ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ravnalo skladno s pravili materialnega procesnega vodstva, zato kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeni očitek, da bi moralo tožnika pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga, presega dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, ki je dolžna navesti odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek, ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (7. člen ZPP). Ker temu bremenu tožnik ni zadostil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo. Iz tožnikovega pojasnila, da ju je v ocenjevalnem obdobju uvajal v delo, nakar sta bili bolje ocenjeni kot on, ne izhaja, da je zaslišanje prič predlagal zaradi njune osebne zaznave njegovega dela. Ker ni navedel, kaj bi priči lahko izpovedali o njegovem delu v letu 2020, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno štelo za nesubstanciran.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno enači podelitev pooblastila za ocenjevanje s samim ocenjevanjem. Oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca po pooblastilu odgovorne osebe (šesti odstavek 4. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odgovorna oseba D. D. za ocenjevanje tožnika pooblastil njegovo nadrejeno C. C. Na podlagi pooblastila z dne 28. 12. 2020 in njune izpovedi, se je ustrezno prepričalo, da je C. C. izpodbijano oceno tožnika podala samostojno. Dejanje podelitve pooblastila samo po sebi ne pomeni vsebinskega vpliva na ocenjevanje. Pritožbena navedba, da je bila ocena podana v imenu D. D., zaradi česar bi moral biti slednji izločen iz komisijskega odločanja o preizkusu ocene, je zato neutemeljena. ZSPJS ne določa, da odgovorna oseba ne more biti član komisije.
URS člen 22, 23, 49. ZPP člen 253, 254, 254/2. ZDR-1 člen 36, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - pravica delavca do zagovora - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.
Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZIZ člen 272. ZDR-1 člen 109, 109/1, 113, 113/3, 113/4.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - prepoved opravljanja dela
Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev, ni mogoče šteti za podelitev pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu oziroma za največ šest mesecev. Take pravice delodajalec delavcu niti ne more podeliti (o tem odloča sodišče), še posebej ne ob podaji izredne odpovedi, ki jo v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec lahko poda le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje
Kot izhaja iz sodne prakse, gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.
URS člen 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilna dolžnost - izguba zaupanja
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri vrednotenju posledice storjene kršitve pravilno zaključilo, da je bila odsotnost v času od 16. 2. 2023 do 23. 2. 2023, glede katere tožnica ni izpolnila obvestilne dolžnosti, dejansko upravičena. Četudi je tožnica izostala z dela zaporedoma več kot pet dni, ji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nesodelovalnosti, neodzivnosti in prekinitve komunikacije s toženko, saj je ravnala korektno, ko je po klicu B. B. 24. 2. 2023 pojasnila situacijo in sporočila datum vrnitve na delo.
OZ člen 352, 352/2. ZPP člen 184, 185, 339, 339/2, 339/2-8, 355.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - oblike nepremoženjske škode - pravno priznana škoda
Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več oblik nepremoženjske škode. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je v delovni nezgodi utrpel poškodbo desne noge in desnega kolka. Iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, v posledici česar so bile pri njem opravljene nadaljnje preiskave, operacija in terapije, tožnik pa je bil v daljšem bolniškem staležu, kar vse kot relevantno za nastanek škode izpostavlja tudi v pritožbi. Zato je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo čas nastanka škode, ki ga je vezalo na nastanek škodnega dogodka, saj tožniku v obravnavani zadevi na dan škodnega dogodka 22. 8. 2017 še ni nastala vsa škoda. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah), tako ni mogoče vezati le na čas oz. trenutek delovne nezgode, temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala pravno priznana škoda po 179. členu OZ oziroma posamezna oblika le-te.
Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
ZPP člen 151, 151/1, 155, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-15. ZDSS člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 24. ZUP člen 118. ZSPJS člen 3a.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek - nedenarni zahtevki - zahteva za odpravo kršitve - glavni zahtevek - odpoved pravici
Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma.
Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.
Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022).
pravice iz zdravstvenega zavarovanja - začasno zadržanje - denarna kazen - začasna odredba
Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da ker četrti odstavek 70. člena ZDSS-1 določa, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni določeno drugače, bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati tudi izrek denarne kazni po drugem odstavku 273. člena ZIZ. V tem socialnem sporu je kot tožnik udeležen zavarovanec iz socialnih zavarovanj in kot toženec Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Namen izdane začasne odredbe je v odložitvi izvršitve obvestila toženca o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varstvo in zaščita pravice, ki se zasleduje z začasno odredbo v socialnem sporu ni istovetno s pravicami, ki so predmet začasnih odredb po 273. členu ZIZ. Določilo 70. člena ZDSS-1 je v prvem odstavku glede vrste začasnih odredb jasno. Izrecno je določeno, da lahko med postopkom sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.
Ker je smisel začasne odredbe v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka, sodišče pri izreku denarne kazni ni vezano na predlog upnika. Sodišče je v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ko gre za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1, pogoji za določitev denarne kazni iz drugega odstavka 273. člena ZIZ v socialnem sporu, niso izpolnjeni.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/3, 3/4, 4.
načelnik - policija - položajni dodatek - kriteriji
Tožnikovo prizadevanje, da bi se poleg števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti upoštevali javni uslužbenci (kandidati VPŠ), ki so začasno napoteni na delo, ni utemeljeno, saj je v nasprotju z jasno določenimi kriteriji v Uredbi o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence, ki jo je sprejela Vlada RS na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila in s katero je (razen glede že izpostavljenega minimalnega števila zaposlenih) skladno z zakonom uredila kriterije za določitev višine dodatka.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni. Ker tega pisanja toženka v postavljenem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 2. 11. 2023. Toženka v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče dne 24. 1. 2024 izdalo zamudno sodbo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno pravilno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer je šlo že za drugo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča (prva je bila zavržena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 96/2024 z dne 13. 3. 2024). Pritožba je v ZPP (prvi odstavek 333. člena ZPP, citiran v izpodbijanemu sklepu; prvi odstavek 363. člena ZPP) urejena kot redno pravno sredstvo zoper sodbe (sklepe) sodišča prve stopnje. Pritožba zoper sodbe (sklepe), izdane v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Zoper pravnomočno sodbo ima stranka kvečjemu na voljo izredna pravna sredstva.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 25, 26. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-5, 125. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
neuspešno poskusno delo - komisija - ocena - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077961
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba.
ZPIZ-1 člen 93, 259, 259/1, 259/2. ZUP člen 128, 279, 279-4. ZPP člen 337, 337/1.
priznanje pravic - invalidsko zavarovanje - predlog osebnega zdravnika - izredno pravno sredstvo - ničnost odločbe - delna invalidska pokojnina - premestitev na drugo delovno mesto - aneks k pogodbi o zaposlitvi
Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010.
Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.