Ker je predlagateljica skoraj v celoti uspela s predlogom po ZPND za zavarovanje pred nasiljem nasprotnega udeleženca, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem neprimerna in ne zadosti standardu prostega preudarka iz 22.a člena ZPND, prav tako pa je tudi v nasprotju s temeljnim načelom in namenom ZPND, ki je v zavarovanju žrtev družinskega nasilja.
Postavitev kolizijskega skrbnika otroku je izjema, ki jo je treba razlagati ozko, saj se s tem posega v primarno pravico staršev, da odločajo o varstvu in vzgoji svojih otrok. Kolizijskega skrbnika se postavi le takrat, ko je med staršem in otrokom konflikt interesov, ki mora biti ustrezno izkazan.
Sodišče prve stopnje v tem postopku nima pravne podlage za zavrnitev predloga za ustanovitev stvarne služnosti na pripadajočem zemljišču. Skladno z določbo drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 lahko glede obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču sodišče odloči v tem postopku, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.
Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Čeprav so bile predložene šele v pritožbenem postopku, jih je pritožbeno sodišče upoštevalo. Postopek teče po uradni dolžnosti. Sodišče je v tem postopku dolžno ukreniti vse za zavarovanje koristi osebe, o kateri je podan dvom, ali je sposobna sama skrbeti za svoje pravice in interese. Poleg tega je listine predložila mati kot najbližja oseba, ki bi ji morala biti že pred sodiščem prve stopnje dana možnost sodelovanja na naroku, a ji ni bila.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč drugih v okolju zunaj varovanega oddelka zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj zato ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
Nasprotni udeleženec potrebuje zdravljenje, ne sicer akutnega bolnišničnega, potrebuje pa intenzivnejšo oskrbo, kot mu jo je mogoče zagotoviti v domačem okolju ali v okviru skupnostne obravnave (obravnava mu je zagotovljena v okviru predlagatelja, a ne zadošča), zaradi nekritičnosti do bolezni in intelektualnega deficita v nadzorovani obravnavi po neizpodbiti oceni izvedenke ne zmore sodelovati.
Namestitev v vrstnem redu prejetih sklepov sodišča je edina mogoča rešitev, ki na eni strani varuje tako pravice stanovalcev zavoda in osebja kot na drugi pravice nasprotnega udeleženca. Sodna praksa se je s položaji, ko do namestitve v predvidenem času ni prišlo, že srečala in se prav zaradi varstva pravic zadržanih oseb izrekla, da je tedaj mogoče ukrep podaljšati ter s tem varovati vrstni red čakanja na namestitev.
Omejitev prisotnosti pri izvajanju dokazov ne pomeni popolne odprave kontradiktornosti. Čeprav je bila osebi omejena navzočnost pri dokazovanju, se z vsebino izvedenih dokazov lahko seznani preko odvetnika in prav preko njega učinkovito sodeluje v postopku .
V postopku za delitev stvari velja specialno pravilo glede porazdelitve bremena skupnih stroškov postopka: solastniki jih krijejo v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na stvari.
Sodišče je ukrep odredilo za le toliko časa, kot je glede na pravila psihiatrične stroke zdravljenje doseglo točko, ko nevarnosti hudega ogrožanja ne bo več.
Nihajoča krajevna neorientiranost je znak ugotovljene duševne bolezni. Predstavlja konkretno hudo ogrožanje osebe v domačem okolju, v prometu in različnih vremenskih okoliščinah.
Skladno z ustaljeno sodno prakso vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno odločbo, ki rešuje predhodno vprašanje, ne predstavlja ne razloga za prekinitev postopka ne okoliščine, ki bi preprečevala nadaljevanje tega pravdnega postopka.
Če naj nasprotovanje služnosti pretrga priposestvovanje, mora biti izraženo ne le jasno in nedvoumno, temveč se mora tudi nanašati na čas, ko je nasprotovanje izraženo. Hipotetične zaveze, da bo nekdo nekaj odstranil v primeru negotovih in časovno nedoločenih dogodkov v prihodnosti, ni mogoče razumeti kot jasno izraženo nasprotovanje, ki naj pretrga priposestvovanje služnosti.
Služnost je lahko časovno omejena tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da prostovoljno prevzete kreditne obveznosti na presojo pogojev za taksno oprostitev ne vplivajo, se pa upoštevajo v okviru predloga za obročno plačilo, saj višina kreditnih obveznosti lahko pogojuje občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi postavitve kovinske ograje dostop do stavbe otežen, poleg tega pa je prišlo do bistvene spremembe posestnega stanja, ker se je število parkirnih mest, ki so jih uporabljali tožniki, precej zmanjšalo.
Pri zahtevku za vračanje daril med zakoncema je odločilnega pomena, kakšna je bila kavza sklenjenega pravnega posla med zakoncema.
Nihče od prisotnih ni imel dvoma v izraženo voljo osebe, prav tako ne v mnenje izvedenke. Tega dvoma ne vzbudijo niti pritožbena navajanja. Če je imel odvetnik kakršnekoli pomisleke (pa jih glede na zapisnik ni imel, nasprotno tudi ne zatrjuje), bi lahko na naroku terjal dodatna pojasnila, postavil osebi in izvedenki določena vprašanja, pa jih ni. Nenazadnje je to njegova naloga po ZDZdr, prisotnost odvetnika na naroku ni sama sebi namen. Ker izvedenka k dodatnemu pojasnjevanju njenih metod na naroku ni bila pozvana, jih ni podala in v dani situaciji (ko ni bilo nobenega dvoma v izraženo soglasje osebe in v mnenje izvedenke), upoštevajoč tudi hitrost in nujnost postopka, tega niti ni bila dolžna.
Pritožnica zaradi narave bolezni in že nastalih posledic ni več sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, zato mora njeno odločitev nadomestiti država v okviru dolžnosti varstva huje prizadetih oseb (drugi odstavek 52. člena URS). Odvzem svobode in prisilno zdravljenje sta nujno potrebna za zagotovitev varstva njenih ostalih temeljnih človekovih pravic in dopustno je, da se jo zdravi v oddelku pod posebnim nadzorom, tudi proti volji, na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevna volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil. Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da druge oblike pomoči glede na globoko depresivnost s suicidalnostjo za pritožnico ne pridejo v poštev.
Zavarovalnica je trdila in s pričami in policijskim zapisnikom dokazala, da je toženec zavestno in hote zapustil kraj dogodka. Toženec s svojim zaslišanjem ni uspel prepričati sodišča, da zaradi posledic prometne nezgode ni zmogel zavestno oblikovati svoje volje za pobeg.
S posegom v ustavno zagotovljeno avtonomijo posameznika država po sodišču v predpisanem postopku ne le sme, pač pa tudi mora zagotoviti in realno udejaniti varstvo huje prizadetih oseb, h kateremu jo zavezuje drugi odstavek 52. člena Ustave RS. V primerih, ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o (zanj potrebnem) zdravljenju, njegovo odločitev nadomesti država/sodišče. Pri tej odločitvi je temeljno vodilo domnevana volja bolnika, in sicer, da bi bolnik, če bi bil sam (še) sposoben razsojati, verjetno privolil v takšno zdravljenje. Ugotovljene dejanske okoliščine v konkretni zadevi narekujejo takšno reakcijo sodišča, kot jo vsebuje izpodbijani sklep.
Ugotovitvam sodišča in mnenju izvedenke postavljeni odvetnik na naroku ni ne nasprotoval ne zahteval dodatnih pojasnil, kar bi bil dolžan storiti, če je v njihovo pravilnost (soočen s podatki iz medicinske dokumentacije in po neposrednem stiku z zadržano) dvomil, da bi se prav zaradi spoštovanja dostojanstva zadržane in upoštevaje nujno naravo postopka vsi (glede na pritožbeni zapis že tedaj evidentni) pomisleki v pravilnost ugotovitev sodišča in mnenja izvedenke razčistili.