OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL00013571
ZOR člen 359, 360, 383, 388. OZ člen 352, 353, 360, 365. ZVK člen 11, 27. ZPOmK-1 člen 62, 62/3.
zloraba prevladujočega položaja - kršitev pravil konkurenčnega prava - protipravnost ravnanja - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zastaranje odškodninske terjatve - splošna pravila odškodninskega prava - objektivni in subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaranja odškodninske terjatve - pretrganje zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire kot pravni standard - stand-alone tožba - retroaktivna veljavnost predpisa - obseg in višina škode - izgubljeni dobiček
Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani.
Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene razmere ter tako v določeni meri tudi upošteva razloge, ki so zakonodajalca vodili pri pripravi nove zakonodaje. To velja zlasti takrat, ko je nova zakonska ureditev le dekleratorne narave in pomeni zakonsko ureditev stališč, ki so se v sodni praksi pri uporabi določenega (prej veljavnega) pravnega pravila že oblikovala. Po prepričanju višjega sodišča pa ne sme z razlago zakonske norme priti do takšnega pomena, ki bi, če bi jo sprejel zakonodajalec, pomenila nedovoljeno retroaktivno veljavnost zakona.
Iz sprejetega 62. člena ZPOmk-1 je jasno izhajalo, da zakon ni uredil celotnega sklopa odškodninskega prava v primeru kršitev pravil konkurence, temveč le tisto, kar pomeni posebno ureditev. Zato je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je bilo zadržanje teka zastaralnega roka iz razloga postopka pred Uradom določeno šele z ZPOmK-1, vendar ta določba ni bila posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK ali ZPOmK), niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. Po prepričanju višjega sodišča gre za spremembo (dograditev) prej obstoječega sistema odškodninskega varstva. Pritožbeno ponujena razlaga določb ZOR za konkretno pravno razmerje, ki je imelo ob začetku veljavnosti ZPOmK-1 celo že naravo dokončanega dejanskega stanu, bi zato po prepričanju višjega sodišča pomenila razlago, ki bi imela učinke retroaktivnosti, zato je nedopustna.
Postopek pred Uradom oziroma rečeno natančneje pritožničina aktivnost pri Uradu ni dejanje v smislu 365. člena OZ oziroma 388. člena ZOR. Postopek pred Uradom namreč ni namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Pravno odločilno je namreč le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.
Pojem nepremagljivih ovir iz 383. člena ZOR je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsaki zadevi posebej. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je navedlo, da ni stvarno pričakovanje, da bo posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega razmerja (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje z mamili), hkrati zoper njo vodil odškodninsko pravdo zaradi plačila škode, ki jo posameznik pri tem utrpi.
Pritožnica je imela ves čas realno možnost, da vloži odškodninski zahtevek neodvisno, ali je/bi bil postopek pred Uradom začet ali ne (stand-alone tožba; to velja še danes). ZVK odškodninskega varstva ni pogojeval s predhodnim upravnim postopkom pred Uradom. Prav nasprotno, pravno varstvo je bilo v ZVK uresničeno na več načinov (kazenskopravno, upravnopravno in civilnopravno varstvo) in zanj so skrbeli različni organi. Pritožničinega položaja ni enačiti s položajem »izbrisanih« v njihovem prizadevanju za priznanje pravnega položaja in škode zaradi ravnanja države.
Nepremagljive ovire iz 383. člena ZOR nujno zajemajo tiste okoliščine, ki ne izvirajo iz sfere upnika – okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katero stranka ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine opravičujejo upnikovo pasivnost. Te ovire niso nujno le dejanske narave, lahko so tudi pravne narave. Vendar ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da bi domnevno oteženo pravdanje, potencialno večletni postopek, ki bi bil za tožečo stranko drag, pomenil tako oviro. Dokazno zahteven postopek ni ovira za dostop do sodišča ali ovira na strani sodišča.
ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - novela ZPP-E - nedopustna pritožbena novota
ZPP veljaven pred uveljavitvijo novele ZPP-E je dopuščal možnost vložitve materialnopravnega ugovora (kot je v obravnavanem primeru ugovor zastaranja) do konca postopka na prvi stopnji, vendar je toženec ugovor zastaranja podal šele v pritožbenem postopku.
nedovoljena pritožba - vodstvo glavne obravnave - ugovor zoper zapisnik z glavne obravnave - pravočasnost ugovora - udeležba intervenienta - pravica do izjave - dopustitev intervencije - posebna pritožba - pritožba zoper končno odločbo - izločitev sodnika - zavrnitev zahtevka
Stranka lahko svoje pomisleke glede vodenja in izvedbe dokaznega postopka oziroma načina ugotavljanja dejanskega stanja uveljavlja v pritožbi zoper sodbo, ki jo sodišče prve stopnje izda po zaključku glavne obravnave.
Tožnica revizije ni vložila po odvetniku, prav tako tudi ni zatrjevala oziroma ni priložila dokazila, da bi imela opravljen pravniški državni izpit, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 91. člena ZPP utemeljeno vlogo (revizijo) zavrglo.
Izvedenstvo psihiatrične stroke se ne postavlja (odreja) zgolj iz razlogov po 265. členu ZKP, ampak lahko tudi zaradi razjasnitve drugih vprašanj, ki so povezana s posledicami pri oškodovancu. Zoper odredbo o postavitvi izvedenca ni možna pritožba.
Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe.
Pri prodaji je šlo za Pogodbo za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.
Izplačevanja denarne dajatve za 6 mesecev nazaj ni mogoče odrediti, če za takšen čas pravica sploh ni priznana, ker je telesna okvara ugotovljena s poznejšim datumom.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - akontacija
Po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-2 se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Namen izplačevanja akontacije je v zagotovitvi materialne eksistence upravičencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, vendar še ni mogoče izdati končne odločbe.
gospodarske javne službe - odgovornost koncedenta za ravnanje koncesionarja - padec na poledeneli poti
V primeru, ko je urejanje in čiščenje javnih površin dano v koncesijo, je občina kot koncedent v skladu s 53. členom ZGJS odgovorna subsidiarno za škodo, ki jo pri izvajanju koncesionirane gospodarske službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Po prepričanju sodišča druge stopnje opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost zavarovanke toženke le, če je bila v okoliščinah konkretnega primera dolžna poskrbeti za čiščenje določene javne površine.
gradnja čez mejo nepremičnine - nepravdni postopek - postopek za ureditev medsebojnih razmerij - določitev nove meje - škoda zaradi gradnje čez mejo nepremičnine - določitev odškodnine - mejaš - aktivna legitimacija
Če sodišče ugotovi gradnjo čez mejo nepremičnine, lahko graditelju naloži, da poruši zgradbo in na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje, ali pa določi lastniku nepremičnine primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama. Pri slednji odločitvi upošteva vse okoliščine primera, zlasti upravičene interese udeležencev, vprašanje dobre vere graditelja in obnašanje lastnika nepremičnine, ko je izvedel za gradnjo.
Ker v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedeno, kateri podatki predstavljajo zaupno poslovno tajnost tožeče stranke, torej ni jasno, katerih konkretnih podatkov naj bi tožena stranka ne smela uporabljati v bodoče pri poslovnem sodelovanju s subjekti in z izdelki, ki so našteti v predlogu za izdajo začasne odredbe. Zgolj prepis abstraktne zakonske dikcije "neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih tajnosti", brez konkretizacije vsebine zaupnih poslovnih tajnosti, ki naj bi jih tožena stranka že kršila in naj bi jih v bodoče več ne kršila, za izrek prepovedi dejanj nelojalne konkurence ne zadošča, saj ni določeno, na kaj konkretno meri izrečena prepoved.
kaznivo dejanje obrekovanja - identično dejansko stanje - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - obseg nepremoženjske škode - denarna odškodnina za duševne bolečine - pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda
Pravdno, civilno sodišče je vezano na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Neutemeljena je zato navedba, da bi morala tožnica (posebej) dokazati, da ji je toženec škodo povzročil namenoma, z zaničevalnim namenom.
Ni šlo za bagatelno škodo. Tožnico so besede prizadele, po dogodku je bila odmaknjena, žalostna, nerazpoložena, približno mesec je jemala tablete za pomiritev (spanje), ostali družinski člani so jo spraševali, kaj je temu vzrok, kar je prav tako povzročilo dodatne duševne bolečine, ko je opisano situacijo pojasnjevala otrokoma, možu pa zatrjevala in pojasnjevala, da izrečene besede, pri katerih je bil prisoten, ne držijo.
ZPP-UPB3 člen 318, 318/1.. SZ-1 člen 111, 111/1, 111/2.
izročitev in izpraznitev nepremičnine - zamudna sodba - dejansko stanje - afirmativna litiskontestacija - časovne meje pravnomočnosti zavrnilne zamudne sodbe
Časovne meje pravnomočnosti pri zamudni sodbi vežejo na trenutek izteka roka za odgovor na tožbo, od tega trenutka dalje pa lahko toženec dejstva, ki so povzročila prenehanje terjatve uveljavlja v kasnejšem izvršilnem postopku.
tožba na ničnost vpisa v sodni register - prekluzija - ničnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža - pravni interes za ugotovitev ničnosti
Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da lahko neveljavnost vpisa v sodni register sanira le tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register.
Tožnica bi v konkretnem primeru svoje koristi lahko zavarovala le s pravočasno vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnost vpisa, vložene pred potekom prekluzivnega roka določenega v tretjem odstavku 41. člena ZSReg. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica nima več pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe, saj na podlagi navedene ugotovitve same po sebi nima nobene pravne koristi. Zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register in vzpostavitve prejšnjega stanja v registru ne more več doseči.
Tožeča stranka s sklicevanjem na predlog za taksno oprostitev in njegove dopolnitve s pritožbo zoper izpodbijani sklep (sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe zaradi neplačila sodne takse) ne more uspeti, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sklepom višjega sodišča. Ker dolgovane sodne takse ni plačala, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP postopek pravilno ustavilo in sklep o izvršbi razveljavilo.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00013056
ZPP člen 185. ZCes-1 člen 78, 78/5. ZJC člen 68.
motenje posesti - vzpostavitev prejšnjega stanja - restitucijski zahtevek - prepoved bodočih motilnih ravnanj - prepovedni zahtevek - modifikacija tožbenega zahtevka - nesklepčnost tožbenega zahtevka - soglasje za postavitev objektov za oglaševanje - javni interes - državna cesta - protipravno stanje
Dejstvo, da tožeča stranka ne razpolaga s soglasjem direkcije, ki bi ji omogočalo, da ima ob državni cesti postavljene objekte za oglaševanje, se tudi po ugoditvi tožbenemu zahtevku ne bi spremenilo. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z ZCes-1 in Ustavo, če bi dopustilo vzpostavitev takšnega protipravnega stanja.
ZSSloV člen 53.. ZDR člen 156, 156/1.. ZObr člen 98c.. OZ člen 165, 246, 299, 299/2, 347, 347/1.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Glede na to, da je bil tožnikov zadnji dan na misiji 22. 3. 2013, mu je s prvim naslednjim dnem nastala škoda zaradi nemožnosti izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, bi lahko tožnik tožbo za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka vložil 23. 3. 2013. Ker pa je bila tožba vložena 13. 6. 2016 je sodišče prve stopnje ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti tožniku utemeljeno prisodilo te obresti od pripadajočega zneska za obdobje od 13. 6. 2013 dalje (prvi odstavek 347. člena OZ).
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - samostojni podjetnik posameznik - plačevanje prispevkov
Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo vztrajanje, da bi ga bilo potrebno kljub temu, da je bil v zavarovanje vključen kot nosilec s. p. dejavnosti, obravnavati po 3. odstavku 59. člena ZUTD. Z nobeno razlagalno metodo 3. odstavka 59. člena ZUTD ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače, kot je v njej izrecno zapisano. Da je torej mogoče pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti kljub neplačanim prispevkom priznati le delavcem v odvisnem delovnem razmerju, ne pa tudi osebam, ki so bile zavarovane kot samostojni podjetniki in s tem zavezanci, da sami zase obračunajo in plačajo prispevke za vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno z zavarovanjem za primer brezposelnosti.
Po 335. členu ZPP je podpis pritožnika obvezna sestavina pritožbe. Če pritožba ni podpisana, je po tretjem odstavku 343. člena ZPP nepopolna in jo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo v dopolnitev.