Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg - "Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete..."- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg - "Izgradnja kanalizacije v okviru projekta "..."", ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave pritožbe zoper sklep ARSO 2016. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na kršitvi pravil postopka.
Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč zavrgla njeno zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopku za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Navedeno posledično pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
Izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral. Iz njega na primer ni razviden pouk o pravnem sredstvu, niti ne vsebuje obrazložitve.
V izpodbijanem sklepu so izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnik v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.