Sedmi odstavek člena 38 ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala sicer se stroški ne priznajo. Upnik si to določbo nepravilno razlaga, ko meni, da mu je nekako dana izbira, da bodisi zahteva povračilo stroškov takoj ali pa pozneje, vendar najpozneje do izteka navedenega 30-dnevnega roka. Navedeni 30-dnevni rok ima značaj objektivnega roka, upoštevati pa je treba tudi subjektivni aspekt, to je zavezo priglasitve stroškov takoj, ko nastanejo oziroma ko je znana njihova višina.
V pravdnem postopku je stranka tista, ki mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. člena ZPP, ki uveljavlja razpravno načelo ter 3. odst. 105. čl. ZPP). Stranka je torej tista, ki mora poskrbeti za trditveno podlago in predlagati oz. predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožeča stranka kljub temu, da jo je sodišče na to opozorilo in ji določilo rok za popravo, ni podala konkretnih trditev, ki bi utemeljevale sklep, da so podani pogoji za oprostitev, predlog je bil zato neutemeljen.