Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.

Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.

Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemizacije upoštevala vse relevantne pravne podlage.

Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.

Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas.

Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.

Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.

V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18. 11. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnica toženki ni dolžna povrniti stroškov postopka, torej niti stroškov nadomestila plače za pričo A. A.

Pri tožniku je bila na Hrvaškem opravljena operacija sive mrene, vendar pa je sodišče zmotno dokazno zaključilo, da tožnik za opravljeni operativni poseg sive mrene na Hrvaškem ni imel predhodno izdane ustrezne napotnice, in da je bila napotnica izdana le za kontrolni okulistični pregled. Izhajalo je iz stališča, da diagnoza "siva mrena, neopredeljena" ne pomeni avtomatično, da je napotnica izdana za operacijo, saj se lahko na operacijo napoti le na podlagi indikacije oftalmologa.

Če zavarovana oseba pridobi napotnico, ki jo izda ustrezen organ, ni v njeni pravni sferi obveznost, da preverja in presoja upravičenost do njene izdaje. Kot pravilno opozarja že pritožnik, je izvedenka v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da obseg pooblastila na napotnici za okulistični pregled omogoča tudi napotitev na operacijo sive mrene, čeprav bi bila bolj pravilna napotnica z VZ šifro 1195 - operacije sive mrene.