Upoštevajoč vsebino predloga tožeče stranke za obnovo postopka, sodišče ugotavlja, da okoliščine, na katere tožeča stranka opira svoj predlog, predstavljajo njen dejanski in javni interes, saj tožeča stranka ne vstopa v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zaradi varstva svoje koristi, ki bi temeljila na materialnem predpisu. Noben od predpisov namreč tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta ne priznava pravic ali pravnih koristi, vezanih na njen zatrjevani pravni položaj, ki je v povezavi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, in tako tudi iz same vsebine katerega od predpisov ne izhaja, da je udeležba tožeče stranke v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.
Tožnik je bil najkasneje ob prejemu sodbe I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 seznanjen s stališčem naslovnega sodišča, da obravnavane naprave v obsegu, za katerega je zaprosil za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (tj. s proizvodno zmogljivostjo 1250 ton cementnega klinkerja na dan) ni mogoče obravnavati kot obstoječe naprave. Prav tako je bil seznanjen s stališčem, da po postopku za obstoječe naprave ni mogoče izdati okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavano napravo niti za zmogljivost 1000 ton dnevno, saj se vloga nanaša na napravo, ki kot gorivo v rotacijski peči za žganje cementnega klinkerja ne uporablja le premoga, temveč tudi petrolkoks. Ob ugotovitvi, da ne gre za obstoječo napravo, pa je treba o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja odločati po postopku za novo napravo. Tožnik po seznanitvi z navedeno sodbo niti do izdaje izpodbijanega sklepa svojega zahtevka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni spremenil, tako da bi upravni organ postopek lahko vodil za napravo iz 14. člena IPPC Uredbe, zato je njegovo sklicevanje na določbe navedene uredbe za konkretni postopek irrelevantno.
Ker je upravni organ z delno določbo št. 35407-104/2006-458 z dne 25. 5. 2016 zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg povečanja proizvodnje zmogljivosti na 1250 ton cementnega klinkerja na dan in uporabo petrolkoksa kot goriva na obravnavani napravi, pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja niso (bili) izpolnjeni niti po prej veljavnih določbah 92. člena ZVO-1, zaradi česar bi bilo treba vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavrniti, niti po noveli ZVO-1I, v skladu s katero je treba vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavreči.
okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - obstoječi objekt
Pravno zmotno je tudi tožbeno stališče, da v primeru obstoja že zgrajenega objekta na tem območju oziroma v primeru t. i. legalizacije objekta presoje vplivov na okolje ni mogoče izvesti, ker slovenska zakonodaja tega postopka ne bi predpisovala. Naslovno sodišče je že pojasnilo, da se postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.
ZON člen 81, 81/1, 81/2. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah (2004) člen 5, 7, 7/1, 7/1-7.
varstvo okolja - ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - v obliki predpisa izdan akt - divja žival
Cilji Habitatne direktive so bili v slovenski pravni red preneseni tako, da 7. člen Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah glede odvzema živali zavarovane vrste iz narave povzema temeljne pogoje, ki jih Habitatna direktiva določa v 16. členu: obstoj vsaj enega izmed razlogov, ki so našteti v prvi do sedmi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, da “ni druge zadovoljive možnosti“ in da to izjemoma dovoljeno ravnanje ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacij. Zaradi tako neposrednega prenosa vsebine Habitatne direktive v slovenski pravni red se je tudi po presoji sodišča pri ugotavljanju izpolnjenosti navedenih pogojev mogoče nasloniti na prej omenjene napotke Evropske komisije, konkretno na tri preizkuse, ki so opisani v teh napotkih in se v celoti naslanjajo na besedilo direktive.
naravovarstveno soglasje - Triglavski narodni park - varovano območje - gradnja - vodni zbiralnik - presoja sprejemljivosti posega v naravo - mnenje zavoda za varstvo narave
Okoliščina, da vodni zbiralnik sam po sebi nima bistvenih vplivov na varovana območja, še ne pomeni, da je sprejemljiv z vidika posrednih vplivov zaradi zasneževanja in delovanja A. Pokljuka.
V zadevi ni razčiščeno, ali je vpliv obravnavanega posega na divjega petelina C - nebistven pod pogoji (ob izvedbi omilitvenih ukrepov) ter bi bilo lahko izdano naravovarstveno soglasje s pogoji ali je vpliv bistven (razred D), zaradi česar je ocena gradnje neugodna ter je treba izdajo naravovarstvenega soglasja zavrniti. Ker je mnenje ZRSVN podlaga za odločitev upravnega organa o sprejemljivosti posega v naravo, mora biti to jasno in nedvoumno, kar v obravnavani zadevi ni.
ZUP člen 43, 214. URS člen 72. ZLS člen 21, 21/2. ZVO-1 člen 11, 82-85.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - pravni interes za udeležbo v postopku - zemeljski izkop
Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.
ZON člen 105, 105/1, 105/a, 105/a/2, 105a/3, 105a/5, 105a/6. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 25, 25/3, 42, 42/5.
Tožnica je soglašala z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), zato je po presoji sodišča upravni organ imel podlago, da sledi temu mnenju. Zakonodajalec je dal mnenju ZRSVN posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 32, 32/2, 32/3, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 18/1, 18/4, 19, 19/2, 19/5, 26, 26/2.
odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna stvar - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Izpodbijani sklep po svoji naravi ni posamični akt, temveč akt sui generis, s katerim toženka določi deleže prevzemanja odpadne embalaže po posamezni družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) pri izvajalcih javne službe. Toženka s tem ne odloča o obveznosti posameznih subjektov (DROE).
Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.
varstvo okolja - okoljevarstveno soglasje - status stranke
Sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, kot ga predvideva drugi odstavek 40. člena OPPN, nima vpliva na izdajo okoljevarstvenega soglasja in zato tudi ne utemeljuje pravnega interesa tožeče stranke za vstop v postopek njegove pridobitve. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega, nosilec posega pa mora to poročilo priložiti vlogi, s katero zaproša za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Tožena stranka mora v postopku presoje vplivov na okolje javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb. Javnost, torej tudi lokalna skupnost, lahko torej o poročilu in osnutku okoljevarstvenega soglasja izrazi mnenje, daje pripombe, tudi predloge, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, pač pa so to lahko le osebe, določene v 64. členu ZVO-1. Drugi odstavek 40. člena OPPN, ki govori o sklenitvi dogovora, torej pomeni zgolj urejanje razmerij med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, ne pa tudi podlago, da bi tožeča stranka sodelovala kot stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.
ZVO-1 člen 20, 20/1. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži člen 7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 26, 26/1, 27, 27/1.
ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - delež prevzemanja odpadne embalaže - pogodbena obveznost
Odgovornost za ravnanje z odpadki je na povzročitelju odpadkov, kar tožnik kot družba za ravnanje z odpadno embalažo ni. Njegova obveznost v tem pogledu temelji izključno na pogodbi, s katero je to obveznost prevzel od dejanskega povzročitelja. Vključitev drugih gospodarskih subjektov v sistem ravnanja z odpadki samo po sebi ne pomeni, da onkraj tega pogodbenega prenosa obveznosti to postane javnopravno razmerje.
Določitev obveznosti tožnika (kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo) za prevzemanje odpadne embalaže nima podlage v ZVO-1, saj ta ne določa, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti ali na vlogo stranke) odloči pristojni organ in tako obveznost družbi naloži z upravno odločbo.
Napačno je stališče, da se deleži, ki so določeni s sklepom Vlade RS, nanašajo na vso zbrano odpadno embalažo (tj. tudi od tistih zavezancev, ki nimajo sklenjenih pogodb o prevzemu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo), saj za to ni podlage v ZVO-1 niti to ne izhaja iz izpodbijanih odločb. Tožnik je (še nadalje) dolžan prevzemati zgolj količino odpadne embalaže, ki izhaja iz njegovih pogodbenih obveznosti.
poseg v okolje - presoja vplivov objekta na okolje - stranka v postopku - stranski udeleženec - občina
Izvajanje izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne in na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP.
Iz ZPNačrt ne izhaja, da v postopku izvedbe CPVO velja zakonska fikcija iz petega odstavka 51. člena ZPNačrt, saj je situacija, ko je za OPN treba izvesti CPVO, urejena v nadaljnjih določbah (šesti in sedmi odstavek 51. člena ZPNačrt), ki glede vodenja postopka izrecno napotujejo na drug zakon, tj. ZVO-1.
Tožnica ne oporeka toženkini ugotovitvi, da v predlog OPN glede kmetijskih zemljišč in poplavne varnosti niso vključeni omilitveni ukrepi iz okoljskega poročila, zato sodišče to dejstvo sprejema kot nesporno. To pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna že iz razloga, ker OPN ni usklajen z okoljskim poročilom.
ZVISJV člen 3, 3-24, 65a. ZVO-1 člen 3, 3-2, 50, 51, 51/2, 51/3, 51/4. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 3, 3/2, 3/2-2. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 1, 1/1, 1/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 193. Konvencija o jedrski varnosti člen 2, 2-i.
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da pri podaljšanju obstoječih dovoljenj, brez del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, ne gre za projekt iz Direktive 2011/92/EU.
Pri preverjanju, ali so zaradi podaljšanja obratovanja D. predvidene tudi spremembe na predmetnem objektu v smislu del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, je treba upoštevati vsa dela oziroma fizične posege na jedrskem objektu, kot je ta določen v i. točki 2. člena Konvencije o jedrski varnosti in 24. točki 3. člena ZVISJV (oziroma 29. točki 3. člena ZVISJV-1).
okoljevarstveno dovoljenje - odvzem dovoljenja - ravnanje z odpadki - obdelava odpadkov - dokazni postopek - ničnost odločbe - glavna obravnava
Upravni organ, ki odloča o predlogu za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, ne more presojati vsebine oziroma zakonitosti izdane inšpekcijske odločbe, pa tudi ne ugotovitve, da le-ta ni bila realizirana. Tako se izkaže subsidiaren predlog tožeče stranke, ki se nanaša na presojo ustavnosti in zakonitosti, kot neutemeljen, saj je stališče sodišča, da je potrebno pri sprejemu odločitve na podlagi predloga drugega organa opraviti ustrezno presojo njegove utemeljenosti v smislu izpolnjevanja pogojev, določenih v ustreznem predpisu.
Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata.
ZVO-1 člen 9, 156, 157. ZFPPIPP člen 132, 132/1. ZUP člen 297.
inšpekcijski postopek - stroški izvršbe - prisilna poravnava - izvršba po drugih osebah - odpadki
V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje (3. točka 136. člena ZVO-1).
V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi.
Drugostopenjski organ je zavzel stališče, da omilitveni ukrepi niso nujno obvezna sestavina izreka OVS, prav tako ne pogoji, ki jih mora nosilec posega izpolniti na podlagi predpisov. Vendar sodišče navedenemu izhodišču za oblikovanje odločitve o OVS ne more v celoti slediti. Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba kot obvezne pogoje določiti v OVS.
okoljevarstveno dovoljenje - stranski udeleženec - pravni interes - občina kot stranka postopka
Po presoji sodišča je tožnica z navedbami o emisijah smradu, organskih snovi in hrupa, s katerimi oporeka ustreznosti ukrepov, določenih za izpolnitev pogojev iz 17. člena ZVO-1, dovolj določno zatrjevala, da bodo emisije v okolje presegale predpisane mejne vrednosti, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo prvega odstavka 83. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.
Uredba o odpadkih (2015) člen 3, 3-17. Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (2008) člen 2, 2-1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - gradbeni odpadki - povzročitelj komunalnih odpadkov
Iz Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, na katero se sklicuje (in jo tudi obsežno citira) toženka, povsem nedvoumno izhaja, koga je v primeru takih odpadkov treba šteti za njihovega povzročitelja.
ZVO-1 člen 51, 51/1, 54, 54/1, 54/2, 64, 64/2. ZUP člen 43, 142, 142/2.
okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku - stranski udeleženec - pravni interes - poziv k dopolnitvi vloge - kršitev pravil postopka
Tožnik je dovolj določno navedel, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremično premoženje in zdravje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo 51. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede tega res ni predložil ustreznih dokazov, vendar iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ga prvostopenjski upravni organ k temu pozval, kar bi po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP moral.
ZGO-1 člen 50a, 66. ZVO-1 člen 51. ZON člen 105, 105a.
naravovarstveno soglasje - presoja sprejemljivosti posega v naravo - molk organa - fikcija danega soglasja - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - Triglavski narodni park
ZON predpisuje drugačne roke za izdajo naravovarstvenega soglasja, kot to določa ZGO-1, ki za vse vrste gradenj v varovanih območjih določa 30 dnevni rok. Prav tako v ZON ni zakonske fikcije, da je soglasje dano, če ARSO ne odloči v predpisanem roku.