Konvencija ZN o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija, 1998) člen 6,7. ZVO-1 člen 51a, 51a/5, 64, 153. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 3.
okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija
Pri razlagi določb ZVO-1 in ZUP je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije.V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb ter absorbcijske sposobnosti naravnega okolja po predpisih, ki urejajo vode. Zato je treba tožniku kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, omogočiti udeležbo v konkretnem predhodnem postopku, če izkaže, da bi nameravani poseg lahko pomembno vplival na okolje.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - imisije - smrad - pravica do zdravega življenjskega okolja
Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
Določbe prvega odstavka 220. člena ZUP ni mogoče razlagati na način, da predstavlja podlago za dopolnjevanje (morebitnega pomanjkljivega) izreka druge odločbe v smislu, da se v izrek doda na primer še datum začetka učinkovanja določene pravice ipd. Dopolnilna odločba ni namenjena odpravljanju (morebitnih) napak, ki so bile storjene s prvo odločitvijo, saj to ni v skladu z namenom, zaradi katerega se izda. Poleg tega se določba 220. člena ZUP tudi ne nanaša na primere, ko izdaja odločbe predstavlja oziroma vsebuje odločitev o (edinem) predmetu postopka, vendar pa naknadno pride do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva oziroma da bi moral že znana dejstva drugače upoštevati. Če bi tožnica menila, da je organ z odločbo z dne 10. 5. 2019 napačno razlagal datum začetka učinkovanja pravice, bi lahko to kvečjemu uveljavljala s pravnimi sredstvi po ZUP, ne more pa morebitne napačne odločitve o tem (kar dejansko tožnica ugovarja) popraviti organ z dopolnilno odločbo na način, kot predlaga tožnica.
Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZVO-1 člen 51a, 51a/2, 51a/5. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) točka priloga 1.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - pravni interes
Da upravni organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, lahko upošteva merila iz Uredbe o posegih v okolje za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, mora nosilec nameravanega posega te jasno in natančno opisati v svoji zahtevi.
Glede uporabe določb Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje, da se ta uporablja, če je nameravani poseg naveden med projekti iz priloge I ali II k tej direktivi, kar bo morala ugotoviti toženka. Sodišče zato zgolj pripominja, da prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja.
Ker ni sporno, da tožniki bivajo ob načrtovani povezovalni cesti, bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila.
Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja. To izhaja iz določb tretjega odstavka 61. člena ZVO-1, v skladu s katerimi je v okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje. Zato se mora toženka do v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okoljepredvidenih omilitvenih ukrepov konkretno opredeliti, tožnikom pa je treba omogočiti, da se v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja o teh omilitvenih ukrepih izrečejo (9. člen ZUP).
Toženka mora pri določanju pogojev, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje in pri uporabi relevantnih nacionalnalih predpisov upoštevati tudi obvezujoče dolobče direktiv Evorpske Unije.
ZVO-1 člen 23, 54, 54/1, 54/2-6, 61, 61/3, 64, 64/2. Uredba o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (2009) člen 2, 7, 7/2.
okoljevarstveno soglasje - poseg v okolje - stranski udeleženec - presoja vpliva na okolje - pravni interes za udeležbo v postopku
Ni sporno, da tožnika bivata ob ... cesti, zato bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se ugotovljeni vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Če se, to namreč pomeni, da ležijo nepremičnine tožnikov znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja.
ZVO-1 člen 146g, 146g/1, 146h. ZUP člen 9. URS člen 25.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev - načelo zaslišanja strank - pravica do pravnega sredstva
Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019).
Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.
Po ddoločbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnikoma zadošča že to, da je C. domačija v PVO določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
Kolikor gre za omilitvene ukrepe, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe.
Omilitveni ukrepi so vsebina okoljevarstvenega soglasja, zato se mora toženka do omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).
ZUP člen 43. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-2. ZLS člen 21. ZVNDN člen 12, 37, 37/1.
okoljevarstveno dovoljenje - stranka v postopku - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravni interes
Iz vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so zunanja pojavnost njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih (149. člen ZVO-1, 21. člen ZLS in 37. člen ZVNDN) dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi.
V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - združitev postopka
Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odločalo v upravnem sporu.
Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, vendar pa le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep ni tak sklep in tudi ni končna odločitev o glavni stvari. Zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
ZVO-1 člen 73. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 10. Uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (2015) člen 22, 30. Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (2012) člen 15, 15/2.
Tožnik kot izvajalec javne službe in upravljavec komunalne čistilne naprave ima obveznost zagotavljati čiščenje komunalne odpadne vode tako, da ne presega predpisanih mejnih vrednosti. Te so konkretneje določene tudi v okoljevarstvenem dovoljenju za komunalno čistilno napravo. To pomeni, da je tožnikovo ravnanje v skladu s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja za komunalno čistilno napravo odvisno (tudi) od delovanja predmetne naprave prizadete stranke, ki je priključena na kanalizacijsko omrežje in komunalno čistilno napravo, saj lahko vpliva na doseganje mejnih vrednosti čiščenja odpadnih komunalnih vod. Zato je v primeru, če konkretne spremembe, ki so torej predmet tega postopka v delovanju naprave prizadete stranke, lahko vplivajo na izpolnjevanje tožnikovih nalog, na tej podlagi izkazan tudi njegov interes za sodelovanje v postopku spreminjanja pogojev za delovanje predmetne naprave prizadete stranke.
Pri ugotavljanju, ali tožnik izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku spreminjanja okoljevarstvenega dovoljenja, je neutemeljena toženkina navedba, da se s predmetno spremembo predvidevajo zgolj izboljšave, saj je treba tudi v primeru zagotavljanja ukrepov za izboljšanje obratovanja predmetne naprave, kolikor se ti nanašajo na izvajanje tožnikovih naloge kot upravljavca javne infrastrukture, omogočiti, da pri tem sodeluje.
varstvo okolja - predhodni postopek - tožbene navedbe - trditvena podlaga - pomanjkljiva trditvena podlaga - presoja vpliva na okolje
Konkreten odgovor sodišča na vprašanje, ali je ugotovitev toženke, da predmetni poseg nima prekomernih vplivov na okolje, bi bil možen, če bi tožnica konkretizirala svoje navedbe.
ZUP člen 297. ZFPPIPP člen 132, 157, 161, 221, 221b, 221b/4. ZVO-1 člen 157, 165.
izvršba - izvršba za nedenarne obveznosti - izvršba po drugih osebah - prisilna poravnava - poenostavljena prisilna poravnava - prekinitev izvršilnega postopka - obseg odgovornosti
Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi z začetkom postopka prisilne poravnave postopek izvršbe ne prekine (kot to sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke.
okoljevarstveno soglasje - Natura 2000 - območje natura 2000 - predhodni postopek - previdnostno načelo - vplivi na okolje
Presoja ukrepov za preprečitev, zmanjšanje in odpravo škodljivih posledic nameravanega posega presega okvir odločanja v predhodnem postopku, v katerem se na podlagi pridobljenih strokovnih mnenj ugotavlja le ali bi nameravani poseg glede na svoje značilnosti, lokacijo in predvidene učinke lahko negativno vplival na okolje in zdravje ljudi. Ugotovitev ter ocena dolgoročnih, kratkoročnih, posrednih in neposrednih vplivov nameravanega posega (v okolje, na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja) pa je predmet druge faze odločanja – to je postopka presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja. V tem postopku se potem, ko se na podlagi strokovne ocene vplivov na okolje podrobneje ugotovijo možni negativni učinki posega, presoja tudi učinkovitost, primernost in izvedljivost predvidenih ukrepov za zmanjšanje, odpravo in preprečitev ugotovljenih učinkov posega.
Ker je bilo v postopku pred upravnimi organi s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da bi nameravani poseg (zlasti v primeru nesreče oziroma ob nespoštovanju predvidenih zaščitnih ukrepov) lahko imel pomembne vplive na varovani območji Natura 2000, je pravilna ugotovitev organa, da je za namene in poseg treba izvesti presoji vplivov na okolje. Vodilo pri odločanju sodišča je bilo tudi načelo previdnosti, ki je eno temeljnih načel evropskega okoljskega prava.
ZVO-1 člen 51a, 51a/1, 51a/2, 51a/4. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 3, 3/1.
okoljevarstveno soglasje - predhodni postopek - tovarniška hala - vplivi na okolje - celovita presoja vplivov na okolje
Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prizadeta stranka po prejemu mnenja Ministrstva za zdravje, ki je predlagalo izvedbo presoje vplivov na okolje zaradi uporabe nevarnih snovi izocianata in poliola, spremenila poseg tako, da se na lokaciji nameravanega posega ne bo vršilo proizvodnje poliuretanske izolacije. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pri obratovanju predmetnega posega ne bodo uporabljale snovi, ki bi lahko povzročile večje nesreče, s čimer so bili po oceni prvostopenjskega upravnega organa odpravljeni vplivi, ki jih je Ministrstvo za zdravje prepoznalo kot pomembne. Tožnik tem ugotovitvam ne ugovarja, zato jih sodišče šteje kot nesporne.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - zahteva za izplačilo sredstev - naravovarstveno soglasje - popolna vloga
Pristojni organi so ugotovili, da predviden poseg nima vpliva na varstvene cilje varovanih območij in da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Tožeča stranka je zato vložila popolno vlogo. Res je sicer, da je sklep pristojnega organa, s katerim je bilo ugotovljeno, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno, pridobila šele po oddaji zahtevka, vendar pa to še ne pomeni, da je oddala nepopolno vlogo. S sklepom, s katerim je ARSO zahtevo tožeče stranke zavrgel, se je namreč zgolj potrdilo, da je bil zahtevek za izplačilo sredstev tudi v spornem delu popoln.
celovita presoja vplivov za okolje - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranke v postopku - zavrženje tožbe - tožnik v upravnem sporu - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Nobenega od položajev stranke tožnica ni izkazala, niti njena udeležba kot aktivne ali pasivne stranke ali stranskega udeleženca ne izhaja iz izpodbijanih sklepov, oziroma tožnica ni izkazala, da bi ji bil položaj stranskega udeleženca v teh postopkih formalno priznan.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - nepovratna sredstva - razpisni pogoj - neizpolnjevanje razpisnega pogoja
Tožnica ugotovitvam ogleda polnilne postaje (tj. da polnilna postaja ni delovala in da so kabli na polnilni postaji prekratki za polnjenje na za to določenem parkirnem prostoru) med postopkom ni oporekala, navajala je le, da odpravlja napako z dobavo nove polnilnice z daljšimi kabli ter da je nedelovanje postaje pripisati prekinjeni wifi povezavi. Že to pa zadošča, da sodišče more pritrditi zaključku toženca, da tožnica pogojev iz javnega poziva glede na citirane določbe 4. d) in 9. točke javnega poziva ne izpolnjuje in se ji pravica do dodeljene finančne spodbude more odvzeti.
Tožnica se tudi brez uspeha sklicuje, da prekratki kabli pomenijo zgolj oteženo uporabo (uporabnik je ''moral zgolj zapeljati čez robnik na priključno mesto''), kot tudi, da ni bila naložba pogojevana z oddaljenostjo vozila. Namen naložbe je delovanje polnilne postaje, kar po oceni sodišča nedvomno vključuje ustrezen (dejanski) dostop do te postaje, zaradi česar sta med drugim kot pogoj določena tudi (poleg izgradnje priključno merilnega mesta, če nimajo obstoječega) 2 (dva) parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen
Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, hkrati pa pomeni nadaljevanje in zaključno fazo tega inšpekcijskega postopka.
Glede tožbeno zatrjevane izvršitve inšpekcijske odločbe sodišče ugotavlja, da je takšen ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe sicer dopusten, vendar po presoji sodišča takšna tožbena trditev ni izkazana. Tožbeno zatrjevana izvršitev inšpekcijske odločbe se ne nanaša na stanje po dokončnosti izvršilnega naslova, ampak na trenutek izdaje inšpekcijske odločbe kot izvršilnega naslova, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka te ugovore primarno uveljavljati v postopku, ki se nanaša na izdano inšpekcijsko odločbo.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vstop stranskega udeleženca v postopek - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica stranke do izjave - kršitve določb postopka
Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi drugostopni organ pred izdajo izpodbijanega akta (s katerim na podlagi pritožbe stranke z interesom je odpravil sklep prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve stranke z interesom za vstop v postopek in odločil, da se stranki z interesom vstop v postopek dovoli), torej, pred odločitvijo o odpravi odločbe poslal pritožbo stranke z interesom v odgovor tožniku, ki je v tem inšpekcijskem postopku stranka z nasprotnim interesom. Ker pa tega ni storil, se tožnik o pritožbi stranke z interesom pred izdajo akta ni mogel z njo seznaniti in torej posledično ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.