Sodišče ni imelo podlage, da bi se po tem, ko je bila nanj prenesena pristojnost, izreklo za nepristojno. Delegirano sodišče se namreč ne more izreči za nepristojno, lahko le predlaga ponoven prenos pristojnosti, če se spremenijo okoliščine, ki so bile podlaga za prenos pristojnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00025541
ZKP člen 16, 202, 202/1.. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - predlog za podaljšanje pripora - obrazložitev predloga - navedba pravne podlage - utemeljen sum - zakonski znaki kaznivega dejanja
Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost).
Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosega želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pripor - pravica do uporabe svojega jezika - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie
Pomanjkanje podatkov v spisu glede vprašanja, od katerega trenutka dalje je bil navzoč prevajalec za albanski jezik ter nejasnosti o tem, kdo je obdolžencu dal pravni pouk v srbskem jeziku in v kolikšni meri je bil ta pouk pravilno preveden ter ali ga je obdolženec v celoti razumel, onemogočajo celovito presojo (ne)dovoljenosti dokazov. Navedeno pomeni, da bodo omenjene okoliščine predmet ugotavljanja nadaljnjega postopka. Hkrati pa ravno pomanjkanje določenih procesno relevantnih dejstev, ki bi omogočilo odgovore na zgoraj navedena vprašanja, ob upoštevanju dejstva, da iz listinske dokumentacije izhaja podatek o danem pravnem pouku v jeziku, ki ga obdolženec razume, onemogoča zaključek o prima facie nedovoljenih dokazih.
URS člen 25.. ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 23, 23/7.. ZKP člen 423, 423/2.
evropski nalog za prijetje in predajo - ekstradicijski postopek - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - ustavna pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - dovoljenost izrednega pravnega sredstva
ZSKZDČEU-1 izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo. Vprašanje pravnih sredstev s pravico do pritožbe je torej v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Glede izrednih pravnih sredstev zakon ne napotuje na smiselno uporabo določb ZKP. Izredno pravno sredstvo zoper sklepe o dovolitvi predaje zahtevane osebe ni dovoljeno.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - izvršitvena ravnanja v času veljavnosti dveh kazenskih zakonikov - dokončano kaznivo dejanje
Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev gre za eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa za leto 2009 in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Ker gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti KZ, nadaljevalo pa v času veljavnosti KZ-1, je treba dejanje pravno opredeliti po KZ-1, čeprav novi zakon za storilca ni milejši, ker na novo inkriminira izvršitveno ravnanje neplačevanja prispevkov. Konkretni očitek se kaže v neupravičenih ponavljajočih in zaporednih opustitvah zakonskih dolžnosti obsojenca, da oškodovanima delavcema izplača celotno plačo. Z neizplačilom celotne plače je bilo poseženo v temeljno pravico delavcev, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada, torej tudi plačilo celotne plače. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, ko delavec sploh ne dobi ene od temeljnih pravic ali pa se mu ta pravica sicer prizna, vendar v omejenem obsegu. Obsojenčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh neizplačanih plač, zato ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev njegove kazenskopravne odgovornosti. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače.
ZKP člen 18, 18/2, 25, 39, 39/1-6, 285e, 340, 340/4, 371, 371/1-1, 371/2.. URS člen 23.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do sodnega varstva - sestava sodišča - zborno sojenje - senatno sojenje - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - dvom v nepristranskost sodnikov - videz nepristranskosti
V fazi glavne obravnave je za odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP pristojen sodeči senat. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nenazadnje postane odločitev predsednika senata o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo. Navedeno pomeni, da je vprašanje pravilne sestave sodišča pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov enakega pomena kot pri sojenju. Zgolj dejstvo, da je bil predlog za izločitev dokazov podan prepozno, še ne more voditi v zaključek, da lahko o njem odloči predsednik senata in ne sodeči senat. Zakonske norme o stvarni in funkcionalni pristojnosti sodišč, med katere spadajo določila o sestavi sodišča, so namenjene uresničevanju pravice do sodnega varstva. Sestavni del te pravice je tudi pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja institut izločitve sodnika iz 39. člena ZKP. Zakonska določila o sestavi sodišča in institut izločitve sodnika torej v osnovi izvirajo iz iste ustavne pravice, kar pomeni, da lahko kršitev določb postopka o sestavi sodišča vpliva tudi na videz nepristranskosti.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - pošteno sojenje - pravica do obrambe - pravica do izjave - pravica do kontradiktornosti - vročanje vloge v odgovor - odgovor obdolženca na predlog državnega tožilca
S tem, ko je zunajobravnavni senat sicer vročil predlog tožilstva za podaljšanje pripora in obrambi določil rok 24 ur, da se o njem izjavi, nato pa še pred potekom tega roka sprejel odločitev, je ravnal v nasprotju z načelom poštenega sojenja in v škodo obdolženca kršil njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 272. člena ZKP.
Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.
obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - pomembno pravno vprašanje
Ni mogoče z zatrjevanjem kršitev določb postopka iz prvotnega kazenskega postopka, ki jih v njem obramba ni uveljavljavljala skozi zahtevo za varstvo zakonitosti, v obnovi postopka poseči v pravnomočno sodbo. Kršitve določb postopka namreč niso naštete med taksativno navedenimi razlogi za obnovo postopka, zato tudi ni mogoče odpirati pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitve procesnih določil v prvotnem postopku. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi možnost odpiranja tovrstnih pomembnih vprašanj po pravnomočno končanem kazenskem postopku omogočala uveljavljanje kršitev, ki so sicer zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.
ZKP člen 7, 11, 371, 371/1-3,371/1-11, 395, 395/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - jezik kazenskega postopka - jezik pisanj - pravica tujca do uporabe svojega jezika - nerazumljiv izrek - nerazumljiv opis - (ne)obrazloženost sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilno dejstvo
Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KZ člen 112, 112/3, 112/4, 112/5.. ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 27.
kršitev določb kazenskega zakona - zastaranje - zastaranje pregona - relativno zastaranje - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - novo kaznivo dejanje - pravnomočnost sodbe - domneva nedolžnosti
Sodišče mora s pravnomočno sodbo znotraj teka zastaralnega roka ugotoviti, da je obdolženec v tem času storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je šele to lahko podlaga za prekinitev teka zastaralnega roka. V nasprotnem bi se namreč zakonsko besedilo glasilo drugače. Predvsem pa takšni presoji pritrjuje ustavno priznana pravica do domneve nedolžnosti.
odgovornost za prekršek - odgovornost samostojnega podjetnika - odgovornost pravne osebe za prekršek - opustitev dolžnega nadzorstva - izrek odločbe o prekršku
Odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ne more temeljiti le na izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj gre za fizično osebo, katere odgovornost mora temeljiti na njenem lastnem prispevku k prekršku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). Pri razlagi določbe, ki samostojnemu podjetniku posamezniku nalaga odgovornost za prekršek drugega, je zato treba upoštevati navedeno bistveno razliko med pravno osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki gospodarsko dejavnost opravlja kot fizična oseba. V obravnavani zadevi gre za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe v ZP-1 oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in ki od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodstveni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba) samostojnega podjetnika posameznika opustil. Po vsebini gre v obravnavani zadevi dejansko za očitek, da samostojni podjetnik posameznik kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedel ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njemu zaposlenim voznikom. Funkciji vodenja in nadziranja sta v konkretnem primeru združeni v nosilcu podjema, kar pomeni, da te organe predstavlja podjetnik sam. Zato bi bila njegova odgovornost za prekršek lahko ugotovljena le v primeru, da bi mu prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva.
krajevna pristojnost sodišča - kraj storitve prekrška - sedež pravne osebe - delavnostna teorija - spor o pristojnosti
Iz zgoraj navedenega opisa prekrška ne izhaja, na kakšen način oziroma kje mora odgovorna oseba pravne osebe izvajati nadzor nad delom vlakospremnega osebja in izvajanjem javno objavljenega voznega reda; povedano drugače, iz opisa prekrška ni razvidno, da bi odgovorna oseba pravne osebe nadzor morala opravljati na postajah O., M. T. in M. Glede na tako izkazane okoliščine je treba šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani, saj je delovanje pravne in odgovorne osebe, ki je njen zakoniti zastopnik in ki praviloma deluje na sedežu pravne osebe, treba vezati na njen sedež.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. URS člen 22, 29.. ZP-1 člen 65, 125, 125/1, 139, 155, 155-8, 156, 156-1.
pravica do obrambe - (ne)izvedba predlaganih dokazov - pravica do izjave - pravica do poštenega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Zaključek sodišča, da izvedba predlaganih razbremenilnih dokazov in zaslišanja policista, ki je prekršek zaznal, ni potrebna, je v tem primeru, ko prekršek temelji zgolj na ugotovitvah prekrškovnega organa, storilec pa je v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo trdil, da je opravljal lokalni prevoz, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP.
kršitev določb postopka o prekršku - splošna pravila za odmero sankcije - sankcija za prekršek - odpustitev prekrškovne sankcije - kazenske točke v cestnem prometu - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Določb, ki bi izrecno omogočale odpustitev stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, v Zakonu o prekrških ni, takšne odpustitve ne predvidevajo niti materialne določbe Zakona o pravilih cestnega prometa. Z odpustitvijo sankcije kazenskih točk je bil zato kršen sedmi odstavek 26. člena Zakona o prekrških, po katerem se lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije, če je z zakonom tako določeno.
ZVoz-1 Zakon o voznikih (2016) člen 56, 56/1-10, 56/1-11.. ZP-1 člen 22, 156, 156/4.
napačna uporaba zakona - kršitev materialnega zakona
Iz jezikovne razlage navedenih zakonskih določb je razvidno, da je zakonodajalec predpisal različno sankcijo za voznika, ki vozi vozilo, kljub temu, da se mu izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila in voznika, ki vozi v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Slednjemu se namreč lahko izreče le globa v znesku 1.000,00 EUR, ne pa tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu.