Zdravnik je dolžan pacienta pregledati in opraviti preiskave z diagnostičnimi sredstvi ter na ta način pridobiti potrebne izvide in točno diagnozo. Do napak lahko pride ali v napačnem izvidu ali v neizčrpanju vseh diagnostičnih preiskav, ki so bile na voljo, ali v napačni presoji, interpretaciji zbranih izvidov.
Po presoji revizijskega sodišča bi bilo prestogo zahtevati od skrbnega operaterja, da še enkrat preveri vsak posamezni izvid internista, ker bi to pomenilo, da bi moral operater sam pribaviti vsak izvid. V tem primeru so si bili posamezni zdravniki med seboj prirejeni in velja načelo zaupanja. Vsak, ki sodeluje pri zdravljenju istega pacienta, se lahko zanese na to, da so vsi ostali člani svoje obveznosti izvršili strokovno in s potrebno skrbnostjo. Le v primeru, da drug zdravnik očitno ni kos svojim nalogam (zaradi zapitosti, bolezni, preobremenjenosti, izčrpanosti) in ko je v stanju, ki mu več ne omogoča, da bi izpolnjeval svoje dolžnosti, le takrat se zaupanje lahko spremeni v dvom in nezaupanje.
Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost zakonske ureditve, četudi ta zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni bila razveljavljena, je revizijsko sodišče zapolnilo to vrzel v ZNB tako, da je upoštevalo pravila prej veljavnega Zakona o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Ur. l. SRS, št. 18/87, ZVPNB), ki je z uveljavitvijo ZNB prenehal veljati. Prva toženka je zato tožnicama odškodninsko odgovorna za škodo, povzročeno z obveznim cepljenjem.
Nobeno cepivo ni povsem varno in popolnoma učinkovito. Vsako cepljenje predstavlja poleg velikih koristi tudi določeno tveganje. Cepljenje je zato takšna dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Revizijsko sodišče zato pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je odgovornost prve toženke objektivna.
Vsaka bolezen ima svoj naravni potek, v katerem lahko povzroči bolj ali manj hudo poslabšanje zdravja. Kljub napredku sodobne medicine poslabšanja zdravja zaradi neustavljivega naravnega poteka bolezni vedno ni mogoče preprečiti. Odškodninska odgovornost je zakonsko predvidena le za primere zdravniških napak, ne pa za primere bolezni in zdravstvenih stanj, ki so posledica naravnega poteka same bolezni in jih ni bilo mogoče preprečiti. Tveganje za takšno naključno škodo (poslabšanje zdravja), trpi vsak (pacient) sam. Zdravstvena ustanova se razbremeni odgovornosti, če dokaže, da poslabšanja zdravja kljub vsej zahtevani skrbnosti njenih delavcev ni bilo moč preprečiti.
OZ člen 6, 6/2, 147. ZZdrS člen 3. ZZDej člen 17. POZZ člen 41, 160.
povrnitev škode – odgovornost zdravstvene organizacije - skrbnost dobrega strokovnjaka – vmesna sodba – odločitev zdravnika za metodo zdravljenja - potrebnost operacije – zmožnosti zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji
Zdravnik naj bi se pri zdravljenju pacienta vedno gibal v okviru, ki ga določajo sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi. Ugotovil naj bi možnosti, ki jih nudi sodobna medicinska doktrina, in izbral tisto, ki se najtesneje sklada s potrebami in z zdravstvenim stanjem konkretnega pacienta. Ko pred tem izključi druge možnosti (kot morda še primernejše), izbere najustreznejši način zdravljenja.
Ker stranka kot laik ne ve, kaj je bilo vzrok poslabšanja njenega zdravja (zaplet ali strokovna napaka), je v takem primeru dovoljen (informativni) dokaz z izvedencem, ki se je opiral na tožničine substancirane trditve, tožnica pa je šele na njegovi podlagi lahko natančneje navedla tudi trditve v zvezi z vzročno zvezo (da če bi bila operacija izvedena z največjo skrbnostjo in po vseh standardih medicinske doktrine, do te okvare ne bi smelo priti).
Zaradi dopolnitve svoje trditvene podlage z dejstvi, ki se nanašajo na okoliščino preprečljivosti, tožeča stranka ni niti nesorazmerno otežila, upočasnila postopka niti ogrozila toženkine pravice do sojenja v razumnem roku. Po drugi strani je treba upoštevati tudi ravnanje tožene in stranskega intervenienta, ki sta se sklicevala na strokovno napako (njen neobstoj), se v tej zvezi opredelila, spraševala izvedenca in zahtevala dopolnitev mnenja.
Ko sodišče presodi, da je podana strokovna napaka, so pravno nepomembne vse okoliščine, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti. Pacientova morebitna privolitev v ravnanja contra legem artis ne more biti pravno veljavna. Tudi če zdravnik pacienta v naprej obvesti o tem, da se morda lahko pripeti strokovna napaka (ker je utrujen, izčrpan, preobremenjen, živčen, odvisen od kakšnih substanc...) to odškodninske odgovornosti zdravstvene ustanove ne izključuje.
Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vse pravno relevantne strankine pisne pripombe, ni mogoče postaviti. Kadar imata stranki pravno relevantne pripombe zoper izvid in/ali mnenje, oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišče pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni. Vendar pa je to treba presojati od primera do primera.
Tožnica je imela pripombe in terjala pojasnila o posameznih okoliščinah, ki niso bile pravno pomembne za rešitev spora, niti niso mogle povzročiti dvoma v popolnost in pravilnost mnenja, zato dodatno ustno zaslišanje izvedencev na obravnavi ni bilo potrebno. Ker dejstev, ki za odločitev niso relevantna, in dokazov, ki bi služila ugotavljanju takšnih dejstev, ni treba izvajati, sodišču tudi izvedencev za ugotovitev teh dejstev ni treba zasliševati.
Poslabšanja ukrivljenosti tožničine hrbtenice je bilo predvidljivo, šlo je za naravni potek bolezni, ni pa se mu bilo moč izogniti, ga odvrniti, bilo je nepreprečljivo. Če poslabšanja ni bilo moč preprečiti oziroma če bi do poslabšanja prišlo tudi ob uporabi ustreznega steznika in intenzivne terapije, potem ravnanja zdravnika ni mogoče vzeti za vzrok poslabšanja.
Tožnica ne trdi, da bi zahtevala, da tudi sama postavlja vprašanja, pa ji sodnik tega ne bi dovolil ali da bi njeno zahtevo spregledal. Zgolj okoliščina, da iz zapisnika ni razvidno, da bi dal sodnik tožnici možnost, da bi izvedencema postavila vprašanja, še ne predstavlja bistvene kršitve iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP.
Relativno pogosta pojavnost venske tromboze po porodu in ugotovitve, da porod pri starejših porodnicah mnogorodkah ni med dejavniki, ki bi zahtevali uporabo zdravil za preprečevanje tromboze, da pri tožnici ni bilo kliničnih znakov venske tromboze, da zaostali del posteljice ni vplival na nastanek tromboze, omogočajo zaključek, da poslabšanje tožničinega zdravja ni posledica strokovne zdravniške (medicinske) napake, temveč naključnega zapleta, ki ga kljub predvidljivosti s strokovno neoporečnim in ustrezno skrbnim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti.
ZOR člen 158, 163, 170, 170/1. ZZDej člen 45. ZPP člen 243, 245, 245/2, 245/3, 339. URS člen 153.
odgovornost zdravstvene organizacije (bolnišnice) – zdravniška napaka – krivdna odgovornost - materialno pravo – medicinska doktrina ni pravo – pravna pravila – predmet dokazovanja
V primeru, da zdravnik oziroma zdravstveno osebje stori strokovno napako, je podana krivdna odškodninska odgovornost zdravstvenih organizacij v skladu s 158. členom ZOR.
Tožnik meni, da je mogoče enačiti medicinsko doktrino in materialno pravo. To ni res, saj pravo lahko najsplošneje opredelimo kot posebno vrsto družbenih pravil, s katerimi oblikujemo družbeni red v državno organiziranih družbah. Pravna pravila niso predmet dokazovanja; sodišče mora pravo poznati (samo izjemoma se lahko dokazuje tuje pravo ali splošni akti pravnih oseb, ki niso objavljeni). Če sodišče prava ne pozna, se mora z njim seznaniti. Drugače je s pravili znanosti in strok ter izkustvenimi pravili. Te se dokazuje z izvedencem, kot strokovnjakom na svojem področju, ki je strokovno usposobljen, preizkušen in imenovan na seznam sodnih izvedencev ter na podlagi strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih, s čimer pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.
ODŠKODNINSKO PRAVO – MEDICINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRIMERJALNO PRAVO
VS0014166
ZOR člen 18, 158. ZZDej člen 45, 47. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov člen 19. ZPP člen 145, 145/1, 145/2, 154, 154/3, 339, 339/1.
Dogodek rojstva zdravega otroka ne more predstavljati škode, vendar pa zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake lahko nastane določena škoda, ki lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost.
Izvedensko mnenje, ki je bilo dopolnjeno nazadnje 13. 9. 2002, je bilo jasno: če bi opravili biopsijo, bi ugotovili, da gre za premaligne spremembe celic, da je potrebna le odstranitev maternice, ki se lahko opravi skozi nožnico. Ker so biopsijo opustili, so opravili preobsežen obseg, katerega posledica je komplikacija, za katero sicer ne bi odgovarjali, sedaj pa je zaradi napake pri izbiri načina operacije odgovornost druge toženke podana.
Toženki v reviziji ne zatrjujeta morebitne procesne napake v postopku pridobivanja izvedenskega mnenja, ki bi vplivala na njegovo pravilnost. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju pravilno odločilo, da je pri izbiri načina operativnega posega prišlo do medicinske napake.