V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.
Opisani vedenjski vzorci nasprotne udeleženke in njena dosedanja ravnanja in nerealni predlogi, ogrožajo (oba) otroka do take mere, da je treba že med postopkom (oba) otroka začasno dodeliti v varstvo in vzgojo predlagatelju, kar je treba tudi pravno formalizirati. Prav te okoliščine so v bistvenem drugačne od zadev iz sodne prakse, ki takšne oblike začasnega sodnega varstva niso dopustile.
Državni posegi za varstvo koristi otroka so zapovedani, kadar je otrok že utrpel škodo ali kadar njegovim koristim grozi obstoječa nevarnost in je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, da bo otrok, če sodišče ne bo izreklo ukrepa za varstvo njegove koristi, lahko utrpel škodo.
Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Tožnik utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke (tudi) na zakonodajni protipravnosti, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost odlokov z Ustavo, kar naj bi potrjevalo protipravnost ravnanja države in s tem odškodninsko odgovornost (tudi) toženke.
Državi ni moč očitati, da bi s tem, ko je sledila stališčem stroke in sprejela odlok, ki je bil naknadno ugotovljen za neustaven, opustila dolžno skrbnost oziroma da bi ravnala malomarno.
Pritožba utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, s katero je bila prejšnja zakonska ureditev rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva razveljavljena. Posledično je v obdobju do uveljavitve nove zakonodaje pravni red ostal brez časovne omejitve za uveljavljanje te pravice.
Ker v obravnavani zadevi o vprašanju očetovstva do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljene določbe o rokih ne smejo več uporabljati. Posledično okoliščina, da je predlagateljica že prej razpolagala z informacijami oziroma sumom glede svojega biološkega izvora, sama po sebi ni mogla povzročiti poteka roka za vložitev predloga, saj v relevantnem obdobju zakon takšnega roka ni določal. Šele z uveljavitvijo nove zakonodaje, torej DZ dne 15. 4. 2019, je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Razlaga, po kateri bi bilo treba šteti, da je rok začel teči že na podlagi okoliščin iz časa, ko zakon roka ni določal, bi imela za posledico dejanski retroaktivni odvzem pravice do sodnega varstva. Ker je bil v konkretnem primeru predlog na ugotovitev vložen 13. 12. 2023, torej pred iztekom petletnega roka od uveljavitve nove zakonske ureditve, je bil vložen pravočasno.