V denacionalizacijskih postopkih se uporablja za določitev kroga dedičev, torej tistih, ki so upravičeni uveljavljati zahtevke za denacionalizacijo, kot njihovi pravni nasledniki, določbe ZD (2. odstavek 74. člena ZDen in tudi posebne določbe o dedovanju iz ZDen). ZD pa za trenutek, odločilen za določitev kroga dedičev, določa zapustnikovo smrt /125. člen v zvezi s 1. odstavkom 123. člena). Glede na navedeno je treba za presojo upravičenosti tožnice do vložitve zahteve za denacionalizacijo presoditi, ali je tožnica pravna naslednica pokojne upravičenke, glede na trenutek upravičenkine smrti. Ker je bilo ob smrti upravičenke sin BB še živ, in je po ZD pravni naslednik upravičenke, in ker je po njegovi smrti leta 1975 postala njegova potencialna pravna naslednica tožnica kot njegova žena, je treba pravico do vložitve presojati glede na navedena pravna razmerja. Na enak način razlaga določbo 15. člena ZDen Ustavno sodišče RS (Up 82/01 z dne 5. 4. 2002).
Sporno izplačilo (odškodnina za duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, dogovorjena z delodajalcem na podlagi določbe 73. člena ZTPDR) ni odškodnina za pravno priznano škodo. Ker pa ne šteje kot odškodnina za pravno priznano škodo, predstavlja (obdavčljiv) prejemek iz delovnega razmerja.
ZPD člen 4, 5, 5/1, 12, 12/2. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku člen 19.
prometni davek
Tožeča stranka, ki na podlagi podeljene koncesije za izkoriščanje gozdov opravlja sečnjo, spravilo in prodajo lesa iz gozdov v lasti Republike Slovenije v svojem imenu in za svoj račun, je (kot pravna oseba, ki po določbi 19. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku gospodari z gozdovi) davčni zavezanec na podlagi določb ZPD in 19. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku.
Odločitev tožene stranke je preuranjena. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase.
ZSZ je specialni predpis, ki je z določbo 49. člena omogočil parcelacijo tistih zemljišč, ki so bila ob uveljavitvi tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij. Za parcelacijo takega zemljišča morata biti torej izpolnjena kumulativno oba prej navedena pogoja brez dodatnih pogojev, na katere se v razlogih izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. Sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke, da si država s svojimi predpisi prizadeva omejiti število nedovoljenih posegov v prostor oziroma da bi čim več nedovoljenih posegov v prostor (za katere je to mogoče) pridobilo ustrezna dovoljenja. Po presoji sodišča pa to ne pomeni, da lahko upravni organ parcelacijo po 49. členu ZSZ pogojuje z legalizacijo objekta, ker po mnenju sodišča za tako razlago ni podlage v prej navedenih določbah ZSZ in tudi ne v ZUN.
Predmet upravnega spora je akt ali dejanje iz 1. člena ZUS. Kot predmet upravnega spora pa je tožnik v tožbenem zahtevku opredelil neskladje določb Sklepa o določitvi cestninskih cest in višine cestnine z Uredbo o cestnini za uporabo določenih cest, ter neskladje Uredbe o cestnini za uporabo določenih cest z Zakonom o javnih cestah, torej aktov, ki imata splošni značaj, saj posamičnih razmerij ne urejata neposredno, nanašata pa se na nedoločen krog subjektov. Ker je za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnega akta, kar po presoji sodišča Sklep in Uredba sta, pristojno Ustavno sodišče RS (5. alinea in tretji odstavek 21. člena Zakona o ustavnem sodišču RS, Uradni list RS, št. 15/94), je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.
vročanje - napake pri vročanju - uporaba določb zdavp oziroma zup glede vročanja
Glede na določbo 98. člena ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) se vročitev šteje za opravljeno, ko je tožnik sklep dejansko prejel, ter je to, če njegove navedbe držijo, 7. 5. 2000, glede na izkazan prihod (šele) tega dne v Slovenijo, pa gotovo pred tem dnem ne. Iz navedenega izhaja, da njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben ter da bi brez le-tega prvostopni davčni organ moral tožnikovo pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga, nesporno vloženo 15. 5. 2000, obravnavati kot pravočasno ter o njej meritorno odločiti. Prvostopni davčni organ je pravilno ugotovil, da je bilo vročitev sklepa o prisilni izterjavi dolga, ki je bil izdan 23. 3. 2000, treba opraviti po določbah ZDavP kot specialnih določbah (posebnega upravnega postopka), tožena stranka pa nima prav, da so določbe ZDavP o vročanju prenehale veljati 28. 12. 1999, saj so bile po izrecni določbi 22. člena novele ZDavP-D (Uradni list RS, št. 108/99) v zvezi z 2. členom navedene novele, določbe ZDavP o vročanju (4., 5., 6. in 7. člen ZDavP) črtane z uveljavitvijo dne 2. 4. 2000.
V naknadnem inšpekcijskem postopku ugotovljena dejstva v zvezi z obračunom amortizacije od poslovnih prostorov in v zvezi z oblikovanjem dolgoročnih rezervacij nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86 predstavljajo, ker sporni postavki obračuna amortizacije in oblikovanja rezervacij v odmernih postopkih, v katerih je bilo odločeno v skrajšanem postopku zgolj na podlagi podatkov davčnih napovedi in priloženih listin ter uradnih podatkov davčnih organov, nista bili predmet preverjanja in torej dokazovanja zaradi ugotovitev relevantnih dejstev.