zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovanje odločbe - pripor - ponovitvena nevarnost - predkaznovanost - tujina - neogibna potrebnost pripora
V obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Glede na navedeno razrešitev zagovornika dne 8. 7. 2020 še ni imela eksternega učinka, torej učinka za stranke, ampak je, ko jo je sodišče odpravilo, zavezovala le sodišče. Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zato ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - kolegialnost sodnikov - osebno kaznivo dejanje - videz nepristranskosti
V obravnavani zadevi zaupanja v nepristranskost sojenja vseh sodnikov z območja Višjega sodišča v Mariboru sama po sebi ne more omajati okoliščina, da je bila oškodovanka pred leti zaposlena kot kazenska sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki je v predmetni zadevi pristojno za odločanje o pritožbi predlagatelja po ZNPPol, niti dejstvo, da se osebno pozna s sodniki in drugim sodnim osebjem sodišč z območja Višjega sodišča v Mariboru. Ko pa se tem okoliščinam pridruži še osebna narava očitanega kaznivega dejanja z elementi nasilja nad oškodovanko, osumljenčevo dolgoletno zakonsko partnerko, ki je bila dnevno vpeta v delovno okolje kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru s prostori v isti stavbi kot Višje sodišče v Mariboru, je treba po presoji Vrhovnega sodišča sprejeti osumljenčev predlog in zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti za odločanje določiti drugo stvarno pristojno sodišče.
Negotovostim in zapletom pri vročanju se je mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni nobenega dvoma o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev pravnega sredstva.
pravilna uporaba materialnega prava - pravna kvalifikacija - globa za prekršek - dejansko opravljanje dejavnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno materialnopravno relevantno dejstvo, ali je storilec v času, ko je storil očitana prekrška, opravljal dejavnost avtotaksi prevozov. Od tega dejstva je namreč odvisna pravilna uporaba materialnega prava in pravna opredelitev prekrškov, ki se storilcu očitajo. V 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je določeno, da sta ustavitev ali parkiranje med drugim prepovedana na zaznamovanem mestu na vozišču ali na zaznamovani niši, ki je rezervirana za avtobuse ali avtotaksi vozila. Za kršitev te določbe je v ZPrCP predvidena globa v višini 40 EUR. Če bi se izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na parkirnem prostoru, ki je namenjeno za parkiranje avtotaksi vozil, v času, ko ni opravljal avtotaksi dejavnosti, ga ne bi bilo mogoče spoznati za odgovornega storitve prekrška po 2. točki 23. člena Odloka, temveč bi bil lahko spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Storilcu prav tako ni mogoče očitati storitve prekrška po 1. točki 23. člena Odloka, ki ga stori voznik, ki nima nalepljene nalepke v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, če v času, ko je mestni radar zaznal očitana prekrška, ni opravljal avtotaksi dejavnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve materialnega predpisa ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Upoštevaje obdolženkino zdravstveno stanje Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam predlagatelja, da bi v obravnavani zadevi kazenski postopek lažje izvedlo Okrajno sodišče v Celju, na območju katerega ima obdolženka stalno prebivališče. Obdolženkino zdravstveno stanje namreč predstavlja okoliščino, ki obdolženki onemogoča oziroma znatno otežuje udeležbo na narokih za glavno obravnavo pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, kar predstavlja razlog, ki prevlada nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufiv namen - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - zavarovanje obveznosti - osebno poroštvo
Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec poleg obljube, da bo njegova gospodarska družba naročeno blago plačala, plačilo oškodovani družbi zavaroval tudi s svojim in bratovim osebnim poroštvom in menicami, ki sta jih navedena izročila predstavnikom oškodovane družbe, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov brat v času, ko sta dala jamstvo za izpolnitev obveznosti kot poroka brez premoženja ali, da bi v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje odtujila. Zato ni mogoče sklepati, da je obsojenec, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe predstavnike oškodovane družbe preslepil s prikazovanjem, da bodo dogovorjene obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da te ne bodo izpolnjene.
zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - tek zastaralnih rokov
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil zastaralni rok, ki je bil v KZ vnesen z novelo KZ-B z dne 20. 4. 2004 specialni rok, katerega namen je bil zagotoviti oškodovancu, da se po nastopu polnoletnosti (četudi je medtem absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo), še vedno lahko odloči za sprožitev kazenskega pregona zoper osebo, ki naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje v času njegove mladoletnosti. Ker je torej šlo za specialni zastaralni rok, ki ima lastnosti absolutnega zastaralnega roka, ni mogoče sprejeti razlage vložnika zahteve, da je bil ta rok podvržen pretrganju zastaranja z vsakim procesnim dejanjem, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca.
zahteva za varstvo zakonitosti - oprostilna sodba - nedokazanost - kršitev kazenskega zakona
Navedbe vrhovne državne tožilke v zahtevi temeljijo na napačni podmeni, zakaj je bila obtožencema izrečena oprostilna sodba. Gre za primer, ko zahteva govori mimo argumentacije, na kateri temelji pravnomočna sodba. Oba obtoženca je sodišče oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ s posebnim naklepom (namenom), da v inkriminiranem triletnem obdobju pridobita premoženjsko korist v obliki bilančnega dobička družbi AA. Glede na takšno argumentacijo je jasno, da obtoženca nista bila oproščena, ker bi opis očitanega jima dejanja ne vseboval kakšnega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak zaradi pomanjkanja dokazov, da sta kaznivo dejanje storila z zakonsko predpisano krivdno obliko.
prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - preobremenjenost pristojnega sodišča
Preobremenjenost sodnikov pri njihovem delu, njihova visoka starost, ki nakazuje na bližajočo upokojitev ter preprečevanje morebitnih sodnih zaostankov, niso razlogi, ki bi utemeljevali izjemnost uporabe instituta prenosa krajevne pristojnosti.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.
Dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, glede na dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ni le nepotreben, temveč tudi neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bilo gibanje oškodovanca in obsojenca na terasi gostinskega lokala izrazito dinamično, da sta se torej med pretepom premikala po različnih delih terase, zato izvedba dokaza z rekonstrukcijo ne bi mogla dati natančnejših odgovorov v zvezi s potekom dogajanja in natančnim mestom, kjer je obsojenec zabodel oškodovanca.
ZP-1 člen 8, 156, 156-4, 201, 201/5.. URS člen 14.
začasno zavarovanje izvršitve odločbe o prekršku - storilec prekrška - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - napačna uporaba zakona - razlaga zakona - enakost pred zakonom - tuja pravna oseba
Določbo petega odstavka 201. člena Zakona o prekrških je treba razumeti tako, da se ukrep začasnega odvzema lahko izreče le zoper storilca kot fizično osebo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00036557
ZKP člen 344, 355, 355/2, 364, 364/7, 367, 367/2, 367/5, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-3, 420, 420/5, 421, 500, 504.. KZ člen 344.. URS člen 25.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - prepovedana posledica - sostorilstvo - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do obrambe - učinkovita obramba - kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - sprememba obtožnice - zastaranje kazenskega pregona - odvzem protipravne premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi prejemniku koristi - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Prejemnik premoženjske koristi ima pravico do pritožbe in pravico do enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Obnova postopka je po svojem bistvu najširše izredno pravno sredstvo, katerega cilj je doseči spremembo dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato je praviloma za vložnika tudi najugodnejše izredno pravno sredstvo. Drugega izrednega pravnega sredstva procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo v vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.
kršitev kazenskega zakona - konkretizacija zakonskega znaka - nasilje v družini - obstoj kaznivega dejanja - psihično nasilje - trpinčenje - duševna celovitost
Opisano psihično trpinčenje je šteti kot ponižujoče ravnanje, s katerim je obsojenec prizadel duševno celovitost oškodovanke. S tem sta opisana zakonska znaka tako grdega, kot tudi ponižujočega ravnanja z oškodovanko.
ZP-1 člen 22, 22/8, 156, 156-4.. ZPrCP člen 105, 105/1-9, 105/2, 105/3-4, 105/5-4.
kršitev materialnega prava - napačna uporaba zakona - tuje vozniško dovoljenje - vozniško dovoljenje, ki je na podlagi sodne odločbe prenehalo veljati - kazenske točke v cestnem prometu s sprenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.
ZKP člen 329, 329/3, 331, 331/1, 334, 334/1, 371, 371/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje priče - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - postavljanje vprašanj priči - možnost učinkovite obrambe
V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost. Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote.
Zasebnosti glede podatkov, ki jih je sam izpostavil javnosti, pri tem pa dostop do njih uporabnikom ni bil omejen ali neviden, obsojenec ni mogel pričakovati. Tako tudi ne glede dinamičnega IP naslova, ki je bil viden uporabnikom, ki so od njega brez ovir datoteke prejemali in/ali mu jih delili. Tehnična anonimnost IP naslovov tako utemeljuje upravičenost pričakovanja uporabnikov interneta, da bo njihova dejavnost na internetu zasebna. Tudi v obravnavani zadevi se je identiteta obsojenca iskala zaradi njegove aktivnosti na internetu (deljenja datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo), pri čemer je IP številka omogočala identifikacijo uporabnika, vendar le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega. Za ugotovitev, ali se je obsojenec v obravnavani zadevi zasebnosti odpovedal tudi glede podatka o njegovi identiteti je relevantno, ali je obsojenec te svoje osebne podatke v zvezi z obravnavano dejavnostjo na internetu kakorkoli razkril in bi torej policija do njih lahko prišla na podlagi pregleda javno dostopnih podatkov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takšnega ne izhaja. Obsojenec je tako upravičeno pričakoval, da je njegova identiteta v zvezi z njegovo spletno dejavnostjo varovana. S tem ko je obsojenec javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov, se ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete. Podatek o identifikaciji osebe, ki jo je policija iskala, je potrebno obravnavati kot neločljivo povezanega s prej obstoječo vsebino, ki razkriva podatke in je bila predmet zanimanja policije oziroma njene preiskave. Glede na takšno povezanost teh podatkov, je tudi ugotavljanje identitete uporabnika na podlagi teh podatkov varovana v okviru komunikacijske zasebnosti in ne le v okviru informacijske zasebnosti.
ZKP člen 371, 371/1-8, 514.. Evropska Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah člen 3, 3/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - mednarodna pravna pomoč - zaslišanje oškodovanca kot priče - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenega dokaza
Zaslišanje je bilo opravljeno v skladu z mednarodno pogodbo na podlagi zaprosila za zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - zalezovanje - omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin - osebna varnost - osebna integriteta - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem)
Navedbe v zakonskem tekstu, povzetem v abstraktnem delu opisa „ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic“ (spravlja v podrejen položaj), pomenijo dovoljeno analogijo intra legem. Pri analogiji intra legem je potrebno presoditi, ali so konkretna ravnanja, ki so opisana v opisu dejanja, dovolj podobna tistim, ki so navedena v zakonskem tekstu, torej, ali gre za dejanja, ki predstavljajo posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva. Nasilno omejevanje enakih pravic mora pomeniti tudi nasilen poseg v varnost oškodovanca. Ravnanje, opisano v prvi alineji v pravnomočni sodbi, predstavlja zalezovanje, to je ravnanje, ki je sestavni del kaznivega dejanja po členu 191. KZ-1 in je bilo kaznivo, še preden je bilo zalezovanje inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje, seveda v povezavi s spravljanjem drugega v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je zalezovanje obrazložilo v točki 13 sodbe, ter ga ocenilo kot eno od ravnanj, s katerim je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, v točki 27 sodbe. Po navedenem je zalezovanje mogoče umestiti v nasilno omejevanje oškodovankinih enakih pravic, kot eno izmed ravnanj, ki je po svoji vsebini enako(vredno) tistim ravnanjem, ki so navedena v zakonskem tekstu in ki predstavljajo izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva.