Toženka jedokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Noben predpis delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana.

Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje.