sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - predlog za obnovo postopka - novo dejstvo - nov dokaz - sodna odločba - predlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - ničnost odločbe
Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz.
Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, na katerega se tožnica pravilno sklicuje, izrecno presodilo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar ter da je sodišče splošne pristojnosti stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, da sodišče stranki naloži, da v skladu s sklenjeno pogodbo od druge stranke prevzame in odvaža odpadno mešano embalažo.2 To pomeni, da o tem prvostopenjski organ v okviru postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ki se je zaključil z izdajo odločbe, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018, ne bi smel odločati, ker za to ni bil stvarno pristojen. To bi posledično res kazalo, da je izpolnjen razlog za odpravo odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 po nadzorstveni pravici iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Vendar pa je takšna odločba nična po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Takšna odločba se torej izreče za nično in, kot to izrecno določa drugi stavek 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, se ne odpravi po nadzorstveni pravici.
Odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 sodišče ni moglo izreči za nične, saj zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti že pravnomočnega upravnega akta.
Preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1 se nanaša na spremembo vseh tistih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri njegovi izdaji, kar pomeni tudi na tiste zahteve v zvezi z nevarnimi snovmi, ki so predmet okoljevarstvenega dovoljenja za obrat. V postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po 1., 2. in 5. točki 78. člena ZVO-1 določbe prostorskih aktov praviloma niso pravno relevantne
Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 7, 7/1, 7/3, 8. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 12, 12/1, 12/1-a, 16.
varstvo živali - ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - rjavi medved
Upoštevajoč strokovna pojasnila ter ocene učinka odstrela na zmanjšano raven konfliktov, po kateri naj bi se ti ob odstrelu 215 medvedov zmanjšali za 14 % na ravni države oziroma za 17 % na ravni lovišč, v katerih je odstrel predviden, sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora o nesorazmernosti oziroma neučinkovitosti ukrepa ter pritrjuje zaključku toženke, da cilja, ki ga želi doseči z izpodbijanim dovoljenjem, ni mogoče doseči samo z ostalimi neletalnimi ukrepi, ki se že intenzivno izvajajo, kar pomeni, da za dosego cilja ni druge zadovoljive možnosti.
Toženka je upoštevala obseg konfliktov, da je konflikte ponderirala glede na njihovo težo, upoštevani sta bili tudi narava in teža konfliktov. Vsi prej navedeni konflikti po presoji sodišča predstavljajo v bodoče grozečo resno škodo za varnost ljudi (in zdravje) (kot npr. pojavljanje medveda v naseljih oziroma njihovi neposredni bližini in s tem povezani konflikti), kot tudi resno škodo na živini oziroma premoženju. Očitek, da je cilj dovoljenja trofejni lov, tako ne vzdrži sodne presoje. Sodišče tudi sodi, da je izkazana vzročna zveza med preprečitvijo resne škode v smislu člena 16(1)(b) Habitatne direktive in odvzemom 230 osebkov rjavi medved iz narave, kot tudi, da so izkazani razlogi za odvzem po drugi in tretji alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe.
ZUP člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-4, 237/2-7. ZVO-1 člen 110g, 110g/1.
okoljska škoda - sanacija - ustavitev postopka - seznanitev - možnost izjave - bistvena kršitev določb postopka
Ker bi na podlagi ZVO-1 tožnica lahko zahtevala uvedbo postopka, jo je bila toženka skladno s četrtim odstavkom 135. člena ZUP dolžna seznaniti z namero, da bo postopek ustavila, in ji omogočiti, da se v določenem roku izjavi o nadaljevanju postopka na njeno zahtevo.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 27, 36. ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1, 157/1-1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - delež prevzemanja odpadne embalaže - bistvena kršitev določb postopka
DROE so po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Deleže prevzemanja odpadne embalaže, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznsoti PRO.
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že v upravnem postopku ugovarjal vhodnim količinam zbrane odpadne embalaže. Glede na določbe Uredbe 1, po katerih naj bi morale DROE v nasprotju z Direktivo in zakonom zagotavljati ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso bili dolžni pooblastiti DROE, bi morala toženka na ta ugovor tožnika ustrezno odgovoriti. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - odgovornost proizvajalca - neobrazložena odločba - pravo EU
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 12, 13, 20, 20/9, 157, 157/1, 157/1-1.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
odpadki - ravnanje z odpadki - odgovornost proizvajalca - prevzem odpadne embalaže - pravo EU - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
odpadki - ravnanje z odpadki - odgovornost proizvajalca - pravo EU - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je nična le tista odločba, ki je bila objektivno neizvršljiva že v trenutku njene izdaje, ne pa tudi odločba, ki je taka postala s potekom časa, ker je zavezanec za izpolnitev ni pravočasno izpolnil. Glede na navedeno za presojo ni relevantno, da tožnica danes izpodbijane odločbe ne more več izpolniti, saj ne more več izposlovati finančnega jamstva v obliki bančne garancije ali zavarovalne police, ker je čas, za katerega naj bi bil izdan kateri od navedenih inštrumentov zavarovanja, že potekel. Za nazaj navedenih inštrumentov že na podlagi določb OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo, oziroma ZOR, ki ureja bančno garancijo, namreč ni mogoče izdati.
V Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah predpisano finančno jamstvo ima podlago v prvem odstavku 115. člena ZVO-1, ki določa, da Vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve.
Po presoji sodišča izpodbijana ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca izdelkov ne omejuje svobodne gospodarske pobude, temveč je z njo zgolj določen način njenega uresničevanja. Izpodbijana ureditev ima namreč svojo ustavnopravno podlago v pravici do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave. Zakonodajalcu je v drugem in tretjem odstavku tega člena Ustave9 dano pooblastilo za zakonsko urejanje pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki obremenjujejo okolje in v njem povzročajo škodo. Na tej podlagi je v 9. členu ZVO-1 uzakonjeno splošno načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve okolja za obremenitev oziroma škodo, ki jo njegova dejavnost povzroča v okolju.10 Ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca za ravnanje z odpadki pa je ena od realizacij tega načela.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1, 157/1-1. ZUP člen 237, 237/2, 23/2-7. Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (2.911,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
javni poziv - nepovratna finančna sredstva - vrnitev v prejšnje stanje - subsidiarna uporaba ZUP
ZVO-1 v primeru zamude roka za dodelitev sredstev tožene stranke, vrnitve v prejšnje stanje ne dovoljuje (prvi odstavek 146.f člena ZVO-1). Predlagatelj zakona je ob sprejemu tega pravila nanizal naslednje razloge za tako ureditev. Pri dodeljevanju sredstev namenskega premoženja tožene stranke se tehtajo pravice in pravne koristi prijaviteljev. Njihov cilj je pridobiti sredstva za namene oziroma projekte povezane z varstvom okolja. Ker upravni postopek ni prilagojen tako imenovanim konkurenčnim postopkom (postopkom, v katerih sodeluje več strank, ki niso v sporu, a se potegujejo za koristi, ki praviloma gredo le nekaterim od njih), je ZVO-1 dopolnil njegovo splošno ureditev. Z drugimi besedami, prepoved vrnitve v prejšnje stanje je posledica posebnosti postopka javnega poziva in značilnosti delovanja tožene stranke.
ZVO-1 člen 70, 70/1, 70/1-7, 74, 74/1, 77. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
upravni spor - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - procesne predpostavke - prezgodaj vložena tožba - zavrženje tožbe
Tožnik je tožbo zoper tisti del odločitve, ki je posledica preverjanja in spremembe OVD po uradni dolžnosti vložil preden je bilo odločeno o pritožbi. Ker v tem delu izpodbijana odločba v času vložitve tožbe še ni bila dokončna, je bila tožba vložena prezgodaj in jo je moralo zato sodišče zavreči. Pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo po 7. točki prvega odstavka 70. člena ZVO-1 ne morejo biti izpolnjeni, če upravljavec ne izpolni zahtev za izdajo dovoljenja za obrat, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 74. člena ZVO-1, ki izrecno določa, da morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena ZVO-1 in drugih, za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Med te nedvomno sodijo tudi ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njihovih posledic, če gre za nevarne snovi. Če mora upravljavec za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje IED naprave zagotoviti ukrepe za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic, jih mora toliko bolj za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njenih posledic, kadar gre za nevarne snovi, pri katerih gre za večje tveganje za okolje. Enako velja, kadar gre za postopek odločanja o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 77. člena ZVO-1, ko je treba okoljevarstveno dovoljenje prilagoditi spremembam, ki izvirajo iz sfere imetnika tega dovoljenja.
Tako pomanjkljivo obrazložene odločbe, v kateri umanjkajo bistveni razlogi za zaključek, da je ugotovljena obremenitev voda posledica tožnikove dejavnosti na odlagališču, posledično pa tudi za naložitev izvedbe ukrepov za preprečitev nastanka oziroma sanacijo okoljske škode prav slednjemu ni mogoče preizkusiti.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - inšpekcijski zavezanec
Kadar povzročitelj odpadkov umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba) in ni mogoče ugotoviti, kdo je njegov pravni naslednik, mora organ raziskati, ali je obveznost iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 mogoče naložiti pravnemu nasledniku povzročitelja. Iz obrazložitve prvo- in drugostopenjske odločbe izhaja in med strankami ni sporno, da je navedene odpadke na sporne nepremičnine odlagala družba A., d. o. o., ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več obstajala. Sodišče ugotavlja, da niti prvostopenjski organ niti toženka v postopku nista raziskala dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami izbrisa družbe A., d. o. o. iz sodnega registra in njenim pravnim nasledstvom, s tem pa sta sprejela preuranjen zaključek, da povzročitelj obremenitve ni znan, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnici kot lastnici zemljišča naložil obveznost odstranitve odpadkov na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1.
Organ ni pojasnil kako je ugotovil oziroma niti ne ali je sploh ugotavljal ali se kemične lastnosti predelanih materialov razlikujejo (ali morda ne) od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih, določene za inertne odpadke. Odpadki namreč tudi po določilu 8. člena Uredbe o odpadkih prenehajo biti odpadki s predelavo (in ne šele s pridobitvijo harmoniziranega standarda).
V predmetni zadevi je bistveno, ali gre za v tla vnesene odpadke ali pa za predelan material po metodi R5, ki je s predelavo izgubil status odpadka. Sama lastnost materiala se je namreč po predelavi po metodi R5 nedvomno spremenila, kakšna pa je ta lastnost, pa bi bilo treba ugotoviti v okviru ugotovitvenega inšpekcijskega postopka, saj ni nujno, da je material tudi po predelavi še mogoče šteti za odpadek, kar je kot ključno navedel tudi organ II. stopnje v svoji odločbi, pri tem pa spregledal, da bi moral to bistveno okoliščino inšpekcijski organ ugotoviti še pred izdajo ukrepa odstranitve v tla vnesenega materiala. V kolikor je namreč predelan material s predelavo izgubil status odpadka, pa več ne gre za vnos odpadka v okolje, kar je očitek tožene stranke tožeči stranki in tudi razlog za inšpekcijsko ukrepanje.
odpadki - ravnanje z odpadki - inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje
Tožnica se odgovornosti, ki jo ima kot investitorka, torej od dolžnosti predpisanega ravnanja z gradbenimi odpadki, ne more ekskulpirati s sklicevanjem na soglasje lastnika zemljišča in na dogovore med izvajalci gradbenih del, s katerimi ima sklenjene gradbene pogodbe.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - vročitev - fikcija vročitve - javna listina
V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožnica navedla ter z zaslišanjem prokurista ter sklepom Tržnega inšpektorata predložila dovolj konsistentna dejstva in dokaze, ki vzbujajo resen dvom v pravilnost vročitve.