stari ZDR – plača – stimulativni del plače – odpoved pravici do plače
V odločbi opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 je Ustavno sodišče RS ob presoji pravice do odpravnine zavzelo stališče, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja, ki ji jih zakonodajalec predpisal kot obveznosti delodajalca s samim zakonom, ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava. Iz tega razloga se tudi tožnik pravici do stimulativnega dela plače ni mogel odpovedati, saj je bila pravica do plače v spornem obdobju opredeljena kot zakonsko določena pravica z 49. čl. ZDR/90.
Sedmi odstavek člena 38 ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala sicer se stroški ne priznajo. Upnik si to določbo nepravilno razlaga, ko meni, da mu je nekako dana izbira, da bodisi zahteva povračilo stroškov takoj ali pa pozneje, vendar najpozneje do izteka navedenega 30-dnevnega roka. Navedeni 30-dnevni rok ima značaj objektivnega roka, upoštevati pa je treba tudi subjektivni aspekt, to je zavezo priglasitve stroškov takoj, ko nastanejo oziroma ko je znana njihova višina.