Začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo enemu ali drugemu staršu je po tem, ko je že bilo pravnomočno odločeno o vzgoji in varstvu, še bolj izjemno kot sicer, saj so bile zmožnosti in pomanjkljivosti staršev že ocenjene.
Sprememba šolskega okolja je velika sprememba, ki jo lahko sodišče z začasno odredbo izreče v res izjemnih primerih.
Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja.
ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč (tretji odstavek 26. člena ZOPNI).
Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotno sosporništvo, 196. člen ZPP). Posledica enotnega sosporništva je, da pravnomočne sodbe, izrečene v postopku, v katerem je sodeloval le en sospornik, učinkujejo tudi zoper ostale, čeprav niso sodelovali v postopku. Ta zahteva pa dejansko otežuje pravico do sodnega varstva. Zato se je v sodni praksi uveljavilo pravilo, da ni nujnega sosporništva na aktivni strani. V konkretnem primeru, ko sta soimetnika družbinega deleža v izrazitem konfliktu, bi zahteva, da lahko samo skupaj kot nujna sospornika uveljavljata sodno varstvo po pridobitvi informacij do družbe, izvotlila namen pravice do obveščenosti, ki je ravno v tem, da tisti izmed družbenikov, ki mu družba zavrne dostop do informacij o delu družbe, to sodno doseže. V primeru sprtih bivših zakoncev, skupnih imetnikov deleža družbe, se je o (sodnem) uveljavljanju upravljavskih pravic, in sicer glede vprašanja sklica skupščine, podobno izrekla že tudi sodna praksa.