status zaščitene kmetije - vračanje premoženja v naravi
Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG, saj je Zakon o denacionalizaciji z novelo ZDen-B določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju ter določbe ZDKG.
vpis v register agrarnih skupnosti - tuji državljani - mednarodni sporazum
Če mednarodnega sporazuma, ki ga kot pogoj določa ZPVAS, ni, potem tujim državljanom ni mogoče priznati pravice do vzpostavitve agrarne skupnosti in vrnitve premoženja po tem zakonu, pri čemer okoliščine in pravni temelj odvzema premoženja nekdanjim agrarnim skupnostim na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.
ZIL člen 19/1-2, 17, 17/1, 19, 19/1-2, 17, 17/1, 19.
registracija znamke
Znak "TEST IT" je premalo razlikovalen in ni primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Blagovna znamka je vedno vezana na točno določene proizvode. Sam znak daje vtis reklamnega slogana in je preveč splošen, da bi bil primeren za razlikovanje. Prijavljen je namreč v besedi z običajnimi črkami, sama vsebina znaka pa je pogosta kombinacija reklamnih sporočil, ter ga potrošnik ne bo povezal s tobačnimi proizvodi, za katere se prijavlja, ampak s kakršnokoli reklamno akcijo. Tožena stranka ima prav, ko meni, da mora izraz "TEST IT" kot pogosto uporabljen reklamni slogan ostati v prosti uporabi.
Funkcija prijavljene znamke je razlikovanje proizvodov enega gospodarskega subjekta od drugega z namenom, da ne bi prišlo do zmede na trgu glede kvalitete, izvora in drugih lastnosti blaga različnih proizvajalcev.
ZDen člen 27, 27/10, 14, 18, 19, 27, 27/10, 14, 18, 19. ZVO člen 16, 16. ZG člen 3, 5, 96, 96, 3, 5. ZON člen 85, 85.
vrnitev v naravi
ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd kot naravna dobrina več funkcij (po 6. točki 3. člena ZG ekološko, socialno in proizvodno), in so prej navedene rabe vezane na socialno funkcijo. Njihov položaj se glede na namen in uporabo lahko približa režimu javnega dobra ne da bi stvari same zaradi tega postale javno dobro. V prejšnji ureditvi gozdovom statusa dobrine v splošni rabi ni dajal noben predpis. Tudi sedaj 16. člen ZVO veže pridobitev in ukinitev statusa naravnega javnega dobra za posamezna območja na predpis Vlade oziroma lokalne skupnosti. Ker je torej pridobitev statusa javnega dobra pogojena z obličnostjo, se lahko za naravno javno dobro štejejo le tisti gozdovi na posameznem območju, katerim ta status določa predpis Vlade RS ali lokalne skupnosti, v katerem se določi tudi režim uporabe. Stališč, da bi za zahtevane nepremičnine obstajale ovire po 3. točki 19. člena ZDen, po presoji sodišča tudi ni mogoče opreti na dejstvo, da ležijo v območju TNP. To območje je po ZTNP, ki je veljal ob sprejetju ZDen, uživalo zaščito zaradi naravnih in kulturnih vrednot (1. člen ZTNP), torej je bilo ena izmed treh tudi tedaj ustavno zaščitenih premoženjskih kategorij. Ni pa bilo podvrženo tudi režimu dobrin v splošni rabi. Tudi ZTNP ni določal, da nepremičnine na območju TNP niso v pravnem prometu (v 30. členu je bila ob sprejemu zakona določena le začasna prepoved, ki je lahko trajala največ tri leta), in lastništvo nepremičnin tudi ni omejil samo na družbenolastninsko sfero. Tudi 85. člena ZON, ki prepoveduje promet z nepremičninami na zavarovanih območjih in naravnimi vrednotami v lasti države, kar pa denacionalizacija niti ni (z denacionalizacijsko odločbo se lastninska pravica pridobi originarno, 66. in 67. člen ZDen), ni mogoče razlagati tako, da preprečuje vrnitev nepremičnine v naravi.
Predmet vračanja ne morejo biti tiste javne ceste, ki so z aktom opredeljene kot državne ali občinske ceste, pri čemer pa po mnenju sodišča ni bistveno, ali so kot take že vpisane v zemljiško knjigo. Kot javne ceste je treba obravnavati tudi tiste ceste, ki so jih je po 96. členu ZG prevzele lokalne skupnosti, čeprav so bile te ceste kategorizirane šele po uveljavitvi ZDen.
Ureditev v ZV in ZVO preprečuje v denacionalizaciji vračanje voda, naravnih vodotokov in vodnih zemljišč, ker gre za zakonski dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.
upravičenec za uveljavljanje vrnitve premoženjskih pravic po ZPVAS
Ker se po ZPVAS vračajo premoženjske pravice, ki so jih posamezni člani imeli na premoženju bivše agrarne skupnosti, ne pa premoženje bivše agrarne skupnosti, in ker so upravičenci do vračila člani nekdanje agrarne skupnosti kot nosilci nekdanjih premoženjskih pravic, če so sami ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ne pa ponovno vzpostavljena agrarna skupnost, ki ni pravna oseba, je za odločanje po ZPVAS pomembno, ali so zahtevo za vrnitev premoženjskih pravic vložile upravičene osebe. Od tega dejstva je odvisno, komu in katere premoženjske pravice na podržavljenem premoženju ter v kakšnem obsegu se bodo v postopku vračale. Zato je po ZPVAS pomembna okoliščina pravilna ugotovitev vsebine pravic, kar je med drugim tudi podlaga za presojo aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za vrnitev premoženjskih pravic.
ZPVAS določa, da se lahko vrača le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot je bil odvzet. Podana in izkazana mora biti torej istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih premoženjskih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.
Glede na razlago izraza "carinski deklarant" v 11. točki 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik ne bil v zadevi pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga.
Določba 154. člena CZ predstavlja pravno podlago za naknadni obračun in naložitev v plačilo carinskega dolga za vse primere, ko carinski dolg ni bil obračunan oziroma je bil obračunan v nižjem znesku, kot to določa zakon. To pa pomeni, da je prvostopni carinski organ, ki je na to določbo oprl odločbo, s katero je naknadno obračunal kot carinski dolg še posebno uvozno dajatev, ki je s predhodno odločbo, izdano na podlagi 52. člena CZ, v nasprotju z zakonom ni obračunal, ravnal pravilno ter da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil zakon nepravilno uporabljen.
Tožnica je v letu 1996 s plačilom zadnjih dveh obrokov zakupnine prejela avtomobil kot izplačilo v naravi, kar predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov kot posamezne vrste dohodka, ki nato tvori osnovo za odmero dohodnine. Res je sicer, da tožnica vozila ni prejela v celoti brezplačno, vendar je zanj plačala le dva zadnja obroka iz zakupne pogodbe, kar pa ne predstavlja celotne tržne vrednosti avtomobila.
Po določbi 11. točke 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, kot jo s pomočjo ustrezne (logične) interpretacije razlaga sodišče, bi tožnik v zadevi ne bil pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Po drugem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki posreduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče.
ZDen člen 19, 19/1-3, 19, 19/1-3. ZUS člen 18, 18/2, 18, 18/2.
vrnitev v naravi
Razlaga določbe 2.odstavka 18. člena ZUS v smeri, da ima državni pravobranilec lahko vlogo tožnika v upravnem sporu le v primerih, ko ni bil udeležen v upravnem postopku kot zastopnik države ali njenega organa (v obravnavani zadevi pa je sodeloval) nima opore v gramatikalni in tudi ne v teleološki razlagi te določbe, pa tudi ne v nadaljnjih določbah 1. in 2. odstavka 19. člena ZUS. Zakon o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju: ZDPra) določa vlogo pravobranilstva kot zastopnika, poznejši ZUS pa mu v določbi 2. odstavek 18. člena določa status stranke, kadar s tožbo uveljavlja, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Določbe o statusu ne omejuje pogoj, kot ga zatrjuje tožeča stranka.
Razlogi, ki so nastopili po uveljavitvi ZDen oziroma po vložitvi predloga za denacionalizacijo in torej izhajajo iz kasneje uveljavljene zakonodaje, v postopkih denacionalizacije ne predstavljajo ovire za vračanje nepremičnine v naravi v smislu 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen.
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v skladu s pravilom, da odloča po predpisih, ki veljajo v času odločanja, sprejela pravilno odločitev. Po tedaj veljavnem 78. členu ZDen se je dedovanje uvedlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, kar je pomenilo, da so dedovali tisti dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki so bili v tem trenutku živi. Po izdaji odločbe tožene stranke pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01), razveljavilo 20. člen ZDen-B, s katerim je bil spremenjen 78. člen ZDen. Razveljavitev te določbe pomeni, da je ponovno začel veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Če dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso več živi, dedujejo njihovi dediči, torej dediči dedičev, ne pa več dediči denacionalizacijskega upravičenca. Ker se po določbi 44. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) del zakona, ki ga ustavno sodišče razveljavi, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno, kot je to v obravnavani zadevi, je sodišče pri presoji izpodbijane odločbe upoštevalo ureditev v prvotnem besedilu 78. člena ZDen.
ZDoh člen 15, 16, 16/1-3. Sporazum med SFRJ in Italijansko Republiko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja člen 18.
dohodnina - davek od osebnih prejemkov - pokojnina iz tujine
Ker je tožnik državljan Republike Slovenije in ima prebivališče v Sloveniji, se po določilih 18. člena Sporazuma med SFRJ in Italijansko Republiko o izogibanju dvojnemu obdavčenju dohodka in premoženja (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 2/83 - Sporazum) pokojnina, ki jo prejema iz Italije obdavči samo v Republiki Sloveniji in to po zakonu, s katerim je davek od dohodka predpisan v Republiki Sloveniji, torej po določbah ZDoh. To pa pomeni, da je neutemeljen tožnikov očitek, da bi moral davčni organ in tožena stranka na podlagi davčnega predpisa Republike Italije znesek pokojnine, ki jo je prejel iz Italije, znižati za stroške, ki po 3. alinei prvega odstavka 16. člena ZDoh niso izvzeti iz osnove za davek od osebnih prejemkov.
Določbe 34. in 1. odstavka 40. člena ZDDV je potrebno v vsakem primeru v celoti upoštevati in navesti dovolj podroben opis vrste opravljene storitve in njeno količino, da se izključi kakršenkoli dvom o tem, kakšna storitev je bila opravljena in v kakšni količini. Opis storitev na računih le z navedbo "stroški nadzora", kot je v obravnavanem primeru, ni dovolj določen, količine opravljenih storitev pa računi sploh ne vsebujejo, saj samo navedba vrednosti storitev glede na zakonske določbe ne zadošča.
Za promet proizvodov v smislu ZPD je bistveno, da se proizvodi prodajo (torej plačajo) z namenom, da bodo uporabljeni za končno potrošnjo. To pa iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja iz okoliščin primera na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 20.10.1997. V skladu z navedenim so zato neutemeljeni tožbeni ugovori o napačni interpretaciji pravnega posla z dne 20.10.1997, ki naj bi bil s kasnejšo pogodbo sporazumno razveljavljen oziroma sploh ni bil izvršen, ker prodajalec ni bil dejanski lastnik stvari (stroja). Pravilno je bila ugotovljena tudi davčna osnova za davek od prometa od proizvodov (prodajna cena, ki ne vsebuje prometnega davka), saj v obravnavanem primeru ne gre za primer, ko zakon možnost prevalitve davka dopušča (53. člen, 1. odstavek 59. člena, 3. odstavek 66. člena ZPD).
dohodnina - davek od dohodka iz premoženja - izdaja odločbe
V osnovo za dohodnino je treba všteti tudi dohodke, dosežene z oddajanjem stanovanja v najem, ki jih zavezanec ne napove do zakonsko določenega roka in mu je zato po uradni dolžnosti odmerjen davek od dohodkov iz premoženja. Vendar je treba v postopku odmere dohodnine upoštevati, da se v skladu z 9. alineo 6. člena ZDoh (1992) v osnovo za dohodnino vštevajo dohodki, doseženi z oddajanjem premoženja v najem, v tisti višini, od katere je bil davek odmerjen. To pa pomeni, da mora biti še pred izdajo odločbe o dohodnini izdana tudi odločba o davku od dohodkov od premoženja, bodisi na podlagi zavezančeve napovedi bodisi po uradni dolžnosti. Odločba pa je v upravnem postopku izdana, ko je pravilno in zakonito vročena stranki, zato nasproti strankam učinkuje šele z njeno vročitvijo. Izdati odločbo pomeni določiti njeno vsebino, s katero mora biti stranka seznanjena.
verodostojna knjigovodska listina - odmera davka od dohodkov iz dejavnosti
Davčni zavezanec je tisti, ki mora utemeljiti odhodke, ki jih je vključil in uveljavljal v davčni napovedi. Te povezanosti oziroma pogojenosti izdatkov za doseganje (konkretnih) prihodkov, pa tožnik zgolj s pavšalnim navedbami o potrebnosti izdatkov (za kravato, športna oblačila in karte za tenis) zaradi delovanja velikega števila odvetnikov (okrog 1000) na relativno majhnem prostoru, ni dokazal. Stroškov po predloženih računih, izstavljenih za gostinske usluge za dva meseca skupaj, ker so brez številke, brez datuma izdaje in natančne predstavitve dogodka, ker je vsebina poslovnega dogodka le pavšalno opredeljena in ker so bili knjiženi konec leta, ni mogoče priznati med odhodki, ker ne temeljijo na verodostojni knjigovodski listini.
ZPD je določal dolžnost plačila prometnega davka od opravljenega prometa proizvodov oziroma storitev. Zato mora prodajalec oziroma tisti, ki opravlja storitve, v primeru, da želi uveljavljati oprostitev plačila kot izjemo od navedenega pravila, v celoti izpolniti vse pogoje, določene z zakonom. Če tega ne stori, je promet podvržen obračunu prometnega davka.
Podatek o vrsti in količini prodanega blaga je po 5. točki 34. člena ZDDC obvezna sestavina računa, ki se izda davčnim zavezancem. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni davek samo, če je izkazan na računih iz 34. člen ZDDV (šesti odstavek 40. člena ZDDV). Na pravico do odbitka vstopnega davka se neposredno veže pravica do vračila: če gre za zavezance s sedežem v Sloveniji, izrecno (53. člen), če nimajo sedeža v Sloveniji, pa za njih ob smiselni uporabi citiranih določb in na podlagi prvega odstavka 54. člena ZDDV velja isto.
davek od dohodka iz premoženja - najemnina - vložena napoved - odmera davka isto obdobje možu davčne zavezanke
Tožnica v postopku odmere davka od dohodkov iz premoženja za leto 1994 ne more zahtevati, da ji davčni organ odmeri še davek od dohodkov od premoženja za čas od junija 1992 do junija 1994 na podlagi njene napovedi za dne 1. 7. 1994, saj je bil za navedeno obdobje davek odmerjen že njenemu možu, zato davka od dohodkov iz premoženja kljub vloženi napovedi ni mogoče odmeriti še tožnici.
Organ opravi preizkus, ali so izpolnjeni procesni pogoji za odločanje o obnovi postopka(dovoljenosti in pravočasnosti) ter preizkus ali bi dejstva in dokazi, ki se navajajo v predlogu za obnovo, lahko pripeljali do drugačne odločitve v obnovljenem postopku (267. člen ZUP). To v obravnavanem primeru, ko je organ prve stopnje svojo odločitev oprl na 1. točko 260. člena ZUP pomeni presojo, ali bi lahko okoliščine ugotovljene v inšpekcijskem postopku pripeljale do drugačne odmere davka iz dejavnosti za leto 1998, če bi bile znane in upoštevane v prejšnjem postopku. Ali gre za obnovitveni razlog po 1. odstavku 260. člena ZUP in ali so sploh izpolnjeni zakoniti pogoji za obnovo postopka pa tudi po presojo sodišča zgolj z pavšalnim navajanjem organa prve stopnje, da je bil z inšpekcijskim pregledom ugotovljen nerealen poslovni rezultat in da so bile poslovne knjige za leto 1998 nepravilno vodene, ni mogoče presoditi. Zato je tak sklep nezakonit. Brez navajanja konkretnih okoliščin in dejstev, ki kažejo na to, da so bile poslovne knjige nepravilno vodene in da je bil v napovedi izkazan poslovni rezultat nerealen, namreč ni mogoče oceniti, ali bi zaradi tega lahko prišlo do drugačne odmere davka.
davek od dohodka iz premoženja - opremljeni stanovanjski prostori
Opremljeni stanovanjski prostor je tisti, ki ga je mogoče brez dodatne opreme uporabljati za normalno prebivanje in vključuje tudi ležišča, pri čemer vrednost posameznih kosov opreme ni bistvenega pomena.