ZZZiv člen 4, 26, 26/1. ZON člen 26, 81, 92. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 5, 7, 7a. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 16.
Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.
ZVO-1 člen 110 a-110 f. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.
inšpekcijski postopek - okoljsko pravo - odpadki - ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - zemeljski izkop
Za odstranjevanje obravnavanih odpadkov je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po postopku z oznako R10, ki, kot rečeno, ni bilo pridobljeno. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na drugi odstavek 9. člena ZKZ, po katerem se rodovitna zemlja, odrinjena pri gradbenih posegih, uporabi za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij, razen kadar se rodovitna zemlja uporabi za ureditev okolice objekta, zaradi gradnje katerega je bila odrinjena. Navedena določba namreč ne določa, da v opisanih primerih ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja oziroma da se določbe ZVO-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne uporabljajo.
Ihtiološke raziskave, študije in monitoringi so del vsebine poročila o vplivih na okolje in dodatka za presojo sprejemljivosti. Za preverjanje njihove ustreznosti morajo biti zato dostopne upravnemu organu, ki odloča v zadevi in s tem tudi tožniku kot stranskemu udeležencu v postopku.
Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.
Možnost izjave ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis (ne)resničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko učinkovito izkoristi le, če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - izvršba s prisilitvijo - obrazložitev - inšpekcijski zavezanec - izvršilni naslov
Izpodbijani sklep vsebuje jasen izrek o izreku (naj)prej zagrožene denarne kazni ter navedbo kot pravne podlage 298. člena ZUP in v materialno pravno bistvenih točkah opisano dejansko stanje s podatki o izdanih izvršilnem naslovu in sklepu o dovolitvi izvršbe ter ugotovitvah pregledov na terenu, da sta se roka za izpolnitev obveznosti iztekla brezuspešno, kar vse pa za preizkus materialne zakonitosti sklepa po presoji sodišča zadostuje.
Dokler obstaja veljaven izvršilni naslov, je izvršilni postopek lahko voden zoper zavezanca v odločbi, ki predstavlja izvršilni naslov ter se ta ne more razbremeniti obveznosti iz te odločbe z enostransko lastno izjavo, podano v smeri, da ni (več) zavezanec.
ZUS-1 člen 32, 32/2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 6, 6/3.
ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - rjavi medved - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Pravno zavarovan element škode, ki je težko popravljiva, in ki jo je tožeča stranka izkazala do potrebne stopnje verjetnosti, je v tem, da bi sodni postopek v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti tožbe in s tem zakonitosti izpodbijanega akta izgubil svoj smisel v primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo, med tem pa bi zaradi poteka časa, ki je potreben, da bi zadeva po vrstnem redu prišla na vrsto za reševanje, potekal odstrel medvedov zaradi izvrševanja izpodbijanega akta. Izpodbijani akt namreč posega v pravna razmerja oziroma položaj tožeče stranke, ki deluje na področju varstva narave, med drugim tudi na področju varstva medvedov proti nezakonitemu odstrelu, in po morebitnem nezakonitem odstrelu ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Odstreljenih medvedov, ki so strogo zavarovana živalska vrsta, ne bo mogoče nadomestiti. Uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo.
Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (2009) člen 3, 3/1, 3/1-2, 4, 4/1. Uredba o odpadkih člen 3, 3/1, 3/1-18. ZVO-1 člen 20, 20/2.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov
Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku nista zatrjevala niti predložila dokazila, da B. izpolnjuje pogoje za (zakonito) izvedbo predelave izrabljenih gum, niti tega dokaza nista navajala in predlagala v tožbi (in izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih izvedbe dokaza nista predlagala že prej). Zato nadalje ugotavlja, da nista dokazala svoje trditve, da so izrabljene gume s tem, ko naj bi služile za zaščitne bariere, po izvedeni predelavi prenehale biti odpadek. Glede na navedeno so gume, kot je pravilno ugotovila toženka, odpadek, katerega pa je povzročitelj v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe dolžan oddati zbiralcu.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.
ZTNP-1 člen 13, 15, 15-9, 22, 22/1, 30, 30/2, 30/5. ZON člen 105a, 105a/2.
varstveno območje - Triglavski narodni park - gradnja - enostaven objekt - naravovarstveno soglasje
Tako iz mnenja ZRSVN kot iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP izhaja, da predmetna gradnja ni v skladu z varstvenim režimom za drugo varstveno območje. V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZON in petim odstavkom 30. člena ZTNP-1 sta pridobljeni strokovni mnenji, ki jima tožnik ni oporekal, podlaga za toženkino odločitev.
Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri pojasnila, katere spremembe, ki niso bile dovoljene že s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, niso skladne s stavbno tipologijo. Prav tako ni pojasnila, katera sporna dela sploh šteje za gradnjo objekta, saj za vzdrževanje objekta ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in naravovarstvenega soglasja.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev
Glede na to, da predmetno vozilo tri leta po sklenitvi pogodbe ni bilo prijavljeno v promet, je toženka pravilno zaključila, da naložba ni bila izvedena v skladu s pogoji iz javnega poziva in da v opisanem smislu sredstva niso bila namensko porabljena.
ZUP člen 135, 135/3. ZVO-1 člen 78, 78/1, 78/1-1. Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 76. Pravilnik o odlaganju odpadkov (2000) člen 64, 64/2. ZUS-1 člen 59, 59/2.
okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče odpadkov - umik zahteve - postopek po uradni dolžnosti - glavna obravnava
Za zapiranje odlagališča so bili ves čas predpisani pogoji oziroma je moral upravljavec izpolnjevati obveznosti, pri čemer so bili ti določeni v načrtu še neizvedenih del v zvezi z zapiranjem odlagališča, zdaj pa se ti določajo v okoljevarstvenem dovoljenju. Po svoji vsebini je tako potrjen načrt še neizvedenih del neke vrste dovoljenje za zapiranje odlagališča (ki ni dovoljenje za odlaganje - glej 16. točko 2. člena in 46. člen Pravilnika o odlaganju odpadkov), obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja pa pomeni spremembo pogojev, kot so določeni v tem načrtu. Po presoji sodišča gre zato v tem primeru za situacijo, kot je določena v prvi točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je torej mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti, s čimer se po mnenju sodišča izkazuje podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi.
Sodišče je sicer dolžno izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), niti jih tožnica v tožbi ni predlagala.
Sodišče ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča.
Upoštevajoč vsebino predloga tožeče stranke za obnovo postopka, sodišče ugotavlja, da okoliščine, na katere tožeča stranka opira svoj predlog, predstavljajo njen dejanski in javni interes, saj tožeča stranka ne vstopa v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zaradi varstva svoje koristi, ki bi temeljila na materialnem predpisu. Noben od predpisov namreč tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju za upravljanje zbiralnega mesta ne priznava pravic ali pravnih koristi, vezanih na njen zatrjevani pravni položaj, ki je v povezavi s postopkom izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, in tako tudi iz same vsebine katerega od predpisov ne izhaja, da je udeležba tožeče stranke v obravnavanem postopku potrebna za to, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.
Tožnik je bil najkasneje ob prejemu sodbe I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 seznanjen s stališčem naslovnega sodišča, da obravnavane naprave v obsegu, za katerega je zaprosil za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (tj. s proizvodno zmogljivostjo 1250 ton cementnega klinkerja na dan) ni mogoče obravnavati kot obstoječe naprave. Prav tako je bil seznanjen s stališčem, da po postopku za obstoječe naprave ni mogoče izdati okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavano napravo niti za zmogljivost 1000 ton dnevno, saj se vloga nanaša na napravo, ki kot gorivo v rotacijski peči za žganje cementnega klinkerja ne uporablja le premoga, temveč tudi petrolkoks. Ob ugotovitvi, da ne gre za obstoječo napravo, pa je treba o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja odločati po postopku za novo napravo. Tožnik po seznanitvi z navedeno sodbo niti do izdaje izpodbijanega sklepa svojega zahtevka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni spremenil, tako da bi upravni organ postopek lahko vodil za napravo iz 14. člena IPPC Uredbe, zato je njegovo sklicevanje na določbe navedene uredbe za konkretni postopek irrelevantno.
Ker je upravni organ z delno določbo št. 35407-104/2006-458 z dne 25. 5. 2016 zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za poseg povečanja proizvodnje zmogljivosti na 1250 ton cementnega klinkerja na dan in uporabo petrolkoksa kot goriva na obravnavani napravi, pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja niso (bili) izpolnjeni niti po prej veljavnih določbah 92. člena ZVO-1, zaradi česar bi bilo treba vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavrniti, niti po noveli ZVO-1I, v skladu s katero je treba vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavreči.
okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - obstoječi objekt
Pravno zmotno je tudi tožbeno stališče, da v primeru obstoja že zgrajenega objekta na tem območju oziroma v primeru t. i. legalizacije objekta presoje vplivov na okolje ni mogoče izvesti, ker slovenska zakonodaja tega postopka ne bi predpisovala. Naslovno sodišče je že pojasnilo, da se postopek za izdajo soglasij k gradbenemu dovoljenju za že obstoječ oziroma zgrajen objekt s stališča pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka izdaje gradbenega dovoljenja in potrebnih soglasij v primeru šele načrtovane oziroma nameravane gradnje objekta. T. i. legalizacija ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja in soglasij k gradbenemu dovoljenju pod enakimi pogoji, kot jih določajo predpisi za gradnjo šele načrtovanega objekta, torej skladno z vsemi določbami relevantnih predpisov, ki se nanašajo na gradnjo novih objektov.
ZON člen 81, 81/1, 81/2. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah (2004) člen 5, 7, 7/1, 7/1-7.
varstvo okolja - ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - v obliki predpisa izdan akt - divja žival
Cilji Habitatne direktive so bili v slovenski pravni red preneseni tako, da 7. člen Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah glede odvzema živali zavarovane vrste iz narave povzema temeljne pogoje, ki jih Habitatna direktiva določa v 16. členu: obstoj vsaj enega izmed razlogov, ki so našteti v prvi do sedmi alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, da “ni druge zadovoljive možnosti“ in da to izjemoma dovoljeno ravnanje ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacij. Zaradi tako neposrednega prenosa vsebine Habitatne direktive v slovenski pravni red se je tudi po presoji sodišča pri ugotavljanju izpolnjenosti navedenih pogojev mogoče nasloniti na prej omenjene napotke Evropske komisije, konkretno na tri preizkuse, ki so opisani v teh napotkih in se v celoti naslanjajo na besedilo direktive.
naravovarstveno soglasje - Triglavski narodni park - varovano območje - gradnja - vodni zbiralnik - presoja sprejemljivosti posega v naravo - mnenje zavoda za varstvo narave
Okoliščina, da vodni zbiralnik sam po sebi nima bistvenih vplivov na varovana območja, še ne pomeni, da je sprejemljiv z vidika posrednih vplivov zaradi zasneževanja in delovanja A. Pokljuka.
V zadevi ni razčiščeno, ali je vpliv obravnavanega posega na divjega petelina C - nebistven pod pogoji (ob izvedbi omilitvenih ukrepov) ter bi bilo lahko izdano naravovarstveno soglasje s pogoji ali je vpliv bistven (razred D), zaradi česar je ocena gradnje neugodna ter je treba izdajo naravovarstvenega soglasja zavrniti. Ker je mnenje ZRSVN podlaga za odločitev upravnega organa o sprejemljivosti posega v naravo, mora biti to jasno in nedvoumno, kar v obravnavani zadevi ni.
ZUP člen 43, 214. URS člen 72. ZLS člen 21, 21/2. ZVO-1 člen 11, 82-85.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - pravni interes za udeležbo v postopku - zemeljski izkop
Tožnica pri zatrjevanju o izkazanem pravnem interesu ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da je okoljevarstveno dovoljenje v nasprotju z določbami prostorskih aktov, ker odlaganje odpadkov na spornem zemljišču naj ne bi bilo dovoljeno. Poleg tega izdano okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja dovoljenja za (morebitno) spremembo namenske rabe zemljišča, saj je ohranjen nadzor nad skladnostjo namena vnosa zemeljskega izkopa z namensko rabo zemljišč, ki je v pristojnosti ustreznih inšpekcijskih služb.
ZON člen 105, 105/1, 105/a, 105/a/2, 105a/3, 105a/5, 105a/6. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 25, 25/3, 42, 42/5.
Tožnica je soglašala z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), zato je po presoji sodišča upravni organ imel podlago, da sledi temu mnenju. Zakonodajalec je dal mnenju ZRSVN posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.