Ker je izvedenec dolžan uveljavljati vsa nadomestila in stroške takoj po podaji izvedenskega mnenja oziroma najpozneje v roku, ki ga določi sodišče, ter nadomestila plače v danem roku ni priglasil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo le o stroških, ki so bili pravočasno priglašeni.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Za presojo je ključno dejstvo, da opravljene storitve niso bile nujne in so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe. Ker se je tožnica po lastni odločitvi odločila za elektivne (načrtovane) posege zunaj sistema javne mreže, je dolžna stroške takšne obravnave kriti sama.
Bistvo očitka iz izredne odpovedi je, da tožnica ni prihajala na delo in svojega izostanka ni opravičila niti ni imela odobrenega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo brez upravičenega razloga, saj se ji je dopust iztekel, delo od doma ni bilo dogovorjeno, prav tako ni bila na bolniškem staležu. Ravnanje tožnice, ki od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo, za to pa ni imela utemeljenega razloga, kar je vedela, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve s strani delodajalca, ampak na dejanski očitek oziroma opis kršitve v odpovedi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, pravilna, vendar je tožnici delovno razmerje zaradi očitane kršitve lahko prenehalo šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (prvi odstavek 88. člena ZDR‑1), kar je bilo glede na neprerekane trditve tožnice 11. 2. 2025.
Ker ni pravne podlage, da bi se napredovanja, dosežena na delovnem mestu, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevala pri plačilu po dejanskem delu, je lahko tožnica upravičena do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu (le) v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, torej brez upoštevanja že doseženih napredovanj. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Izvedenec ni zahteval nadomestila plače, čeprav je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da mora povračilo zahtevati takoj po opravljenem delu, sicer ga izgubi. Zahteve za nadomestilo plače tudi ne predstavlja zahteva za potrdilo o odsotnosti za delodajalca. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 23. 8. 2013, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja.
Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 7. 2015, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 11. 12. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Po presoji pritožbenega sodišča čas v katerem je izvedenec prejel dopis na hodniku sodišča pred obravnavo in do katerega se je moral izvedenec opredeliti do naroka, ne predstavlja ustnega podajanja izvida in mnenja. Pri tem opravilu gre za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, za kar je sodišče izvedencu priznalo nagrado v višini 153,00 EUR (prvi odstavek 41. člena Pravilnika).
Plača in osnovna plača nista sopomenki. Osnovna plača predstavlja osnovo za obračun vseh pripadajočih dodatkov, ki niso določeni v nominalnem znesku, ampak se računajo glede na odstotek od osnovne plače (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, da je katerikoli dodatek vključen v znesek osnovne plače. Osnovna plača in dodatki so namreč ločeni deli plače, dogovor, da se dodatek vključi v osnovno plačo, zato ni dopusten. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki v določenih primerih sicer dopušča, da se dodatek za delovno dobo všteje v plačo, ne pa tudi v osnovno plačo.
Z dodatki k pogodbi o zaposlitvi je bilo sicer določeno, da so v znesek osnovne plače vključeni vsi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo, vendar takšen dogovor ni dopusten, zato toženka s plačilom osnovne plače, ki naj bi vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ni izpolnila obveznosti plačila dodatka za delovno dobo. Tožnica tako od toženke utemeljeno terja plačilo dodatka za delovno dobo, ki ji na podlagi prvega odstavka 129. člena ZDR-1 pripada poleg osnovne plače.
Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec) odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko se je ob vstopu v delovno halo spotaknil čez držalo za vrata, ki je bilo namenjeno temu, da zadrži vrata odprta.
Pokvarjeno držalo na vratih na način, da to sega v prostor, vzporedno s tlemi, ni nekaj običajnega, kar bi moral delavec pričakovati, še posebej ne v obravnavanem primeru, ko se je to zgodilo na jasno označeni pešpoti, na kateri pričakovano ne bi smelo biti nobenih ovir. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov delodajalec ravnal protipravno, ker ni zagotovil varnega delovnega okolja.
Tožnik je kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, a izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna.
Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo.
Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec".
Tožnik ni imel vozniškega dovoljenja F kategorije, ki se je zahtevalo za vožnjo spornega štirikolesnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izgubil pravice iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana izjema iz točke 1.a drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO-PS 01/16, na podlagi katere zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.
Od povprečno skrbnega voznika se pričakuje, da pred vožnjo vozila preveri, za katero kategorijo se zahteva vozniško dovoljenje. Samo dejstvo, da so vozila istega izgleda lahko različno kategorizirana, ne more vplivati na presojo skrbnosti, saj je bistveno le to, kako je vozilo kategorizirano. Na tožnikovo skrbnost posledično ne more vplivati okoliščina, da se je šele med sodnim postopkom seznanil, da je navedeni štirikolesnik kategoriziran kot traktor, kot tudi ne, da je do nesreče prišlo na zasebnem zemljišču. Splošni pogoji so jasni. Zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če nima vozniškega dovoljenja za kategorijo vozila, ki ga je vozil ob prometni nesreči, ne glede na to, ali gre za nesrečo na javni cesti ali zasebnem zemljišču.
Neutemeljene so pritožbene trditve o zgolj formalno pravnomočnih upravnih in sodnih odločbah. Da gre za materialno pravnomočno odločbo potrjuje dejstvo, da je bila tožniku ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi katere se mu izplačuje dajatev. Za ponovno presojo ustreznosti sestave invalidske komisije v predsodnem postopku ni pravne podlage. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti, bi lahko tožnik ob primerni skrbnosti izpodbijal z rednim pravnim sredstvom, ne pa z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.