ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
ZPP člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZJU člen 33, 33/1. ZODPol člen 2, 17. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - pisni zagovor - izostanek z zagovora - pravica delavca do zagovora - policija - izguba zaupanja
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 47/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/1.
diskriminacija - odškodnina - poseg v osebnostno pravico - osebna integriteta - pravica do osebnega dostojanstva
V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote. Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo.
Pravnomočna odločitev, da je dolžna toženka tožnika pozvati na delo in mu za čas od 10. 10. 2019 do 24. 5. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe v matično evidenco in da je delovno razmerje med strankama nezakonito prenehalo, predstavlja podlago za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega pri družbi IPS. Za čas po prenehanju delovnega razmerja (razlika v plači za mesece od novembra 2019 dalje, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta od 2020 dalje) je zgolj na tej podlagi reparacijski zahtevek utemeljen; s tem ko sodišče prve stopnje ni navedlo (drugih) razlogov, zakaj mu je ugodilo, ni storilo uveljavljane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe za čas do prenehanja delovnega razmerja (razlika v plači za mesece do vključno oktobra 2019, ko je tožniku delovno razmerje pri družbi IPS in s tem nezakonito pri toženki prenehalo, 13. plača oziroma božičnica in regres za letni dopust za leta do vključno 2019), je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem delu, posledično pa še v delu odločitve o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, ki je odvisna od uspeha, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079999
ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.
Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
ZPP člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZUTD člen 163, 166, 167. URS člen 2, 22, 25, 74. ZDR-1 člen 118, 118/2,.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - prikrajšanje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.
ZDR-1 člen 137, 137/7, 162, 162/3, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 154, 1 54/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
neizkoriščen letni dopust - odškodninska odgovornost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - sodba SEU - skrbnost delodajalca
Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodajalec in da mora ta dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen. Delavec to pravico lahko izgubi, če delodajalec predloži dokaz, iz katerega izhaja, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta, tega ni storil namerno in ob popolnem poznavanju posledic takega neuveljavljanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES
Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZUP člen 146.
odpis dolga - predlog - vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov štipendije - državna štipendija - dokazila
V pritožbeni obravnavi je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti pri presoji predloga za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije, urejen v 101. do 103. členu ZŠtip-1. V četrtem odstavku 103. člena ZŠtip-1 je določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije8 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.
Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija, ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079997
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas
Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081218
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/, 46/3. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353,.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje je tožniku za čas, ko je mu je bila odrejena pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, priznalo plačilo razlike med prejetim dodatkom za pripravljenost in polno urno postavko. Tožniku se namreč čas pripravljenosti skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ni všteval v delovni čas, zato je prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede na podane trditve strank pravilno ugotovilo, da se mora čas, ko je bil tožnik v pripravljenosti zaradi varovanja objektov in državne meje na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) šteti kot delovni čas, saj ni podana nobena od izjem od uporabe direktive, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU, zato je upravičen do plačila plače, kot bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se ne všteva v delovni čas, zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079943
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - epidemija - COVID-19
Nebojno delovanje sicer lahko predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neizogibno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88/ES).
Na presojo sodišča prve stopnje, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na poseben režim dela v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva.
predlog za izločitev sodnika - odločitev o predlogu za izločitev sodnika - zavrženje predloga - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi o zahtevi tožnika za izločitev sodnika odločala predsednica sodišča. O tožnikovi zahtevi sodba tudi nima nobenih razlogov in se je v tem delu ne more preizkusiti. Odločitev o izločitvi pa vpliva na samo odločbo, kajti kot je to določeno v 74. členu ZPP, v primeru, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona, lahko sodnik opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča.
ZZVZZ člen 44c, 44c/1, 44c/1-1. ZPP člen 154, 165, 245, 245/2, 245/3, 353.
zdravljenje v tujini - sodni izvedenec - izvedenski organ - seznam sodnih izvedencev - napotnica
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2023 za izdelavo izvedeniškega mnenja postavilo izvedenski organ, Univerzitetni klinični center A., klinika B., kot strokovno institucijo. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP, po katerem se sme izvedeniško delo zaupati strokovni instituciji, ta pa nato izmed svojih strokovnjakov določi osebo, ki bo delo opravila. Izvedensko mnenje je v okviru institucije opravil doc. dr. C. C., dr. dent. med., specialist protetike. Pritožbeni očitek, da bi lahko izvedensko delo opravljale le osebe iz seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, je v nasprotju z drugim odstavkom 245. člena ZPP. Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ni torej nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro med izvedenci.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica za opravljeno zdravstveno storitev na Hrvaškem ni imela predhodno izdane veljavne napotnice. Izvedenec je pojasnil, da je bila pri tožnici na Hrvaškem opravljena zobno-protetična rehabilitacija s pomočjo zobnih vsadkov, za kar tožnici napotnica ni bila izdana. Razpolagala je le z napotnico za prvi specialistični pregled za stomatološko protetiko. Tako opredeljena storitev določno izhaja že iz same napotnice.
ZSSloV člen 59, 59/3, 59/4, 65, 65/1, 65/3,. ZObr člen 93, 93/6. ZSPJS člen 5, 5/1, 21, 22d, 22e. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3a. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odpravnina - vojaška oseba - odmerna osnova - plača
Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz naslova osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in vseh dodatkov. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da se izplačana delovna uspešnost in (določeni) dodatki ne vštevajo v osnovo za odmero odpravnine iz 93. člena ZObr, to v zakonu izrecno določiti, pa ni.
URS člen 2, 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 197, 197/1, 197/2. ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDSS-1 člen 63.
zdraviliško zdravljenje - stacionarni način - ambulanten način - izvedensko mnenje
Vprašanje, ali je bila odločitev toženca pravilna, s tem ko je namesto predlaganega stacionarnega zdravljenja v zdravilišču C., tožniku priznal pravico do zdravljenja v naravnem zdravilišču A. na ambulantni način, je sodišče razčiščevalo med drugim s pridobitvijo pisnega pojasnila lečečega ortopeda ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca fizikalne in rehabilitacijske medicine. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku izhaja, da je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje sposoben prihajati na ambulantno zdraviliško zdravljenje v zdravilišče A. Gre za zdravilišče, ki je najbližje kraju bivanja tožnika. Razen tega izvedenec ugotavlja, da navedeno zdravilišče izpolnjuje vse pogoje za izvajanje zdraviliškega zdravljenja standard 3 za stanje po poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, tako na stacionaren kot tudi na ambulantni način.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079888
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.