Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.
Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.
Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.
Pred uveljavitvijo SPZ za nastanek etažne lastnine ni bil potreben pravni naslov (formalni akt o oblikovanju etažne lastnine) niti vpis v zemljiško knjigo. Etažna lastnina je nastajala v pravnem prometu s tem, ko so lastniki stavb v zasebni lastnini (ali upravljavci stavb v družbeni lastnini) te v pravnem prometu odtujevali po delih. V pravnem prometu med posamezniki je prevladoval vpis etažne lastnine na način t. i. navidezne solastnine - etažni lastniki so bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastniki nepremičnine, na kateri stavba stoji, pri čemer je vpisan solastniški delež dejansko odražal lastninsko pravico na konkretnem posameznem delu stavbe (kar pomeni, da so navidezni solastniki dejansko etažni lastniki).
Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.
Stečajno sodišče lahko odloči o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe in odstopa terjatve novemu upniku kot o predhodnem vprašanju. Iz sodbe SEU C-582/23, Wiszkier, izhaja, da stečajno sodišče ne samo sme, ampak v določenih primerih celo mora presojati veljavnost pogodbenih podlag (npr. nepoštenost pogojev), in to znotraj samega insolvenčnega postopka.
ZBan ne prepoveduje prenosa zapadlih neplačanih terjatev bank na novega upnika, niti to ni bančna storitev. Določba 5. člena ZBan drugim osebam prepoveduje zgolj sprejemanje depozitov od javnosti. Zapadla neplačana terjatev iz naslova kreditne pogodbe tudi ni terjatev, ki bi bila povezana z osebnostjo upnika v smislu prvega odstavka 417. člena OZ.
Lex specialis pa je za potrošniške kredite Zakon o potrošniških kreditih, po katerem pa se sme terjatev odstopiti le določenim osebam, kot so banke in dajalci potrošniških kreditov po tem zakonu.
Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.
Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.
ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.
Drži, da SPZ ne predpisuje obveznih sestavin zapisnika sestanka etažnih lastnikov, vendar pa določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Za podelitev veljavnega pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju, kot posla rednega upravljanja, bi torej morali glasovati etažni lastniki, ki imajo skupaj več kot polovico solastniških deležev.
Glede na določbe SPZ ni nujno, da so ti podatki razvidni iz liste prisotnih (kot to določa Stanovanjski zakon), bistveno je, da je mogoče preveriti, ali je bil sklep veljavno (torej z zadostno večino) sprejet.
Tema obravnavanja v posestnem sporu je omejena. Sodišče v postopku obravnava zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Da bo podano motenje posesti, mora tako biti podana sprememba dejanskega stanja, ki ima za stranko, ki zahteva pravno varstvo, poleg pravnega tudi ekonomski in praktični pomen. Bistvo vsake motenjske pravde je dajatveni zahtevek in sicer vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je posestnik zainteresiran, da posestno stanje traja kar najdalj, da lahko pridobiva ekonomske koristi od stvari, ki jih ima v posesti. Če tožnik v motenjski pravdi tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja sploh ne postavi, potem potrebe za varstvo v motenjski pravdi ni izkazal in je odločitev sodišča, ki je tožbo zavrglo, pravilna.
V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.
Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.
Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.
Ker ni bil podan že element protipravnosti ravnanja v pomenu 26. člena URS oziroma 131. člena OZ, že takšna ugotovitev zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj morajo biti vsi elementi odškodninske odgovornosti podani kumulativno. S strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkov o neobstoju predpostavke protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa razloge in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem sprejema kot pravilne in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.
Če v primeru, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka založi sodišče, vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma, morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Predpostavka odgovornosti poslovodstva je torej, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska.
Zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodje, ki je to funkcijo opravljal v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Bivši poslovodja se lahko te odgovornosti razbremeni, vendar je na njem trditveno in dokazno breme. To pomeni, da mora trditi in dokazati, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel vplivati.