prikrajšanje pri pleči - začasno znižanje plač - poslovodstvo - sklep
Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače. Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45,144, 146, 146/1, 146/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. ZPP člen 269, 269/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).
ZDR-1 člen 9, 9/1, 9/2, 20, 84, 84/1, 85, 89, 89/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1. URS člen 22, 23, 35, 38. ZVOP-2 člen 75. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZJU člen 33. KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZPP člen 4, 214, 219a, 287.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - pravočasnost odpovedi - evidentiranje prisotnosti
Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke A. A. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo.
Ker je bilo ugotovljeno, da A. A. ni izdal posebne odredbe o skupinskem evidentiranju, so bile navedbe o tem, da je kot predstojnik skladno s 33. členom ZJU lahko na ta način spremenil Pravilnik o delovnem času, da je le drugače razporedil delovni čas, kar mu naj bi omogočal 5. člen Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, nerelevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Tudi sicer pa očitan nepravilen način evidentiranja ne pomeni drugačne razporeditve delovnega časa v posebnih okoliščinah ali dežurstva oziroma pripravljenosti, kar je predmet urejanja 5. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, ampak lažno prikazovanje prisotnosti na delu.
S tem, ko je toženka tožničine kršitve v izredni odpovedi opredelila kot hujše, ni bil kršen 9. člen ZDR-1, prav tako ne 85. in 89. člen ZDR-1. Če splošni akt delodajalca določenega ravnanja ne opredeli kot hujše kršitve, to še ne pomeni, da so s pogodbo o zaposlitvi za delavca določene pravice urejene ugodneje, oziroma da se bo štelo, da gre za hujšo kršitev le, če bo to določal splošni akt ali pogodba o zaposlitvi in je zato možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožnice, ki je s tujo evidenčno kartico lažno evidentirala prisotnost drugih javnih uslužbenk, hkrati pa je svojo evidenčno kartico izročila drugi javni uslužbenki, da je slednja lažno evidentirala njeno prisotnost, naklepno huje kršila delovne obveznosti. Obseg ur, ki jih je tožnica opravila, dejstvo, da je svoje delo opravila, ali je zaradi tega toženki nastala škoda, na to presojo ne more vplivati.
Pri priznanju pravice do družinske pokojnine je ob izpolnjevanju pogojev na strani umrlega zavarovanca, potrebno izpolnjevati pogoje tudi na strani zavarovanega družinskega člana (52. in 55. člen ZPIZ-2). Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da so bili na strani umrle zavarovanke izpolnjeni zahtevani pogoji, neizpolnjen pa je zahtevani pogoj na strani tožnika.
kontrolni zdravstveni pregled - invalidnost - zdravstveno stanje
Zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določen tudi kontrolni pregled. Vprašanje zaključka zdravljenja je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oziroma četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 165. ZPIZ člen 202. ZPIZ-1 člen 187, 187/3. ZPIZ-2 člen 41, 4, 42, 42-2, 129, 129-3. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 9, 17, 18.
lastnost zavarovanca - izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine - status kmeta - prevzemnik kmetije - pokojninska doba - gostota pokojninske dobe
Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.
KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZDR-1 člen 82, 82/2, 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost podaje odpovedi - ugotovitev razloga za odpoved - dejanski razlog za odpoved - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.
ZPP člen 156, 158, 158/1. ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/1, 40/4.
kolektivni delovni spor - stroški postopka - načelo krivde - nepravdni postopek
Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
OZ člen 131. ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 225, 225/3.
poprava sodne odločbe - nadomestilo za invalidnost - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
V ZPIZ-2, ZDSS-1 ali ZUP ni pravne podlage, da bi moral toženec po postopku sodne presoje dokončne odločbe, le-to popraviti ali dopolniti s posebno odločbo, brez da bi ga za to sodišče izrecno zavezalo.
Ugotovitev sodišča v predhodnem sodnem postopku o potrebnosti dodatnih fizičnih razbremenitev za tožnika je potrebno razumeti v smislu, da mora toženec ob nadaljnjem odločanju o tožnikovih pravicah upoštevati v sodnem postopku opredeljeno preostalo delovno zmožnost tožnika. Slednje je tudi spoštovano, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec dodatno priznano razbremenitev upošteval pri odločanju o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 403, 403/5. Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar (2021) člen 3.
invalidnina - bolezen - telesna okvara
Pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen. Šele od uveljavitve ZPIZ-2J (tj. 7. 8. 2021) je torej podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine zaradi telesne okvare, ki je posledica bolezni, kot je to pri tožnici.
ZPP člen 108, 180. ZUP člen 23, 23/2, 65, 65/2, 65/5, 67.
vloga - tožba - poprava tožbe - odstop vloge
V konkretnem primeru sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi vlogo, ki jo je odstopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, štelo za tožbo. Posledično tudi ni bilo podlage za popravo tožbe (saj ni šlo za tožbo) in iz enakih razlogov tudi ne za zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Vložnica se je najprej obrnila na CSD, omenjeni organ pa je zadevo posredoval Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi v spremnem dopisu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti navaja, da je na podlagi dopisa mogoče sklepati, da gre za pritožbo. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vlogo odstopiti sodišču le, če ni nobenega dvoma o tem, da je za sprejem vloge pristojno sodišče. V tej zadevi pa je dvom obstajal, kar nenazadnje izhaja tudi iz spremnega dopisa. Če je vloga nejasna oziroma nepopolna, pa je organ, ki prejme vlogo, dolžan postopati po določbi 67. člena ZUP, ne pa da vlogo odstopi sodišču.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 156, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 179, 190. ZVZD-1 člen 5.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - odškodninska odgovornost delodajalca - razporejanje delovnega časa - pravica do tedenskega počitka - dnevni počitek - nadurno delo - delovni čas - varnost in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - kršitev pravic delavca
Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice, saj pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Izostalih ur počitka posledično ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).
ZJU člen 24, 24/2, 24/3, 25, 25/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
stroški za prevoz na delo in z dela - obdavčitev - izpolnitev obveznosti
Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.
Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).
trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - neenaka obravnava - osebne okoliščine - čakanje na delo
Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.
ZPP člen 213, 215, 224, 224/1, 243, 287. ZDR-1 člen 137, 137/3. URS člen 22. ZZVZZ člen 80, 81. ZPIZ-2 člen 170, 171. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 234, 236, 239.
odškodninska odgovornost delodajalca - obstoj škodnega dogodka - dokazovanje - odločba ZPIZ - poškodba pri delu
Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.
ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74.
stroški postopka - socialni spor - upravni postopek
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kljub določilu 113. člena ZUP tožniku priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njegovih pravic. ZUP v 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožnika in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS‑1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 3. odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 37/1-3, 38, 38/1, 38/1-2.
nagrada izvedenca - pridobitev dodatne dokumentacije
Sodišče prve stopnje je za pridobitev izvedenskega mnenja postavilo sodni izvedenki s področja MDPŠ in nevrologije. Sodni izvedenki specialistki MDPŠ je naložilo, da pri osebnem zdravniku pridobi tudi tožnikov zdravstveni karton, kar je le-ta tudi storila. Obe izvedenki sta nato predložili stroškovnik za opravljeno izvedensko delo, pri čemer sta obe priglasili tudi nagrado za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Sodni izvedenki (ki sama ni pribavila zdravstvenega kartona) pripada nagrada za študij spisa po določbi 3. alineje prvega odstavka 37. člena Pravilnika. Nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
pravica do družinske pokojnine - pogoji za priznanje pravice do pokojnine - dodatek za pomoč in postrežbo
Nobeno zakonsko določilo ne omogoča, da bi bil lahko upravičenec s priznanim dodatkom za pomoč in postrežbo opredeljen kot oseba, ki jo 57. člen ZPIZ-2 določa kot upravičenca do priznanja družinske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. To ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.
Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila.