omilitveni ukrepi - krajinski park - Triglavski narodni park - prepoved škodljivega ravnanja - presoja vplivov objekta na okolje - presoja sprejemljivosti posega v naravo
Iz 103. člena ZON ne izhaja, da se navedene določbe uporabljajo le v primerih nedovoljenih posegov v naravo, saj se nanašajo na vse posege, pri katerih pride do okrnitve narave, torej tudi, ko gre za z upravnimi dovoljenji dovoljene posege. Kot že rečeno, je toženka izvedla presoje vplivov na okolje, ker je ugotovila, da ta za konkretni poseg ni bila izvedena, pa bi morala biti. Sicer pa ne drži, da toženka nima pravne podlage za naknadno izvedbo presoje vplivov na okolje, saj to izhaja že iz določbe šestega odstavka 102. člena ZON.
ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. ZUS-1 člen 20, 20/3.
okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče nenevarnih odpadkov - tožbena novota - načelo zaslišanja stranke v postopku
Tožbena ugovora kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanašata na razdelitev finančnega jamstva na nesporni in preostali del, sta neutemeljena. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi uporabil ustrezna določila v relevantnih predpisih, na podlagi česar je v izpodbijanem okoljevarstvenem dovoljenju določil finančno jamstvo za zavarovanje izvedbe ukrepov za čas obratovanja odlagališča v obdobju njegovega zaprtja.
Po presoji sodišča tudi ni bila storjena kršitev določb 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej ni bil prekršen 9. člen ZUP, saj je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi relevantnimi in bistvenimi okoliščinami, ki se nanašajo na finančno jamstvo, in ji je bila večkrat dana možnost, da se o tem izjasni, tako pisno kot na ustni obravnavi.
Vplive nameravanega posega je treba ugotavljati glede na dejstva, ki obstajajo ob izdaji okoljevarstvenega soglasja, ne pa na podlagi negotovih bodočih dejstev, kot je upravni organ to storil v obravnavanem primeru. Okoliščina, da je tožničina nepremičnina po Uredbi predvidena za odkup oziroma razlastitev, namreč sama po sebi ne pomeni, da bo do odkupa oziroma razlastitve njene nepremičnine tudi prišlo. Povedano drugače: dokler gre za nepremičnino z varovanimi prostori, je vsaka čezmerna obremenitev tožničine nepremičnine, ki torej presega predpisane vrednosti, nedovoljena in je treba zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zavrniti (drugi odstavek 57. člena ZVO-1).
Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se namreč v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank.
Na področju varstva okolja je polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka, bolj izraženo kot v drugih postopkih, zlasti zaradi velikega obsega potrebnih informacij, prepletenosti vplivov in kompleksnosti presoje njihovih učinkov na okolje. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da zadostnega dialoga med toženo in tožečo stranko v konkretnem primeru ni bilo, saj bi se morala tožena stranka, po tem, ko ji je tožeča stranka predložila novo varnostno poročilo, najprej opredeliti do tega poročila in šele nato sprejeti svojo odločitev, ne pa njegove vsebine upoštevati kot podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ne da bi bila tožeča stranka seznanjena z (ne)uspehom take dopolnitve.
upravna izvršba - izvršba s prisilitvijo - izvajanje monitoringa odpadnih vod - denarna kazen - sklep o dovolitvi izvršbe
ZUP izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
obnova upravnega postopka - prepozen predlog za obnovo postopka
Iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep, niti v tožbi, ne ugovarja, izhaja, da je bil sklep, s katerim je bilo odločeno, da za predmetni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ob njegovi izdaji (28. 10. 2016) poslan tožnici po elektronski pošti na njen uradni naslov ..., kot to določa šesti odstavek 51a. člena ZVO-1. Sodišče zato to ugotovitev šteje za nesporno, kar pomeni, da je njen predlog za obnovo tega postopka, ki ga je vložila 24. 1. 2018, vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka.
Upravni organ je z vročitvijo nepodpisane odločbe zagrešil postopkovno kršitev, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj jo je z naknadno vročitvijo podpisanega izvoda drugostopenjske odločbe odpravil (t. i. relativna kršitev pravil postopka).
Z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve ne bo zgodilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na stanje negotovosti, ker o posegu v njihove pravice ni bila izdana pravnomočna odločba, saj bi bila odločba, izdana v umaknjeni zahtevi, pa stranka tudi pozneje ne bi nanjo pristala, nična.
Ker iz določb ZVO-1 ne izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti,8 tožniki niso upravičeni zahtevati, naj se postopek, uveden na zahtevo prizadete stranke, ki jo je umaknila, nadaljuje.
ZUP člen 134, 135, 279, 279/1, 279/1-4. ZVO-1 člen 64, 64/2, 153, 153/1.
okoljevarstveno soglasje - umik zahtevka - privolitev stranskega udeleženca v umik zahtevka - varstvo pravic stranke
Tožnica v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ni sodelovala kot stranka z nasprotnim interesom, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnice ni zahteval privolitve v umik in je o njem ni posebej obveščal (drugi odstavek 134. člena ZUP). Z umikom strankine zahteve namreč pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve (v tej zadevi) ne bo zgodilo.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 11, 12, 12/4, 12/6.
okoljska dajatev - okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - obveznost plačila okoljske dajatve
Tožeča stranka je kot izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode subjekt, ki okoljsko dajatev za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje. Do razhajanja med dejanskimi podatki in podatki je prišlo, saj so jih tožeči stranki podatke sporočali zavezanci za plačilo okoljske dajatve. Dejanski podatki predstavljajo podlago za višino obračunane in vplačane okoljske dajatve. Tožeča stranka je posledično plačala okoljsko dajatev za predmetno obdobje v prenizkem znesku.
Naknadno določena obveznost plačila okoljske dajatve ne predstavlja kaznovanja tožeče stranke, ampak zgolj zakonito določitev obveznega plačila. Tožeča stranka pa ima na razpolago vsa pravna sredstva za urejanje razmerij med njo in zavezanci, ki so ji sporočali napačne podatke za izračun okoljske dajatve.
Določba 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, če so izpolnjeni vsi v njej določeni pogoji. Tožena stranka pa okoliščine glede vprašanja, ali je zadevno območje gradbišče ali ne, ni v zadostni meri raziskala in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da predmetno območje ni območje gradbišča, je namreč utemeljila le s tem, da ni označeno z nobeno oznako, da gre za gradbišče. Sodišče meni, da zgolj dejstvo, da območje ni označeno kot gradbišče, še ne pomeni, da to tudi v resnici ni.
ZVO-1 člen 51,051/1, 54, 54/1, 54/2-6, 64, 64/2. ZUP člen 43. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih (2003) člen 84, 85, 89.
okoljevarstveno soglasje - poseg v okolje - presoja vplivov objekta na okolje - stranski udeleženec - pravni interes za udeležbo v postopku
Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja.
Presoja pravnega interesa je odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih, na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Načelo, da “plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU.
Po določbi petega odstavka 157 a. člena ZVO-1 sicer lahko državna inšpekcija naloži odstranitev odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, lastniku tega zemljišča, vendar se ta določba uporablja le v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan. Drugače ne izhaja niti iz ostalih določb ZVO-1.
Pogojevanje udeležbe v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja s pravnim interesom posameznika, s čimer je izključeno vlaganje actio popularis, je skladno z Direktivo 2011/92/E2 in Aarhuško konvencijo. Zato ne drži tožnikova navedba, da lahko zoper predmetno okoljevarstveno soglasje navaja vse kršitve, saj bi to držalo le v primeru, če bi bil tudi del „zadevne javnosti“, torej če bi bilo ugotovljeno, da izkazuje pravni interes za vstop v ta postopek.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Prvi tožnik ima prav, da zgolj formalno sklicevanje na določbe Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, ne da bi se toženka konkretno opredelila do omenjenih poročil, ki jih je predložil, in brez navedbe ugotovitev, ali je s tem izpolnil obveznost sanacije tal, kot je določena v prvem odstavku 16. člena te uredbe, ne pomeni ustrezne obrazložitve. Toženka namreč ni v ničemer pojasnila, ali je prvi tožnik sanacijo tal izvedel na način, da ta ob upoštevanju rabe tal ne predstavlja večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.
Toženkina posplošena navedba, da je izvedenec spreminjal svoje mnenje, ni skladna z navedenimi pravili postopka, zlasti, ker tudi ni pojasnila, zakaj je svojo odločitev utemeljila na predpisih, ki se nanašajo na operativni monitoring in ne morebiti na preiskovalni monitoring, ki se izvaja v situacijah, kot je obravnavana.
Glede toženkine navedbe, da je določitev obdobja obnovitve Tojnice v referenčno stanje negotova, ker ekološko stanje gorvodnih delov Tojnice ni znano, pa sodišče pojasnjuje, da tožniku ni mogoče nalagati večjih obveznosti, kot izhajajo iz posledic požara, zato je treba najprej ugotoviti referenčno stanje.
Kompenzacijski ukrep sanacije okoljske škode je možno določiti šele po tem, ko sta določeni primarna in dopolnilna sanacija.
ZZZiv člen 4, 26, 26/1. ZON člen 26, 81, 92. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 5, 7, 7a. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 16.
Sodišče ni našlo nezakonitosti v pravnih določilih Odloka/2018, ampak zgolj v Prilogi odloka/2018. Tožena stranka je s Prilogo odloka/2018 kršila materialno pravo in sicer razlago in uporabo pogoja, da ni druge zadovoljive možnosti za reševanje problemov družbene sprejemljivosti in upravljanja s škodo in pogoja, da mora biti odvzem omejen na „nekatere“ medvede v smislu zadostne zveze med številom medvedov, predvidenih za odstrel po posameznih območjih, in dokumentiranim mnenjem interesnih skupin oziroma javnosti ter škodnih dogodkov ali pojavnosti medvedov, ki ogrožajo varnost ali povzročajo nevarnost za premoženje, na teh območjih. Gre za nepravilno uporabo določbe člena 7.a Uredbe/2004 v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe/2004 v zvezi z določilom 16(1)(e) člena Direktive o habitatih ter previdnostnim načelom ter tretjega odstavka 14. člena v povezavi z 92. členom ZON in 5. alinejo prvega odstavka 26. člena ZZZiv. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na Prilogo odloka/2018 in jo je odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.
ZVO-1 člen 110 a-110 f. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
varstvo okolja - požar - okoljska škoda - sanacija
Obveznost iz izpodbijane delne odločbe je bila že izpolnjena, zato toženka glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu v tem upravnem sporu in odpravi te delne odločbe v ponovljenem postopku ne bi mogla izdati (drugačne) odločitve o zadevi, saj je bil poseg že izvršen, glede na naravo tega posega pa njegovih posledic ni mogoče izničiti oziroma odpraviti. Tudi če držijo tožbene navedbe, da z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi sanacije niso bili zadostni, na to odločitev ne vpliva, saj so (bili) morebitni dodatni in vsi ostali ukrepi že predmet nadaljnjega postopka. V tem primeru zato sodno varstvo zoper delno odločbo v nobenem primeru ne more prispevati k izboljšanju pravnega položaja tožnikov.
inšpekcijski postopek - okoljsko pravo - odpadki - ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - zemeljski izkop
Za odstranjevanje obravnavanih odpadkov je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po postopku z oznako R10, ki, kot rečeno, ni bilo pridobljeno. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na drugi odstavek 9. člena ZKZ, po katerem se rodovitna zemlja, odrinjena pri gradbenih posegih, uporabi za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij, razen kadar se rodovitna zemlja uporabi za ureditev okolice objekta, zaradi gradnje katerega je bila odrinjena. Navedena določba namreč ne določa, da v opisanih primerih ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja oziroma da se določbe ZVO-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne uporabljajo.
Ihtiološke raziskave, študije in monitoringi so del vsebine poročila o vplivih na okolje in dodatka za presojo sprejemljivosti. Za preverjanje njihove ustreznosti morajo biti zato dostopne upravnemu organu, ki odloča v zadevi in s tem tudi tožniku kot stranskemu udeležencu v postopku.
Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka pa se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.
Možnost izjave ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis (ne)resničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko učinkovito izkoristi le, če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - izvršba s prisilitvijo - obrazložitev - inšpekcijski zavezanec - izvršilni naslov
Izpodbijani sklep vsebuje jasen izrek o izreku (naj)prej zagrožene denarne kazni ter navedbo kot pravne podlage 298. člena ZUP in v materialno pravno bistvenih točkah opisano dejansko stanje s podatki o izdanih izvršilnem naslovu in sklepu o dovolitvi izvršbe ter ugotovitvah pregledov na terenu, da sta se roka za izpolnitev obveznosti iztekla brezuspešno, kar vse pa za preizkus materialne zakonitosti sklepa po presoji sodišča zadostuje.
Dokler obstaja veljaven izvršilni naslov, je izvršilni postopek lahko voden zoper zavezanca v odločbi, ki predstavlja izvršilni naslov ter se ta ne more razbremeniti obveznosti iz te odločbe z enostransko lastno izjavo, podano v smeri, da ni (več) zavezanec.