priposestvovanje stvarne služnosti - omejitev priposestvovanja - nacionalizacija - družbena lastnina - nacionalizacija stavbe - odločba o nacionalizaciji - denacionalizacijska odločba - priposestvovalna doba - štetje priposestvovalne dobe - začetek teka priposestvovanja - zadržanje teka priposestvovalne dobe v času, ko je bila nepremičnina nacionalizirana - dobra vera - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - poizvedovalna (raziskovalna) dolžnost - navzven zaznavne okoliščine - aktivna legitimacija
Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO
VSL00089326
ZIZ člen 15, 32, 53, 53/2, 56, 80, 89, 89/1, 89/3, 162, 163. ZPP člen 286.
izvršba na premoženjske oziroma materialne pravice - premoženjska pravica - predmet izvršbe - izvajanje televizijske dejavnosti - ugovor po izteku roka - omejitev ugovornih razlogov - prekluzija - omejitev izvršbe - unovčljivo premoženje - denarna terajtev - določenost denarne terjatve - izvršba na premičnine - subsidiarna uporaba ZPP
Glede na samo vsebino pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti gre za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ.
Pritožba se zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.
Če bi se v tej pravdi ugotovilo, da je toženec v kazenskem postopku lagal, bi se s tem ugotovilo diametralno nasprotno dejansko stanje, kot pa je bilo pravnomočno ugotovljeno v kazenskem postopku. Tožba ni dopustna, ker bi bilo s tem poseženo v ustavno načelo prirejenosti sodnih postopkov.
URS člen 2, 22, 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. OZ člen 269, 269/1. ZIZ člen 212. ZPP člen 7, 212.
določitev sodnih penalov - namen sodnih penalov - prisilna izpolnitev nedenarne obveznosti - kaznovalni učinek - pravica do sodnega varstva - načelo pravne države - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - trditveno in dokazno breme - zloraba pravic - pošteno sojenje - obrazloženost odločbe
Iz določbe prvega odstavka 269. člena OZ je mogoče ugotoviti, čemu so sodni penali namenjeni: njihov cilj je dolžnika siliti k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je dolžnik kljub temu, da upnik razpolaga s pravnomočno sodno odločbo zoper njega, ni prostovoljno izpolnil. Gre torej za institut, ki je alternativa izvršbi, z obojim pa se dokončno uresničuje upnikova ustavna in konvencijska pravica do sodnega varstva. Le-ta je namreč učinkovita šele, ko je terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, tudi dokončno realizirana. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države.
Upnikova pravica, da se posluži sodnih penalov za siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa ni neomejena. To med drugim pomeni, da upnik navedene pravice ne sme zlorabljati, saj že iz 2. člena URS izhaja prepoved zlorabe pravic. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice zaradi "odprtosti" upravičenja pravico uresničuje tako, da odstopi od njenega namena. V takem primeru je dolžnost pristojnega organa, da na predlog prizadetega ali po uradni dolžnosti prekoračeno pravico vsebinsko omeji tako, da ne pride do prekomernega posega v pravico prizadetega, ki je z njo v konfliktu, če je potrebno, tudi tako, da zavrne zahtevo "izvrševalca pravice" za pravno varstvo.
Upnik v pritožbi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik dolgovane obveznosti sedaj že izpolnil, izrecno niti ne prereka. Bistveni pritožbeni argument je namreč upnikovo materialnopravno stališče, da za odločanje o njegovem predlogu za določitev sodnih penalov ni odločilen trenutek odločanja sodišča oziroma trenutek izdaje sklepa, temveč trenutek vložitve predloga. Takšno stališče pa je glede na zgoraj predstavljena materialnopravna izhodišča pravno zmotno. Kot rečeno, je namen sodnih penalov siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, kakor hitro pa je (bil) ta cilj dosežen, za določitev sodnih penalov ni več podlage. Določitev sodnih penalov v takem primeru bi pomenila zlorabo upnikove pravice, saj ne bi šlo več za siljenje dolžnika k izpolnitvi obveznosti, ampak le še za kaznovanje le-tega. Povedano drugače, če bi sodišče določilo sodne penale kljub temu, da je dolžnik že izpolnil dolgovane obveznosti, bi dopustilo upniku izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom. Zlorabo pravice pa je sodišče njenemu izvrševalcu dolžno preprečiti, ne pa je celo omogočati.
Namen sodnih penalov je v tem, da se dolžniku naloži obveznost pravočasne in učinkovite izpolnitve, zato je za presojo odločilno stanje v trenutku vložitve predloga, ko je bil interes upnika za njihovo določitev aktualen in utemeljen.
sodna taksa za postopek na prvi stopnji - naknadno plačilo sodne takse - nezakoniti sklep - preuranjen sklep - sodna poravnava - pridobitev premoženja - zmožnost plačila sodnih taks - plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je spregledalo peti odstavek 15. člena ZST-1, ki določa, da sodišče naloži plačilo takse iz četrtega odstavka tega člena s plačilnim nalogom. Ta določba je odpravila dilemo, ki se je pojavljala v praksi sodišč glede vprašanja, na kakšen način naloži sodišče v plačilo sodne takse po 15. členu ZST-1. Pred uveljavitvijo novele ZST-1D, ki se uporablja od 12. 2. 2022 dalje, je bilo t. i. naknadno plačilo sodne takse po četrtem odstavku 15. člena mogoče naložiti tako s plačilnim nalogom kot sklepom.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - namestitev v varovani oddelek - pravica do izjave - možnost sodelovanja v postopku - odvetnik po uradni dolžnosti - skrbnost odvetnika - pravica do učinkovite pravne pomoči - nujni postopek - poseg v pravico do osebne svobode - duševno zdravje
V tem postopku je treba smiselno upoštevati procesna jamstva, ki so po tretjem odstavku 19. člena Ustave RS zagotovljena vsakomur, ki mu je odvzeta prostost. Obravnavani bolnik mora biti (ne glede na svojo bolezen in procesno sposobnost) med drugim seznanjen s tem, da ima pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere.
Sodišče je pravilno presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 75. in 74. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez njegove privolitve. Med njimi ni pogoja, da bi morala biti zadržana oseba postavljena pod skrbništvo in da bi ji moral biti v okviru nujnega postopka postavljen skrbnik kot zakoniti zastopnik.
spor majhne vrednosti - pritožba se šteje za umaknjeno - neplačilo takse za pritožbo - fikcija vročitve
Zavezanec za plačilo takse (pritožnik) je dolžan plačati takso ob vložitvi pritožbe (ko nastane taksna obveznost) oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v plačilnem nalogu. Če taksa v tem roku ni plačana, se šteje, da je pritožba umaknjena.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - pogodba o naročilu (mandat) - obligacija prizadevanja - uporabno dovoljenje - pridobitev uporabnega dovoljenja - oprava storitev - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - dolžna skrbnost - skrbnost dobrega strokovnjaka - celovita dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega izhodišča, da toženčeva (mandatarjeva) storitvena obveznost predstavlja obligacijo prizadevanja, iz katere izhaja pravica do plačila za njegov trud, nevezano na končni uspeh oziroma rezultat njegovega delovanja. Pravilno je tolmačilo glavni namen sodelovanja pravdnih strank: tj. toženčeve aktivnosti za pridobitev uporabnega dovoljenja.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj - anticipirana fiduciarna globalna cesija - tehtanje interesov strank - udeleženci v postopku - izpodbijanje ločitvene pravice - stroški udeleženca
V 65. členu ZIZ je od novele ZIZ-L dalje izrecno predpisana le ustavitev izvršbe glede določenega predmeta, takšna ureditev pa dopušča možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih.
Ker zakonodajalec razmerij med upniki v konkurenci pravic fiduciarnih upnikov s pravicami izvršilnih upnikov ni uredil, mora ustrezno ravnovesje poiskati sodišče upoštevaje dejanske okoliščine v vsakem posamičnem primeru, z namenom čim manjšega poseganja v zavarovane pravne položaje prizadetih udeležencev. Pri obsežni globalni anticipirani cesiji je razumno pričakovati, da bodo terjatve fiduciarnih upnikov (v obravnavanem primeru tretjih) v določenem časovnem obdobju poplačane in da se bodo dolžnikove terjatve do njegovega dolžnika slej kot prej sprostile tudi za upnike kasnejšega vrstnega reda. Pravica kasnejših upnikov do vrstnega reda je zato v primeru anticipiranih globalnih cesij zelo pomembna.
Pravdni postopek zaradi izpodbijanja ločitvenih pravic v stečaju je namenjen vsebinski presoji pravice upnikov do poplačila,pridobljene v tem izvršilnem postopku. Upnika bi jo v izvršilnem postopku izgubila na podlagi podane voljne izjave, ki pa je nista podala.
Oseba, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku, je udeženec. Ker ZIZ odločanja o stroških v razmerju med udeležencem in upnikom ne ureja, bi sodišče prve stopnje moralo smiselno uporabiti določila ZPP in glede na ponovno odločanje še načelo končnega uspeha.
predlog stranke za taksno oprostitev - kriteriji za oprostitev plačila sodne takse - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - dodelitev brezplačne pravne pomoči v drugi zadevi - materialni položaj
Morebitna dodelitev brezplačne pravne pomoči v drugi sodni zadevi še ne pomeni samodejne taksne oprostitve v konkretni sodni zadevi. Le če je stranki dodeljena brezplačna pomoč za tisti sodni postopek, v katerem predlaga taksno oprostitev, je posledično v tem istem postopku že po samem zakonu oproščena tudi plačila sodnih taks.
načelo formalne legalitete - notarski zapis - zakonske zamudne obresti - izvršilni naslov - procesne obresti - predlog za izvršbo - zamuda s plačilom
Izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, kot tudi izvršba za izterjavo procesnih obresti (prim. 381. člen OZ) bi bila dopustna le, če bi navedeno izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova, to je same posojilne pogodbe notarskega zapisa SV 000/2021. Ker pa ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo v obrestnem delu pravilno zavrnilo. Navedeno velja tudi za procesne obresti, ne glede na siceršnjo dopustnost dogovora o procesnih obrestih.
nova škoda in dodatna odškodnina - izguba na zaslužku - odškodnina zaradi manjše pokojnine - zastaranje terjatve - sukcesivna bodoča škoda - pravočasno uveljavljanje
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Za pretrganje zastaranja ne zadostuje morebitno izvensodno uveljavljanje rente pri zavarovalnici (365. in 368. člen OZ), zato so nerelevantne navedbe pritožbe o vložitvi odškodninskega zahtevka za rento pri zavarovalnici že v letu 1995.
Ob izdaji odločb slovenskega ZPIZ je tožnik nedvomno že vedel za upokojitev v obsegu 8 ur, to je, da ne bo več delal in posledično za izpad dohodka in njegovo višino. Zato od tedaj dalje zagotovo ni bilo več ovir za ugotovitev višine škode kot posledice invalidske upokojitve. Glede pokojnine na Hrvaškem tožnik ni navedel, zakaj njegova škoda ni bila določljiva že pred izdajo odločbe hrvaškega ZPIZ (katerih okoliščin takrat še ni poznal), saj se tudi ta pokojnina odmeri na podlagi predpisa, ki jasno določa parametre za določitev višine pokojnine. Izdaja odločbe namreč ni predpogoj za to, da bi tožnik lahko izračunal svoje prikrajšanje. Tako je za celoten izpad dohodka kot posledico invalidske upokojitve (tako v Sloveniji kot na Hrvaškem) tožnik lahko vedel najmanj od odločbe ZPIZ v letu 2015 o tem, da ima pravico do invalidske pokojnine (da torej ne bo več delal). Začetek zastaranja nastopi že tedaj, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca (subjektivni rok), oziroma tedaj, ko je škoda nastala (objektivni rok) - 352. člen OZ. Za sukcesivno bodočo škodo pa velja, da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje škode iz tega naslova.
alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - ponoven predlog - nova dejstva in okoliščine - zavrnitev ali zavrženje predloga
Obsojenec lahko tudi ko je že pravnomočno odločeno o njegovem predhodnem predlogu za alternativno izvrševanje kazni zapora, tak predlog vloži ponovno. Sodišče vsebinsko presoja vsak nov pravočasen predlog, če pa ugotovi, da se okoliščine od predhodne odločitve niso bistveno spremenile, ga po tretjem odstavku 129.a člena ZKP zavrže kot očitno neutemeljenega.
Ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je obsojeni zgolj ponovil predlog z isto vsebino kot v prejšnjem predlogu, ki je bil pravnomočno zavrnjen, bi tako predlog lahko tudi zavrglo. Tudi ponovna vsebinska odločitev o zavrnitvi predloga pa je pravilna.
članstvo v lovski družini - črtanje iz članstva - plačilo članarine - neplačilo obveznosti - izpolnitev denarne obveznosti - zapadlost denarne terjatve - plačilo dolga
Dejstvo, da neka denarna obveznost še ni zapadla, dolžniku ne preprečuje, da jo poravna pred zapadlostjo. Takšno plačilo ni nič neobičajnega, celo nasprotno: večina ljudi svoje obveznosti poravnava pred dnevom zapadlosti (pred rokom, ki je za plačilo zapisan na položnici).
Ne gre za situacijo, ko tožnik ob plačilu ne bi opredelil kaj plačuje, ampak je glede na vse ugotovljene okoliščine iz njegovega ravnanja mogoče sklepati, da je plačal članarino za leto 2021. Res je, da sklic na plačilu ni identičen sklicu na položnici, a glede na vse ugotovljene okoliščine povsem zadošča za sklep, da je plačana članarina za leto 2021. Če je tožnik imel namen plačati kakšno drugo od svojih denarnih obveznosti, bi glede na dejstvo, da se je ena položnica glasila na 120 EUR, druga pa na 235 EUR, moral jasno povedati, da z nakazilom 120 EUR delno poravnava obveznost s položnice, ki se glasi na 235 EUR. Tožena stranka je tako upravičeno štela, da je poravnal (takrat sicer še nezapadlo) članarino za leto 2021, ne pa članarine za leto 2020.
odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - preprečevanje pranja denarja - financiranje terorizma - absolutno zastaranje - beneficium cohaesionis - sporočanju podatkov Uradu RS za preprečevanje pranja denarja - obveznost sporočanja gotovinskih transakcij - pravna oseba - odgovorna oseba pravne osebe - odgovornost pravne osebe za prekršek - razbremenitev odgovornosti - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do izjave - formalna in materialna pravnomočnost - dokaz z zaslišanjem prič - posebne olajševalne okoliščine - odmera sankcije - omilitev globe - milejši predpis
Za obstoj prekrška po 13. točki prvega v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena ZPPDFT-2 se ne zahteva, da bi tvegane transakcije povzročile nevarnost za pranje denarja ali financiranje terorizma, temveč za obstoj prekrška zadošča že, da banka ni spoštovala zakonskega roka za sporočanje tveganih transakcij, ki so brez nadzora "uhajale" daljše časovno obdobje in v večjem obsegu, zaradi česar se že iz tega razloga ne more ugotoviti obstoja posebnih olajševalnih okoliščin in se pritožba neutemeljeno zavzema za omilitev sankcije.
Že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 14. člena ZP-1 se pravna oseba lahko razbremeni pridružitvene odgovornosti samo, če dokaže enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Pravni osebi je torej dovoljeno v zahtevi za sodno varstvo dokazovati razbremenilne razloge in samo v tem obsegu sodišče odloča o njeni zahtevi za sodno varstvo in če pri odločanju ugotovi, da so podane materialne kršitve iz sfere pravne osebe, ki so tudi v korist drugih storilcev, ki zahteve za sodno varstvo niso vložili, po uradni dolžnosti opravi materialnopravni preizkus, ki pa ne obsega obstoja subjektivnih znakov prekrška, ki jih pravna oseba niti ne more izvršiti, temveč jih lahko izvršijo samo odgovorne osebe.
Pri presoji pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku zaradi kršitve pravice do izjave je bistveno, da je sodišče prve stopnje zakonitemu zastopniku omogočilo navzočnost pri odločanju, kar mu je bilo v danem primeru zagotovljeno, vendar zakoniti zastopnik na zaslišanje ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zaradi česar bistvena kršitev ni podana.
V obravnavani zadevi je glede odgovornih oseb odločba o prekršku postala formalno pravnomočna, kar ne preprečuje uporabe privilegija pridružitve, saj se ta institut lahko uporabi vse do nastopa materialne pravnomočnosti, ki zagotavlja vsebinsko trdnost odločbe in njeno notranjo skladnost. Zato je sodišče prve stopnje odgovorne osebe, za katere je odločba o prekršku že postala formalno pravnomočna, lahko zaslišalo kot priče, kar je skladno tudi s sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo in se nanjo utemeljeno sklicevalo.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo splošna pravila za odmero globe pravni osebi iz petega odstavka 26. člena ZP-1 in je izreklo globo zakonito ter primerno ugotovljeni teži ter okoliščinam prekrška, za kar je v sodbi tudi navedlo jasne in prepričljive razloge. Tem razlogom se pritožbeno sodišče pridružuje in kljub dejstvu, da je postopek o prekršku ustavilo še za štiri prekrške, ni posegalo v enotno izrečeno globo, ker je presodilo, da je tako izrečena globa primerna tudi po odpadlih štirih prekrških.
ZST-1 člen 5, 10, 10/3. ZSVarPre člen 23, 23/1. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-17.
oprostitev plačila sodne takse - odločba bpp - nastanek taksne obveznosti - učinkovanje odločbe - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - dohodek za pomoč in postrežbo - invalidnina - dvakratnik minimalnega dohodka - ogroženost preživljanja prosilca
Ker je taksna obveznost za pritožbo nastala že ob vložitvi pritožbe dne 11. 7. 2024 (5. člen ZST-1), tožniku pa je brezplačna pravna pomoč dodeljena šele od 20. 11. 2024 dalje, tudi na podlagi navedene odločbe tožnik ni ex lege oproščen plačila sodne takse za pritožbo.
Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot dohodek tožnika upoštevalo tudi dodatek za pomoč in postrežbo. V skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se v dohodek, ki se upošteva, štejejo sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, v polovični višini. Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje živi sam in zanj torej ne skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, zato teh sredstev ni mogoče upoštevati kot lastni dohodek tožnika.
Mesečni prihodek prosilca znaša 927,39 EUR, kar je manj kot znaša dvakratnik minimalnega dohodka na družinskega člana (969,76 EUR). Zato je šteti, da bi bilo s plačilom sodne takse za pritožbo ogroženo socialno stanje prosilca.
ZPP člen 274, 274/1, 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12.
litispendenca - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - vezanost na pravnomočno sodbo - nedopustna tožba - zavrženje tožbe zaradi ugovora pravnomočno razsojene stvari - identiteta tožbenih zahtevkov - nasprotna tožba
Če je tožnik menil, da je on lastnik stvari, glede katere je toženka v prvi pravdi uveljavljala, da je lastnica ona, je imel možnost v tisti zadevi ponuditi dejstva in dokaze, da je lastnik on. V tisti zadevi je torej – ob spoštovanju procesnih pravil o tem, do kdaj lahko navaja dejstva in dokaze – imel možnost vzbuditi tolikšen dvom o obstoju tožničine lastninske pravice, da bi to privedlo do zavrnitve toženkinega zahtevka. Ker ni uspel, ga veže pravnomočna sodba. Če bi sodišče ponovno razpravljalo o dejstvih, s katerimi bi tožnik v pravnomočno razsojeni zadevi mogel doseči zavrnitev zahtevka, bi izvotlilo učinek pravnomočnosti. Prvi sodbi bi bila odvzeta lastnost trdnosti in zanesljivosti. Pravnomočna sodba v zadevi P 47/2021 zato ne vodi zgolj k neutemeljenosti zahtevka v obravnavani zadevi, ampak preprečuje njegovo vsebinsko obravnavanje.
SZ-1 člen 9, 9/3, 17, 17/1, 24, 24/6, 30, 30/1, 30/3. ZPP člen 450, 451, 452, 453. OZ člen 355, 355/1, 355/2.
plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - upravljanje večstanovanjske stavbe - pasivna legitimacija - ugovor pasivne legitimacije - vzpostavitev etažne lastnine - dejanska etažna lastnina - spor majhne vrednosti - prekluzija - postopek v sporu majhne vrednosti - ugovor zastaranja
Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku.
Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.
ZPND člen 3, 3/3, 3/5, 19, 19/1, 22g, 22g/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija) člen 31. DZ člen 162, 162/1, 162/1-3, 173, 177. ZNP-1 člen 96.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - pravica do družinskega življenja - pravica do stikov - mnenje otroka
Postopek po ZPND ni postopek, v katerem bi sodišče celovito presojalo ogroženost otroka in njegovo (kratkoročno in dolgoročno) korist ter tehtalo pravice in interese udeležencev. Ta postopek niti z vsebinskega niti s postopkovnega vidika ne nudi jamstev, ki morajo biti udeležencem družinskega razmerja zagotovljena v okviru varovanja in uresničevanja njihove pravice do družinskega življenja. Sklep, izdan v postopku po ZPND, zato ni odločba, s katero bi se lahko in smelo urediti, omejiti ali prepovedati stike med staršem in otrokom, zato tovrstne odločbe ne more nadomestiti, preprečiti ali vanjo poseči.
Varstvo otroka po ZPND in DZ je delno prekrivajoče se, v bistvenem pa dopolnjujoče varstvo.