Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre za porabo časa kolizijskega skrbnika v zvezi s stikom, ki ne obsega le navzočnost na stiku temveč tudi porabo časa pred tem za pripravo udeležencev postopka na stik. Zato poraba časa kolizijskega skrbnika za posamezni stik presega eno uro. Poraba časa odvetnika za navedene stike je tudi dokazno podprta s potrdili, priloženimi stroškovniku z dne 20. 5. 2026. Kolizijskemu skrbniku zato za navedeno storitev pripada dodatno še po 50 točk za vsak stik.
Izvedenka je ugotovila in prepričljivo obrazložila, da so tožnikovo nesmiselno zapravljanje in nerealne ideje o poslovnem uspehu posledica bolezni, zaradi katere ima močno okrnjeno presojo realnost. V tem primeru o svobodni volji niti ni mogoče govoriti, ker je pritožnikova zmožnost presoje zaradi bolezni močno okrnjena. Ni treba, da bi škoda že nastala, kot pravno zmotno meni pritožba; namen postopkov in ukrepov po ZDZdr je prav v tem, da se nastanek škode prepreči, zato je sodišče pravilno upoštevalo možnost bodoče, a realno grozeče škode.
Da je predlagateljica umaknila predlog za ureditev meje v tem nepravdnem postopku kmalu zatem, ko je bilo v kasneje začetem upravnem (katastrskem) postopku doseženo drugačno soglasje o ureditvi meje, je za odločitev o stroških postopka brezpredmetno. Ker predlagateljica ni izkazala, da bi nasprotni udeleženci naknadno izpolnili enak zahtevek, kot ga je uveljavljala sama v tem postopku, je dolžna kriti vse stroške tega postopka, ki se je zaradi njenega ravnanja izkazal kot nepotreben.
Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 355. člena ZFPPIPP). Oboji morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP). Ker gre za druge stroške, mora predračun stroškov vsebovati opis vrste stroškov in skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov (3. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Če se med postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov postopka spremeni predračun stroškov na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, ali na zahtevo upniškega odbora (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).
Upravitelj ni zatrjeval, da bi sporne stroške predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Res je, da pri določitvi predračuna stroškov ni mogoče natančno določiti višine posameznih stroškov, vendar jih upravitelj lahko oceni. Iz podatkov spisa izhaja, da upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka ni vključil nobenih stroškov odvetniških storitev, niti ni pozneje predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
Upravitelj bi moral sproti seznanjati sodišče, da bi lahko odločalo o potrebnosti stroškov odvetnice. Za angažiranje odvetnice bi moral te stroške predvideti v predračunu ali spremembi predračuna stečajnega postopka in pridobiti sklep sodišča o potrditvi predračuna, nato pa podatke o tem, ali so ti stroški še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, vključiti v redno poročilo (295. in 356. člen ZFPPIPP).
Stroški, katerih plačilo je upravitelj predlagal za delo pooblaščene odvetnice, niso bili potrebni, in bi upravitelj, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko navedene dopise, tako strokovno kot tudi časovno, sestavil sam.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi se uporablja t. i. dinamični princip, ki pomeni ugotavljanje neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini (torej do olastninjenja). V tem času se je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi spreminjal. Obseg pripadajočega zemljišča, ki so ga lastniki stavbe dejansko olastninili, pa je tisti, ki je veljal ob uveljavitvi ZLNDL, in ne nujno tisti, ki je obstajal ob izgradnji stavbe.
Ne DZ ne ZNP-1 ne določata, koliko časa lahko mine od svetovalnega razgovora v smislu 203. člena DZ do vložitve predloga (94. člen ZNP-1). Pri odločanju, ali naj se predlog za varstvo koristi mladoletnega otroka zavrže kot nepopoln, mora sodišče posebej skrbno upoštevati neformalno naravo postopkov za varstvo koristi mladoletnih otrok in načelo otrokove koristi, ki mora biti glavno vodilo sodišč v vseh postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki, pa tudi možnost, da postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju in odločitvi o stikih začne tudi po uradni dolžnosti.
Fikcija vročitve nastopi zadnji dan petnajstdnevnega roka ne glede na to, kdaj je vročevalec pustil sodno pošiljko v naslovnikovem predalčniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V slovenskem civilnem procesnem pravu velja, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Napačna predstava o procesnih predpisih ali napačno razumevanje zakona praviloma ne opravičuje zamude procesnih rokov. V obravnavanem primeru ni zaznati nobenih posebnih okoliščin (npr. napačen pravni pouk), ki bi izjemoma opravičevale toženkino zmoto glede teka rokov.
Ker toženec na pritožbo ni (pravočasno) odgovoril, naloga sodišča ni bila preizkušati resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se štejejo vse tožbene dejanske navedbe za priznane in se dokazi ne izvajajo. Sodišče je dolžno preveriti le, če tožbi priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi trditvami ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).
Za materialnopravno pravilno presojo trditve o skupnem življenju in otroku, ekonomski skupnosti in dejstvo nakupa stanovanja ne zadostujejo. Treba je pojasniti izvor sredstev oziroma način pridobitve premoženja, za katerega se zatrjuje, da je skupno.
Glede dohodkov je tožnica navedla le, da je zaposlena v šolstvu in prejema plačo, o višini dohodkov pa naj naredi poizvedbe sodišče. Višina dohodkov toženca ji ni znana. Višine dohodkov torej ni niti približno opredelila, pa tudi razmerja med prejetimi dohodki pravdnih strank ne. Prav tako ni navedb o morebitnem drugem premoženju pravdnih strank. Ob tako skromnih navedbah in pomanjkanju vsakršnega dokaza o zagotovitvi sredstev za nakup stanovanja, ki bi sodišču omogočal, da preveri pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča.
Ob pravilni razlagi drugega odstavka 70. člena ZNP-1 se stroški postopka, ki se je začel na predlog centra za socialno delo ali po uradni dolžnosti, krijejo iz sredstev sodišča ne le takrat, ko oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, ampak tudi takrat, ko osebi po poplačilu stroškov postopka njena sredstva ne bi več zadoščala za lastno preživljanje.
Sodišče svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.
Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja. Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.
Oprava s tožbo zahtevane obravnave ne spada v sodno pristojnost. Varstvo, ki ga tožnica s tožbo zasleduje, je po ZPacP v pristojnosti drugih organov, ne pa rednega sodišča.
V primeru, ko je za odločanje pristojen upravni organ, se sodišče ne izreče za nepristojno, ampak tožbo zavrže.
Izhajajoč iz ustavnih v določil 54. člena Ustave RS, da imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati v enaki meri in da se ta pravica ter dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, je treba vedno prvenstveno presojati, ali je mogoče, da je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnosti obeh staršev. Mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, je ogrožanje otroka.
Poslovanje z izgubo v preteklosti ni pravno nerelevantno za uporabo druge alineje 2. točke petega odstavka 389.a člena ZFPPIPP. Ta je res zazrta v prihodnost, vendar se tipično ravno iz preteklega ravnanja, ki je vodilo do določenih posledic, lahko napoveduje, da če bo tudi v prihodnosti ravnanje enako, bodo takšne tudi posledice.
Preteklo poslovanje je bilo le ena od sestavin te prognoze (da pritožnica verjetno v prihodnosti ne bo poslovala brez izgube), ki jo je le dodatno potrjevalo, brez kakršnihkoli sredstev za lokal, opremo in nakup živil in pijač pa ne more biti drugačna.