ekstradicijski pripor - izročitev - pravica do azila - politično kaznivo dejanje - pogoji za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah zavzelo stališče, da odločba o priznanju azila preprečuje izročitev. To pomeni, da bi moral minister, pristojen za pravosodje, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev zavrniti, kolikor bi se izkazalo, da je bila zahtevani osebi priznana pravica do pribežališča. Popolna odsotnost presoje s strani sodišča glede obstoja pravice do azila ali npr. vprašanja političnega kaznivega dejanja oziroma morebitne podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, že v fazi odreditve ekstradicijskega pripora bi vodila v situacijo, ko bi bila zahtevana oseba priprta, čeprav bi bilo mogoče že prima facie zaključiti, da bo njena predaja v končni fazi zavrnjena.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno, če sta izpolnjena dva pogoja: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo. V obravnavanem primeru se državno tožilstvo namreč v predlogu za podaljšanje pripora ni sklicevalo le na pravnomočen sklep o odreditvi pripora ter sklep o njegovem podaljšanju, temveč je podalo tudi presojo, da se okoliščine, ki so bile konkretno ugotovljene v prejšnjih pravnomočnih odločbah, niso v ničemer spremenile.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00028531
ZP-1 člen 155, 155-8, 156, 156-2. Zakon o finančni upravi člen 11, 17, 95, 95/1. ZDavP-2 člen 85.a. ZPP člen 143.
vročanje - elektronsko vročanje - vročanje pisanj v varni elektronski predal - fikcija vročitve - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - seznanjenost z vsebino pošiljke - krivda - naklep - nezavestna malomarnost - odgovornost za prekršek
Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.
začasni ekstradicijski pripor - neogibna potrebnost pripora - milejši ukrep - obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča - odvzem potnega lista - pogoji za izročitev tujca
Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP). Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028803
KZ-1 člen 26, 247, 248.. ZKP člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.. ZSKZDČEU-1 člen 45.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016. V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz. Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva. Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje. Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi. Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition. Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena. Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028804
ZKP člen 372, 372-1, 427. KZ-1 člen 186, 186/1-1.
kršitev kazenskega zakona - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - zakonski znaki - prepovedana droga - konoplja - proizvodnja mamil - večja količina - namen prodaje - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, samo po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je konopljo hranil prav zaradi nadaljnje prodaje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028558
URS člen 22, 29.. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2.
enako varstvo pravic - pravica do obrambe - drugačna presoja dokazov - sodba presenečenja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - pomemben del telesa - opis dejanja - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Presoja, da je obraz pomemben del telesa, je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec.
krajevna pristojnost - kraj storitve - ubikvitetna teorija - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - pristojnost po kraju prebivališča obdolženca - spor o pristojnosti
Kadar iz konkretnega dela opisa izhaja določen podatek o kraju storitve kaznivega dejanja, ostaja samo negotovo, katero izmed dveh ali več stvarno pristojnih sodišč je tudi krajevno pristojno in si zato njihove krajevne pristojnosti medsebojno konkurirajo. Takšna situacija ni enaka primerom, kot je obravnavani, ko iz konkretnega dela opisa sploh ni mogoče razbrati kraja storitve kaznivega dejanja in torej ta ni znan, kar pomeni, da tudi ni znano, katero stvarno pristojno sodišče je krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Zato je pravilna uporaba prvega odstavka 29. člena ZKP.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. KZ-1 člen 186, 186/1
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - lastna uporaba - namen prodaje
Gojenja šestih rastlin konoplje na dvorišču stanovanjske hiše, ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot proizvodnje droge v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1.
ZKP člen 29, 201, 201/1-1, 201/1-3, 205, 205/2.. KZ-1 člen 13.
pripor - podaljšanje pripora - utemeljen sum - jurisdikcija slovenskega sodišča - begosumnost - zagotovitev navzočnosti - bolezen - ponovitvena navernost - premoženjsko stanje - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Obdolženi je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja prijet v Republiki Sloveniji. Zato mu je mogoče za kazniva dejanja, izvršena v tujini soditi na podlagi določb drugega odstavka 29. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 13. člena KZ-1. Obdolženi je v zadnjih dveh mesecih pred prijetjem večkrat prečkal državno mejo, kar tudi kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil. V primeru, da bi odšel v Bosno in Hercegovino, kjer ima prijavljeno začasno bivališče, pa bi se lahko v celoti izognil kazenskemu postopku v Sloveniji, saj tudi Bosna in Hercegovina svojih državljanov ne izroča. Način izvršitve kaznivih dejanj v povezavi z osebnimi okoliščinami obdolžencev, to je, da so vsi, razen obdolženega B., nezaposleni in brez rednih virov dohodka, pri čemer imata obdolženi P. in Đ. tudi dolžnost preživljanja mladoletnih otrok, so povsem konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogrozi premoženjska varnost ljudi.
sklep o priporu - zavrženje pritožbe - pravočasnost pritožbe - roki - štetje rokov - rok, določen na uro
Po drugem odstavku 88. člena ZKP se ura ali dan, ko je bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma, ko se je pripetil dogodek, od katerega je treba računati rok, ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje 24 ur. Že na ravni jezikovne razlage se izkaže, da je iz zakonskega besedila jasno razvidno, da zakonodajalec razlikuje med roki, določenimi v urah in tistimi, ki se štejejo v dneh. Določba četrtega odstavka 88. člena ZKP, na katero se sklicuje vložnik, se nanaša na roke določene v dneh in je na roke določene v urah ni mogoče uporabiti. Razlaga za katero se zavzema vložnik je napačna. Roki, ki so določeni v urah tečejo ne glede na praznike, sobote, nedelje ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela in jih ni mogoče podaljševati. V določenih fazah kazenskega postopka je nujna posebna hitrost pri opravljanju posameznih procesnih dejanj, s katerimi ni mogoče odlašati. Zato je razumljivo, da trajanje rokov, ki se računajo v urah ni mogoče podaljševati na enak način kot ostale roke in jih tudi ni mogoče enačiti z roki določenimi na dneve. Zato je bila pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena po poteku predpisanega štiriindvajseturnega roka, prepozna, zato jo je preiskovalna sodnica utemeljeno zavrgla.
krajevna pristojnost - predlog za prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - običajni kolegialni odnosi - vezanost na Ustavo in zakon - pristojnost za odločanje
O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Kopru samo v primeru, če bi bile predlagateljeve navedbe utemeljene tudi, kolikor bi se nanašale na njegove pomisleke glede odločanja višjega sodišča.
KZ člen 1, 234, 234/1, 234/2, 252, 252/1, 252/2, 252/3.. ZKP člen 269, 269-2, 358, 358-1,3, 359, 359-1, 364, 364/4.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - konkretizacija zakonskih znakov - višina škode - velika premoženjska škoda - upniki kot oškodovanci - navedba posameznih upnikov - ne bis in idem - pravica do obrambe - stečajni postopek - dokazovanje škode - kaznivo dejanje pranja denarja - predikatno kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila. Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačilom oškodovanih upnikov. Ta škoda pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pravilnost višine zatrjevane škode pa je stvar dokazanosti zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode oz. konkretno zatrjevane škode in ne konkretizacije zakonskega znaka. Premoženjska škoda pri tem kaznivem dejanju nastane tistim upnikom, ki v stečajnem postopku priglasijo svoje terjatve in so jim bile njihove terjatve v stečajnem postopku priznane. Kdo konkretno in v kolikšnem delu je v stečajnem postopku poplačan je odvisno od vrednosti stečajne mase. Navedena ugotovitev pa je mogoča šele ob zaključku stečajnega postopka, ko je unovčeno vse premoženje iz stečajne mase in je odločeno o vseh priglašenih spornih terjatvah. Navedba posameznih oškodovanih upnikov in njihovih terjatev oziroma škode, ki naj bi jim nastala zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, v opisu kaznivega dejanja glede na potek stečajnega postopka v konkretnem primeru tako v točnem znesku niti ni bila mogoča. Navedba posameznih oškodovancev in njihovih terjatev ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti za konkretizacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni bistvena. Dejanje v takšnih primerih prizadene neprivilegirane upnike, praviloma imetnike navadnih terjatev, pri čemer se zaradi ravnanj dolžnika zmanjša njegovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki. S tem ko sodišče presodi, da obdolžencema očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, ugotovi, da kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih ni podano.
ZKP člen 371, 371/1-7, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 395, 395/1.. ZOPOKD člen 4, 4-3, 4-4.. KZ-1 člen 230.
odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - formalni kriteriji - materialni pogoj - objektivna odgovornost - subjektivna odgovornost - nepristranskost sojenja - prejudiciranje kazenske odgovornosti
V 3. točki 4. člena ZOPOKD posebej delovanje ali odobritev vodstvenih ali nadzornih organov ni opisano, navedeno je le, da pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje tudi, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja. Tudi tretje točke ni mogoče razlagati drugače kot v povezavi s 1., 2. in 4. točko, da mora biti podan (nek) prispevek pravne osebe (vodstvenih ali nadzornih organov), saj če gre le za pridobitev protipravne premoženjske koristi to lahko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe. Na podlagi ravnanja storilca v imenu in na račun pravne osebe lahko pravni osebi pripišemo prispevek k kaznivemu dejanju oziroma subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, pri čemer pa ugotovitev o prispevku vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi, ne more izostati
kršitev kazenskega zakona - samovoljnost - obstoj kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - pravica do uporabe - pravica razpolaganja
Samovoljnost se kaže v storilčevem protipravnem ravnanju mimo predpisov. V opisu kaznivega dejanja je določno navedeno, da so bile zasebni tožilki kot skupni lastnici, ki je uporabljala poslovni prostor, samovoljno poleg posesti odvzeti tudi pravici uporabe in razpolaganja. Bistven del opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi je v tem, da je obsojenec v celoti onemogočil uporabo navedene nepremičnine zasebni tožilki.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da iz obrazložitve pravnomočnega sklepa ni razvidna konkretna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v obrazložitvi sklepov, upravičevale nevarnost, da bo obdolženka na prostosti ponovila istovrstno kaznivo dejanje. V obeh izpodbijanih sklepih je torej umanjkala navedba konkretnih razlogov, ki bi omogočali zaključek o cilju, ki se zasleduje s podaljšanjem pripora zoper obdolženo J. A., v naslednjem koraku pa presojo sorazmernosti med varnostjo ljudi in obdolženkino pravico do osebne svobode.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - navzočnost na glavni obravnavi - skrajšani postopek - sojenje v nenavzočnosti obdolženke - pogoji za sojenje v nenavzočnosti
Obsojenka se je sicer seznanila z obtožbo in v zvezi z njo tudi podala zagovor. Bistvo pravice do obrambe pa je tudi v tem, da se da obdolžencu možnost, da se seznani z obremenilnimi dokazi in možnost zasliševati avtorja ter dokazov oziroma izpovedbe.
pripor - odreditev pripora - dispozitivnost - obrazloženost odločbe sodišča prve in druge stopnje - obrazložitev razlogov za vložitev zahteve - pravica do zdravljenja
Ob ugotovljenih zakonskih pogojih za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti vložnica zahteve ne more uspeti z zatrjevanjem, da je obdolžencu kratena pravica do zdravljenja. Z odreditvijo pripora se sicer res lahko poseže tudi v druge ustavno zavarovane pravice obdolženca, vendar pa gre primarno za poseg v pravico do osebne svobode, glede katerega je sodišče pretehtalo, da je varnost ljudi in njihovega premoženja zaradi obdolženčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v pravico do njegove osebne svobode. Sicer pa je zdravstveno varstvo zagotovljeno tudi obdolžencu skladno z od 31. do 34. člena Pravilnika o izvrševanju pripora.
Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v opisanih in v dokaznem postopku ugotovljenih dejanjih obsojenke konkretizirano njeno sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja. Obsojenka je sodelovala pri prostituiranju več deklet na način, da je ustvarjala zaslužek, pri tem pa je šlo za kontinuirano, več let trajajočo dejavnost, ki je predstavljala utečen in donosen posel. Obsojenkino sodelovanje pri tuji prostituciji je obsegalo najemanje in razpolaganje s stanovanji, skrb za prevoz deklet na lokacije, kjer se je izvajala prostitucija, njeno oglaševanje in dogovarjanje s strankami za srečanja z dekleti, ki so ponujala spolne storitve, s čimer je dejansko vodila in posredno nadzirala izvrševanje prostitucije. Ker je pri tem od oškodovank, ki so se nanjo zaradi osebnostnih potez in nepoznavanja jezika funkcionalno navezale – kar je obsojenka izkoriščala zavoljo teženj po lastnem finančnem okoriščanju – prejemala polovico zaslužka, ki so ga le-te prejele od strank, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek pravnomočne sodbe, da je obsojenka sodelovala pri tuji prostituciji zaradi ekonomskega izkoriščanja.
ZKP člen 201, 201/1-1, 525, 525/1, 525/2.. ZSKZDČEU-1 člen 41.
pripor - začasni ekstradicijski pripor - priporni razlog begosumnosti - evropski nalog za prijetje in predajo - utemeljen sum
Nalog za prijetje in predajo za presojo utemeljenosti odreditve začasnega ekstadicijskega pripora ni relevanten, ker gre za instrument, ki na tujčevo dosegljivost za slovenske organe v postopku ekstradicije nima nikakršnega vpliva. Nalog za prijetje in predajo se sme odrediti v primeru teka kazenskega postopka pred slovenskimi sodišči ali izvršitve že izrečene kazni oziroma varnostnega ukrepa, ne pa tudi zaradi izvršitve ekstradicijskega pripora. Med članicami EU je v kazenskih zadevah v veljavi zgolj en instrument, ki omogoča zagotovitev navzočnosti obdolžencev, to je Evropski nalog za prijetje in predajo.