ZPIZ-2 člen 63, 63/1. ZPP člen 70, 70-6, 154, 154/1, 165, 165/1, 247, 247/1, 287, 287/2, 353.
invalidnost - zaključek zdravljenja - spremembe v zdravstvenem stanju - izločitev izvedenca medicinske stroke
Upoštevaje navedene ugotovitve, pri tožniku še poteka zdravljenje, s tem pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se ugotovi invalidnost. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da pri tožniku, glede na podane zdravstvene težave, zdravljenje ne bo nikoli zaključeno, kot je to povedal tudi sodni izvedenec. Ključna je ugotovitev, kdaj so spremembe v zdravstvenem stanju take, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi zdravljenje očitno do te mere še ni zaključeno. Po mnenju sodnega izvedenca je potrebno počakati na nov izvid ultrazvoka srca z obremenitvenim testiranjem in dokončno mnenje kardiologa glede nadaljnje terapije in zdravljenja. Glede na navedeno je torej ključno, da se pridobi nova medicinska dokumentacija, na podlagi katere se lahko začne nov upravni postopek pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ pristransko in da je na to tožnik opozarjal ves čas postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo tožnikov predlog za izločitev navedenega izvedenca. V sodbi je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč niso podani razlogi po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP za izločitev člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10. ZDCOPMD člen 38. ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 339, 33971, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353. OZ člen 1053.
nadurno delo - voznik - dodatek za delo ob nedeljah in praznikih - potni nalog - dnevnica - prikrajšanje - plačilna lista - mobilni delavci - dokazovanje - izvedba dokaza - pomanjkljive navedbe
Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 in 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da plačilo po kilometru v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno in toženka tudi z ničemer ni dokazala, da bi bilo dejansko dogovorjeno. Uredba ES 561/2006 v 10. členu določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitev te uredbe. Prav tako Uredba EU 2016/43 plačilo po kilometru oziroma glede na količino prevoženega blaga uvršča med zelo hude kršitve, ZDCOPMD pa z 38. členom tak način plačevanja uvršča med prekrške. Dodati je tudi, da se z dnevnicami ne plačuje delo, saj je dnevnica dnevno nadomestilo za stroške bivanja oziroma prehrano. Toženka glede na pojasnjeno (in kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu) tako neutemeljeno vztraja, da je imel tožnik dovolj podatkov, da bi lahko podal natančne navedbe o temelju zahtevka, nakar bi te izvedenec preveril le po višini.
Izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, načeloma ni dovoljena. Prepoved izvedbe informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza je utemeljena, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Ko pa stranka tega bremena ne zmore, je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, kar se povezuje s pojmom sklepčnosti, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1, 73, 73/1, 73/2. ZSVarPre člen 33, 33/1. ZPP člen 2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358, 358-5.
enkratna izredna denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - namenska poraba sredstev - pravni standard - okoliščine konkretnega primera
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske.
Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti o hotelskih najemih. Pri teh gre za oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v opremljenih sobah, ki vključuje tudi dnevno čiščenje in pospravljanje sob za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Priznana denarna sredstva so bila v konkretnem primeru priznana za zadovoljitev osnovnih bivanjskih potreb v smislu bivanjske ogroženosti. Tudi sam način priznanja izredne denarne socialne pomoči oziroma opredelitev namena "varščina in najemnina" potrjuje, da ne more iti za plačilo hotelskih storitev.
ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/4. ZPP člen 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
kolektivni delovni spor - umik predloga po domiku nepremičnine - stroški postopka - stroški postopka po načelu krivde - nepravdni postopek - subsidiarna uporaba ZPP
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak je odločitev pravilno sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki se ob izostanku drugačnih določb v ZDSS-1 uporablja v (kolektivnih) delovnih sporih (19. člen ZDSS-1). Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Kot je razvidno že iz same zakonske določbe, drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, niso pomembni.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - dokazno breme - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.
Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/4. ZDSS-1 člen 19.
kolektivni delovni spor - umik predloga - stroški postopka - nepravdni postopek - stavkovni sporazum
Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela člen 1, 1/1. ZDR-1 člen 60, 60/1, 61, 61/1, 89, 89/1, 89/1-1, 118,. ZPP člen 154, 155, 165, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - agencijski delavec - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - začasnost - časovna omejitev opravljanja dela pri uporabniku - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarnega povračila, ki je dosojeno pravilno v višini 9 povprečnih plač, kar je polovica višine (18) plač, ki jo določa zakon. Zaradi tega so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno previsoko, ker naj bi sodišče dalo prevelik poudarek tožničinim zdravstvenim težavam.
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/1. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški zdravljenja v tujini - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz dejanskega stanja, kakor ga je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženec 16. 5. 2024 odstopil tožbo tožnika, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2024. S tožbo tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 27. 2. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 12. 12. 2023 in uveljavlja pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče v 4. točki pravilno ugotovi, da je bil zadnji dan roka za vložitev tožbe 30. 3. 2024. Tožnik je vlogo, naslovljeno kot "Komentar na odločbo z dne 27. 2. 2024" v nasprotju s pravilnim pravnim poukom vložil pri tožencu 19. 4. 2024, sodišče pa jo je prejelo 20. 5. 2024.
V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka in jo je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot pravilno prepozno zavrglo. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in bi zaradi tega moralo pritožbeno sodišče sprejeti drugačno odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - visoko šolstvo - dokazno breme - odločba Ustavnega sodišča - odločba Vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - ugovor stvarne pristojnosti - poseg v pravni položaj
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru stvarne nepristojnosti druge toženke oziroma je sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi zoper drugo toženko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Takšna odločitev v pravni položaj prve toženke, ki se pritožuje, ne posega. To pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
ZPIZ-2 člen 101, 101/1, 102, 102/2. ZPP člen 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - poslabšanje zdravstvenega stanja - medicinska dokumentacija - nedopustna pritožbena novota
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano izvedensko mnenje. Tožnik šele v pritožbi prilaga nov izvid z dne 14. 2. 2024 (priloga A/8). Ker je bil navedeni izvid posredovan že po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, ga pritožbeno sodišče, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP, ni smelo upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
ZSVarPre člen 8, 33. ZUP člen 6. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje - minimalni dohodek prosilca - materialna ogroženost
ZSVarPre v 33. členu določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (II poglavja), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik samska oseba, da je prejemnik pokojnine v višini 484,37 EUR mesečno in dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v RS brez subvencij v mesečni višini 117,90 EUR. Ima tudi nepremično premoženje, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da z oddajanjem nepremičnin prejema 100,00 EUR na mesec. Upravičen je tudi do dodatka za pomoč in postrežbo v višini okrog 170,00 EUR. Kot to prepričljivo pojasnjuje že sodišče prve stopnje, tožnikovi prihodki presegajo minimalni dohodek določen v 8. členu ZSVarPre, ki je v relevantnem obdobju znašal 465,34 EUR. Tožnik je v relevantnem obdobju razpolagal tudi z nepremičnim premoženjem. V tem primeru nikakor ni mogoče šteti, da je tožnik materialno ogrožen in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZZad člen 1, 1/1, 2, 14, 14/4, 28, 30, 41a, 42, 56,. ZGD-1 člen 515, 515/1. ZFPPIPP člen 8. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 355. ZDR člen 72. ZDR-1 člen 73, 127.
zadruga - direktor - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo razlike v plači - plača - dodatek k plači - smiselna uporaba ZGD-1
Ker direktor ni z zakonom predpisan obvezen organ zadruge, so vsa njegova pooblastila, odgovornosti in pravice stvar ureditve v zadružnih pravilih (30. člen ZZad). Direktor zadruge ima drugačen položaj kot poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo. Medtem ko poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost, je direktor zadruge pri izvajanju vodstvene funkcije vezan na zakon, pravila zadruge, sklep občnega zbora in upravnega odbora. Upoštevaje vse navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima vršilec dolžnosti direktorja zadruge enak položaj in pristojnosti kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo.
Glede sporazumevanja z zaposlenimi v zadrugi v zvezi z dajanjem navodil za delo zaposlenim, vodenja postopkov, v katerih se odloča o pravicah zaposlenih in sodelovanja delavcev, se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe (56. člen ZZad). Enako kot za zaposlene v gospodarskih družbah torej tudi za zaposlene v zadrugi veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je tudi določbe ZZad in zadružnih pravil o pristojnosti njenih organov treba razlagati ob upoštevanju določb delovnopravne zakonodaje.
Zakon o delovnih razmerjih v 73. členu (enako prej veljavni 72. člen ZDR) ne predvideva obvezne sklenitve pogodbe o zaposlitvi med pravno osebo in poslovodno osebo, ampak dopušča možnost sklenitve takšne pogodbe. ZDR-1 glede plače "navadnih" delavcev ne določa posebne ureditve, ki jo v 73. členu ZDR-1 omogoča glede plačila za delo poslovodnih oseb ali prokuristov, kadar ti sklepajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje takšne funkcije. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno izhajalo iz citirane določbe ZDR-1, saj stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delo v. d. direktorja.
Prvostopenjskemu zaključku, da se je tožnica (trajno) odpovedala vtoževanim pravicam, do katerih bi bila lahko upravičena, pritožba utemeljeno nasprotuje z navedbami o začasni odpovedi pravicam. Iz tožničine izpovedi, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo, izhaja: da je celoten upravni odbor toženke, razen A. A., večkrat zahteval znižanje stroškov poslovanja, in ker so ostale stroške znižali, je ostalo samo še znižanje stroškov dela; tožnica je soglašala z znižanjem stroškov dela z namenom, da se ohranijo delovna mesta; dogovorjeno je bilo, da se zaposlenim poplača razlika za nazaj po prodaji poslovnih prostorov v lasti toženke; upravni odbor toženke je seznanila z dogovorom o poplačilu za nazaj ob izboljšanju poslovanja. Celovita presoja teh okoliščin v zvezi z znižanjem plačila, ki jo prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku še ni napravilo, je pomembna z vidika presoje dokazanosti tožničinih trditev, da je šlo zaradi likvidnostnih težav na zahtevo upravnega odbora po znižanju stroškov za soglasje volj glede začasnega znižanja prejemkov vseh zaposlenih, torej tudi tožnice.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 165, 165/3, 200, 200/3, 274, 275, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - datum vročitve - seznanitev - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.
URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 22, 54. ZPP člen 165, 165/3, 180, 180/1, 213, 213/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - prosta presoja dokazov - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - neizvedba predlaganega dokaza
Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.
Odvetniška tarifa (2015) člen 6. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 15-3a. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/2, 365, 365-2, 365-3. ZOdvT člen 19.
stroški postopka - procesno dejanje - pripravljalni narok - glavna obravnava - vsebina vloge - pristop na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo - urnina
Tožnica pravilno izpostavlja, da bi ji za navedene vloge sodišče prve stopnje moralo priznati stroške po obeh podlagah, saj se je vsebina teh vlog nanašala na oba zahtevka.
Posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in glavne obravnave, ki se izvede neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, Odvetniška tarifa ne vsebuje. Narok je sestanek na sodišču. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo na enem sestanku opravilo dve procesni dejanji in je stranki vabilo hkrati na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 10. 11. 2021, kar je skupaj trajalo od 11.45 do 13.10. Dvojna tematika, determinirana z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo neposredno po zaključku pripravljalnega naroka, lahko povzroči dalj časa trajajoč narok, kar se odrazi pri vrednotenju časa, potrebnega za zastopanje (urnina - 6. člen OT). Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnica za pristop na pripravljalni in prvi narok dne 10. 11. 2021 upravičena le do povrnitve odvetniških stroškov v vrednosti 600 odvetniških točk (3.a točka tar. št. 15 OT). Sodišča obvezna razlaga vrednotenja pripravljalnega naroka, ki jo je Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije sprejel dne 10. 4. 2019, ne veže. Za sodišče bi bile te razlage zavezujoče le, če bi bile (enako kot OT) objavljene v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini podal soglasje minister za pravosodje (19. člen ZOdv), kar pa ni izkazano.
pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - pomanjkljiva dokazna ocena - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi pravilno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Pravica do sodelovanja v postopku je stranki kratena, če sodišče ne upošteva njenih navedb ali se do njih ne opredeli, čeprav bi glede na pravno stališče, kakršno je sprejeto v sodbi, lahko bile pomembne. Toženka je obrazloženo ugovarjala izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi, vendar se sodišče prve stopnje do njenih pripomb ni opredelilo. Izvedensko mnenje je v celoti sprejelo kot verodostojno podlago za odločitev v zadevi, ne da bi pri tem obrazložilo, zakaj pripomb toženke ne sprejema. S tem je bila toženki kratena pravica do sodelovanja v postopku, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo svojih ugotovitev, niti pojasnilo, zakaj je navedbe toženke in stranske intervenientke štelo za neutemeljene, je tudi dokazna ocena pomanjkljiva. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženke preuranjena. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točkah I, III, IV in V izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZŠtip-1 člen 87, 87/1, 87/2, 87/4, 90, 92, 95, 95/1, 95/1-1. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 2, 273, 339, 339/2, 339/2-15, 353.
državna štipendija - mirovanje štipendijskega razmerja - ponoven vpis v isti letnik - podaljšanje - štipendijsko razmerje - sodni spor
Skladno z 92. členom ZŠtip-1 mora štipendist, če ta zakon ne določa drugačnih oziroma dodatnih obveznosti pri posamezni vrsti štipendije, vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih iz prvega odstavka 87. člena tega zakona. Štipendist je upravičen do nadaljnjega prejemanja štipendij, če v vsakem naslednjem šolskem ali študijskem letu izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu in če je uspešno zaključil letnik, za katerega je prejemal štipendijo ter se vpisal v višji letnik, kar določa 90. člen, razen če so podani zakonsko določeni opravičljivi razlogi, zaradi katerih štipendist letnika ni uspešno zaključil. V prvem odstavku 95. člena je ZŠtip-1 uredil mirovanje. Zakonodajalec je prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa opredelil v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, pri čemer je v četrtem odstavku izvzel primer, ko štipendist letnika, ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov.
Kot pravilno ugotavlja sodišče v 6. točki obrazložitve je podaljšanje štipendijskega razmerja zaradi opravičljivih razlogov, po izrecni določbi drugega odstavka 87. člena ZŠtip-1 dopustno le enkrat na posamezni ravni izobraževanja. Če štipendist ponavlja letnik, ker iz dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelal, se štipendija izplačuje. Pa vendar gre pri tožniku za drugačno dejansko stanje. Tožniku je bilo štipendijsko razmerje na isti (visokošolski) ravni izobraževanja zaradi opravičljivih razlogov v študijskem letu 2018/2019, že podaljšano, zato štipendijskega razmerja na isti ravni izobraževanja ni mogoče več podaljšati. V tem primeru lahko štipendijsko razmerje le miruje.
Skladno s 63. členom ZDSS-1 je okvir sodnega postopka zamejen z mejami predsodno izvedenega upravnega postopka, saj se v socialnih sporih ugotavlja, ali so bile z izpodbijanim aktom tožnikom kršene pravice ali pravne koristi iz sistema socialne pravne varnosti zaradi dokončnega upravnega akta.
ZUPJS člen 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1.
družinski pomočnik - izgubljeni dohodek - plačilo - obnova upravnega postopka - sodba SEU - sorazmernost - načelo zaupanja - pridobljene pravice
Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS). Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče presojati ali je obnova postopka po določbah ZUPJS dopustna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej, tudi upoštevaje vsebino odločbe, ki je predmet obnove postopka.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb, kar utemeljeno opozarja pritožba. Prvo tožnica je nudila skrb tako mld. hčeri kot drugo tožniku in je bila pravica realizirana. Podobno problematiko je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Čakarević proti Hrvaški, kjer je bil ugotovljeno, da je zahtevek za vračilo predpisan, vendar ta ni bil sorazmeren. Do neutemeljenih plačil je prišlo zaradi napake države, medtem ko bi morala celotno breme napake nositi pritožnica. Za pravilnost odločitve bo zato potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice.