oprostilna sodba - oprostilna kazenska sodba - odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - postopek - sklep zunajobravnavnega senata - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - vsebinska presoja
Vložnik izpostavlja vprašanje, ali se je zunajobravnavni senat, ki na podlagi določbe 498.a člena ZKP odloča o odvzemu denarja ali premoženja nezakonitega izvora, dolžan ukvarjati z vsebinsko presojo dokazanosti tistih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ki kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj, če že na podlagi opisa kaznivega dejanja v obtožnici ugotovi, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).
Neutemeljeno je stališče vložnika zahteve, da sodišče v tem postopku ni vezano na opis kaznivega dejanja, vsebovan v zahtevi za preiskavo oziroma v obtožnici, ki izhaja iz postopka, ki je že pravnomočno končan s sodbo, ki ni bila obsodilna. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora mogoče voditi in tudi končati z odvzemom denarja ali premoženja tudi v primeru, ko osebi, zoper katero se vodi takšen postopek, sploh ni bilo nikdar očitano eno izmed kaznivih dejanj, ki so kataloško navedena v določbi prvega odstavka 498.a člena ZKP.
Takšni, sicer nedvoumni razlagi določbe 498.a člena ZKP pritrjuje tudi procesni položaj, ki mora biti zagotovljen osebi, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora. V pravni dogmatiki je nesporno, da utegnejo biti v tem postopku sporna številna dejanska in tudi pravna vprašanja, zato morajo imeti udeleženci možnost, da se z njimi soočijo, predstavijo sodišču svoje argumente in mu omogočijo, da odloči po tem, ko se na kontradiktornem naroku seznani z njihovimi stališči in argumenti. Osebi zoper katero se vodi postopek mora biti tako zagotovljeno, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da nevede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je temeljni pogoj, da lahko oseba zoper katero se vodi postopek po 498.a členu ZKP pripravi svojo obrambo, da pred tem natančno ve, katero kaznivo dejanje se ji (četudi ne več v kazenskem, temveč v postopku sui generis, ki je urejen v kazenskem postopniku) sploh očita. Povedano preprosteje: oseba, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora, ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve kaj kaj je materialna podlaga temu postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088798
KZ-1 člen 227, 227/1. ZKP člen 15, 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5, 44, 44/1, 44/2, 307, 307/2
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - zahteva za izločitev sodnika - sojenje v nenavzočnosti - zloraba procesnih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev premoženjske škode
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe.
V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more.
Škoda, ki je nastala posameznemu upniku ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti to ni škoda, ki jo je storilec povzročil vsem upnikom skupno, temveč je to škoda, ki je enaka vrednosti, za katero je storilec neutemeljeno poplačal nekatere od upnikov oziroma jim je zagotovil (drugačen) ugodnejši položaj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088541
ZKP člen 10, 372, 372/1, 372/1-1, 372/1-3. KZ-1 člen 314, 314/1, 325, 325/1.
povzročitev splošne nevarnosti - ne bis in idem - zakonski znaki kaznivega dejanja - prekršek in kaznivo dejanje
"Splošno nevarno dejanje" je tisto, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati. Da je obsojenec sprostil motorno silo in sredstva, ki jih nato ni mogel več obvladovati, izhaja iz celote obsojencu očitanih ravnanj, ki so določno ponazorjena z naslednjimi okoliščinami: (i) zagon avtopilota, (ii) opustitev nadzora nad plovbo in (iii) plutje z nevarno hitrostjo.
Obsojenec natančnega obsega posledic svojega ravnanja ni mogel predvideti, zato kljub temu, da so osebe poimensko navedene v opisu kaznivega dejanja v razmerju do obsojenčevega ravnanja še vedno predstavljajo neomejen krog oseb.
Čeprav je bil historični dogodek v prekrškovnem in kazenskem postopku isti, je potrebno ob primerjavi opisa prekrška in kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za tisti del ravnanja, ki v kasnejšem kazenskem postopku ni bil zajet. To pomeni, da postopka naslavljata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika znotraj istega historičnega dogodka. V okviru prekrškovnega postopka je bil obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še (pre)ostali del, zato kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ni podana.
V konkretnem primeru gre za predmete, in sicer orožje ter strelivo (ne samo lovsko, ampak tudi vojaško), ki sicer niso bili uporabljeni pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ker njihova uporaba glede na inkriminacijo kaznivega dejanja ni bila potrebna, vendar jih obsojenec očitno namerava zaradi njihove primernosti uporabiti za novo kaznivo dejanje, in sicer (predvsem) zoper življenje ter telo. Pri tem je na povezavo teh predmetov z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja in tudi možnostjo izvršitve novega kaznivega dejanja mogoče sklepati iz okoliščin očitanega kaznivega dejanja.
Dejstvo, da pravosodni policisti obtoženca iz ZPMZKZ Celje trikrat niso osebno privedli na narok pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, še ne utemeljuje izjemnosti okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba odstopiti od splošnih zakonskih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Pristojno sodišče ima po veljavnih določbah ZKP na voljo različne mehanizme za zagotavljanje nemotenega sojenja, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna predvsem privedba obdolženca in izvedba videokonference.
nasilje v družini - meje preizkusa izpodbijane odločbe - zahteva za varstvo zakonitosti
Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vezano je torej z njihovim številom, kakor tudi z izbranim načinom vložnikovega sklicevanja na kršitve.
Relevantna stališča Ustavnega sodišča kot tudi ESČP, na podlagi katerih bi zagovornik lahko tvoril argumentacijo o pristranskosti sodnika že v pritožbenem postopku obravnavane zadeve, so bila znana že prej. Za uveljavljanje te kršitve v predhodni fazi postopka torej ni obstajala nobena objektivna ovira oziroma je vložnik ustrezno niti ne zatrjuje. Zato nikakor ne more uspeti s sklicevanjem na novejšo oziroma spremenjeno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki za konkretni primer niti ni odločilnega pomena.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe - sprememba sodbe
Kadar sodišče ravna, kot zapoveduje osmi odstavek 364. člena ZKP, pa pri tem kakšnega pravno pomembnega dejstva sploh ne ugotavlja (in torej ne gre le za izostanek razlogov), ne bo šlo za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP je namreč treba uporabiti tudi, kadar pritožniki razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ne uveljavljajo. Ubeseditev razlogov v sodbi višjega sodišča ne spremeni njenega težišča, tj. drugačne materialnopravne presoje dejanske podlage, kolikor je ugotovljena v prvostopenjski sodbi. V takšni procesni situaciji podlage za uporabo kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča (prvi odstavek 392. člen ZKP), za kar se zavzema vložnica, ni bilo, zato tudi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka pri odločanju višjega sodišča ni mogoče prepoznati.
ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1. KZ-1 člen 240, 240/2. KZ-1B člen 90.
kaznivo dejanje zlorabe položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti - storilec - pomoč - ugotovitvena odločba - kršitev kazenskega zakona
Iz opisa je dovolj jasno razvidno, da je B. B. glede opisane poslovne zveze med družbo C. in D. - ki je izhajala iz Pogodbe o trženju programov D. z dne 1. 11. 2006 - (hkrati) deloval v okviru vodilne funkcije v društvu D. Zato je pri izvršitvi tega posla imel nedvomno dolžnost ravnati v korist D. in poskrbeti, da bo plačilo predvidenih sponzorskih sredstev po navedeni pogodbi dejansko izvedeno. Kot je jasno določeno v kazenskopravnem očitku in je razvidno tudi iz njegovega konteksta kot celote, pa je, nasprotno, deloval v njegovo izključno škodo.
Sodišče mora, ko razlaga zakon glede na življenjski primer, ugotoviti, katera dejstva tega primera so upoštevna z vidika posameznega zakonskega znaka. Upoštevna dejstva življenjskega primera, ki jih izlušči v konkretni dejanski stan za vsak posamezni znak kaznivega dejanja, mora primerjati z zakonskim dejanskim stanom, ki ga ustavnoskladno izlušči iz besedila zakonske določbe. Upoštevna dejstva konkretnega dejanskega stanu se morajo določno in striktno (lex certa, lex stricta) ujemati z zakonskim dejanskim stanom - z vsakim posameznim znakom kaznivega dejanja. Izluščenje dejstev konkretnega dejanskega stanu glede na zakonski znak kaznivega dejanja pomeni konkretizacijo znakov kaznivega dejanja.
Kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril pomeni posebno obliko pasivnega podkupovanja v poslovnem prometu. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 247. člena KZ se imenuje vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Zanj je bistveno, da storilec ravna v okviru svojih pooblastil, vendar škodljivo za organizacijo, saj sprejme podkupnino ravno zato, da zanemari njene koristi. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 247. člena KZ pa se imenuje nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Dejanje po tem odstavku se od dejanja po prvem odstavku razlikuje prav po tem, da storilec terja ali sprejme podkupnino za sicer dovoljeno, torej zakonito sklenitev posla ali opravo storitve. Storilec torej pri tem kaznivem dejanju sklene zakonit posel in pri tem ne zanemari koristi svoje gospodarske organizacije ali ji povzroči škodo.
S kaznivim dejanjem neupravičenega sprejemanja daril je tesno povezano kaznivo dejanje neupravičenega dajanja daril, ki je v KZ-1 inkriminirano v določbi 242. člena. Pri tem kaznivem dejanju gre za aktivno podkupovanje osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku tega člena storilec podkupuje osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost, z namenom, da pri njej doseže kakšno nedovoljeno ravnanje pri sklenitvi posla ali storitve, ki mora biti v nasprotju s koristmi organizacije, ali pa povzročiti škodo v organizaciji, kjer oseba opravlja gospodarsko dejavnost. Po drugem odstavku gre za podkupovanje v isti obliki kot pri prvem odstavku, le da je usmerjeno v dovoljen posel osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
Obravnavani primer se od doslej presojanih primerov tehtanja kolidirajočih (ustavno) pravno zavarovanih pravic po metodi tako imenovane praktične konkordance, ki jih je že obravnavalo Vrhovno sodišče, razlikuje po tem, da sta bili osebi, ki sta posegli v pravno zavarovano dobrino posameznika, ki je s posegom v njuno pravico do zasebnosti pridobil dokaze, kasneje pravnomočno oproščeni storitve kaznivega dejanja. Vendar ta okoliščina nima vpliva na utemeljeno presojo sodišča prve in druge stopnje.
Okoliščina, da sta bila obsojeni A. A. in notar E. E. kasneje oproščena storitve kaznivega dejanja poskusa goljufije na škodo D. D. v ničemer ne vpliva na življenjsko razumno presojo D. D., da sta ga v času, ko je napravil zvočne posnetke pogovorov obsojeni A. A. in notar E. E. v njegovi finančni stiski izsiljevala in finančno rešitev njegove gospodarske družbe pogojevala s prejemom visoke nedovoljene nagrade.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - begosumnost - subjektivne okoliščine
Za obstoj begosumnosti - drugače kot to velja za priporni razlog ponovitvene nevarnosti - sodišče ni dolžno posebej ugotavljati subjektivnih okoliščin na strani obdolženca.
ZKP člen 148, 148/4, 201, 201/1 201/1-3. ZIKS-1 člen 41č, 89, 236d, 236d/2, 236h.
odreditev pripora - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie - zaseg predmetov pri varnostnem pregledu - hišni red - prestajanje zaporne kazni - obnašanje med prestajanjem kazni
Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v zavodu za prestajanje kazni zapora, v okviru katerega velja poseben režim odvzema nedovoljenih stvari, prav tako pa je posebej urejen tudi postopek varnostnega pregleda obsojencev. V tem primeru so namreč uporabljiva tudi določila ZIKS-1.
Za odvzem in zavarovanje spornih predmetov (USB ključek in računalnik Lenovo) s strani pravosodnih policistov je tako obstajala zakonska podlaga in na prvi pogled (prima facie) - zgolj takšno presojo zakonitosti dokazov lahko namreč Vrhovno sodišče v okviru te faze opravi - ni mogoče ugotoviti, da so dokazi pridobljeni nezakonito.
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru, ko je bila z odločbo o kazni, drugi kazenski sankciji ali o odvzemu premoženjske koristi, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vsebina prekoračitve pravice tako ni v napačni uvrstitvi posamezne okoliščine v obteževalne oz. olajševalne okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, kot to izhaja iz obrazložitve v zahtevi, temveč v ravnanju sodišča, ki je izreklo i) kazen izven zakonskih okvirjev ali ii) kazen ki v zakonu ni določena ali iii) ki ni izreklo kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči oz. je bila kazen odmerjena samovoljno ali arbitrarno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088294
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 3, 3/2, 355, 355/2, 369, 369/4. URS člen 29, 29/3.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - drugo spolno dejanje - spolna nedotakljivost - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - dokazni predlog - dokazna ocena - izpovedba oškodovanca - zagovor obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga
Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost.
V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087855
KZ-1 člen 296, 296/1. ZKP člen 420, 420/5.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - procesna predpostavka - materialno izčrpanje
Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada. Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi.
Bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve, o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe je v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - zloraba procesnih pravic - zavlačevanje postopka - zavrženje predloga
Vrhovno sodišče ne more mimo dejstva, da obsojenec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z množičnim vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov (tako v isti kot tudi v drugih zadevah) izrazito in kontinuirano zlorablja. Odločitev o takšnem (v tej zadevi že šestem) predlogu mu je nedvomno že znana vnaprej; ta namreč pojmovno - glede na njegovo vsebino, ki je identična ali vsaj bistveno podobna njegovim prejšnjim predlogom, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo - ne more biti drugačna. To pomeni, da gre za vlogo, ki očitno ni imela možnosti za uspeh, vložnik pa se je kljub temu, da se je tega zavedal oziroma se je glede na navedene okoliščine tega moral zavedati, odločil za njeno vložitev. Očitno je torej, da obsojenec na ta način postopek izvršitve kazni zapora le zavlačuje oziroma ga na takšen šikanozen način poskuša odložiti, kar gotovo ne more pomeniti upravičenega razloga za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti. Nasprotno, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - skladno s 15. členom ZKP dolžno onemogočiti.
dopustnost - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - formalno in materialno izčrpanje - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pritožbe zoper uvodoma navedeni sklep vložnica izrecno ni vložila. Ker vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnila pogoja, ki ga določa peti odstavek 420. člena ZKP (formalna in materialna izčrpanost pritožbe), Vrhovno sodišče njene zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne more obravnavati in jo mora po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči, ne da bi zahtevo za varstvo zakonitosti vročalo vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor.
obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pritožbena seja - presoja pritožbenih navedb - kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku - kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pri sojenju sodišča druge stopnje je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma podana tedaj, ko to sodišče opravi obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP in prvostopenjsko sodbo potrdi po 391. členu ZKP ali jo spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP, ali ko na seji po petem odstavku 392. člena ZKP drugače presodi že ugotovljena dejstva in prvostopenjsko (zgolj) spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP.
Drugače je v primerih, ko sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne presodi pritožbenih navedb ali skladno z vsebino sodbe ali sklepa ne navede kršitev, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tedaj je ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, podana druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
pripor - bivalne razmere v priporu - prostorska zasedenost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - celovita presoja
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na kršitev 3. člena EKČP kot posledice neustreznih razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni, je mogoče razbrati, da presoja o nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost, ne temelji zgolj na kvantitativnem kriteriju kvadratnih metrov talne površine na pridržano osebo v večposteljnih nastanitvah, še manj na splošno znanih podatkih o neugodnih razmerah v zavodih za prestajanje kazni. Presoja, ali je oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpostavljena kršitvi 3. člena EKČP je celovita. Pri tej presoji je treba upoštevati še zlasti, ali je nedoseganje standarda 3 m2 talne površine v večposteljnih sobah dolgotrajno ali zgolj občasno, ali takšno zmanjšanje površine spremlja zadostna svoboda gibanja in ustrezne dejavnosti zunaj celice, ali je oseba zaprta v na splošno ustreznem pripornem zavodu, ali ji je zagotovljena naravna svetloba, določena stopnja zasebnosti, osnovne sanitarne in higienske zahteve, vadba na prostem in podobno.
ZKP člen 201, 201/1-3, 148, 148/4, 249, 252, 253, 266. ZNPPol člen 113.
podaljšanje pripora - odvzem prostosti - čas odvzema prostosti - vštevanje časa pridržanja - prekrškovni postopek - trajanje pripora - nedovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - snemanje - odvzem krvi - nujna preiskovalna dejanja - doktrina prima facie - telesni pregled
Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva.
Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena.
V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega pregleda in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca. Obdolžencu pa je bil pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti.