Opozorilo na tveganje spremembe valutnega razmerja CHF/EUR ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.
Zapustnik je bil ob smrti razvezan. Da ima njegova razvezana žena pravico do dedovanja kot zunajzakonska partnerka ni verjetno izkazano s tem, ko: (i) tako piše v smrtovnici; (ii) ker sta imela ob njegovi smrti prijavljeno prebivališče na istem naslovu in (iii) ker je obstoju zunajzakonske skupnosti oporekal le eden od treh zapustnikovih otrok.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.
Ni mogoče dovoliti nadaljevanja izvršbe, kot ga je predlagal upnik. Tudi, če bi bilo mogoče terjatev dolžnika do njegovega dolžnika denarno ovrednotiti, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, za katero terjatev je bila prvotno dovoljena izvršba (dovoljena je bila za denarno terjatev) in le za realizacijo te terjatve se bo izvršba lahko nadaljevala po tretjem odstavku 34. člena ZIZ. Izvršba z drugim sredstvom ali na drugih predmetih se dovoli za izterjavo terjatve, za katero je bila izvršba dovoljena s prvotnim sklepom o izvršbi. To pa seveda pomeni, da tudi če dolžnikovo nedenarno terjatev ovrednotimo in spremenimo v denarno, take terjatve v tem izvršilnem postopku ne bo mogoče izterjati. Izvršba na dolžnikovo nedenarno terjatev oz. materialno pravico je namenjena poplačilu iz terjatve, da se torej terjatev zarubi in unovči, ni pa tudi namenjena pridobitvi listine za vknjižbo dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo.
Opozorilo na možnost uresničitve t.i. črnega scenarija je ključnega pomena, zato do zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena na ustrezen način, ni mogoče priti z ugotavljanjem, ali so bila morebiti tožniku dana kakšna drugačna, a vendarle zadostna pojasnila. Tudi ni bistveno, ali je tožnik valutno tveganje razumel oz. ali je glede na vse dejanske okoliščine verjetneje, da se je moral in mogel zavedati tudi črnega scenarija, temveč, ali mu je toženka v zadostni meri pojasnila vsa tveganja, v katera se je spuščal s sklenitvijo dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti.
Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).
Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.
Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je treba predlog zavreči, ker se pomanjkljivosti, da je predlog vložil odvetnik na podlagi pooblastila predlagatelja, ki ob podpisu pooblastila in ob vložitvi predloga ni (bil) pravdno sposoben, ne da odpraviti. Očitek sodišču prve stopnje je v tem, da ni poskušalo odpraviti te pomanjkljivosti in da ni upoštevalo, da je skrbnik odobril vsa procesna dejanja predlagatelja oziroma njegovega pooblaščenca pred izdajo izpodbijanega sklepa. Če skrbnik ne bi odobril teh dejanj, bi bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako pa se izkaže, da bi bilo tudi izvotleno pravno varstvo predlagatelja, ki ga terja s predlogom za znižanje preživnine, če bi bil ta predlog zavržen, ker predlagatelj ne bi bil več upravičen do pravnega varstva za znižanje preživnine za obdobje od vložitve spornega predloga do vložitve novega predloga. Tudi iz sodne prakse izhaja, da če sodišče med postopkom ugotovi, da tožnik ni procesno sposoben, pa nima zakonitega zastopnika, ne gre za pomanjkljivost, ki se ne da odpraviti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede izgubljenih prihodkov pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku. Tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi sodišče in toženec lahko ugotovila, na katerih predpostavkah tožnik utemeljuje izgubljen dobiček in višino te izgube. Nobenih navedb ni bilo o tem, pri katerih aktivnosti iz delovanja društva so umanjkali prihodki oziroma so bili nižji, zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in/ali kakšni so bili ti prihodki iz posameznih storitev v preteklih letih. Zaradi tega niti sodišče, niti toženec nista mogla niti v grobem presoditi, kakšen bi lahko bil zatrjevani resnični dobiček tožnika, zato izgubljenega dobička ni bilo mogoče oceniti. Tega ne bi mogel storiti niti izvedenec. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče do ostalih razlogov, ki jih pritožba izpodbija, ne opredeljuje.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri preživnine za obdobje od vložitve predloga, torej za september 2024 do vključno junij 2025, določilo višji znesek preživnine, kot ga je za to obdobje zahtevala predlagateljica, s čimer je prekoračilo postavljeni predlog. Res je, da v sporih iz razmerij med starši in otroki velja poudarjeno načelo varstva koristi otroka (7. člen DZ), zaradi česar sme sodišče odločati preko postavljenega predloga, vendar le v primeru, če bi menilo, da predlagana preživnina posega v korist otroka. V konkretnem primeru pa prisojeni znesek preživnine zagotavlja ustrezno varstvo koristi otrok v smislu 7. člena DZ in meril iz 189. člena DZ.
ZVEtL-1 določa dokazna pravila in domneve, na podlagi katerih se vzpostavi etažna lastnina, upoštevanje solastniškega deleža pa ni predvideno. Če je vknjižena solastnina navidezna in gre za dejansko etažno lastnino, je treba nepremičnino razdeliti glede na pravne naslove strank za pridobitev posameznih delov nepremičnine, ne pa glede na velikost solastninskih deležev.
Zgolj neskladje med pogodbeno navedeno in dejansko izmerjeno površino stanovanja ne more predstavljati pravne podlage za samovoljno razširitev posameznega dela na račun skupnega prostora oziroma za ugotovitev, da je novo nastali prostor posamezen del stavbe v lasti predlagateljice.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik drugega nasprotnega udeleženca in tretje nasprotne udeleženke imel na podstrešju svoje stvari, da je vstop na podstrešje mogoč le iz stanovanja v nadstropju in da prebivalci v pritličnih stanovanjih podstrešja niso nikoli uporabljali. Dejanska raba podstrešja je razumljiva ob vpogledu v pravne naslove predlagateljice in njenih pravnih prednikov: z njimi ni bila prenesena nikakršna pravica do uporabe podstrešja, vse pravice se nanašajo izključno na pritlično stanovanje in dostop z dvorišča. Nasprotna udeleženca torej podstrešja nista uzurpirala; podstrešje je vedno bilo njuna last oziroma last njunih pravnih prednikov.
Z namenom okrepitve stikov in vzpostavitve tesnejšega odnosa med deklicama in očetom je bila izdana začasna odredba. Zato je še toliko pomembneje, da se začasna odredba dosledno spoštuje. Ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena, pa predstavlja pogoj za izterjavo denarne kazni oziroma dovolitev izvršbe po uradni dolžnosti.
Po ustaljenem stališču sodne prakse je odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mogoče prisoditi le, kadar je takšno zmanjšanje močne intenzivnosti in daljšega trajanja ter ga je mogoče jasno razmejiti od tistih neprijetnosti, ki jih povzročajo duševne bolečine ter običajne nelagodnosti in omejitve življenjskih aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje.
Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo plačila kazni za prekršek. Ne gre namreč za premoženjsko škodo, ki bi izvirala iz prometne nezgode. Tožnik je imel možnost zoper nepravilno izdani plačilni nalog vložiti zahtevo za sodno varstvo in doseči njegovo odpravo, pri čemer posledic opustitve tega ravnanja ne more prenesti na toženca, sklicujoč se na načelo popolne odškodnine.
Tožnikov podpis na predloženi pritožbi ni fizično izpisan, temveč je skeniran in na pritožbo le natisnjen. Tak podpis po prej citirani zakonski določbi in tudi po obširni in usklajeni sodni praksi, ki ne dopušča fotokopiranega ali skeniranega podpisa, ne izpolnjuje zahteve po izvirnosti podpisa. Pritožba je posledično nepodpisana in nepopolna, te pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti.
Ker sta prevzemnika izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o preužitku pravilno zavrnilo.
Predpogodba še ni prodajna pogodba zato, ker vsebuje določen oziroma določljiv predmet ter ceno. Tudi predpogodba ju mora vsebovati, da veljavno vzpostavlja obveznost skleniti glavno pogodbo.
Z izpolnitvijo pogojev iz pogodbe je nastopila le obveznost skleniti glavno pogodbo. Povedano drugače: terjatev enega sopogodbenika, da zahteva sklenitev glavne pogodbe od drugega, je tedaj zapadla. Tedaj je pričel teči tudi rok za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ). Če je katera od strank pogodbo že (delno) izpolnila, pa lahko to v primeru, da do sklenitve pogodbe ne pride, morebiti zahteva nazaj, ne vzpostavlja pa to sklenitve glavne, to je prodajne pogodbe.