ZUS-1 člen 32, 32/2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 6, 6/3.
ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - rjavi medved - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Pravno zavarovan element škode, ki je težko popravljiva, in ki jo je tožeča stranka izkazala do potrebne stopnje verjetnosti, je v tem, da bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti tožbe in s tem zakonitosti izpodbijanega akta izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, potekal odstrel medvedov zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. Izpodbijani akt namreč posega v pravna razmerja oziroma položaj tožeče stranke, ki deluje na področju varstva narave, med drugim tudi na področju varstva medvedov proti nezakonitemu odstrelu, in po morebitnem nezakonitem odstrelu ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Odstreljenih medvedov, ki so strogo zavarovana živalska vrsta, ne bo mogoče nadomestiti. Uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo.
Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (2009) člen 3, 3/1, 3/1-2, 4, 4/1. Uredba o odpadkih člen 3, 3/1, 3/1-18. ZVO-1 člen 20, 20/2.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov
Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.
Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri pojasnila, katere spremembe, ki niso bile dovoljene že s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, niso skladne s stavbno tipologijo. Prav tako ni pojasnila, katera sporna dela sploh šteje za gradnjo objekta, saj za vzdrževanje objekta ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in naravovarstvenega soglasja.
ZTNP-1 člen 13, 15, 15-9, 22, 22/1, 30, 30/2, 30/5. ZON člen 105a, 105a/2.
varstveno območje - Triglavski narodni park - gradnja - enostaven objekt - naravovarstveno soglasje
Tako iz mnenja ZRSVN kot iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP izhaja, da predmetna gradnja ni v skladu z varstvenim režimom za drugo varstveno območje. V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZON in petim odstavkom 30. člena ZTNP-1 sta pridobljeni strokovni mnenji, ki jima tožnik ni oporekal, podlaga za toženkino odločitev.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev
Glede na to, da predmetno vozilo tri leta po sklenitvi pogodbe ni bilo prijavljeno v promet, je toženka pravilno zaključila, da naložba ni bila izvedena v skladu s pogoji iz javnega poziva in da v opisanem smislu sredstva niso bila namensko porabljena.
ZUP člen 135, 135/3. ZVO-1 člen 78, 78/1, 78/1-1. Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 76. Pravilnik o odlaganju odpadkov (2000) člen 64, 64/2. ZUS-1 člen 59, 59/2.
okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče odpadkov - umik zahteve - postopek po uradni dolžnosti - glavna obravnava
Za zapiranje odlagališča so bili ves čas predpisani pogoji oziroma je moral upravljavec izpolnjevati obveznosti, pri čemer so bili ti določeni v načrtu še neizvedenih del v zvezi z zapiranjem odlagališča, zdaj pa se ti določajo v okoljevarstvenem dovoljenju. Po svoji vsebini je tako potrjen načrt še neizvedenih del neke vrste dovoljenje za zapiranje odlagališča (ki ni dovoljenje za odlaganje - glej 16. točko 2. člena in 46. člen Pravilnika o odlaganju odpadkov), obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja pa pomeni spremembo pogojev, kot so določeni v tem načrtu. Po presoji sodišča gre zato v tem primeru za situacijo, kot je določena v prvi točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je torej mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti, s čimer se po mnenju sodišča izkazuje podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.
Sodišče je sicer dolžno izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti jih tožnica v tožbi ni predlagala.
Sodišče ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča.
Upoštevajoč vsebino predloga tožeče stranke za obnovo postopka, sodišče ugotavlja, da okoliščine, na katere tožeča stranka opira svoj predlog, predstavljajo njen dejanski in javni interes, saj tožeča stranka ne vstopa v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zaradi varstva svoje koristi, ki bi temeljila na materialnem predpisu. Noben od predpisov namreč tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta ne priznava pravic ali pravnih koristi, vezanih na njen zatrjevani pravni položaj, ki je v povezavi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, in tako tudi iz same vsebine katerega od predpisov ne izhaja, da je udeležba tožeče stranke v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.
Tožnik je bil najkasneje ob prejemu sodbe I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 seznanjen s stališčem naslovnega sodišča, da obravnavane naprave v obsegu, za katerega je zaprosil za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (tj. s proizvodno zmogljivostjo 1250 ton cementnega klinkerja na dan) ni mogoče obravnavati kot obstoječe naprave. Prav tako je bil seznanjen s stališčem, da po postopku za obstoječe naprave ni mogoče izdati okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavano napravo niti za zmogljivost 1000 ton dnevno, saj se vloga nanaša na napravo, ki kot gorivo v rotacijski peči za žganje cementnega klinkerja ne uporablja le premoga, temveč tudi petrolkoks. Ob ugotovitvi, da ne gre za obstoječo napravo, pa je treba o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja odločati po postopku za novo napravo. Tožnik po seznanitvi z navedeno sodbo niti do izdaje izpodbijanega sklepa svojega zahtevka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni spremenil, tako da bi upravni organ postopek lahko vodil za napravo iz 14. člena IPPC Uredbe, zato je njegovo sklicevanje na določbe navedene uredbe za konkretni postopek irrelevantno.
Ker je upravni organ z delno določbo št. 35407-104/2006-458 z dne 25. 5. 2016 zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg povečanja proizvodnje zmogljivosti na 1250 ton cementnega klinkerja na dan in uporabo petrolkoksa kot goriva na obravnavani napravi, pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja niso (bili) izpolnjeni niti po prej veljavnih določbah 92. člena ZVO-1, zaradi česar bi bilo treba vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavrniti, niti po noveli ZVO-1I, v skladu s katero je treba vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavreči.
okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - obstoječi objekt
Pravno zmotno je tudi tožbeno stališče, da v primeru obstoja že zgrajenega objekta na tem območju oziroma v primeru t. i. legalizacije objekta presoje vplivov na okolje ni mogoče izvesti, ker slovenska zakonodaja tega postopka ne bi predpisovala. Naslovno sodišče je že pojasnilo, da se postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.
ZON člen 81, 81/1, 81/2. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah (2004) člen 5, 7, 7/1, 7/1-7.
varstvo okolja - ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - v obliki predpisa izdan akt - divja žival
Cilji Habitatne direktive so bili v slovenski pravni red preneseni tako, da 7. člen Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah glede odvzema živali zavarovane vrste iz narave povzema temeljne pogoje, ki jih Habitatna direktiva določa v 16. členu: obstoj vsaj enega izmed razlogov, ki so našteti v prvi do sedmi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, da “ni druge zadovoljive možnosti“ in da to izjemoma dovoljeno ravnanje ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacij. Zaradi tako neposrednega prenosa vsebine Habitatne direktive v slovenski pravni red se je tudi po presoji sodišča pri ugotavljanju izpolnjenosti navedenih pogojev mogoče nasloniti na prej omenjene napotke Evropske komisije, konkretno na tri preizkuse, ki so opisani v teh napotkih in se v celoti naslanjajo na besedilo direktive.
naravovarstveno soglasje - Triglavski narodni park - varovano območje - gradnja - vodni zbiralnik - presoja sprejemljivosti posega v naravo - mnenje zavoda za varstvo narave
Okoliščina, da vodni zbiralnik sam po sebi nima bistvenih vplivov na varovana območja, še ne pomeni, da je sprejemljiv z vidika posrednih vplivov zaradi zasneževanja in delovanja A. Pokljuka.
V zadevi ni razčiščeno, ali je vpliv obravnavanega posega na divjega petelina C - nebistven pod pogoji (ob izvedbi omilitvenih ukrepov) ter bi bilo lahko izdano naravovarstveno soglasje s pogoji ali je vpliv bistven (razred D), zaradi česar je ocena gradnje neugodna ter je treba izdajo naravovarstvenega soglasja zavrniti. Ker je mnenje ZRSVN podlaga za odločitev upravnega organa o sprejemljivosti posega v naravo, mora biti to jasno in nedvoumno, kar v obravnavani zadevi ni.
ZUP člen 43, 214. URS člen 72. ZLS člen 21, 21/2. ZVO-1 člen 11, 82-85.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - pravni interes za udeležbo v postopku - zemeljski izkop
Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.
ZON člen 105, 105/1, 105/a, 105/a/2, 105a/3, 105a/5, 105a/6. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 25, 25/3, 42, 42/5.
Tožnica je soglašala z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), zato je po presoji sodišča upravni organ imel podlago, da sledi temu mnenju. Zakonodajalec je dal mnenju ZRSVN posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 32, 32/2, 32/3, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 18/1, 18/4, 19, 19/2, 19/5, 26, 26/2.
odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna stvar - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Izpodbijani sklep po svoji naravi ni posamični akt, temveč akt sui generis, s katerim toženka določi deleže prevzemanja odpadne embalaže po posamezni družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) pri izvajalcih javne službe. Toženka s tem ne odloča o obveznosti posameznih subjektov (DROE).
Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.
varstvo okolja - okoljevarstveno soglasje - status stranke
Sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, kot ga predvideva drugi odstavek 40. člena OPPN, nima vpliva na izdajo okoljevarstvenega soglasja in zato tudi ne utemeljuje pravnega interesa tožeče stranke za vstop v postopek njegove pridobitve. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega, nosilec posega pa mora to poročilo priložiti vlogi, s katero zaproša za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Tožena stranka mora v postopku presoje vplivov na okolje javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb. Javnost, torej tudi lokalna skupnost, lahko torej o poročilu in osnutku okoljevarstvenega soglasja izrazi mnenje, daje pripombe, tudi predloge, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, pač pa so to lahko le osebe, določene v 64. členu ZVO-1. Drugi odstavek 40. člena OPPN, ki govori o sklenitvi dogovora, torej pomeni zgolj urejanje razmerij med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, ne pa tudi podlago, da bi tožeča stranka sodelovala kot stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.
ZVO-1 člen 20, 20/1. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži člen 7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 26, 26/1, 27, 27/1.
ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - delež prevzemanja odpadne embalaže - pogodbena obveznost
Odgovornost za ravnanje z odpadki je na povzročitelju odpadkov, kar tožnik kot družba za ravnanje z odpadno embalažo ni. Njegova obveznost v tem pogledu temelji izključno na pogodbi, s katero je to obveznost prevzel od dejanskega povzročitelja. Vključitev drugih gospodarskih subjektov v sistem ravnanja z odpadki samo po sebi ne pomeni, da onkraj tega pogodbenega prenosa obveznosti to postane javnopravno razmerje.
Določitev obveznosti tožnika (kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo) za prevzemanje odpadne embalaže nima podlage v ZVO-1, saj ta ne določa, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti ali na vlogo stranke) odloči pristojni organ in tako obveznost družbi naloži z upravno odločbo.
Napačno je stališče, da se deleži, ki so določeni s sklepom Vlade RS, nanašajo na vso zbrano odpadno embalažo (tj. tudi od tistih zavezancev, ki nimajo sklenjenih pogodb o prevzemu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo), saj za to ni podlage v ZVO-1 niti to ne izhaja iz izpodbijanih odločb. Tožnik je (še nadalje) dolžan prevzemati zgolj količino odpadne embalaže, ki izhaja iz njegovih pogodbenih obveznosti.
poseg v okolje - presoja vplivov objekta na okolje - stranka v postopku - stranski udeleženec - občina
Izvajanje izvirnih pristojnosti občine pomeni sprejem in izvedbo ustreznih ukrepov na teh področjih, ne pomeni pa, da gre v konkretnih upravnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in obveznostih drugih subjektov, za njene neposredne in na zakon oprte osebne koristi in s tem pravni interes v smislu prvega odstavka 43. člena ZUP.
Iz ZPNačrt ne izhaja, da v postopku izvedbe CPVO velja zakonska fikcija iz petega odstavka 51. člena ZPNačrt, saj je situacija, ko je za OPN treba izvesti CPVO, urejena v nadaljnjih določbah (šesti in sedmi odstavek 51. člena ZPNačrt), ki glede vodenja postopka izrecno napotujejo na drug zakon, tj. ZVO-1.
Tožnica ne oporeka toženkini ugotovitvi, da v predlog OPN glede kmetijskih zemljišč in poplavne varnosti niso vključeni omilitveni ukrepi iz okoljskega poročila, zato sodišče to dejstvo sprejema kot nesporno. To pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna že iz razloga, ker OPN ni usklajen z okoljskim poročilom.