Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč zavrgla njeno zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopku za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Navedeno posledično pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
Izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral. Iz njega na primer ni razviden pouk o pravnem sredstvu, niti ne vsebuje obrazložitve.
V izpodbijanem sklepu so izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnik v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.
Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.
Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP.
Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.