Sodišče pri ureditvi meje ni odstopilo od sodne prakse, saj je upoštevalo, da se meja med javnim dobrom in zasebnim zemljiščem uredi po stanju v katastru. Najverjetnejšo katastrsko mejo (zlasti mejo v smeri zahod in vzhod od ceste kot javnega dobra) je uredilo ob upoštevanju koridorja natančnosti in stanja v naravi, to je naravnih in grajenih objektov daljšega obstoja, kot predvideva Pravilnik in kot izhaja iz mnenja v tem sodnem postopku postavljenega sodnega izvedenca geodetske stroke. Glede na starost katastrskih podatkov (preko 200 let) najverjetnejša katastrska meja ni stoodstotno zanesljiva in natančna, vendar se nahaja znotraj koridorja dopustnih odstopanj.
Odločanje sodišča po najverjetnejši katastrski meji pomeni odločanje po stanju v katastru. Določitev meje po najverjetnejši katastrski meji ne indicira, da gre za pomanjkljivosti ali napake v katastru, temveč je posledica nenatančnosti geodetskih podatkov, upoštevajoč koridor natančnosti in stanja v naravi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v skladu s 100. členom ZKN najprej ugotoviti napako v katastru, oziroma da bi morala biti ta ugotovljena v upravnem postopku.
Po utrjenem stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča 24. 6. in 25. 6. 1986, pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja posesti.
Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe ugotovilo, da toženka izpodbija tudi odločitev o plačilu denarne terjatve. V zvezi z vprašanji, od katerih je odvisna odločitev o denarnem zahtevku, je VSRS v zadevi II Ips 14/2025 s sklepom z dne 21. 5. 2025 prekinilo revizijski postopek in podalo predlog za predhodno odločanje pred SEU; citirana zadeva VSRS obravnava vsebinsko enako vprašanje (uporaba sodbe SEU C-520/21; kaj in koliko je dolžan potrošnik plačati banki v primeru nične kreditne pogodbe v CHF).
Zato je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 113.a člena ZS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP s sklepom z dne 6. 11. 2025 postopek prekinilo do odločitve SEU v zgoraj navedeni zadevi.
SEU je o predlogu VSRS odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, torej je s tem odpadel razlog za prekinitev. Zato je sodišče druge stopnje s tem sklepom odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (drugi odstavek 208. člena ZPP).
Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.
V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.
V postopku izdaje zamudne sodbe se ne ugotavlja dejansko stanje, ampak se šteje, da je resnično v tožbi navedeno dejansko stanje, saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost tožene stranke šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V takem primeru se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
Tudi v posestnih sporih je odločitev o regulacijski začasni odredbi odvisna od vsakokratnih okoliščin posameznega primera.
Za ugotovitev insolventnosti ni potrebno, da je dolžnik trajneje nelikviden in dolgoročno plačilno nesposoben, pač pa zadošča že en od položajev iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ob ugotovljeni trajnejši nelikvidnosti zato niti ni bilo potrebno ugotavljati še dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti. Upnik insolventnosti ni dolžan absolutno dokazati, pač pa zadostuje, da je to verjetno izkazano.
V dokaznem postopku se je torej izkazalo, da toženka v daljšem časovnem obdobju ni plačevala stroškov elektrike za skupne prostore, kar predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe ne glede na sicer nizek znesek neplačanih stroškov. Natančna višina in specifikacija neplačanih stroškov glede na ugotovljeno dolgotrajno ponavljajočo se kršitev obveznosti iz najemne pogodbe niti nista bistveni in so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih trditev glede tega neutemeljeni.