izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožba - poprava tožbe - potek roka za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil, ko se je rok za popravo in dopolnitev tožbe že iztekel. Da bi prošnja lahko vplivala na tek roka, bi jo moral vložiti do njegovega izteka.
OZ člen 130, 130/1, 319, 319/1. ZJU člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 34.
vračilo stroškov specializacije - obljuba dana drugemu - predstojnik - Republika Slovenija
Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).
Pri priznanju pravice do družinske pokojnine je ob izpolnjevanju pogojev na strani umrlega zavarovanca, potrebno izpolnjevati pogoje tudi na strani zavarovanega družinskega člana (52. in 55. člen ZPIZ-2). Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da so bili na strani umrle zavarovanke izpolnjeni zahtevani pogoji, neizpolnjen pa je zahtevani pogoj na strani tožnika.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZDR-1 člen 9, 9/2, 33, 34, 84, 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 5, 7, 8, 212, 214, 219a, 287, 287/2. URS člen 14, 22, 23, 35, 38. ZJU člen 24, 33, 35, 93, 154. KZ-1 člen 211, 221. ZVOP-1 člen 75.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravočasnost podaje odpovedi - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - evidentiranje prisotnosti
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.
Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek za pripravljenost na določnem kraju v skupnem znesku 4.821,00 EUR. Po sprejetih odločitvah Vrhovnega sodišča RS v vsebinsko podobnih zadevah je tožbo umaknil v delu, ki se nanaša na opravljanje nalog na terenu. Toženka je z delnim umikom soglašala ter pri tem predlagala, da sodišče to upošteva pri odmeri pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je sklep o delni ustavitvi postopka sprejelo na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je preostali del tožbe preoblikoval tako, da je vtoževal bruto zneske v skupnem znesku 5.586,94 EUR. Toženka je nato priznala temelj tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je po delnem umiku in preoblikovanju v bruto zneske tožbenemu zahtevku skoraj v celoti ugodilo (razen za nekaj dni teka obresti). Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je v zadevi treba uporabiti temeljno merilo pri odmeri pravdnih stroškov, tj. načelo uspeha glede na izid postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče načeloma uporabi pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov strank ali če obstajajo drugi utemeljeni, razumni, življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. Ker je v obravnavani zadevi v stopnji uspeha strank v postopku očitno nesorazmerje in tudi ni drugih okoliščin, ki bi terjale uporabo tega pravila, je treba o stroških postopka odločiti glede na uspeh strank v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju prvega odstavka 158. člena ZPP.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 403, 403/5. Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar (2021) člen 3.
invalidnina - bolezen - telesna okvara
Pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen. Šele od uveljavitve ZPIZ-2J (tj. 7. 8. 2021) je torej podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine zaradi telesne okvare, ki je posledica bolezni, kot je to pri tožnici.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 75. ZPP člen 274, 274/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 244, 245, 245/1, 245/2.
začasna nezmožnost za delo - pravnomočna odločba - procesna predpostavka za sodno varstvo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Tudi če je bila izdana pravnomočna odločba, je potrebno v postopku presoditi, ali je šlo za spremembo dejanskega stanja, ki lahko privede do drugačne odločitve, kot pa izhaja iz pravnomočnih odločb. Priznanje ali ne priznanje začasne nezmožnosti za delo pomeni le prognozo, kdaj se bo stanje zavarovancu izboljšalo.
OZ člen 131. ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 225, 225/3.
poprava sodne odločbe - nadomestilo za invalidnost - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
V ZPIZ-2, ZDSS-1 ali ZUP ni pravne podlage, da bi moral toženec po postopku sodne presoje dokončne odločbe, le-to popraviti ali dopolniti s posebno odločbo, brez da bi ga za to sodišče izrecno zavezalo.
Ugotovitev sodišča v predhodnem sodnem postopku o potrebnosti dodatnih fizičnih razbremenitev za tožnika je potrebno razumeti v smislu, da mora toženec ob nadaljnjem odločanju o tožnikovih pravicah upoštevati v sodnem postopku opredeljeno preostalo delovno zmožnost tožnika. Slednje je tudi spoštovano, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec dodatno priznano razbremenitev upošteval pri odločanju o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost.
ZPP člen 213, 215, 224, 224/1, 243, 287. ZDR-1 člen 137, 137/3. URS člen 22. ZZVZZ člen 80, 81. ZPIZ-2 člen 170, 171. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 234, 236, 239.
odškodninska odgovornost delodajalca - obstoj škodnega dogodka - dokazovanje - odločba ZPIZ - poškodba pri delu
Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodnina - neenaka obravnava - osebne okoliščine - čakanje na delo
Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neenako obravnavo, ni pa zatrjevala, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. ZDR-1 (enako 4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo - ZVarD, na katerega se sklicuje pritožba) ugotavljanje diskriminacije in varstva pred njo brez izjeme veže na obstoj osebnih okoliščin.
KZ-1 člen 211, 221, 221/2. ZDR-1 člen 82, 82/2, 87, 87/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost podaje odpovedi - ugotovitev razloga za odpoved - dejanski razlog za odpoved - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - kaznivo dejanje goljufije - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.
ZPP člen 108, 180. ZUP člen 23, 23/2, 65, 65/2, 65/5, 67.
vloga - tožba - poprava tožbe - odstop vloge
V konkretnem primeru sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi vlogo, ki jo je odstopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, štelo za tožbo. Posledično tudi ni bilo podlage za popravo tožbe (saj ni šlo za tožbo) in iz enakih razlogov tudi ne za zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Vložnica se je najprej obrnila na CSD, omenjeni organ pa je zadevo posredoval Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi v spremnem dopisu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti navaja, da je na podlagi dopisa mogoče sklepati, da gre za pritožbo. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vlogo odstopiti sodišču le, če ni nobenega dvoma o tem, da je za sprejem vloge pristojno sodišče. V tej zadevi pa je dvom obstajal, kar nenazadnje izhaja tudi iz spremnega dopisa. Če je vloga nejasna oziroma nepopolna, pa je organ, ki prejme vlogo, dolžan postopati po določbi 67. člena ZUP, ne pa da vlogo odstopi sodišču.
prikrajšanje pri pleči - začasno znižanje plač - poslovodstvo - sklep
Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače. Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 165. ZPIZ člen 202. ZPIZ-1 člen 187, 187/3. ZPIZ-2 člen 41, 4, 42, 42-2, 129, 129-3. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 9, 17, 18.
lastnost zavarovanca - izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine - status kmeta - prevzemnik kmetije - pokojninska doba - gostota pokojninske dobe
Tožnik je v času od 1. 1. 1972 do 1. 12. 1983 zavarovan po materi. Ona je bila nosilka zavarovanja, tožnik pa je bil član gospodinjstva. Zgolj nosilec zavarovanja je imel lastnost zavarovanca po 17. členu ZSZK. Tožnik od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 ni bil lastnik, niti solastnik oziroma ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v citiranem členu ZSZK. V tem primeru torej ni bil zavarovan po določbah navedenega predpisa in mu posledično navedena obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2 v 2. alineji 42. člena določa, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik je dopolnil 13 let in 22 dni pokojninske dobe, za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa bi moral dopolniti 16 let in 8 mesecev.
Postopek predčasne razrešitve vodilnega delavca ni formaliziran postopek, kar pomeni, da odsotnost jasnejših določb o postopku in razlogih razrešitve (v tožnikovi zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas vodilnega delavca) ne predstavlja načelnih ovir za izključitev ali omejitev možnosti razrešitve tožnika s strani pristojnega organa, ki ga je predhodno imenoval. Skladno z ustaljeno sodno prakso tudi za razrešitev velja, da mora njeno utemeljenost dokazati delodajalec.
Tožniku je z razrešitvijo prenehal mandat in ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, mu je slednja prenehala veljati po samem zakonu zaradi poteka časa, zato posebna odpoved ni bila potrebna (niti zakonita).
Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev ter ob predpostavki, da so dokazni predlogi ustrezno substancirani. To pomeni, da predlagatelj dokaza ustrezno navede, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi, v zvezi s predlogom po 227. členu ZPP pa mora tudi določno opredeliti listino, k predložitvi katere naj se pozove nasprotno stranko, ter njeno vsebino. Zgolj tako substanciran dokaz namreč omogoča pravno posledico, ki sledi v primeru, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, da jo predloži, to je, da lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP).
Ker ZDR-1 ne loči med vodilnimi in vodstvenimi delavci (vodstveni delavec ni zakonska opredelitev niti kategorija), za presojo izpolnitve tega pogoja ne more biti relevantna ločitev vodilnih in vodstvenih delavcev v statutu toženke, še posebej, če ta kljub izpolnitvi zakonskih kriterijev za vodilnega delavca po 74. členu ZDR-1 tak status takemu delavcu odreka z odkazovanjem na nedefinirano nezakonsko kategorijo (vodstveni delavec).
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 5, 17, 17/2. OZ člen 131, 168, 168/1, 179, 179/1, 190. ZVZD-1 člen 5, 45. ZDR-1 člen 144, 146, 146/1, 148, 146/6, 155, 156, 158. ZPP člen 111, 227, 227/1, 269.
dnevni počitek - tedenski počitek - razporejanje delovnega časa - neenakomerna razporeditev delovnega časa - odškodninska odgovornost delodajalca - denarna odškodnina za gmotno škodo - denarna odškodnina za negmotno škodo - protipravno ravnanje delodajalca - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - koncentracija postopka
Toženka je z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1).
Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plač. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. OZ člen 131, 132, 190. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45,144, 146, 146/1, 146/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3. ZPP člen 269, 269/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).
ZPP člen 156, 158, 158/1. ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/1, 40/4.
kolektivni delovni spor - stroški postopka - načelo krivde - nepravdni postopek
Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 111, 269, 269/4, 286, 286/3. ZVZD-1 člen 5. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 179, 179/1. OZ člen 131, 132, 190. ZS člen 83.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).