) ter nato še obrazložiti prispevek odločitve k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00071287
ZKP člen 372, 372/1, 420, 420/1. KZ-1 člen 228, 228/1.
določenost kaznivega dejanja - opis dejanja - izpolnitev obveznosti - poslovna goljufija - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti
Delna izpolnitev obveznosti po obsojencu na samo določenost kaznivega dejanja v KZ-1 nima nobenega vpliva. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, po zakonskem opisu nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, saj obveznost pri delni izpolnitvi še vedno ni bila izpolnjena in je lahko bila premoženjska korist samo v delu pridobljena oz. je lahko škoda zgolj delno nastala.
Po prvem odstavku 420. člena ZKP je predmet postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vedno sodna odločba, kot konkretni akt državnega organa, in nikoli pravni predpis, po katerem je bila ta odločba izdana.
Odvetniška tarifa (OT) odvetniku izrecno priznava storitev za sestavo obrazložene vloge s premoženjskopravnim zahtevkom, pri čemer nobeno določilo OT vrednosti te storitve ne veže na njegov končni uspeh oziroma na priznanje zahtevka.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - formalni pogoj - razlogi za pripor - koluzijska nevarnost
Temelj koluzijske nevarnosti je upravičena bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. V obeh primerih se mora koluzijska nevarnost nanašati na kazniva dejanja, ki so že predmet dokazovanja in ne na kazniva dejanja, ki šele utegnejo biti odkrita in nato v istem ali novem kazenskem postopku dodatno oziroma posebej dokazovana.
dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Izvedenka je ugotovila, da gre pri mladoletnem oškodovancu za izrazito senzibilno osebnost s šibkejšimi prilagoditvenimi in obrambnimi mehanizmi, predhodno zaslišanje na sodišču pa ga je spravilo v hudo stisko z nekaj znaki, ki kažejo na post-travmatsko stresno motnjo. Glede na vsebino izvedenskega mnenja in okoliščino, da je bil oškodovanec v okviru prvega sojenja zaslišan na kontradiktorni glavni obravnavi, sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga za njegovo ponovno zaslišanje po presoji Vrhovnega sodišča nista prekršili obsojenčeve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja specifičen način izvršitvenega ravnanja v smislu določenega položaja teles in zaporedja gibov, ki bi eventualno narekoval izvedbo rekonstrukcije, sodišče prve stopnje pa je v okviru dokazne ocene, ki ji je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo, argumentirano obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov in splošnih izkustvenih pravil šteje odločilna dejstva za dokazana in zakaj predlagani dokaz te dokazne ocene ne bi mogel spremeniti.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna predstava je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.
Bistvo kaznivega dejanja goljufije je, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070047
ZKP člen 201, 201/1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - odločanje o priporu - pogoji za pripor - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Za odreditev pripora zadošča utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Pravilna pravna presoja obdolženčevega ravnanja bo predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo.
Pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru ni bistvena za odločanje o priporu, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
tajnost občil - pravica do zasebnosti - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - prometni podatki
IMEI številka sama po sebi ne predstavlja tveganja za komunikacijsko zasebnost, saj ni neizogibno neposredno povezana z vsebino komunikacije ali prometom v telekomunikacijskem omrežju. Vendar pa bo po oceni Vrhovnega sodišča takšen položaj nastopil, če bo operater ali policija podatek o IMEI številki pridobila z vpogledom ali drugačno obdelavo razpoložljivih prometnih podatkov (torej podatkov, ki se že nanašajo na določeno komunikacijo).
zastaranje kazenskega pregona - tek zastaralnega roka - sklep o ustavitvi postopka - zavrnilna sodba - preizkus po uradni dolžnosti
Kršitev materialnega zakona, ki jo je prvostopenjsko sodišče sicer storilo z napačno ugotovljenim potekom zastaralnega roka, v času odločanja pritožbenega sodišča ni bila več materialnopravno relevantna, ker je zastaralni rok v trenutku odločitve pritožbenega sodišča tudi dejansko že potekel. To pomeni, da po vsebini pritožnica s pritožbo ni mogla uspeti, zato je odločitev pritožbenega sodišča z zavrnitvijo pritožbe pravilna in v drugostopenjskem sklepu razumno pojasnjena.
Kršitve, ki jo državni tožilec vidi v izdaji sklepa o ustavitvi postopka po 293. členu ZKP namesto zavrnilne sodbe po 357. členu ZKP, pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v pritožbenem postopku ni uveljavljala, sodišče druge stopnje pa ni imelo pooblastila, da bi tovrstno kršitev preizkušalo po uradni dolžnosti.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Zakonski znak preslepitve je konkretiziran z očitkom dajanja obljub o plačilih, ki so bila zaradi zavedanja o nezadostnih finančnih sredstvih lažna. Če se časovno obdobje, ko naj bi obdolženec lažno obljubljal plačila, in časovno obdobje, ko je med družbami potekalo kontinuirano poslovanje v smislu opravljanja storitev in izdajanja računov zanje, prekrivata, je preslepitev konkretizirana s tem, da so bile obdolženčeve obljube vsakič dane za nove račune. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati poslabšanje položaja za oškodovani družbi kot posledico poslovnih odločitev njunega direktorja, ki so bile pogojene s preslepitvenim ravnanjem obdolženca.
Časovna točka zapadlosti obveznosti ne pomeni konca izvajanja posla, po katerem je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pojmovno izključena,
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070061
URS člen 29, 29/1, 29/3. ZKP člen 269, 269/1, 344, 345.
čas storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - alibi - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Vložnik čas kaznivega dejanja obravnava ločeno, izolirano od ostalih prvin, s katerimi je dejanje v opisu individualizirano, in zatrjuje kršitev pravic obrambe. Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali pravica do „primernih možnosti“ za pripravo obrambe pomeni hkrati tudi pravico do možnosti obrambe določene vsebine – v konkretnem primeru, do obrambe z alibijem. Breme ustrezno podrobne seznanitve z vsebino očitkov nosi upravičeni tožilec, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, tj. obtožbo. Odgovor na vprašanje, ali je temu bremenu tožilec zadostil, pa je odvisno od okoliščin vsakokratne zadeve in presoje, ali in v kolikšni meri je bil obdolženec zaradi obsega seznanitve z vsebino očitkov, prikrajšan za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. To velja tudi za obrambo z alibijem in zato tudi ni mogoče govoriti o pravici do možnosti obrambe določene vsebine. Prepoznati je mogoče le, kdaj je bil obdolženec – ob celoviti presoji upoštevnih okoliščin – prikrajšan za možnost obrambe do te mere, da o poštenem postopku ni mogoče več govoriti.
Vrhovno sodišče sprejema, da za opustitev zaslišanja obremenilne priče ni bilo opravičljivih razlogov. Vendar pa je treba okoliščine, pomembne za presojo kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presojati skupaj in celovito. Opustitev zaslišanja priče brez opravičljivih razlogov sama zase ne more voditi v ugotovitev kršitve tega jamstva.
ZKP člen 325, 325/1, 339, 339/1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
pravica do zaslišanja obremenilne priče - Interpol - prehajanje državne meje - edini ali odločilen dokaz - soobdolženec
Merila za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič se uporabljajo (tudi) v primeru, ko obremenilno izjavo poda soobdolženec v istem, vzporednem ali predhodnem postopku. Če soobdolženec kot avtor obremenilne izjave kasneje med postopkom koristi privilegij zoper samoobtožbo in se brani z molkom (oziroma ne želi odgovarjati na vprašanja), se šteje, da obdolženec tedaj ne more uresničevati svoje pravice do obrambe in v tem okviru jamstev, ki izhajajo iz pravice do zaslišanja obremenilnih prič.
Sodobna praksa ESČP v primerih, kadar obdolženec ne more neposredno zaslišati avtorja obremenilnih izjav, narekuje celovito in medsebojno povezano presojo treh vprašanj (kriterijev), s pomočjo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten. Presoditi je treba: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Pri presoji, ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, so relevantni: (i) pristop sodišč k obremenilni izjavi avtorja, ki ga obramba ni imela možnosti neposredno zaslišati; (ii) preostali obremenilni dokazi in njihova dokazno moč; ter (iii) procesni ukrepi, ki so uravnotežili slabši položaj obrambe, ker ni imela možnosti neposrednega zaslišanja avtorja obremenilnih izjav.
Vprašanje, ali obdolžencu pripadejo specifična jamstva pravice do zaslišanja obremenilnih prič, je vselej odvisno od narave in vsebine dokaza v vsakem posameznem primeru, prvenstveno pa od vprašanja, ali ima določen dokaz testimonialno naravo in je treba zato obdolžencu, da bi bil kazenski postopek zoper njega pošten, omogočiti neposredno zaslišanje avtorja takšnega, zanj obremenilnega dokaza.
Ko so za obdolženca obremenilni izključno podatki iz informacijskega sistema oziroma uradnih evidenc, se po presoji Vrhovnega sodišča jamstva pravice do zaslišanja obremenilnih prič ne morejo uporabiti, kar posledično pomeni, da sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni bilo dolžno zagotoviti neposrednega zaslišanja avtorja Interpolovega dopisa, kot sta to predlagala oba vložnika.
Zgolj morebitna selitev oškodovank sama po sebi za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ne more biti odločilna, saj je za zagotovitev njune varnosti bistveno, da se obdolžencu onemogoči stik z njima.