Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.

Iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep, niti v tožbi, ne ugovarja, izhaja, da je bil sklep, s katerim je bilo odločeno, da za predmetni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ob njegovi izdaji (28. 10. 2016) poslan tožnici po elektronski pošti na njen uradni naslov ..., kot to določa šesti odstavek 51a. člena ZVO-1. Sodišče zato to ugotovitev šteje za nesporno, kar pomeni, da je njen predlog za obnovo tega postopka, ki ga je vložila 24. 1. 2018, vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka.