SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.
Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene.
Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.
Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.
Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).
Ker je upnik pravočasno opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja in ker njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, stečajno sodišče v okviru presoje obstoja upnikove legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti v smislu 385. člena ZFPPIPP ni bilo dolžno presojati dolžnikovih trditev, da upnikova terjatev temelji na ničnem pravnem poslu. Da bi šlo za očitno ničnost pravnega posla pa iz dolžnikovih trditev ne izhaja.
Za pošiljanje vloge na sodišče se ne morejo povrniti stroški skladno s tarifno številko 20 Odvetniške tarife. Ti bi se povrnili, če bi vlogo (s svojim strokovnim pravnim znanjem) sestavil odvetnik oziroma odvetniška družba.
Pri presoji vsebine pojasnilne dolžnosti ne gre za retroaktivnost oz. uporabo kasnejšega ZPotK-2, ampak gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče je torej le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oz. bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, kot tudi za njihove pravne posledice, torej nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
Udeleženka se ne more zdraviti doma, ker bolezni zaradi bolezensko hudo motene presojo realnosti ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom.