varstvo okolja - vplivi na okolje - presoja vpliva na okolje - stranski udeleženec - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - aktivna legitimacija
Tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Z izpodbijanim sklepom je toženka namreč zavrgla njeno zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopku za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje. Navedeno posledično pomeni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je skladna s pravom Unije, ta, da so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - sestavine odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral. Iz njega na primer ni razviden pouk o pravnem sredstvu, niti ne vsebuje obrazložitve.
začasna odredba - odložitvena začasna odredba - inšpekcijski ukrep - varstvo okolja - izkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda - dokazna sredstva - materialna škoda
Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena, zaradi česar je sodišče v predmetni zadevi izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in njegovo izpovedbo upoštevalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.
Dopolnjeni tožbeni zahtevki pusti objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, in sicer uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.
Okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan.
Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - pravni interes - občina kot stranka postopka - emisije
Tožnica dovolj določno zatrjuje, da zaradi obratovanja kompostarne prihaja do neznosnega smradu, torej da prihaja do čezmernih emisij v okolje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na prvi odstavek 83. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.
Drži, da država ni sprejela mejnih emisijskih vrednosti za smrad, kar pa ne pomeni, da se lahko v okolje s tega vidika neomejeno posega oziroma da so v tem primeru občani in občanke tožnice dolžni prenašati čezmerno obremenitev s smradom.
Zoper odločbo o spremembi OVD po uradni dolžnosti je dovoljena pritožba, na kar je bil tožnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijane odločbe, tožnik pa pritožbe ni vložil.
Izpodbijana odločba je bila v obsegu izpodbijanja s sodbo tega sodišča I U 1502/2022 odpravljena in v tem obsegu zadeva vrnjena organu v nov postopek, predlog za dopustitev revizije pa ni bil vložen. S tem, ko je bila odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh še ni bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
V izpodbijanem sklepu so izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnik v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.
ZVO-1 člen 50, 51, 51/1, 51/2, 82, 84, 84/2. Uredba o odpadkih (2015) člen 3, 3/1, 3/1-20.
okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno soglasje - obdelava odpadkov - predelava nenevarnih odpadkov - presoja vpliva na okolje
Ministrstvo mora v postopku odločanja o vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja presoditi, ali upravljavec za napravo, za katero zahteva to dovoljenje, potrebuje pravnomočno okoljevarstveno soglasje. Pridobitev okoljevarstvenega soglasja pa je skladno s 50. členom ZVO-1 potrebna pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje. Za določene vrste posegov v okolje je namreč zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek 51. člena ZVO-1).
okoljevarstveno dovoljenje - nadzor nad izvajanjem - samoupravna lokalna skupnost - pravni interes za tožbo - neobrazložen sklep
Sodišče nima pomislekov, da je tožeča stranka (kot samoupravna lokalna skupnost) utemeljila svojo pravno korist za vstop v postopek nadzora nad izvajanjem okoljevarstvenega dovoljenja. Uveljavljala je položaj stranke v upravnem postopku z zatrjevanjem, da so prizadete njene pravice in koristi. Njena poglavitna naloga v vlogi lastnice javnega in vodovodnega omrežja je oskrba prebivalstva s pitno vodo. Ima dolžnost zagotoviti javno komunalno infrastrukturo in njeno ustrezno delovanje. Izvajati mora javno službo odvajanja in čiščenja komunalne ter padavinske odpadne vode. Zavezana pa je tudi skrbeti za varstvo tal, zraka in vodnih virov. Kot taka predstavlja tako imenovano vključeno ali zadevno javnost po petem odstavku 2. člena Aarhuške konvencije in točki (e) drugega odstavka 1. člena Direktive 2011/32/EU. V tem pogledu (pravilno) izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja, mednje sodi seveda ustrezna protipožarna varnost, zagotovo neposredno vpliva na njene opisane zakonske dolžnosti.
Obrazložitev obravnavanega sklepa je v bistvenem delu protislovna in nejasna. Zaključek, da ga ni mogoče preizkusiti, je zato na dlani. To je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Pomanjkljiva obrazložitev ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.
ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2, 27/3. ZVO-1 člen 20, 20/11, 20/12. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 36.
inšpekcijski postopek - ravnanje z odpadno embalažo - odgovornost proizvajalca - pomanjkljiva obrazložitev - kršitev pravil postopka - exceptio illegalis
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
ZVO-1 člen 157. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 39.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - odpadki
V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje MOE, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, tj. ali je iz skupne količine pri IJS od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane MOE, od katere mora tožnik prevzeti 20,66%, izključena MOE, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je relevantno, ali je bila celotna količina zbrana v teh dveh mesecih, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZUIZEOP) in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva in tudi nasprotujoča si, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene.
ZVO-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/6. Uredba o obdelavi odpadkov v premičnih napravah (07.04.2008) člen 2, 2/1, 3, 4, 4/1, 4/2, 9.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - ravnanje z odpadki - čistilna naprava - skladnost uredbe z zakonom
Sodišče je presodilo, da ima ureditev iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah, na katero je oprta izpodbijana odločitev, podlago v citiranih določbah ZVO-1, saj je zakonodajalec predvidel omejitve ravnanja z odpadki, pri tem pa vladi prepustil, da natančneje in podrobneje uredi z zakonom določena vprašanja glede pravil ravnanja in drugih pogojev za ravnanje z odpadki, vključno s pogoji za pridobitev predpisanih dovoljenj in obratovanje naprav za ravnanje z odpadki. Že na zakonski ravni so torej opredeljena vprašanja, ki naj se podrobneje razčlenijo s podzakonskim predpisom, pri čemer okvir te ureditve nima podlage le v ZVO-1, temveč tudi v drugih omenjenih predpisih ter izhaja iz zakonodaje EU. Sicer pa so tožničine navedbe in ugovori, kot rečeno, ostali presplošni, da bi lahko vodili do drugačne sodne presoje. Očitke o nezakonitosti obravnavane ureditve iz 4. člena Uredbe o obdelavi odpadkov v premičnih napravah in očitke o njeni neustavnosti (kršitvah določb 14., 15., 72., 74., 87., 120. in 153. člena Ustave) sodišče zavrača kot neutemeljene. Pri čemer poudarja, da se v vprašanje, ali je predpisana ureditev bolj ali manj primerna, sodišče ne more spuščati, ampak je to stvar presoje zakonodajalca.
Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
priznanje statusa stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov na okolje - neobrazložena odločba - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije
Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.
Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP.
Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.
ZVO-1 člen 20, 20/12. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadno embalažo - komunalni odpadki - exceptio illegalis - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kaeri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 274, 274/1, 274/1-2, 274/2. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 1a, 1a/1, 1a/1-6, 3, 3/3, 3/3-1.
vplivi na okolje - okoljevarstveno soglasje - pravilnost in zakonitost odločbe - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - isto dejansko stanje - ne bis in idem - očitna kršitev materialnega predpisa
Odločitev toženke je napačna oziroma vsaj nejasna (ni namreč jasno, ali gre za spremembo posega v okolje ali ne, in na kakšni podlagi), to pa ima za posledico nemožnost njenega preizkusa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki že sama po sebi terja odpravo izpodbijane odločbe.
Pri ugotavljanju, ali gre za isto dejansko stanje ali ne, bi bilo treba upoštevati materialni predpis, ki velja v tem primeru, tj. Uredbo, in na tej podlagi ugotoviti, ali gre za spremembo posega v okolje glede na podane dejanske okoliščine. Ker te presoje toženka ni opravila odločitve tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.
Uredba o odpadkih (2022) člen 38, 38/2, 38/2-2, 38/2-3. ZUP člen 154, 154/1.
postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja - okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov - ustna obravnava - pravica do izjave - ogled
Sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da bi tožena stranka, v kolikor je kljub predloženim dokazilom imela pomisleke glede dejanskega nahajanja vseh tehnoloških enot za predhodno obdelavo odpadkov v manipulacijskem prostoru in glede spremembe načina skladiščenja t. i. suhe frakcije biorazgradljivih odpadkov (kar je tožeča stranka navedla v vlogi, prejeti dne 7. 12. 2022), morala opraviti ogled na kraju samem in se s tem prepričati o resničnosti navedb in dokazov. V primeru, ko je treba opraviti ogled, kakor tudi v primeru, če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, pa je po prvem odstavku 154. člena ZUP ustna obravnava obvezna.