Bistveno je, da je bil tožnik, invalid III. kategorije, 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025, ko mu toženka očita kršitve, na čakanju na delo. Dela ni opravljal iz razlogov na strani delodajalca, toženke, ker mu ni zagotovila premestitve na ustrezno delovno mesto. Obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil (kršil bi jih, če se na poziv na delo ne bi odzval, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Tožnik ni kršil niti 37. člena ZDR-1, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi. Kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca) povezuje s nespoštovanjem invalidske odločbe, kar je pravno zgrešeno. Na podlagi invalidske odločbe je tožnik pridobil pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, česar pa ni mogoče razumeti kot prepovedi izvajanja vsakršnih aktivnosti izven dela, pri katerih ne bi bile upoštevane omejitve. Iz navedenega razloga je nebistveno, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ali je tožnik pri delu, ki ga je opravljal zase, v prostem času, presegel omejitve iz invalidske odločbe.
Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Postaje prometne policije H. (PPP H.) oziroma v obrazcu dnevni razpored patrulj, ki se je pošiljal na OKC, opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način, kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti).
Zgolj dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v razporede patrulj, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.
Tožnica ni dokazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, saj te ni mogoče dokazovati z dejstvi, nastalimi po koncu glavne obravnave. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.
Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morali stranki v sporazumu izrecno zapisati, da konkurenčna klavzula ostaja v veljavi, če bi jo želeli obdržati, je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi in prvega odstavka 42. člena ZDR-1.
Upoštevati je tudi treba, da je dogovor o konkurenčni klavzuli poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, in da torej ob sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti o medsebojnih terjatvah in obveznostih, temveč te nastanejo šele po prenehanju delovnega razmerja. Zato morajo biti obveznosti delavca po prenehanju delovnega razmerja jasno določene in ga ne morejo pustiti v negotovosti, predvsem ob upoštevanju posebne narave delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja (prim. odločbo US Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024). Zato je treba določbo prvega odstavka 42. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da bi moralo biti tožnici jasno, ali jo konkurenčna klavzula še zavezuje, oziroma jo povsem splošni sporazum, ki takšnega izrecnega določila ne vsebuje, ne more pustiti v negotovosti.
Ker je med predložitvijo vloge z listinami in dejansko izvedbo naroka zaradi zaslišanja izvedenca preteklo daljše obdobje, nasprotni stranki pa je bila zagotovljena tudi pravica do izjave, izvedba teh listin ne bi v ničemer podaljšala reševanja spora. Te listine so za odločitev v zadevi pomembne, saj tožeča stranka z njimi neposredno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo delo toženca pri novem delodajalcu vezano izključno na tunelsko novogradnjo. S tem, ko sodišče prve stopnje ni obravnavalo predloženih in za odločitev bistvenih dokazov, je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je po zaključku glavne obravnave dne 2. 9. 2025 izvajalo dokaze (dopolnitev izvedenskega mnenja, na katerega so bile pripombe) in upoštevalo vlogo tožnika z dne 8. 12. 2025, katere ni vročilo toženki v izjavo, odločitev pa je oprlo na tako izvedene dokaze in navedbe tožnika, kršilo pravico do kontradiktornosti. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Za odločitev je bistveno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da tožnik ni imel na razpolago nobenega drugega pripomočka ali načina za prenos škatle na predvideno mesto, zato ni imel druge možnosti, kot da ravna v nasprotju z navodilom, po katerem mora imeti pri uporabi lestve proste roke. Iz tega razloga je tudi, kot je nadalje pravilno razlogovalo v izpodbijani sodbi, življenjsko pričakovano, da bi se na lestvi vsaj rahlo nagnil izven težišča lestve, vendar do padca ni prišlo zaradi tega. Tožnik je imel za opravilo na razpolago samo takšno lestev, ki jo je uporabil, ne pa večje, zaradi česar mu toženka neutemeljeno očita, da bi morala lestev segati najmanj en meter nad zgornjo površino. Tožnik torej ni z ničemer prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.
Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino prsnega koša in hrbta, nateg vratu in udarnino desnega kolka, zatrganje zunanjega meniska v levem kolenu (lahke telesne poškodbe) in popoškodbeno razslojitev in zožitev trebušne aorte (huda telesna poškodba). Sodišče prve stopnje mu je upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 24.600,00 EUR oziroma približno 14 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
V tožnikovemu primeru ne gre za obsodbo za prekršek, niti se alkoholiziranost ni ugotavljala v postopku pred upravnimi ali pravosodnimi organi. Ugotavljal jo je delodajalec (toženka, pri kateri je prepovedan prihod na delo oziroma delo pod vplivom alkohola). Delodajalec lahko alkoholiziranost delavca na delu ugotavlja z vsemi legalnimi sredstvi, med katerimi je alkotest.
Delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Pri toženki velja popolna prepoved dela pod vplivom alkohola, kar s strani tožnika ni bilo sporno. To pomeni, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja že, če je pri delavcu podana kakršnakoli vsebnost alkohola v telesu.
Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Delavec se ves čas, dokler je v razmerju odvisnosti in podrejenosti do delodajalca, ne more svobodno odpovedati kogentnim pravicam iz delovnega razmerja.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča, izjava z dne 4. 2. 202 ne predstavlja odpusta dolga po 319. členu OZ kot tudi ne splošnega odpusta dolga iz 322. člena OZ. Iz sporne izjave izhaja le, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A.A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen, iz sporne izjave pa ne izhaja, da tožnik toženki odpušča dolgove iz delovnega razmerja, prav tako toženka ni izjavila, da se s tem strinja.
Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno ravnanje tožnice ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela oziroma pridobitne dejavnosti v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Namen navedene zakonske določbe je zagotoviti, da delavec v času začasne zadržanosti od dela spoštuje omejitve, ki izhajajo iz bolniškega staleža, ter da tega časa ne izkorišča za opravljanje dejavnosti, ki je po svoji naravi primerljiva z delom oziroma je usmerjena v pridobivanje premoženjske ali druge koristi. Zato pri uporabi navedene določbe ni odločilno zgolj, ali je delavec za opravljeno delo prejel plačilo, temveč predvsem narava njegove aktivnosti in okoliščine, v katerih jo je opravljal.
Pojem pridobitne dejavnosti je potrebno razlagati vsebinsko in ne zgolj formalno. Odločilno je, ali gre za opravljanje aktivnosti, ki je po svoji naravi delo oziroma predstavlja sodelovanje pri dejavnosti, katere namen je ustvarjanje prihodkov ali doseganje druge koristi. Zato odsotnost neposrednega plačila sama po sebi ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če je delavec dejansko opravljal delo, ki sicer sodi v okvir pridobitne dejavnosti.
Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev.
Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.
Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da že obojestranski interes delavca in delodajalca za izobraževanje pomeni, da gre za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, ki se lahko navezuje le na delo, ki ga delavec opravlja. Toženec je bil zaposlen na delovnem mestu pomočnik dimnikarja, izobraževal se je za delo dimnikarja. Ker takšno izobraževanje ni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, in ker toženec nanj ni bil napoten, tožnik ni bil dolžan nositi stroškov na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1.
Skladno s tretjim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je odpadla pravna podlaga za prejeta plačila nadomestila plače od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, regresa za letni dopust za leto 2021 in nagrade za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ naložilo, da tožnici vrne prejeta plačila.
Odločitev, da mora tožnica tožencu plačati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, je pravnomočna. Toženec v tem postopku ne more zahtevati, da se pravnomočno prisojeno denarno povračilo poviša zaradi krajšega obdobja reparacije glede na merila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.
Pravila 287. člena OZ o vračunavanju se uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).
Sprejeta je bila ugotovitev, da je tožnik storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je bilo ob presoji vseh ostalih ugotovljenih okoliščin in interesov strank ocenjeno, da ne gre za primer, ko ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Gre za upoštevanje načela stopnjevitosti sankcij, po katerem vsaka kršitev (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v sodni praksi že ustaljeno stališče, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela, pri čemer je, kot že navedeno, v tem sporu bistveno, da je plačilo za delo v tujini določeno kot plačilo za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno (ne pa nedovoljeno) število nadur. Skladno s tretjim odstavkom 144. člena ZDR-1 lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto. Za nedovoljene nadure je tožnik upravičen do plačila.