DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076891
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZVis člen 37, 63.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja
Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7-1. ZDR-1 člen 64, 137, 137/7. ZJU člen 140, 140/2. ZNOMCMO člen 20, 20/1.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika vzpodbudila k izrabi letnega dopusta za leto 2020 in ga hkrati poučila o možnosti izgube pravice (tega ni niti konkretizirano zatrjevala). Da bi se svoje odškodninske odgovornosti razbremenila, ne zadošča, da je bil tožnik seznanjen s številom dni letnega dopusta in referenčnim obdobjem oziroma obdobjem za prenos ter da bi eventualno ob boljšem načrtovanju lahko izrabil več letnega dopusta, kot so ga drugi policisti. Navedeno niti ni bistveno; ni bistveno, kdaj in koliko dni letnega dopusta so izrabili drugi policisti, ki so bili prav tako kot tožnik v letu 2021 (in 2022) napoteni (C.), prav tako ni bistveno, kakšna so bila pravila za izrabo letnega dopusta v času napotitve. Bistveno je le, ali je toženka svojo obveznost izpolnila, pri čemer ne zadošča, kar je bilo (zatrjevano in) ugotovljeno, da je bil tožnik pozvan, da načrtuje izrabo letnega dopusta (tako s strani toženke v letu 2020 kot s strani C. v letu 2021, torej v obdobju za prenos). Kot že navedeno, je njeno protipravno ravnanje v tem, da tožnika ni (aktivno) vzpodbudila k izrabi letnega dopusta in da ga ni poučila o tem, da bo sicer pravica izgubljena, kar bi lahko storila vsaj še po tem, ko je 10. 12. 2020 tožnik podal zahtevo za odpravo kršitev pravic.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.
URS člen 50, 66. ZDR-1 člen 8, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZBPP člen 46, 46/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - skrb za mladoletne otroke - nevestno opravljanje dela - trajanje delovnega razmerja
Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil.
Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je bilo res zavzeto stališče, da odmera povračila ni izrecno omejena na zakonske kriterije in da se lahko glede na konkretne okoliščine primera uporabijo tudi drugi kriteriji, vendar pa skrb za mladoletnega otroka sama po sebi še ne utemeljuje prisoje višjega denarnega povračila.
Glede na ugotovitev o dolgoletni seznanjenosti toženke s konkurenčno dejavnostjo tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila glede očitka kršitve prepovedi konkurence izredna odpoved prepozna, ker ni bila podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076640
OZ člen 150, 179, 352.
policijsko usposabljanje - nevarna dejavnost - subjektivni rok za zastaranje - kdaj je zdravljenje zaključeno - stabilizirano zdravstveno stanje - bolniški stalež - zdravljenje - poškodba policista pri usposabljanju
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnikov bolniški stalež zaključen 31. 7. 2014, saj tega dne tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano oziroma zdravljenje ni bilo končano. To ni bilo niti 25. 9. 2015, ko je tožnik končal s fizioterapijo. Sodni izvedenec je v pisnem in ustnem izvedenskem mnenju utemeljil, da je tožnik šele 6. 6. 2017 na zadnjem pregledu pri kirurgu bil seznanjen s tem, da je stanje po poškodbi dokončno in da ni več možnega izboljšanja.
Četudi drži, da običajne športne aktivnosti in v tem okviru borilne veščine oziroma usposabljanja policistov z elementi borilnih veščin ali usposabljanja policistov na splošno niso nevarne dejavnosti, je upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in priče A. A., vodje usposabljanja, pravilna presoja, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje, ki je bila nevarna; tožnik je bil pri vaji v vlogi zaprte osebe (obsojenca), ki ga je pet pravosodnih policistov, udeležencev vaje (oziroma vsaj štirje), skušalo obvladati; s strani vodje usposabljanja so bila podana le splošna navodila, da se vaja izvede na strokoven in zakonit način, ne pa konkretna v smislu, kaj bo posamezni policist naredil, saj je bil namen vaje, da znajo pravosodni policisti odreagirati na nepredvidljive situacije.
ZPP člen 111, 111/2, 269, 274, 274/1, 275. ZDR-1 člen 87, 87/3, 200, 200/3.
zavrženje tožbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zamuda roka - rok za sodno varstvo - nepodaljšljiv rok - prekluzivni rok
Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 62/4, 63, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171. URS člen 66. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 52. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-14.
poškodba pri delu - delo na višini - varno delo - vmesna sodba - nesreča pri delu (gradbišče) - protipravno ravnanje delodajalca
ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.
ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke - predlog za izločitev sodnika
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 5. 1. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča, ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP krije stroške priče za pristop na narok. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom tožničin predlog zavrnila, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, da naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče predlagala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076408
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2.
nesreča pri delu - čiščenje - padec z višine - objektivna ali krivdna odgovornost - vsebina del - skrbnost delodajalca - odgovornost delodajalca - odgovornost imetnika stavbe
Tožničino delo sesanja tal, okenskih polic in tudi morebitno sesanje balkonske reže, ki je sicer zavarovana z balkonsko ograjo, ne vsebuje povečane nevarnosti za nastanek škode in samo po sebi ni pomenilo nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala na višini, saj je čistila notranjost prostorov in tako prvi toženki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti za nastanek škode tožnici.
Ker je ograja namenjena zaščiti pred padcem z višine, lastnik oziroma imetnik stavbe pa prve toženke ni obvestil, da bi bilo z ograjo karkoli narobe, je tudi ta, enako kot tožnica, menila, da ograja služi svojemu namenu. O pomanjkljivostih zunanje ograje, za katere ni vedela, tožnice ni mogla obvestiti. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi pri notranjem izvajanju del, za vsak slučaj preverjal ustreznost oz. stabilnost zunanjih elementov zgradbe. Ker za to odgovarja imetnik oz. lastnik zgradbe, tega delodajalec tudi ni dolžan, prvi toženki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker od lastnika zgradbe ni zahtevala podatkov o varnosti ograje na zunanjem delu stavbe.
razlika v plači - razlika v nadomestilu - novo sojenje - prekoračitev tožbenega zahtevka - dodatek za delovno dobo
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
Skladno z drugim odstavkom 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja mogoče priznati le za odgovore, ki jih sodišče v postopku do tedaj še ni terjalo. Izvedenec ni upravičen do dodatne nagrade za dopolnilno izvedensko mnenje niti do ostalih stroškov, če so v njem le odgovori na vprašanja, ki bi morali biti podani že v izvedenskem mnenju.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 49. člena določa, da ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku. V drugem odstavku pa je določeno, da materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Na način iz prejšnjega stavka se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov, mnenj, cenitev in prevodov. V tretjem in četrtem odstavku pa je nadalje določeno, da mora sodni izvedenec za obračun storitev iz drugega odstavka 49. člena predložiti račun za opravljene storitve. Če je sodni izvedenec storitev opravil z lastnimi sredstvi, mora predložiti vsaj eno ponudbo poslovnega subjekta, ki te storitve opravlja in ni povezan s sodnim izvedencem oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev.
V tej zadevi je pritožnik priglasil stroške za tisk, za embalažo, za poštnino ter za porabljen čas in kilometrino za dostavo pošiljk na pošto. Za tiskanje ni predložil dokazov, kot so zahtevani v drugem do četrtem odstavku 49. člena Pravilnika. Ker niso izpolnjeni pogoji po navedeni določbi, pritožnik ni upravičen do povračila stroškov za tiskanje. Glede ostalih stroškov pa gre za stroške, ki se skladno s petim odstavkom 49. člena Pravilnika, ovrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Tako izhaja tudi iz sodne prakse.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2, 49, 49/1, 49/2, 49/3, 49/5.
stroški in nagrada sodnega izvedenca - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - študij spisa
Utemeljen je pritožbeni ugovor glede priznane nagrade za študij spisa, saj je bila nagrada za to postavko že priznana pri izdelavi izvedenskega mnenja. Od podaje zadnjega izvedenskega mnenja je minilo manj kot 2 meseca, kar ne predstavlja daljše časovne oddaljenosti od prvotnega študija spisa do odgovora na pripombe, ki bi utemeljevalo ponoven poglobljen študij.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 263. ZZVZZ člen 93. OZ člen 190. ZDR-1 člen 137, 137/10. ZDSS-1 člen 71, 82, 82/1, 82/1-1.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - obnova upravnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Prav tako se ne da preizkusiti pogojev za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, tj. za obnovo postopka, na katere se sklicuje toženec šele v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 11. 2022. Ni namreč ugotovljeno ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Ta določa, da se lahko predlog za obnovo postopka predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
ZSVarPre člen 8, 26, 30. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8. URS člen 2, 50, 50/1, 53, 53/3, 54, 54/1, 56. ZSV člen 27.
denarna socialna pomoč - višina pomoči - merila za določanje višine - ustavna odločba - presoja skladnosti z Ustavo RS
Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.
ZZVZZ člen 80. ZSZN-1 člen 2. ZPacP člen 3, 9. 9/2. Sodni red (2016) člen 117, 119, 231.
izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - pravica do izbire - zobozdravstvena dejavnost
Pravico socialno zavarovanega pacienta res določa 80. člen ZZVZZ, na katerega se v drugem odstavku 9. člena sklicuje tudi ZPacP, ki posebej določa postopkovno procesno pravico do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mu bo zaupal svoje zdravljenje. Vendar slednje ni mogoče razlagati na način, da zavarovanim osebam obstaja dolžnost toženca dodeliti točno tistega zobozdravnika, ki si ga želi. To je v nasprotju s pravico do izbire.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076977
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97e. URS člen 22. ZDR-1 člen 4. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - razlika v plači
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.