ZUP člen 214, 297. ZFPPIPP člen 132. ZVO-1 člen 9, 156, 157, 161.
upravna izvršba - stroški izvršbe - izvršba po drugih osebah - prisilna poravnava - posledice začetka postopka prisilne poravnave - izvršitev inšpekcijskega ukrepa - obrazložitev odločbe - obremenjevanje in uničenje okolja - ravnanje z odpadki
V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje.
Postopek izvršbe se z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase. V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi.
Sodišče pa pritrjuje tožbi v delu, v katerem le ta navaja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in ga zaradi tega ni mogoče preizkusiti.
ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-2. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (2011) člen 3, 4, 4/1, 4/1-1, 4/14, 4/15, 19, 36.
gospodarska javna služba - komunalna infrastruktura - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - gradnja komunalne infrastrukture
Na podlagi Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode je od 31. 12. 2015 dalje obvezna 100 % stopnja zbiranja komunalne odpadne vode v javnem kanalizacijskem omrežju, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na besedilo Operativnega progama odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki je, hierarhično nižji akt.
Toženka v razlogih odločitve ne ugotavlja, da naj bi pri tožniku po izvedenem postopku mešanja nastajali (tudi) odpadki z zrcalno oznako. Prav tako ne obrazloži, zakaj šteje, da je v obravnavanem primeru za izvajanje nadzora, kljub temu, da je tožniku naložila, da vsem šaržam odpadkov dodeli oznako nevarnih odpadkov, potrebno izvesti še vrednotenje nevarnih lastnosti vsake šarže. Prvostopenjski organ le citira člene Uredbe o odpadkih, vendar svoje odločitve o tem, da nadzor nad obdelavo oziroma skladiščenjem odpadkov terja vrednotenje vsake šarže z ničemer ne utemelji, medtem ko drugostopenjski organ z ničemer ne odgovori na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te dele prvostopenjske odločbe. Tudi po presoji sodišča pa bi morala toženka potrebnost tovrstnega nadzora vsebinsko utemeljiti, kajti organ je tisti, ki je pristojen za vsebinsko opredelitev določbe 17. točke prvega odstavka 41. člena Uredbe, po kateri sme ministrstvo za vsak postopek obdelave določiti morebitne druge oblike nadzora nad obremenjevanjem okolja.
Sodišče ugotavlja, da je v dispozitivu izpodbijane odločbe jasno določeno, da mora tožnik v 30 m3 zabojniku skladiščiti samo šarže, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. Taka odločitev o predmetu postopka je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Res je, da drugostopenjski organ v obrazložitvi uporablja izraz, da mora toženka zagotoviti, da v zabojnikih s prostornino 30 m3 ne bo prišlo do "mešanja" šarž z različnimi lastnostmi. Vsebina odločitve o tožnikovi obveznosti pa je s tem jasno izražena; gre za obveznost v zvezi s skladiščenjem in ne v zvezi z obdelavo odpadkov.
S podaljšanjem obratovanja jedrske elektrarne so predvideni oziroma že izvedeni posegi, in sicer gre za izgradnjo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, zgradbo za manipulacijo z radioaktivnimi odpadki in izgradnjo skladišča NSRAO, poleg tega navajajo, da so predvidene nekatere spremembe v jedrski elektrarni. Tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti posegi predvideni oziroma so zanje že izdani ustrezni upravni akti, vendar pa se toženka do teh posegov ni izrecno opredelila.
Tožnik z navedbami v vlogi in s predloženimi dokazili ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegovo zdravje ali premoženje, kot to izhaja iz 6. točke 54. člena ZVO-1, niti ni izkazal verjetnega obstoja drugih dejstev ali okoliščin za priznanje pravnega interesa po prvem odstavku 43. člena ZUP, to pomeni, da ni izkazal, da varuje svojo pravico ali pravno korist.
ZVO-1 člen 157a, 157a/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes
V vlogi z dne 16. 7. 2018 tožnik svoj pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe utemeljuje z navedbo, da v nasprotnem primeru ne bo imel možnosti zahtevati povračila stroškov od dejanskih povzročiteljev odpadkov. Vendar pa tožnik zgolj z željo po odpravi izpodbijane odločbe v upravnem sporu za potrebe morebitnega dokazovanja v potencialnem bodočem sodnem postopku pravnega interesa za izpodbojno tožbo ne izkazuje.
ZUP člen 260, 260-1, 267. ZVO-1 člen 157a, 157a/3. SPZ člen 27, 27/1.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - zavezanec za plačilo stroškov - zemljišče v lasti republike slovenije - posestnik zemljišča - dejanska oblast nad stvarjo - posest odpadkov - obnova - zavrženje predloga za obnovo postopka - novo dejstvo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanec
Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.
okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku - občina - pravni interes
Po določbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnici zadošča že, da je njena nepremičnina v poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
ZVO-1 člen 20, 20/7. ZIURKOE člen 15, 16. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 26, 27, 36, 36/1.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - delež prevzemanja odpadne embalaže
Določbe 20. člena ZVO-1 (kot so spremenjene s 15. členom ZIURKOE) urejajo obveznosti proizvajalcev izdelkov v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki v primeru skupnega izpolnjevanja obveznosti glede ravnanja z odpadki, te svoje obveznosti prenesejo na družbo za ravnanje z odpadno embalažo. To pomeni, da na podlagi teh določb tožnica, kot družba za ravnanje z odpadno embalažo, obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izdelkov izvaja v imenu (torej namesto) proizvajalca izdelkov, ne pa v svojem imenu.
ZIURKOE člen 15, 16. ZVO-1 člen 20, 20/1, 20/7, 20/10. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži člen 7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 26, 26/1, 27, 27/1.
odpadki - ravnanje z odpadki - prevzem odpadne embalaže - ravnanje z odpadno embalažo - okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - delež prevzemanja odpadne embalaže - pogodbena obveznost
Določbe 20. člena ZVO-1 (kot so spremenjene s 15. členom ZIURKOE) urejajo obveznosti proizvajalcev izdelkov v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki v primeru skupnega izpolnjevanja obveznosti glede ravnanja z odpadki, te svoje obveznosti prenesejo na družbo za ravnanje z odpadno embalažo. To pomeni, da na podlagi teh določb tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izdelkov izvaja v imenu (torej namesto) proizvajalec izdelkov, ne pa v svojem imenu.
ZIURKOE člen 15, 16. ZVO-1 člen 20, 20/1, 20/7, 20/10. Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži člen 7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 26, 27, 36, 36/1.
V ZVO-1 ni pravne podlage za nalaganje obveznosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo izven tistih, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov v okviru skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo in s katerimi ima tožnica sklenjene pogodbe.
ZDLov-1 člen 4, 4/2, 7, 7/1, 42. ZUP člen 42, 237. Zakon o gozdovih (1985) člen 52, 52/3.
varstvo okolja - lovišča - dovoljenje za poseg v populacijo osebkov zavarovanih živalskih vrst - stranka postopka - sposobnost biti stranka
Lovišča s posebnim namenom so površinske ekološke celote, v kateri živijo populacije ene ali več vrst divjadi. Glede na to, da s tovrstnimi lovišči upravlja ZGS, ki je pravna oseba s statusom javnega zavoda, je logično, da se upravni postopek zaradi izrednega posega v populacijo divjadi lahko začne le na zahtevo upravljalca teh lovišč kot pravne osebe v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP in ne samega lovišča s posebnim namenom. Pri tem ne iz Statuta ZGS ne iz Zakon o divjadi in lovstvu ni razvidno, da bi loviščem s posebnim namenom pripadale pravice in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Tožena stranka v obravnavani zadevi upravnega postopka ni začela na zahtevo upravičene stranke.
omilitveni ukrepi - krajinski park - Triglavski narodni park - prepoved škodljivega ravnanja - presoja vplivov objekta na okolje - presoja sprejemljivosti posega v naravo
Iz 103. člena ZON ne izhaja, da se navedene določbe uporabljajo le v primerih nedovoljenih posegov v naravo, saj se nanašajo na vse posege, pri katerih pride do okrnitve narave, torej tudi, ko gre za z upravnimi dovoljenji dovoljene posege. Kot že rečeno, je toženka izvedla presoje vplivov na okolje, ker je ugotovila, da ta za konkretni poseg ni bila izvedena, pa bi morala biti. Sicer pa ne drži, da toženka nima pravne podlage za naknadno izvedbo presoje vplivov na okolje, saj to izhaja že iz določbe šestega odstavka 102. člena ZON.
ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. ZUS-1 člen 20, 20/3.
okoljevarstveno dovoljenje - odlagališče nenevarnih odpadkov - tožbena novota - načelo zaslišanja stranke v postopku
Tožbena ugovora kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanašata na razdelitev finančnega jamstva na nesporni in preostali del, sta neutemeljena. Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi uporabil ustrezna določila v relevantnih predpisih, na podlagi česar je v izpodbijanem okoljevarstvenem dovoljenju določil finančno jamstvo za zavarovanje izvedbe ukrepov za čas obratovanja odlagališča v obdobju njegovega zaprtja.
Po presoji sodišča tudi ni bila storjena kršitev določb 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej ni bil prekršen 9. člen ZUP, saj je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi relevantnimi in bistvenimi okoliščinami, ki se nanašajo na finančno jamstvo, in ji je bila večkrat dana možnost, da se o tem izjasni, tako pisno kot na ustni obravnavi.
Vplive nameravanega posega je treba ugotavljati glede na dejstva, ki obstajajo ob izdaji okoljevarstvenega soglasja, ne pa na podlagi negotovih bodočih dejstev, kot je upravni organ to storil v obravnavanem primeru. Okoliščina, da je tožničina nepremičnina po Uredbi predvidena za odkup oziroma razlastitev, namreč sama po sebi ne pomeni, da bo do odkupa oziroma razlastitve njene nepremičnine tudi prišlo. Povedano drugače: dokler gre za nepremičnino z varovanimi prostori, je vsaka čezmerna obremenitev tožničine nepremičnine, ki torej presega predpisane vrednosti, nedovoljena in je treba zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja zavrniti (drugi odstavek 57. člena ZVO-1).
Kolikor gre za omilitvene ukrepe v tem smislu, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se namreč v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank.
Na področju varstva okolja je polno upoštevanje zakonskih določb, ki urejajo kontradiktornost postopka, bolj izraženo kot v drugih postopkih, zlasti zaradi velikega obsega potrebnih informacij, prepletenosti vplivov in kompleksnosti presoje njihovih učinkov na okolje. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da zadostnega dialoga med toženo in tožečo stranko v konkretnem primeru ni bilo, saj bi se morala tožena stranka, po tem, ko ji je tožeča stranka predložila novo varnostno poročilo, najprej opredeliti do tega poročila in šele nato sprejeti svojo odločitev, ne pa njegove vsebine upoštevati kot podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ne da bi bila tožeča stranka seznanjena z (ne)uspehom take dopolnitve.
upravna izvršba - izvršba s prisilitvijo - izvajanje monitoringa odpadnih vod - denarna kazen - sklep o dovolitvi izvršbe
ZUP izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
obnova upravnega postopka - prepozen predlog za obnovo postopka
Iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep, niti v tožbi, ne ugovarja, izhaja, da je bil sklep, s katerim je bilo odločeno, da za predmetni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ob njegovi izdaji (28. 10. 2016) poslan tožnici po elektronski pošti na njen uradni naslov ..., kot to določa šesti odstavek 51a. člena ZVO-1. Sodišče zato to ugotovitev šteje za nesporno, kar pomeni, da je njen predlog za obnovo tega postopka, ki ga je vložila 24. 1. 2018, vložen po poteku enomesečnega subjektivnega roka.
ZUP člen 134, 135, 279, 279/1, 279/1-4. ZVO-1 člen 64, 64/2, 153, 153/1.
okoljevarstveno soglasje - umik zahtevka - privolitev stranskega udeleženca v umik zahtevka - varstvo pravic stranke
Tožnica v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ni sodelovala kot stranka z nasprotnim interesom, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnice ni zahteval privolitve v umik in je o njem ni posebej obveščal (drugi odstavek 134. člena ZUP). Z umikom strankine zahteve namreč pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve (v tej zadevi) ne bo zgodilo.