Upravni organ je z vročitvijo nepodpisane odločbe zagrešil postopkovno kršitev, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj jo je z naknadno vročitvijo podpisanega izvoda drugostopenjske odločbe odpravil (t. i. relativna kršitev pravil postopka).
Z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve ne bo zgodilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na stanje negotovosti, ker o posegu v njihove pravice ni bila izdana pravnomočna odločba, saj bi bila odločba, izdana v umaknjeni zahtevi, pa stranka tudi pozneje ne bi nanjo pristala, nična.
Ker iz določb ZVO-1 ne izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti,8 tožniki niso upravičeni zahtevati, naj se postopek, uveden na zahtevo prizadete stranke, ki jo je umaknila, nadaljuje.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 11, 12, 12/4, 12/6.
okoljska dajatev - okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - obveznost plačila okoljske dajatve
Tožeča stranka je kot izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode subjekt, ki okoljsko dajatev za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje. Do razhajanja med dejanskimi podatki in podatki je prišlo, saj so jih tožeči stranki podatke sporočali zavezanci za plačilo okoljske dajatve. Dejanski podatki predstavljajo podlago za višino obračunane in vplačane okoljske dajatve. Tožeča stranka je posledično plačala okoljsko dajatev za predmetno obdobje v prenizkem znesku.
Naknadno določena obveznost plačila okoljske dajatve ne predstavlja kaznovanja tožeče stranke, ampak zgolj zakonito določitev obveznega plačila. Tožeča stranka pa ima na razpolago vsa pravna sredstva za urejanje razmerij med njo in zavezanci, ki so ji sporočali napačne podatke za izračun okoljske dajatve.
Določba 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, če so izpolnjeni vsi v njej določeni pogoji. Tožena stranka pa okoliščine glede vprašanja, ali je zadevno območje gradbišče ali ne, ni v zadostni meri raziskala in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da predmetno območje ni območje gradbišča, je namreč utemeljila le s tem, da ni označeno z nobeno oznako, da gre za gradbišče. Sodišče meni, da zgolj dejstvo, da območje ni označeno kot gradbišče, še ne pomeni, da to tudi v resnici ni.
ZVO-1 člen 51,051/1, 54, 54/1, 54/2-6, 64, 64/2. ZUP člen 43. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih (2003) člen 84, 85, 89.
okoljevarstveno soglasje - poseg v okolje - presoja vplivov objekta na okolje - stranski udeleženec - pravni interes za udeležbo v postopku
Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja.
Presoja pravnega interesa je odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih, na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Načelo, da “plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU.
Po določbi petega odstavka 157 a. člena ZVO-1 sicer lahko državna inšpekcija naloži odstranitev odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, lastniku tega zemljišča, vendar se ta določba uporablja le v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan. Drugače ne izhaja niti iz ostalih določb ZVO-1.
Pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, je skladno z Direktivo 2011/92/E2 in Aarhuško konvencijo. Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Prvi tožnik ima prav, da zgolj formalno sklicevanje na določbe Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, ne da bi se toženka konkretno opredelila do omenjenih poročil, ki jih je predložil, in brez navedbe ugotovitev, ali je s tem izpolnil obveznost sanacije tal, kot je določena v prvem odstavku 16. člena te uredbe, ne pomeni ustrezne obrazložitve. Toženka namreč ni v ničemer pojasnila, ali je prvi tožnik sanacijo tal izvedel na način, da ta ob upoštevanju rabe tal ne predstavlja večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.
Toženkina posplošena navedba, da je izvedenec spreminjal svoje mnenje, ni skladna z navedenimi pravili postopka, zlasti, ker tudi ni pojasnila, zakaj je svojo odločitev utemeljila na predpisih, ki se nanašajo na operativni monitoring in ne morebiti na preiskovalni monitoring, ki se izvaja v situacijah, kot je obravnavana.
Glede toženkine navedbe, da je določitev obdobja obnovitve Tojnice v referenčno stanje negotova, ker ekološko stanje gorvodnih delov Tojnice ni znano, pa sodišče pojasnjuje, da tožniku ni mogoče nalagati večjih obveznosti, kot izhajajo iz posledic požara, zato je treba najprej ugotoviti referenčno stanje.
Kompenzacijski ukrep sanacije okoljske škode je možno določiti šele po tem, ko sta določeni primarna in dopolnilna sanacija.
ZZZiv člen 4, 26, 26/1. ZON člen 26, 81, 92. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 5, 7, 7a. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 16.
Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.
ZVO-1 člen 110 a-110 f. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.
inšpekcijski postopek - okoljsko pravo - odpadki - ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - zemeljski izkop
Za odstranjevanje obravnavanih odpadkov je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po postopku z oznako R10, ki, kot rečeno, ni bilo pridobljeno. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na drugi odstavek 9. člena ZKZ, po katerem se rodovitna zemlja, odrinjena pri gradbenih posegih, uporabi za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij, razen kadar se rodovitna zemlja uporabi za ureditev okolice objekta, zaradi gradnje katerega je bila odrinjena. Navedena določba namreč ne določa, da v opisanih primerih ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja oziroma da se določbe ZVO-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne uporabljajo.
Ihtiološke raziskave, študije in monitoringi so del vsebine poročila o vplivih na okolje in dodatka za presojo sprejemljivosti. Za preverjanje njihove ustreznosti morajo biti zato dostopne upravnemu organu, ki odloča v zadevi in s tem tudi tožniku kot stranskemu udeležencu v postopku.
Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.
Možnost izjave ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis (ne)resničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko učinkovito izkoristi le, če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - izvršba s prisilitvijo - obrazložitev - inšpekcijski zavezanec - izvršilni naslov
Izpodbijani sklep vsebuje jasen izrek o izreku (naj)prej zagrožene denarne kazni ter navedbo kot pravne podlage 298. člena ZUP in v materialno pravno bistvenih točkah opisano dejansko stanje s podatki o izdanih izvršilnem naslovu in sklepu o dovolitvi izvršbe ter ugotovitvah pregledov na terenu, da sta se roka za izpolnitev obveznosti iztekla brezuspešno, kar vse pa za preizkus materialne zakonitosti sklepa po presoji sodišča zadostuje.
Dokler obstaja veljaven izvršilni naslov, je izvršilni postopek lahko voden zoper zavezanca v odločbi, ki predstavlja izvršilni naslov ter se ta ne more razbremeniti obveznosti iz te odločbe z enostransko lastno izjavo, podano v smeri, da ni (več) zavezanec.
ZUS-1 člen 32, 32/2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 6, 6/3.
ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - rjavi medved - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Pravno zavarovan element škode, ki je težko popravljiva, in ki jo je tožeča stranka izkazala do potrebne stopnje verjetnosti, je v tem, da bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti tožbe in s tem zakonitosti izpodbijanega akta izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, potekal odstrel medvedov zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. Izpodbijani akt namreč posega v pravna razmerja oziroma položaj tožeče stranke, ki deluje na področju varstva narave, med drugim tudi na področju varstva medvedov proti nezakonitemu odstrelu, in po morebitnem nezakonitem odstrelu ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Odstreljenih medvedov, ki so strogo zavarovana živalska vrsta, ne bo mogoče nadomestiti. Uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo.
Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (2009) člen 3, 3/1, 3/1-2, 4, 4/1. Uredba o odpadkih člen 3, 3/1, 3/1-18. ZVO-1 člen 20, 20/2.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov
Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.
Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri pojasnila, katere spremembe, ki niso bile dovoljene že s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, niso skladne s stavbno tipologijo. Prav tako ni pojasnila, katera sporna dela sploh šteje za gradnjo objekta, saj za vzdrževanje objekta ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in naravovarstvenega soglasja.
ZTNP-1 člen 13, 15, 15-9, 22, 22/1, 30, 30/2, 30/5. ZON člen 105a, 105a/2.
varstveno območje - Triglavski narodni park - gradnja - enostaven objekt - naravovarstveno soglasje
Tako iz mnenja ZRSVN kot iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP izhaja, da predmetna gradnja ni v skladu z varstvenim režimom za drugo varstveno območje. V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZON in petim odstavkom 30. člena ZTNP-1 sta pridobljeni strokovni mnenji, ki jima tožnik ni oporekal, podlaga za toženkino odločitev.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev
Glede na to, da predmetno vozilo tri leta po sklenitvi pogodbe ni bilo prijavljeno v promet, je toženka pravilno zaključila, da naložba ni bila izvedena v skladu s pogoji iz javnega poziva in da v opisanem smislu sredstva niso bila namensko porabljena.
ZUP člen 135, 135/3. ZVO-1 člen 78, 78/1, 78/1-1. Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 76. Pravilnik o odlaganju odpadkov (2000) člen 64, 64/2. ZUS-1 člen 59, 59/2.
okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče odpadkov - umik zahteve - postopek po uradni dolžnosti - glavna obravnava
Za zapiranje odlagališča so bili ves čas predpisani pogoji oziroma je moral upravljavec izpolnjevati obveznosti, pri čemer so bili ti določeni v načrtu še neizvedenih del v zvezi z zapiranjem odlagališča, zdaj pa se ti določajo v okoljevarstvenem dovoljenju. Po svoji vsebini je tako potrjen načrt še neizvedenih del neke vrste dovoljenje za zapiranje odlagališča (ki ni dovoljenje za odlaganje - glej 16. točko 2. člena in 46. člen Pravilnika o odlaganju odpadkov), obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja pa pomeni spremembo pogojev, kot so določeni v tem načrtu. Po presoji sodišča gre zato v tem primeru za situacijo, kot je določena v prvi točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je torej mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti, s čimer se po mnenju sodišča izkazuje podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.
Sodišče je sicer dolžno izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti jih tožnica v tožbi ni predlagala.
Sodišče ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča.