dodatek za pomoč in postrežbo - opravljanje vseh življenjskih potreb - izvedensko mnenje
Sodišče je ugotovitve sodnega izvedenca, da je bil tožnik do dne 30. 11. 2023 in na dan osebnega pregleda 29. 5. 2024 sposoben samostojno opravljati vse osnovne življenjske aktivnosti, le samostojno gibanje izven doma mu občasno predstavlja tveganje, v kolikor gre sam, sprejelo kot prepričljivo.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
ZOFVI člen 119. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 66, 66-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.
Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1. ZPIZ-2 člen 27, 28. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 286, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - starejši delavec - varovana kategorija delavcev - trditvena podlaga - konkretizacija trditev - nedopustna pritožbena novota
Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 res določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pritožba tudi pravilno navaja, da je delodajalec dolžan pred podajo odpovedi preveriti, ali gre za varovano kategorijo delavca.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala njenih trditev, da je bila v času odpovedi varovana - starejša delavka. Drži, da je v zvezi s tem v spis vložila odločbo ZRSZ (in ne ZPIZ, kot zmotno navaja v pritožbi) z dne 4. 1. 2024, vendar pa ta ne more nadomestiti manjkajočih tožničinih trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da bo tožnica 26. 3. 2027, ko bo dopolnila 57 let starosti in dobrih 41 let pokojninske dobe, izpolnila pogoje za priznanje starostne pokojnine, in da ji je zato ob odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
ZDR-1 člen 4. ZPP člen 227, 227/1, 227/4, 243. ZRev-2 člen 5, 5/3.
dokazni predlog - poziv na predložitev dokaza - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - organiziran delovni proces - navodila delodajalca - plačilo za delo - delo po pogodbah civilnega prava - dokazovanje z izvedencem
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo. Glede na navedeno je nebistveno, da je v obrazložitvi sodbe predlog za predložitev dokumentacije zavrnilo še iz drugega razloga (da tožnik ni izkazal, da je ni mogel pridobiti sam, pri čemer je res navedel, da z dokumentacijo ne razpolaga).
Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima stranka, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci. Bistveno je, da se vključi v organiziran, torej urejen delovni proces, ki vsebuje določen čas in kraj opravljanja dela, delodajalec je tisti, ki zagotavlja sredstva za delo, material, prostor in drugo, da se izvede delovni proces; delavec je le člen v verigi delovnega procesa, ki ga sam ne vodi, ne upravlja in ne nosi rizikov za uspeh.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena ZRev-2.
Pravilnik o natančnejših pogojih in natančnejšem postopku o izjemni odobritvi zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, prehranskega dopolnila, dermatološkega izdelka, medicinskega pripomočka ali zdravstvene storitve (2023) člen 4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 71a. ZZVZZ člen 23, 23/7. ZPP člen 154, 165, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
povrnitev stroškov - medicinski pripomočki
Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi Psp 64/2023 z dne 29. 3. 2023, so kompresijske dokolenke kot medicinsko tehnični pripomoček skladno z 71.a členom Pravil OZZ od 1. 11. 2021 dalje opredeljene kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določeno je, da ima zavarovana oseba pravico do medicinskih pripomočkov za kompresijsko zdravljenje spodnjih udov: kompresijskih dokolenk, kompresijskih nogavic, kompresijskih hlačnih nogavic ali kompresijskih hlač. Kako se uveljavlja navedena pravica, pa je določeno v XIII/9. poglavju Pravil OZZ. Kompresijske dokolenke mora predpisati zdravnik specialist, ki kot pooblaščeni zdravnik izda naročilnico. Torej v primeru, če ni naročilnice, tudi ni podlage, za povračilo stroškov nakupa kompresijskih nogavic.
Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po materialnem predpisu za izjemno odobritev nakupa kompresijskih nogavic. Skladno s sedmim odstavkom 23. člena ZZVZZ in 4. členom Pravilnika, mora biti za izjemno odobritev medicinskega pripomočka izpolnjen pogoj in sicer, da zavarovanec za medicinski pripomoček nima pravice iz obveznega zavarovanja. V tej zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen, saj ima tožnik že po 71.a členom Pravil OZZ pravico do medicinskega pripomočka in sicer kompresijskih dokolenk. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da gre v njegovem primeru za izjemno zdravstveno stanje.
OZ člen 131, 131/1,150, 153,153/1, 153/2, 153/3, 168, 179. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. ZPP člen 8, 243.
odškodninska odgovornost delavca - poškodba pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - prosta dokazna ocena - sodni izvedenec - varnost in zdravje pri delu
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče z dvema sklepoma istemu sodnemu izvedencu za opravo istega dejanja, torej za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, priznalo nagrado in stroške v višini 251,00 EUR.
8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče o izvedenini že pravnomočno odločilo s sklepom opr. št. I Ps 366/2023 z dne 26. 6. 2023 (pravilno: 2024). Ker je sodišče istemu izvedencu z izpodbijanim sklepom ponovno priznalo izvedenino za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, pritožba utemeljeno opozarja, da gre v tem primeru za ponovno odločanje o že pravnomočno končani zadevi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - vojak - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - izvajanje vojaške vaje
Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.
OZ člen 131, 131/2. ZDR-1 člen 179, 179/1. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - lestev - sestopanje po lestvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - padec z lestve
Čeprav lestev sama po sebi sicer res ni nevarna stvar in njena uporaba ni nevarna dejavnost, jo je kot takšno treba opredeliti, če je pri sestopu z nje glede na višino ali druge okoliščine podana večja nevarnost za nastanek poškodb. Navedbe tožnika glede višine oziroma nevarnosti okoliščin, v katerih se je poškodoval, so zato bistvene za presojo objektivne odgovornosti toženke. Ker se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, je poseglo v pravico tožnika do izjavljanja v postopku in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo tožnikov sestop z lestve mogoče šteti za nevarno dejavnost, ni raziskalo vseh dejstev, ki so lahko odločilno vplivala na nastanek škodnega dogodka. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne nudijo zadostne podlage za presojo, ali je toženka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu.
Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter oškodovanca (delavca). Glede na preuranjeno izključitev objektivne odgovornosti toženke, je preuranjena tudi ocena sodišča prve stopnje o višini tožnikovega soprispevka.
URS člen 13, 22, 23, 33, 34, 49. ZJU člen 53, 53/2, 147, 151, 152a. ZDR-1 člen 5, 5/1, 17, 17/4, 31, 31/1. ZPP člen 8, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o zaposlitvi - sestavine pogodbe o zaposlitvi - premestitev - sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - dejansko opravljanje drugega dela
S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152.a člen ZJU).
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 31. člen ZDR-1, ki ureja vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma njene sestavine. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZJU se namreč za sestavine pogodbe o zaposlitvi ne uporabljajo določbe splošnih predpisov o delovnih razmerjih.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
Konvencija o pravicah invalidov člen 2. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69, 69/1, 93, 93/1, 108, 108/3. ZDSS-1 člen 71.
invalidnost - omejitev - nova invalidnost - socialni spor - plačilo sodne takse
Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).
Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).
ZVZD-1 člen 5, 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu - ogrožanje varnosti pri delu - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - konkretizacija - ugotavljanje alkoholiziranosti delavca - alkotest - odvzem krvi
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izredna odpoved po vsebini nedoločna in nekonkretizirana. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. Toženka je v izredni odpovedi z dne 28. 9. 2023 (listina A 1) to tudi storila, iz tožnikovih trditev in izpovedi v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi pa je razvidno, da mu je jasno, na kateri historični dogodek se izredna odpoved nanaša ter kaj mu je toženka očitala po vsebini. Sodna presoja utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi je bila torej mogoča.
V pritožbi tožnik nasprotuje pravnemu stališču, da lahko delodajalec ugotavlja alkoholiziranost delavca tudi drugače kot z alkotestom ali odvzemom krvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na stališče, da delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi (če delodajalec nima drugače določeno v internem aktu); v primeru očitne alkoholiziranosti delavca tudi z izpovedmi sodelavcev in nadrejenih delavcev o obnašanju delavca na delu in z drugimi očitnimi znaki alkoholiziranosti, vključno tudi z izjavami delavca samega (prim. odločbo VSRS VIII Ips 251/2012). Tožnikovo zavzemanje, da je alkoholiziranost mogoče dokazovati le z materialnimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP (prim. odločbo VSRS VIII Ips 233/2015), tako da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vse izvedene dokaze, med njimi tudi pisne izjave prič oziroma izpovedi prič in strank, zaslišanih na glavni obravnavi.
nastanek taksne obveznosti - vročitev sodne odločbe - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - uspeh stranke v postopku
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.