kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085737
KZ člen 209, 209/4. ZKP člen 307, 307/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - konkretizacija zakonskih znakov - odpoved pravici - prilastitev "sebi" - prilastitev denarja - gospodarska družba - pravna oseba - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do sojenja v navzočnosti
Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.
Ob izpolnjenih zakonskih pogojih se obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso ESČP je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu EKČP - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085451
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - aktivno ravnanje - sila - grožnja
Iz zakonskega opisa na ravni jezikovne razlage nedvomno izhaja, da je dejanje možno izvršiti le z aktivnim ravnanjem, torej s silo ali grožnjo, ne pa s pasivnim ravnanjem (npr. s samo neposlušnostjo) ali umikanjem (npr. bežanje pred policisti). Aktivno ravnanje v obliki sile ali grožnje mora biti usmerjeno zoper uradno osebo in v preprečitev uradnega dejanja, zato mora iz opisa dejanja izhajati, da je storilec ravnal aktivno, in sicer s silo oziroma grožnjo, usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja.
Odločba o varnostnem ukrepu je sestavni del obsodilne sodbe (5. točka 359. člena ZKP) in je vezana na ugotovljeno kaznivo dejanje. Vložnica torej zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zoper sodbo, ki ni v celoti formalno in materialno pravnomočna, ter med postopkom, ki ni pravnomočno končan.
V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodišče na te dokaze, znatno otežena.
odločba o stroških kazenskega postopka - nezakonitost odločbe o stroških - odvetniška tarifa - razlaga odvetniške tarife
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je predmet zahteve za varstvo zakonitosti lahko le nezakonita, ne pa tudi nepravilna odločba o stroških kazenskega postopka. Odločba o stroških je nezakonita, če je o njih odločeno v nasprotju z določbami ZKP, nepravilna pa je, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nepravilna odmera stroškov je razlog za vložitev pritožbe (tretji odstavek 374. člena ZKP), ni pa razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
kaznivo dejanje posilstva - dokazni standard - dokazna ocena - dejansko stanje - pravno vprašanje
Vrhovno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da gre pri vprašanju izpolnjenosti dokaznega standarda, vključno s standardom gotovosti, zahtevanim za obsodbo, za pravno vprašanje. V okviru te presoje pa je odločanje o dejanskem vprašanju neločljivo povezano s pravnim vrednotenjem. Pri ugotavljanju izpolnjenosti dokaznega standarda gotovosti je presoja vezana zlasti na dokazno oceno sodišč nižje stopnje. Nasprotno temu, za kar se v pretežnem delu a neutemeljeno zavzema vložnik, bi moralo Vrhovno sodišče ponovno (še tretjič zapored) samo pretehtati vse dokaze, jih dokazno oceniti in presoditi, ali po svoji kakovosti in količini zadostijo dokaznemu standardu in posledično izreku obsodilne sodbe, kar pa Vrhovnemu sodišči, z izjemo pooblastila iz 427.člena ZKP, ni dovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085183
ZKP člen 524, 524/3, 525, 525/3.
začasni ekstradicijski pripor - mednarodna tiralica - postopek izročitve - pogoji za izročitev tujca - očitno neutemeljen predlog - doktrina prima facie - nedopustnost
Sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Edina izjema je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - kaznivo dejanje - drugo spolno dejanje
Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje". Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spolno integriteto. Še posebej glede na - s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene - občutke, ki jih je oškodovanka pri tem doživljala, bilo ji je zelo neprijetno ter gnusno. Upoštevaje navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu očitano dejanje tako nedvomno predstavlja t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnih potreb, kar pomeni, da je zakonski znak "drugo spolno dejanje" v obravnavanem primeru izpolnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085188
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 151, 151/1, 344, 344/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - naključno pridobljen dokaz - doktrina plain view - dokazi, pridobljeni v tujini - hudodelska združba - obrazloženost odredbe - sprememba obtožnice
Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo.
Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.
spor o pristojnosti - kraj storitve prekrška - delavnostna teorija - sedež pravne osebe
Čeprav je v dejanskem opisu v izreku prekrškovne odločbe naveden tudi neposredni storilec, ki je opravljal prevoz blaga iz smeri Laško proti Rimskim Toplicam ter bil ustavljen in kontroliran v neposredni bližini stavbe Udmat 1, to za ugotovitev o krajevni pristojnosti v zadevi ni odločilno. V zadevi je kot storilka prekrška obravnavana zgolj pravna oseba s samostojnim očitkom, ki ni pogojen s krajem ustavitve in kontrole neposrednega storilca, temveč z dolžnim nadzorstvom, ki bi moralo biti opravljeno že na sedežu pravne osebe, tj. v Ljutomeru.
Iz besedila tretjega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v takšni procesni situaciji, kot jo ureja navedeni člen in je podana tudi v predmetni zadevi, odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom prekliče. Zakon torej sodišču ne dopušča diskrecije in možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je sodišče to dolžno storiti.
Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah presodilo, da je opis dejanja treba brati kot celoto z vsemi njenimi sestavnimi deli, vključno s sicer neobveznim abstraktnim delom. Zatrjevanje zgolj civilnopravno relevantne neizpolnitve obveznosti je v obravnavani zadevi preseženo z zatrjevanjem, da (i) naj bi obdolženec že ob sklenitvi posla vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, kar pomeni, da naj bi že ob sklenitvi pogodbe ravnal z miselnim pridržkom (mentalno rezervacijo), ki naj bi jo prikril nasprotni stranki; (ii) da naj bi prikril nezmožnost plačila zaradi slabega finančnega stanja družbe in (iii) da naj računa po njegovi izdaji skladno s prvotnim namenom niti delno ne bi plačal, prav tako pa ni poskrbel za njegovo plačilo z asignacijo.
KZ člen 261, 261/3, 267, 267/1, 267/3. ZKP člen 15, 299, 344, 426, 426/2. URS člen 22.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nadaljevano kaznivo dejanje - zloraba pravice - državni tožilec - sprememba obtožnice - nedopustna razpolaganja - absolutno zastaranje kazenskega pregona - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nasprotja med razlogi - ugotovitvena sodba
Sodišče ima tekom postopka na voljo instrumente, s katerimi spremembo obtožnice sprejme ali zavrne, kajti če prepozna, da državni tožilec zlorablja pravice, takšno spremembo sme (celo mora) zavrniti in ji odreči vse procesne učinke. To mu na zakonski ravni zapoveduje 15. člen ZKP, hkrati pa to izhaja iz ustavne pravice do poštenega postopka po 22. členu Ustave. Predmeta obtožbe v tem primeru torej ne sme obravnavati po takšni nezakonito spremenjeni obtožnici, temveč po prvotni. V tem primeru mora v okviru procesnega vodstva presoditi, ali sprememba obtožnice pomeni zlorabo pravic, in v kolikor je odgovor na to vprašanje pritrdilen, takšne spremembe obtožnice ne sme dopustiti oziroma jo mora zavrniti, s sklepom procesnega vodstva na podlagi 299. člena ZKP (v zvezi s 15. členom ZKP in 22. členom Ustave) ter postopek nadaljevati po prvotni obtožnici. S tem tudi ne more priti do nedopustne situacije, ko bi znotraj istega kazenskega postopka glede istega historičnega dogodka razpolagali z dvema (veljavnima) obtožnicama hkrati, prav tako pa učinki dotedanjega dokaznega postopka, katerega potek je narekovala prvotna obtožnica, niso izničeni. Navedeno mora sodišče zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe storiti čimprej in najkasneje (ne šele najprej) ob izdaji sodbe, pri čemer mora ves čas paziti na spoštovanje ustavno zajamčenih pravic udeležencev v postopku. Ključnega pomena je namreč, da so vsi udeleženci ves čas postopka - zlasti od modifikacije dalje - seznanjeni s tem, katera obtožnica oziroma katera verzija obtožnice (bodisi prvotna bodisi spremenjena) predstavlja relevantno podlago za vodenje kazenskega postopka. Ko je slednje nedvomno znano že tekom postopka, je ustvarjanje položaja negotovosti strank tik do izdaje sodbe nedopustno.
poslovna goljufija - opis dejanja - zakonski znaki - preslepitev
Posameznih okoliščin iz opisa dejanja ni mogoče presojati izolirano, torej, ali vsaka zase konkretizira preslepitev, temveč vselej celovito. Vse okoliščine skupaj, kot izhajajo iz obravnavanega opisa, po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno konkretizirajo obdolženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos. Najprej s trditvijo, da je storilec že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, ki pa je nadalje opisana s konkretnimi ravnanji, ki kažejo na storilčev način razpolaganja s sredstvi družbe (ko, čeprav je družba imela denarna sredstva, za plačilo oškodovancu nikoli, niti delno, ni poskrbel, je pa sredstva na različne načine porabljal za druge namene, tudi za dajanje posojil povezani družbi in dvigovanje gotovine) in iz katerih je mogoče sklepati, da je bila obdolženčeva zaveza o izpolnitvi obveznosti lažna.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00084517
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16. Sodni red (2016) člen 156, 165, 166. URS člen 23.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - način izvršitve kazni zapora - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - Sodni red - nujna procesna opravila - exceptio illegalis
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.
V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe.
Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.
Kazenskopravna dobrina, ki je varovana z inkriminacijo po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, je tudi občutek osebne varnosti posameznika, prepovedana posledica pa je njegov občutek ogroženosti. Pojem "osebne varnosti" je širši od zgolj varstva pred napadom na življenje in telo in zajema varstvo pred vsemi oblikami nasilja, vključno z verbalnim nasiljem v obliki resnih groženj.